Jedro

Sodišče določi nujno pot tako, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina, za dovoljeno nujno pot pa je upravičenec dolžan plačati zavezancu primerno nadomestilo.

Dosedanja uporaba se lahko upošteva le v omejenem obsegu, le kot eden izmed kriterijev pri presoji določanja trase nujne poti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelji so 4. nasprotnemu udeležencu dolžni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 82,81 EUR, 5. in 6. nasprotni udeleženki pa v višini 151,19 EUR, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svoje stroške pritožbenega postopka nosijo predlagatelji in tretja nasprotna udeleženka sami.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustanovilo v korist parcele št. 748/2 k.o. X, , v solasti L. P. do 1/2, A. P. do 1/6 in T. P. do 1/6, za potrebe redne rabe te nepremičnine nujno pot tako, da poteka od javne poti s parc. št. 743/1, ID znak 000, last M., po meji med parcelama 748/1, ID znak 000, last V. D., in deloma po parceli št. 747/1, ID znak 000, last J. Z., v širini cca 2,7 metra, ki je opredeljena podrobneje tako, kot izhaja iz I. točke izreka sklepa. Pot je ustanovilo za hojo in vožnjo z vsemi vozili do nosilnosti 220 kN oziroma do 50 kN kolesnega pritiska, zaradi ozkosti poti pa širina vozil ne sme presegati širine 2,7 metra (II. točka izreka). Odločilo je še, da so predlagatelji nerazdelno dolžni plačati nasprotnim udeležencem nadomestilo v skupnem znesku 5.100,00 EUR, na račun nadomestila plačajo V.D. znesek 2.850,00 EUR, J. Z. pa znesek 2.250,00 EUR v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V IV. točki je še odločilo, da predlagatelji nosijo vse stroške nepravdnega postopka in bo sodišče o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper sklep se pritožuje tretja nasprotna udeleženka, in sicer zoper I., II. in III. točko izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se ugodi predlogu predlagateljev postopka o poteku nujne poti po varianti C oziroma pritožbi ugodi in predlog predlagateljev zavrne. Podredno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje pred sodišče prve stopnje. Uvodoma povzema odločitev in delno obrazložitev sklepa sodišča prve stopnje, nato pa pojasnjuje posamezne pritožbene razloge. Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da so zaključki sodišča glede dosedanje uporabe poti in primernosti poti za dostop za potrebe nepremičnin predlagateljev nepravilni in pomanjkljivi. Ne drži zaključek, da predlagatelji nikoli ne bi imeli dogovorjenega poteka poti do svoje nepremičnine po drugi, z javno cesto povezani, poti, saj nasprotno izhaja iz lokacijske odločbe z dne 10. 11. 1987, izdane za potrebe izgradnje stanovanjske hiše na parc. št. 748/2, tedanjemu investitorju M. C., ta je pridobil soglasje od tedanje lastnice parcele št. 748/3 A. R. (varianta B poteka nujne poti). Pravna podlaga za dostop do nepremičnine predlagateljev je vse od leta 1987 obstajala, in sicer le za dostop po varianti B poteka nujne poti. Navedeno nasprotuje ugotovitvi sodišča, da so udeleženci varianto A nujne poti za prehod uporabljali že od leta 1988 dalje. Dejanska uporaba niti ni mogla nastopiti pred letom 1997, ko je svoje stalno prebivališče na naslovu .... prijavil tretji predlagatelj, medtem ko sta ostala predlagatelja stalno prebivališče na navedenem naslovu prijavila šele v letu 2000. Tretja nasprotna udeleženka opozarja, da dosedanja uporaba variante A poti ni relevanten znak za primernost ureditve poti po tej varianti ter opozarja na postopek zaradi motenja posesti, predlagatelji so si začasen dostop pridobili na podlagi navajanja zavajajočih podatkov. Predmetni postopek teče že več kot 11 let in tako dolg tek postopka nakazuje na legalizacijo tako imenovane samopomoči. Spremenjenega stanja na nepremičninah ni mogoče razlagati v škodo posameznih variant določitve nujne poti. Sodišče prezre, da predlagana pot po varianti C v naravi v največji meri poteka po že tlakovani poti po parc. št. 751, ki predstavlja dostopno pot lastnikom že dveh stanovanjskih hiš. Sedanja lastnica parcele št. 748/2 L. P. je dne 22. 