Jedro

Glede na pravilne ugotovitve, da tožena stranka tožniku ni namenoma nezakonito izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, s tem ni izpolnjena vsaj ena od štirih predpostavk odškodninske odgovornosti in sicer protipravno ravnanje, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 5.000,00 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti (točka I izreka) in odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in tožniku dosodi zahtevanih 5.000,00 EUR odškodnine ter stroške postopka, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je kršilo ZPP, ker ni ocenilo vseh navedb in dokazov o tem, da je toženka pri odpovedi ravnala načrtno in namerno z namenom znebiti se tožnika, tako da ga očrni, da ne bo več verodostojen, ker se je tako zahotelo predstojniku. Res sta rektor in A.A. pavšalno zatrdila, da sta verjela, da je razlog za odpoved domnevno plagiatorstvo tožnika. Nihče ne more pričakovati, da bi pričala, da sta eklatantno zlorabila svoj položaj in da bi pričala proti svojim interesom. Sodišče ni ocenilo cele vrsto okoliščin, navedb in dokazov tožnika. Začelo se je z odnosom rektorja do tožnika, ki se je občutno in nepričakovano ohladil sredi leta 2015, ko tožnik, ki je bil do tedaj dovolj cenjen, ni mogel brez težav uspeti z zaposlitvijo osebe, ki jo je nujno potreboval. Vse to izhaja iz maila z dne 15. 7. 2015 in iz tožnikove izpovedi z dne 8. 9. 2016. Tedanji rektor B.B. je v zaslišanju tudi pojasnjeval svojo globoko odklonilno vedenje do tožnika z vrsto okoliščin, ki so skrajno nenavadne in niso utemeljene, nikoli dokumentirane, iz njih pa se jasno vidi, da je rektor gojil do tožnika hudo zamero in je čakal na priliko. Toženka je tožnika želela odmevno odpustiti, njen namen pa je bil, da ga diskreditira in osramoti. Ponudili so mu celo, da v kolikor sprejme odpoved in ji ne ugovarja, lahko ostane na istem delovnem mestu, dela naprej in dobi enak denar. Tako ravnanje je skrajno neetično in celo izsiljevalno. Toženka je hotela in uspela zlorabiti institut izredne odpovedi. Pravnomočno je ugotovljeno, da je toženka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na nezakonit način, tožnik pa v pritožbi dodaja še, da je to storila na neprimeren in nedostojen način. Odpoved ni bila le odpoved, ampak tudi očitno zelo grob in pretiran akt. Toženka je šele kasneje limitirala svoje očitke na očitek plagiatorstva, ki je bil le eden v nizu očitkov, pa še ta zelo šibek. Kot je bilo pravilno ugotovljeno, je bila izredna odpoved podana na nezakonit, neprimeren in nedostojen način, s tem pa je posegla v tožnikovo dostojanstvo. Toženka ga je s tem izredno prizadela. Za primer, da bo odločitev drugačna, predlaga tudi drugačno odmero stroškov, zato se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je pritožba neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v povračilo njene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o vseh okoliščinah, ki jih je v potrditev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi s svojim odškodninskim zahtevkom navedel tožnik. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, se je sodišče prve stopnje v sodbi o vseh bistvenih okoliščinah opredelilo. Ker ima sodba sodišča prve stopnje jasne in utemeljene razloge o odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tožnik s pritožbo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbo 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki je delavcu nastala pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v členih 131 do 189 Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti kumulativno podane štiri predpostavke: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda povzročitelja škode. Pri tem je bistveno, da za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je termin predpisan hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri odločanju je upoštevalo tako trditve tožnika, kot tudi izpovedi zaslišanih, tožnika, rektorja tožene stranke in A.A.. Vse tri izpovedi je štelo za resnične in jih pri odločitvi upoštevalo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z napačnim upoštevanjem izpovedb rektorja in priče A.A..

8. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z očitkom plagiatorstva v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izčrpno opredelilo in zavzelo pravilno stališče, da bi moral tožnik, kot v družbi uveljavljen in v akademskih krogih prepoznan znanstvenik in profesor, še posebej skrbno paziti na spoštovanje avtorskih pravic. Ker ima delodajalec zakonito možnost delavcu tudi izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, še posebej, če je prepričan, da je delavec kršitev storil, kar je tožena stranka bila, ni mogoče šteti, da je vedoma in hote tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

9. Nadalje je sodišče prve stopnje v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenke za psihiatrijo prof. dr. C.C. in njegovo dopolnitvijo glede na pripombe tožnika tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi sicer doživljal negativna čustva in negativne občutke. Ob tem pa je pravilno zaključilo, da sodišče prisodi denarno odškodnino zaradi razžalitve dobrega imena in časti le, ko te dosežejo določeno stopnjo in obseg, tega pa v obravnavanem primeru ni bilo.

10. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo tožnikove izpovedi v zvezi z visokim pritiskom, aritmijo, o propadlih iniciativah in podobno, saj v zvezi s tem ni postavil trditvene podlage v zvezi z odškodninskim zahtevkom, njegova izpoved pa pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti.

11. Glede na pravilne ugotovitve, da tožena stranka tožniku ni namenoma nezakonito izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, s tem ni izpolnjena vsaj ena od štirih predpostavk odškodninske odgovornosti in sicer protipravno ravnanje, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo, pravilna.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo skladno z določbo 353. člena ZPP, saj je spoznalo, da niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, 154. in 155. členom istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla.