Jedro

Ker je iz nadaljnjih pritožbenih navedb razvidno, da pritožnica predvsem ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče opozarja, da s tem ne uveljavlja v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč v jedru graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Na načelni ravni pritožba uveljavlja tudi kršitev določb Ustave in EKČP, vendar jih skozi sicer obširna pritožbena izvajanja ne konkretizira, zgolj neobrazloženo taksativno naštevanje določil Ustave in EKČP pa ne more biti upoštevno. Posledično so uveljavljane kršitve brez ustrezne podlage in jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso v višini 150,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je kot sodišče prve stopnje z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolženemu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavku 122. člena KZ-1 na škodo B. B. določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke in iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku, ki bo odmerjen naknadno s posebnim sklepom, medtem ko je oškodovanega B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 9.611,71 EUR v skladu z drugim odstavkom odstavku 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov ZKP, zaradi kršitev določb Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) pritožila obdolženčeva zagovornica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo spremeni in obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje ter odloči, da se obdolženemu povrnejo stroški postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na sodišče prve stopnje naslovi zagovornica pavšalen očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, ko ni ugotovilo oziroma ni pravilno ugotovilo vseh odločilnih dejstev in razlogov o njih ter ker je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zatrjuje, da je podana protispisnost sodbe, saj je sama s seboj v nasprotju, prav tako pa je v nasprotju z dokazi in listinami v spisu (izpovedbami oškodovanega, obdolženega in prič). Posledično zaključi, da je zato sodišče prve stopnje prišlo do napačne (pravilno: zmotne) oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj ni sledilo vsem izpovedbam in ni pravilno utemeljilo, zakaj jim ni sledilo oziroma je verjelo navedbam oškodovanega, ki jih označi kot povsem neresnične in prilagojene za potrebe kazenskega postopka.

5. Takšnemu nekonkretiziranemu pritožbenemu izvajanju ne gre pritrditi. Izpodbijana sodba namreč vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ustrezno pa so ocenjeni tudi vsi meritorno relevantni dokazi. Ker je iz nadaljnjih pritožbenih navedb razvidno, da pritožnica predvsem ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče opozarja, da s tem ne uveljavlja v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč v jedru graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Posledično ostane pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki temelji na nizu posplošenih navedb, s katerimi skuša zagovornica prepričati, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede obdolženemu očitanega kaznivega dejanja, brezuspešna.

6. Zagovornica se pritožuje tudi iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava po 372. členu ZKP, vendar tudi na tej točki zgolj s pavšalnim zatrjevanjem pristranskosti, nepravilnih sklepanj in napačnih zaključkov, mimo vseh materialnih dokazov, sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne more omajati, kaj šele ovreči. Povsem namreč prezre, da je kazenski zakon kršen samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno ali pa ga sploh ne uporabi. S posplošeno pritožbeno trditvijo, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, zagovornica zatorej ne more uspeti.

7. Na načelni ravni pritožba uveljavlja tudi kršitev določb Ustave in EKČP, vendar jih skozi sicer obširna pritožbena izvajanja ne konkretizira, zgolj neobrazloženo taksativno naštevanje določil Ustave in EKČP pa ne more biti upoštevno. Posledično so uveljavljane kršitve brez ustrezne podlage in jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, pri čemer pa kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

8. Tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanih kaznivih dejanj graja zagovornica neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženega in izvedene dokaze je ocenilo pravilno, na tej podlagi pa je A. A. utemeljeno spoznalo za krivega storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Sprejeto odločitev je prvostopenjsko sodišče obrazložilo zadostno, prepričljivo in s tehtnimi argumenti, zato pritožbeno sodišče s pravnimi zaključki in dejanskimi ugotovitvami iz izpodbijane sodbe v celoti soglaša ter jih kot pravilne povzema, v zvezi z obsežnimi pritožbenimi izvajanji pa le še dodaja:

9. Bistvo pritožbenih izvajanj je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se zagovornica ne strinja. Ob pripoznavi dela ugotovljenega dejanskega stanja, da so se dne 4. 5. 2021 od 18.00 ure v Piceriji C. nahajali obdolženi, oškodovani B. B., D. D. in E. E., ki je v lokalu delal, izrazi prepričanje, da kljub izvedenemu dokaznemu postopku ni podana zadostna stopnja utemeljenosti in dokazanosti, da je poškodbe oškodovanemu zadal prav obdolženi. Zaključek prvostopenjskega sodišča označi za protipraven (primerneje: protisloven), saj niti en dokaz, razen obtožbe oškodovanca, ne kaže na krivdo obdolženega, zaradi česar v sedaj izpodbijani obsodilni sodbi prepozna resno nevarnost za pravni red v Republiki Sloveniji. Tako lahko namreč kdorkoli kogarkoli obtoži za fizični napad in zahteva plačilo denarne odškodnine, saj dejansko samega napada ne rabi dokazati. Situacijo, ko je dovolj zgolj to, da nekdo nekoga okrivi, si o poškodbah pridobi medicinsko dokumentacijo in bo brez enega dokaza obdolženemu izrečena obsodilna sodba, označi za absurdno.

10. Pritožba nima prav. Okoliščina, da je oškodovani utrpel telesno poškodbo, ki je objektivno izkazana, nikakor ne pomeni samodejno, da jo je povzročil obdolženi. Sodišče prve stopnje je v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe določno in jasno navedlo, kako presoja zagovor obdolženega (in zakaj mu ne verjame), ustrezno in s tehtnim razlogovanjem pa je materialno ovrednotilo tudi izpovedi vseh v okviru dokaznega postopka zaslišanih prič, in sicer oškodovanega B. B. ter D. D., med katerima je opravilo soočenje, ter E. E., F. F., G. G. in sodnega izvedenca medicinske stroke, prof. dr. H. H. Prvostopenjsko sodišče je za sprejeto odločitev ponudilo podrobne, tehtne in smiselne argumente, pri čemer je skozi celostno dokazno oceno ponudilo prepričljive obrazložitev, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in kateri razlogi so bili za sodišče prve stopnje pri reševanju dejanskih in pravnih vprašanj odločilni, zlasti pri ugotavljanju, na osnovi česa v danem primeru prepoznava obstoj kaznivega dejanja in krivdne odgovornosti obdolženega. Vse navedeno je ustrezno pojasnjeno v točkah 5 do 15 obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Na podlagi lastne dokazne ocene, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa zagovornica ugotavlja drugačno dejansko stanje, kot je ugotovljeno in obrazloženo v izpodbijani sodbi. Vendar pri tem prezre, da je sodišče prve stopnje ugotovitev in oceno, da je obdolženi A. A. kriv storitve očitanega mu kaznivega dejanja, utemeljevalo ne samo na podlagi izpovedi zaslišanega oškodovanca B. B., ki je – brez izkazanega interesa po krivem obremenjevanju obravnavanega procesnega udeleženca – podprt s posrednima pričama E. E. in G. G., prepričljivo in izkustveno logično podal kronološki opis dogajanja v in na terasi gostinskega lokala Picerije C. inkriminiranega dne. Kljub manjšim razlikam glede bistvenih okoliščin je potrdil očitke v breme obdolženega, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe. Njegova smiselna in iz življenjskega gledišča sprejemljiva izpoved je podprta tudi z drugimi izsledki izvedenega dokaznega postopka (točka 3 in 4 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki med ostalim zajemajo oškodovančevo medicinsko dokumentacijo, fotografije ter izvid in mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, kar ovrže obrambno težo o izostanku slehernega dokaza, ki bi odkazoval na obdolženčevo krivdo.

12. Zagovornica opozarja na sporne okoliščine, v katerih so inkriminirane telesne poškodbe nastale tako, da obsežno polemizira z nasprotji, ki se po njenem mnenju odražajo v odločilnih, bistvenih dejstvih. Tozadevno izpostavlja, da je oškodovani najprej izpovedal, da ga je obdolženi brcnil v glavo, medtem ko je na glavni obravnavi pokazal na levo zgornjo stran hrbta in povedal, da ga je obdolženi prvo brcnil v hrbet, pri čemer pa zanemari dejstvo, da je ustrezen odgovor na pritožbeno izpostavljene pomisleke prvostopenjsko sodišče podalo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob predočenju razlike med zapisom v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe (da ga je obdolženi, ko je sedel na stopnici, najprej brcnil v glavo) in med izpovedbo na glavni obravnavi (da ga je obdolženi, ko je sedel na stopnici, najprej brcnil v hrbet), je oškodovanec izpovedal, da ga je obdolženi najprej brcnil v zgornji del hrbta, čemur je sodišče prve stopnje verjelo, ker je vsebinsko enako povedal zdravniku ob prvem pregledu v UKC. Pri tem je na pritožbeno poudarjena ugibanja, da bi oškodovani »verjetno« že na urgenci izpovedal, kdo mu je prizadejal poškodbe, če bi jih nedvomno povzročil obdolženi, ne pa zgolj, da mu jih je prizadejala »poznana oseba«, pripomniti, da gre notorno za rutinirani zapis medicinske obravnave pacientov. Pri tem je treba vzeti v ozir, da zdravnik pri sestavljanju anamneze poškodovanega ni in ne more biti v vlogi uradne osebe s policijskimi pooblastili, zato poimenovanje poškodovalca v tem primeru sploh ni bistveno. Ne glede na to pa ostane pritožbeno prezrto, da je bila izpoved oškodovanega vsebinsko (razen glede prvega kontakta obdolženega oziroma lokacije prve brce, kar pa je tudi pojasnil) povsem skladna z navedbami, ki jih je (istega in naslednjega) dne, torej 4. 5. in 5. 5. 2021 podal policiji. Poleg tega zagovornica zaobide dejstvo, da je pod vprašanje verodostojnosti in resničnosti pritožbeno izpostavljeno pričanje oškodovanega B. B. podkrepljeno še z drugimi dokazi, in sicer glede načina nastanka telesnih poškodb s pričevanjem ter izvidom in mnenjem sodnega izvedenca medicinske stroke prof. dr. H. H., glede storilca pa z izpovedjo priče G. G., vsebinsko skladno pa tudi z izpovedbama E. E. in F. F., ki – kot pravilno ugotavlja pritožba – inkriminiranega dogodka oziroma dogajanja po njem neposredno nista videla ali slišala, so pa jima bile poznane druge relevantne okoliščine obravnavane zadeve, ki so prav tako predmet obrazložitve izpodbijane sodbe. In nenazadnje, zagovornica v stoičnem izpostavljanju izostanka enega samega dokaza zoper obdolženega, razen obtožbe oškodovanca, zanemari tudi okoliščino prvostopenjsko ugotovljene skladnosti izpovedi oškodovanega z zapisnikom o ogledu.