5. 1992 podpisala medsebojno soglasje za dostop preko parcele št. 748/1 ob meji s parcelo 747/3 s takratno lastnico parcele št. 748/1 J. T. in dostop in soglasje sta predlagateljem zadoščala do pričetka gradbenih del na parceli št. 748/1. Dostop do nepremičnine predlagateljev po varianti A, z izjemo začasne kratkotrajne ureditve, nikdar ni bil dogovorjen, vsekakor ne z dovoljenjem tretje nasprotne udeleženke. Podlage za ustanovitev nujne poti po varianti A ni mogoče utemeljiti na golem dalj časa trajajočem obstoju dejanskega izvrševanja. Dejanske lastnosti prostora med nepremičninama parc. št. 747/1 in parc. št. 748/1 niso primerne za ustanovitev nujne poti. Varianta A v celoti ne predstavlja prevozne makedamske površine, temveč dvorišče in parkirišče tretje nasprotne udeleženke. Ta opravlja zobozdravstveno dejavnost in za potrebe opravljanja dejavnosti po pogodbi z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije nujno potrebuje ustrezno število parkirnih mest. Nujna pot, kot jo je določilo sodišče, tretji nasprotni udeleženki to onemogoča, onemogoča se ji opravljanje osnovne dejavnosti. Do sedaj je bil del nepremičnine parc. št. 747/1, na katerem je sodišče z izpodbijanim sklepom ustanovilo nujno pot, uporabljan za potrebe parkiranja strank in osebja zobozdravstvene organizacije. Objekt tretje nasprotne udeleženke se nahaja preblizu nujne poti, določene z izpodbijanim sklepom, zato širina poti onemogoča prevoz z večjimi in težjimi vozili, tudi konsolidacija vozišča za potrebe dovoza po poti ni primerna. Objekt tretje nasprotne udeleženke leži le 1,17 m od predvidene nujne poti, objekt drugega nasprotnega udeleženca pa le 1,02 m od predvidene nujne poti. Odmiki ne nudijo podlage za ustanovitev prevozne poti, ki poteka med objektoma, saj ni zagotovljeno zadostno varstvo pred poškodbami. Nujna pot v širini 2,7 m je preširoko odmerjena. Dovoz z manjšimi kamioni ne nudi dolgoročne rešitve dostopa do nepremičnine parc. št. 748/2 za vse njene potrebe. Predlagatelji so v pritožbah na upravne organe ugovarjali številne pomanjkljivosti, do tega se sodišče ni opredelilo. 2,7 m ne zadošča za opredelitev nujne poti. Dejstvo postavitve široke kamnite ograje ob parkirišču na nepremičnini parc. št. 747/1 s strani tretje nasprotne udeleženke ne nudi podlage za zaključek, da ta razpolaga z zadostnim prostorom za potrebe svoje nepremičnine, saj je tretja nasprotna udeleženka ograjo postavila z namenom ureditve parkirnega prostora in ločitve dela nepremičnine namenjenega parkiranju, od dela, katerega so predlagatelji uporabljali za potrebe svoje nepremičnine. Pri obravnavi variante C se sodišče, drugače kot pri varianti A, postavi na drugačno stališče in navaja, da bi bila varnost in zasebnost lastnikov v primeru rušitve zidu, ki razmejuje dvorišče in cesto, ogrožena, pri varianti A pa tega ne upošteva. Uporaba kriterijev je arbitrarna v škodo tretje nasprotne udeleženke. