Jedro

Zastaranje je pretrgano v skladu s 364. členom OZ, po katerem dolžnik dolg pripozna (tudi) tako, da kaj plača na račun. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (369. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka A. d. o. o., dolžna tožeči stranki B. d. o. o., v roku 15 dni plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2018 dalje (I. izreka). Tožena stranka je dolžna plačati še tožeči stranki v roku 15 dni stroške tega postopka v višini 968,50 EUR po preteku izpolnitvenega roka z obrestmi (II. izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo: da sta sodelovali po Podizvajalski pogodbi št. 14 PP/2017 o izvedbi asfalterskih del na objektu "Ureditev prometne in komunalne infrastrukture v ..., 1. faza", da je znašal končni račun št. IRI 180019 34.749,63 EUR in da je bilo izvedeno plačilo 20.000,00 EUR po računu IRI 18/0019. Račun je zapadel v plačilo 25. 7. 2018. Kot sporno med strankama pa je bilo ali je podano zastaranje zahtevka ali je podano pretrganje zastaranja in kakšen je bil namen plačila 4.749,64 EUR.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer gre pri Podizvajalski pogodbi za podjemno pogodbo po 619. členu Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri se je tožeča zavezala opraviti določeno delo, tožena pa se je obvezala delo prevzeti in zanj plačati.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka 8. 3. 2019 nakazala tožeči stranki 20.000,00 in 10. 3. 2020 še 4.749,63 EUR z enakim sklicem pri obeh plačilih: SI 0000-0019. Tožena stranka se je v svoji vlogi sklicevala, da je to zadnje plačilo opravila za nek drug posel. Med pravdnima strankama je bilo sporno ali je plačilo zastaralo. Vendar pa je sodišče pravilno ugotovilo, da je že z delnim plačilom 8. 3. 2019 v višini 20.000,00 EUR, katero pa ni sporno, da je bilo namenjeno za plačilo po Podizvajalski pogodbi, zastaranje pretrgano v skladu s 364. členom OZ, po katerem dolžnik dolg pripozna (tudi) tako, da kaj plača na račun. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (369. člena OZ). Tako bi zastaranje nastopilo šele 8. 3. 2022, tožeča stranka pa ja predlog za izvršbo vložila 7. 12. 2021, torej pravočasno. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka dolžna plačati še preostalih 10.000,00 EUR, ki jih za plačilo del po Podizvajalski pogodbi še ni poravnala.

6. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določila postopka, saj ni izvedlo nobenega dokaza, ki bi utemeljeval obstoj zapadlih terjatev. Računi so namreč enostranske listine, tožeča stranka pa tudi ni izkazala oprave storitev za toženo stranko. Sodba tudi nima odločilnih razlogov. Pritožbeno sodišče ne more soglašati s takšnimi povsem pavšalnimi navedbami pritožnice, saj je v dokaznem postopku sodišče prve stopnje izvajalo dokaze in sicer je prebralo listinsko dokumentacijo. Prav tako ima sodba sodišča prve stopnje nosilne razloge, na katerih temelji odločitev

7. Glede zaslišanj strank in prič pa je sodišče prve stopnje v sodbi pojasnilo razloge, zakaj jih ni izvedlo in tem razlogom pritožnica konkretizirano v pritožbi ne ugovarja. Tako glede očitka kršitve postopka, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožene stranke, pritožnica ne pojasni, katera dejstva, ki jih je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, bi s tem dokazovala in ne konkretizira svojih pritožbenih razlogov. Enako velja glede očitka, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič, katerih pritožnica niti konkretno ne navede. Pritožbeno sodišče poudarja, da manjkajočih trditev ni mogoče nadomestiti z izpovedbami prič ali strank.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno kot nesporno ugotovilo, da je znašal končni račun po Podizvajalski pogodbi 34.749,00 EUR in da je bilo na podlagi tega pogodbenega temelja že plačanih 24.749,64 EUR. Pritožnica je namreč s svojo pripravljalno vlogo z dne 7. 11. 2023 navedla, da je bil način plačila dogovorjen s kompenzacijo, kar bodo potrdile predlagane priče, kar potrjuje, da je tožena stranka priznavala svojo obveznost. Prav tako na naroku 7. 11. 2023 ni postavila ugovora, da posel ne bi bil opravljen, pač pa da je bil posel dogovorjen in delno plačan. Glede na navedeno njene pritožbene navedbe, da terjatev tožnice ni dokazana, niso utemeljene. Navedba, da so računi enostranske listine in niso dokaz, pa je prav tako nerelevantna glede na to, da je toženka priznavala svojo obveznost do tožeče stranke.

9. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo zahtevanih 300,00 EUR za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21 OT), 6,00 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 373,32 EUR.