13. Široki dokazni oceni, kot jo ponuja pritožba, glede katere je ugotoviti, da zagovornica podaja zgolj lastno interpretacijo izvedenih dokazov, zatorej ni mogoče pritrditi. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo in izpodbijano sodbo oprlo na izpoved oškodovanega in personalne ter listinske dokaze, ki so ustrezno materialno ovrednoteni skozi celotno obrazložitev izpodbijane sodbe. Pravilno je ugotovilo, da je izpovedba B. B. bolj prepričljiva od zagovora obdolženega (točka 2 obrazložitve izpodbijane sodbe), v okviru katerega je skušal dokazno breme prevaliti na zatrjevano precejšnjo vinjenost oškodovanega, posledično zanašanje po lokalu ter izraženo zahtevo, da mu izroči 500,00 EUR, ker mu je v preteklosti speljal punco, sicer bo dobil od njega še več na drugi način. Zagovor obdolženca, da je po »gostilniških forah« in pojasnilu oškodovanega, da so doma, kjer imajo podjetje, prezadolženi, po zaprtju lokala na terasi pokadil en cigaret in do konca spil pijačo, nakar sta z D. D. odšla na parkirišče vsak do svojega avtomobila in nato domov, medtem ko je oškodovani takrat še sedel za mizo na terasi in verjetno spal, sodišča prve stopnje upravičeno ni prepričal. V predstavljanju pritožbeno zatrjevanega absurdnega stanja, ko je obdolženemu v slovenskem pravnem redu lahko izrečena obsodilna sodba brez enega samega obremenilnega dokaza (razen obtožbe oškodovanega), zagovornica ne upošteva, da je prav neodvisni sodni izvedenec prof. dr. H. H. kot zelo verjetno ocenil, da so inkriminirane poškodbe (udarnine glave, v predelu čeljustnice in za desnim ušesom, udarnina v predelu križa oziroma ledvenega dela telesa, sum na zlom nosnih kosti brez premaknitve kostnih ulomkov ter odkrušek zoba) nastale na način, kot navaja oškodovani, torej z brcami, ki so mu bile prizadejane, ko je sedel na stopnici (udarnina ledvenega predela) oziroma ko je ležal na tleh (ostale poškodbe). Iz točke 8 obrazložitve izpodbijane sodbe jasno, določno in nedvoumno izhaja, da je torej sodni izvedenec medicinske stroke izpoved oškodovanega glede načina nastanka telesnih poškodb potrdil, medtem ko je obrambno tezo o nastanku teh poškodb ob padcu, z iz življenjskega gledišča logičnim odgovorom odločno zavrnil in povedal, da bi v tem primeru utrpel eno udarnino glave. Ker je dokazano z izvidom in mnenjem sodnega izvedenca medicinske stroke, z medicinsko dokumentacijo (priloge A1 do A11 in A13) ter s fotografijami (priloga A12) oškodovani inkriminiranega večera utrpel več poškodb na različnih delih glave in v predelu hrbta, kar se ne sklada z načinom nastanka poškodb (padcem), kot si je neuspešno prizadevala prepričati obramba obdolženega, se vsa nadaljnja pritožbena izvajanja v smeri graje ugotovljenega načina pridobitve telesnih poškodb B. B. pokažejo kot odvečna.

14. Enako brez teže ostaneta pritožbeni očitek, da oškodovani ni znal izpovedati vseh bistvenih dejstev glede samega časa in kraja ter samega poteka inkriminiranega dogodka, in kritika zagovornice, da je bistvena dejstva ves čas postopka spreminjal, pri čemer so priče njegovo izpovedovanje kot neresnično izpodbile.