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča glede nemožnosti ustanovitve nujne poti po varianti B. Ni jasno, ali je sodišče odločitev baziralo na (domnevno nezadostni) oddaljenosti novozgrajenega objekta od parc. št. 748/5 in postavitvi žične ograje. Sodišče bi se moralo glede bližine stanovanjskih objektov podrobneje opredeliti tudi v okviru analize primernosti variante A nujne poti. Zgolj dejstvo, da med objektoma poteka nujne poti po varianti B poteka žična ograja, ne more predstavljati okoliščine, da nujne poti po varianti B ni mogoče izvesti. Odmiki med objektoma po varianti A so nezadostni, obstajajo zelo realne možnosti poškodb objektov ob prehodih večjih vozil, kar je sodišče prezrlo. Sodišče je v celoti zmotno in nepopolno ocenilo neprimernost variante C poteka nujne poti, ki je najprimernejša. Ta v najmanjši meri obremenjuje kritične nepremičnine in na njih stoječe objekte. Kot najprimernejšo varianto sta jo opredelila tudi izvedenec J. T. in D. Č. v svojem izvedeniškem mnenju z dne 26. 10. 2006. Nujna pot po varianti C bi potekala od parc. št. 743/1, ki je javno dobro, preko parc. št. 751, ki je sicer v zasebni lasti, a v naravi predstavlja tlakovano cestišče, ki v širino meri več kot 3 m in je uporabljena v namene prevoza, ter delno po parc. št. 748/3 do parc. št. 748/4 in preko nje do parc. št. 748/2. Stvarna služnost (na parc. št. 751) v korist parc. št. 749 in 750/1, ki je vpisana v zemljiško knjigo, zadostuje potrebam teh parcel, za isti namen bi se lahko uporabljala tudi v korist parc. št. 748/2. Dejstvo, da se med parc. št. 751 in parc. št. 748/3 nahaja oporni zid, ki bi ga bilo potrebno odstraniti in v vrt parc. št. 748/3 poseči v velikosti 9 m2 , ne nudi zadostne podlage za odklonitev primernosti variante C s strani sodišča. Obremenitev nepremičnin pri varianti C meri 82 m2, pri varianti A pa 78 m2, torej poseg ne bi bil izveden v precej večji meri kot pri varianti A. Opozarja, da je poseg v parc. št. 748/3 sorazmerno majhen, pri čemer posegi v nepremičnine po varianti C niso najpomembnejši faktor pri presoji primernosti ustanovitve nujne poti. Zajem 82 m2 pri varianti C pomeni seštevek 47 m2 že obstoječe tlakovane služne poti in 35 m2 vrta, pri trasi A pa zajem 78 m2 pomeni izključno funkcionalno zemljišče. Nesorazmerje med posegi izhaja tudi iz primerjave velikosti nepremičnin in velikosti posega vanje za potrebe ustanovitve nujne poti. Parc. št. 748/3 je največja in poseg vanjo najmanjši. Izvedenec J. T. je v mnenju z dne 17.8.2009 obrazložil, da je najprimernejša za dostop trasa C, tudi kasnejše pozidave mnenja izvedenca ne bi smele bistveno spremeniti, saj je odmik trase C od objekta še vedno bolj ugoden kot odmik pri trasi A. Tretja nasprotna udeleženka opozarja, da mora biti nujna pot ustanovljena na način, ki omogoča redno gospodarjenje in gospodarsko izkoriščanje gospodujoče nepremičnine, tako da nudi zanesljivo in dolgoročno rešitev, ki karseda najmanj obremenjuje služečo nepremičnino, kar nujna pot po varianti A ne omogoča. Ta je nezadostne širine, objekti so ogroženi z nastankom neposredne škode in izvedenec J. T. je v tretjo dopolnitev mnenja vključil posebno opozorilo glede neprimernosti širine dovozne poti po varianti A, kar v primeru določitve poti po varianti C ne bi bilo potrebno. Varianta A, ob upoštevanju omejene prehodnosti poti in možnosti izkoriščanja nepremičnine v bodoče, ne nudi dolgoročne in celovite rešitve. Nepravilen je zaključek sodišča, da naj bi bile nepremičnine 5., 6., 7. in 8. nasprotnega udeleženca preobremenjene, ob upoštevanju mnenja izvedenca J. T. z dne 22. 11. 2012, v katerem je navedel, da se z dovozom ne bi poslabšali dosedanji pogoji eventualnega parkiranja na tej površini. Sodišče je varianto A z izpodbijanim sklepom neupravičeno in neizkazano ocenilo za pot, ta tudi ni zadosti konsolidirana. Izvedenec je obstoj konsolidacije utemeljil z navedbo, da po poti cisterna dostavlja kurilno olje, kar pa ne drži. Nesorazmerje med posegom v nepremičnine po variantah A in C zagotovo obstaja, poleg tega del poti po varianti C poteka po nepremičnini parc. št. 748/4, ki je v lasti ene od predlagateljic, kar pomeni odsotnost obremenitve tujih zemljišč. Nepravilne so tudi ugotovitve sodišča glede višine primernega nadomestila za ustanovitev nujne poti. Tretja nasprotna udeleženka opozarja, da ima v objektu na parc. št. 747/1 zobozdravstveno ordinacijo, dolžna je zagotavljati ustrezno število parkirnih mest. Ustanovljena nujna pot obremenjuje uporabo njene nepremičnine, onemogoča zagotavljanje obveznega števila parkirišč, izvajanje dejavnosti je močno oteženo, kar bi sodišče moralo upoštevati pri določitvi višine denarnega nadomestila. Nepremičnina tretje nasprotne udeleženke in drugega nasprotnega udeleženca sta zaradi izvedbe nujne poti bistveno manjvredni. Glede zmotne uporabe materialnega prava opozarja na 88. in 89. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ter navaja, da sodišče nujne poti ni ustanovilo upoštevajoč v navedenih členih vsebovana vodila in načela. Sodišče ni pravilno pretehtalo interesov gospodujočega in služečega zemljišča, varianta A ne zagotovi možnosti potrebnega oziroma zadovoljivega gospodarjenja z nepremičnino predlagateljev ob hkratni najmanjši povzročitvi škode nasprotnim udeležencem. Ob obstoju alternativnih možnosti zagotovitve nujne poti, ki zagotavljajo boljšo in manj invazivno izvedbo nujne poti, bi sodišče moralo skladno z zakonodajo in sodno prakso slediti določitvi tiste variante nujne poti, ki ne onemogoča ali znatno ovira uporabo nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala, to pa je varianta C. Najkrajša in stroškovno najbolj poceni varianta ni hkrati najbolj sprejemljiva. Opozarja še na bistvene kršitve pravil postopka, in sicer je sodišče kršilo pravila postopka po določbi prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z določbo 37. člena ZNP, saj je na naroku za glavno obravnavo na kraju samem sprejelo sklep, s katerim je še pred izvedbo vseh dokazov odločilo o ustanovitvi nujne poti po varianti A. S tem je ravnalo v nasprotju z 29. in 30. členom ZNP. Na naroku sprejeti sklep je bil nezakonit in je pomenil prejudiciranje odločitve sodišča, sodišče je ravnalo v nasprotju z načelom kontradiktornosti. Bistveno kršitev pravil postopka je sodišče storilo tudi s tem, da je napravilo nepravilno dokazno oceno in kršilo načelo proste presoje dokazov. Štelo je za dokazano, da je bila uporaba nujne poti po varianti A vršena vse od leta 1988, čeprav za ta zaključek ni imelo nobene podlage. Ta podatek je bil prevladujoči razlog za sprejemljivost variante A poteka poti s strani izvedenca J. T. Varianto C je izvedenec izpostavil kot najugodnejšo, podoben status izvedljivosti pa je varianti A pripisal le na podlagi domnevnega, dalj časa trajajočega izvrševanja po tej poti. Sodišče je povsem prezrlo mnenje izvedenca Jurija Tonina glede najprimernejše variante poti – variante C. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki 339. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP, saj je o odločilnih dejstvih v sklepu nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sklepa o vsebini listin, zapisnikov in med samimi temi listinami, zapisniki. Sodišče je nepravilno povzelo podatke o posegu v nepremičnino parc. št. 748/3, v katero je v veliki meri že poseženo z obstoječo cesto, poseg ne bi presekal celega vrta, temveč bi posegel le v 2,3 % cele nepremičnine, skupaj s cestiščem v 7,7 % nepremičnine, kar ni pretirano. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi.