15. Ker takšno pritožbeno zatrjevanje v spisovnih podatkih nima podlage, zagovornici ne gre pritrditi. V točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da natančna ura inkriminiranega dogodka ni bila ugotovljena, kar glede na opis obtožbe tudi ni bilo treba. Navkljub temu je na podlagi izvedenih dokazov ponudilo sprejemljiv zaključek, da je do kaznivega dejanja prišlo po zaprtju lokala s strani E. E. ob 20.00 uri, kot je izpovedal slednji, in pred klicem oškodovanca, na podlagi katerega je OKC na kraj dogodka napotil patruljo PP ob 21.47 uri (zapisnik o ogledu). Obenem je sodišče prve stopnje v točkah 12 do 14 obrazložitve izpodbijane sodbe ponudilo razumne in tehtne razloge za neprepričljivost zagovora obdolženega in izpovedi priče D. D., ki sta na točki ugotavljanja odhoda iz območja lokala celo medsebojno zašla v nepremostljivo nasprotje. Medtem ko je D. D. izpovedal, da je iz lokala odšel, ko je bila že tema in pred obdolženim, je obdolženi trdil, da sta odšla skupaj v času, ko je bilo še svetlo. Ob tem pa pritožba nekritično podceni vsebinsko ujemajočo izpoved oškodovanega in priče E. E., lastnika lokala, za katerega prvostopenjsko sodišče ni našlo nobenih razlogov za dvom v verodostojnost njegove izpovedi (saj so vsi omenjeni njegove stranke), da B. B. ni bil vinjen in tudi, da je D. D. ostal na terasi lokala po zaprtju in odhodu E. E. Nenazadnje pa je izpoved oškodovanega vsebinsko smiselno potrdil tudi njegov brat, G. G., ki je sorojenca prišel iskat, ker je spil nekaj alkohola, našel pa ga je okrvavljenega, z zlomljenim zobom in nosom sedeti na stopnicah, ki vodijo do terase lokala (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pred tem je videl, da se iz parkirišča pelje črn Audi A4 karavan, kakršnega ima (tudi) obdolženi. Tako zagovornica z lastno interpretacijo razlogov izpodbijane sodbe, kakor s posplošenim poudarjanjem »izpovedi prič«, dvoma v pravilne zaključke prvostopenjskega sodišča ne more vzbuditi, tudi ne s predložitvijo novega dokaza, tj. listine o sončnem vzhodu/zahodu v Sloveniji za leto 2022 in listine o sončnem zahodu v Sloveniji za dne 4. 5. 2021, saj odločilnih dejstev v ničemer ne spreminjata. Prav tako ni odločilnega pomena na več mestih pritožbe izpostavljena okoliščina, kje je kdo (obdolženi, oškodovani, D. D., F. F.) kot gost obravnavanega dne sedel v lokalu E. E., ko je bil še odprt. Inkriminirano dogajanje je namreč locirano na območje terase gostinskega lokala Picerije C., ko ta zaradi poteka odpiralnega časa ni več obratoval. Enako ni merodajno, kako so procesni udeleženci vsak po svoje ovrednotili število stopnic, ki vodijo iz parkirišča na teraso lokala. Iz točke 10 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da so policisti pred teraso, kjer sta dve stopnici, na prvi videli madeže krvi in poškodovanega oškodovanca. V izpovedovanju prič gre torej resda za manjše, meritorno ne relevantne razlike v izpovedih, ki pa odločilnih dejstev ne morejo v ničemer spremeniti. Široko polemiziranje zagovornice o vlogi brata oškodovanca, G. G., ki mu s pritožbeno trditvijo, da je končni cilj izplačilo denarne odškodnine, pripisuje »interes zmage«, okvir inkriminiranega presega. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ravnanje oškodovančevega brata v smislu seznanitve »vseh« (prič F. F. in E. E.) z dejanjem obdolženega v razmerju do na območju terase gostinskega lokala Picerija C. dne 4. 5. 2021 poškodovanega B. B. ter aktivnosti pri sledečih pogajanjih glede plačila zneska, da se zoper obdolženega ne bi sprožil kazenski postopek, nima merodajne teže. Zagovornica ne upošteva dejstva, da je oškodovani dejanje obdolženega na OKC prijavil hitro po inkriminiranem dogajanju, saj je bila na kraj dogodka ob 21.47 uri napotena patrulja PP, prezre pa tudi, da na nadaljnjo pravno kvalifikacijo, ki sploh nima narave predlagalnega delikta, oškodovančev brat G. G. ne more imeti nobenega, kaj šele odločilnega vpliva. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, zato pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči. 16. Iz navedenih razlogov, in ker tudi v ostalem zagovornica ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

17. Ker zagovornica tudi kazensko sankcijo graja zgolj na načelni ravni, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) in ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Izrečena mu je bila namreč kazenska sankcija (zgolj) opozorilne narave, tj. pogojna obsodba, v okviru katere je prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, obdolženemu A. A. določilo ustrezno dolgo kazen zapora in povsem primerno, kratko preizkusno dobo.

18. Po obrazloženem, in ker zagovornica glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

19. Posledično neuspešni pritožbi bremeni obdolženega strošek pritožbenega postopka, in sicer plačilo sodne takse, ki je odmerjena glede na težavnost kazenske zadeve, premoženjske razmere obravnavanega procesnega udeleženca ter ob upoštevanju tarifnih številk 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).