3. Na pritožbo so odgovorili predlagatelji ter 4., 5. in 6. nasprotni udeleženec. V svojih odgovorih pritožbi nasprotujejo in predlagajo njeno zavrnitev ter priglašajo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. 88. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) določa, da sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne povezave z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški, 89. člen SPZ pa, da sodišče dovoli nujno pot, če se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Sodišče določi nujno pot tako, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina, za dovoljeno nujno pot pa je upravičenec dolžan plačati zavezancu primerno nadomestilo. Navedene določbe je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, ugotovilo je vsa odločilna dejstva po navedenih določbah ter svojo odločitev o tem, zakaj je najustrezneje določiti nujno pot (za potrebe nepremičnine parc. št. 748/2 k.o. X) oziroma njen potek po varianti A, ki poteka od javne poti po parc. št. 743/1, v lasti M., po meji med parcelama 748/1, last V. D. in 747/1 last J. Z. (vse k.o. X), obrazložilo ustrezno in s pravilnimi razlogi, s katerimi sodišče druge stopnje soglaša in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da spremenjenega stanja v letih, ko je trajal postopek, ni mogoče upoštevati pri odločitvi. Sodišče namreč nujno pot določa po stanju, kakršno je podano v času odločanja, v tem obsegu je torej potrebno upoštevati tudi z leti nastale spremembe (takšno trditev je sicer podala tudi sama pritožnica na list. št. 185 spisa) in drugačna pritožbena navedba ni utemeljena. Utemeljeno sicer pritožba navaja, da dosedanja uporaba ni ključna (pritožba govori, da dosedanja uporaba poti ni relevanten znak primernosti ureditve) pri odločitvi, po kateri trasi oziroma varianti bo nujna pot potekala, pač pa je pri odločitvi potrebno upoštevati že navedene kriterije 88. in 89. člena SPZ. Iz tega razloga pritožba tudi neutemeljeno izpodbija in se sklicuje na ugotovitve sodišča o tem, od kdaj predlagatelji uporabljajo sporno pot po trasi A. 7. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da navedbe drugega in tretje nasprotne udeleženke, da naj bi imeli predlagatelji dogovorjeno pot drugje, niso utemeljene, saj takšna pravica ni razvidna niti iz zemljiške knjige, niti iz uživanja v naravi. Pritožba se pri tem neutemeljeno sklicuje na lokacijsko informacijo dano M. C., saj iz odločbe, izdane M. C. dne 10. 11. 1987 (B 15), izhaja (z njo je bila spremenjena točka II/6 prvotne lokacijske odločbe), da dovoz in dostop (do hiše oziroma parcele št. 748/2 k.o. X) poteka s severovzhodne strani, z obstoječe ceste med parcelama št. 748/1 in št. 747 (in ne po parceli 748/3, kot zmotno navaja pritožnica). Tudi če je A. R. soglasje podpisala, očitno služnost po njeni parceli (št. 748/3 k.o. X) ni bila nikoli realizirana, navedena odločba pa izpodbija tudi pritožbeno navedbo, da naj bi bil dostop po parc. št. 747/1 dovoljen le za čas gradnje na parc. št. 748/1. Neutemeljeno pritožba navaja tudi, da naj bi bila napačna ugotovitev, da predlagatelji pot po navedeni parceli uporabljajo od leta 1988, iz razloga, ker je tretji predlagatelj stalno prebivališče na naslovu V. prijavil šele leta 1997, ostala dva predlagatelja pa šele leta 2000, saj datum prijave stalnega prebivališča ni odločilen, pač pa je odločilna dejanska uporaba. Sicer pa tudi točen datum pričetka uporabe ni pomemben, saj se lahko dosedanja uporaba upošteva le v omejenem obsegu, le kot eden izmed kriterijev pri presoji določanja trase nujne poti. Nujna pot se namreč določa za naprej in vsi dogovori, ki so potekali med udeleženci oziroma njihovimi pravnimi predniki, niso odločilni, čeprav kažejo na drugačno situacijo, kot jo želi prikazati tretja nasprotna udeleženka (glej medsebojno soglasje o poteku dovozne poti z dne 22. 5. 1992, dogovor o dovozni poti z dne 30. 9. 1999, dogovor, sklenjen pri notarju dne 22. 2. 2001).

8. Pri odločanju o tem, katera varianta poti je najustreznejša, je sodišče prve stopnje izvedlo obsežen dokazni postopek in pravilno zaključilo, da je to pot po varianti A, upoštevaje dolžino poti, širino poti, obremenitev poti, dosedanjo uporabo in obremenitev tuje nepremičnine. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi bila primernejša varianta C, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi ta posegla na parc. št. 748/3 v velikosti 35 m2, na parc. št. 751 pa v velikosti 47 m2, kar je več kot po varianti A. Pri tem pritožba opozarja, da bi deloma pot po varianti C potekala preko parcele, ki je v lasti ene od predlagateljic, vendar spregleda, da bi šlo v tem delu za dodatno pot, ki v navedeni izmeri ni upoštevana, poleg tega je lastnica parcele št.748/4 k.o. X, po kateri bi se morala nadaljevati pot po varianti C, le ena izmed predlagateljic in bi bila za druga dva predlagatelja dejanska trasa poti občutno daljša, saj bi jo bilo potrebno določiti tudi po parc. št. 748/4. Poleg tega bi pot po varianti C parc. št. 748/3 presekala dvakrat, poleg dela, kjer je že dovoz do parcele št. 751, še v delu, kjer je sedaj zelenjavni vrt, ograjen z betonskim robnikom. Potek poti bi popolnoma uničil vrt, na zahodnem delu pa bi ostalo še 9 m2, ta del bi bil ločen od sklopa parcele 748/3 in bi predstavljal mrtev prostor za to parcelo. Poseglo pa bi se tudi po obstoječih dvoriščih in parkiriščih v izmeri 47 m2 petega do osmega nasprotnega udeleženca. Odstraniti bi bilo potrebno tudi ograjo in pot zgraditi preko vrta in jo utrditi. Izkaže se torej, da je poseg po varianti A bistveno manjši. 9. Pritožba navaja, da sta varianto C kot najprimernejšo opredelila tako izvedenec T. kot izvedenec Č., vendar spregleda, da je mnenje Č., ki sicer ni bilo izdelano v samem postopku, že iz leta 2006, medtem ko je izvedenec T. prvotno sicer res navedel, da je varianta C najprimernejša, vendar pa je svoje mnenje spremenil in v zadnji dopolnitvi mnenja navedel, da je najustreznejša varianta A (in ne več varianta C), saj so posegi za vzpostavitev nujne poti po varianti C večji kot pri varianti A, gre za večjo obremenitev ter izvedbo nove poti tudi po zemljišču s parc. št. 748/4 (v delni lasti predlagateljev). Pri tem je izvedenec na novo upošteval tudi, da je na zemljišču s parc. št. 748/3 zgrajen stanovanjski objekt, predhodno, ko je varianto C opredelil kot najugodnejšo varianto, ta objekt še ni bil zgrajen (glej list. št. 678).

10. Pritožbene navedbe pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne omajajo, saj je neutemeljena tudi navedba, da lastnosti prostora med nepremičninama parc. št. 748/1 in 747/1 niso primerne za ustanovitev nujne poti in da 2,7 m ne zadošča za opredelitev nujne poti. Izvedenec T. je namreč pojasnil, da je ustanovitev nujne poti v korist parcele št. 748/2 internega značaja in je lahko širina poti manjša od treh metrov. Tudi navedbe o verjetnosti poškodb na objektih niso utemeljene, saj je sodišče v skladu z izvedeniškim mnenjem ustanovilo pot za hojo in vožnjo z vsemi vozili do nosilnosti 220 kN oziroma do 50 kN kolesnega pritiska, zaradi ozkosti poti vozila ne smejo presegati širine 2,7 metra. Omejitve pa tudi ne predstavlja objekt oziroma stopnice tretje nasprotne udeleženke, saj je, kot je bilo ugotovljeno, pot obstajala že pred izgradnjo objekta tretje nasprotne udeleženke. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče varianto A neupravičeno ocenilo za pot, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da gre za obstoječo makadamsko pot, pri čemer tudi ne drži, da bi obstoj konsolidacije poti izvedenec utemeljil (le) z dostavljanjem kurilnega olja. Sodišče je pravilno upoštevalo tudi, da bi bila varnost in zasebnost v primeru rušitve zidu po varianti C ogrožena, tega ni mogoče zaslediti pri varianti A, vsaj ne glede tretje nasprotne udeleženke, ki se pritožuje (drugi nasprotni udeleženec se ne pritožuje), saj poseg v ograjo tretje nasprotne udeleženke ni potreben.

11. Nujna pot je določena le v omejenem obsegu, glede tega bi imeli interes za pritožbo predlagatelji, ne pa nasprotna udeleženka. Pri tem je odločilno sedanje stanje in ni potrebno ugotavljati, kakšna bo situacija v bodoče, na kar meri pritožnica s tem, ko navaja, da mora nujna pot omogočati dolgoročno rešitev.

12. Pritožba neutemeljeno opozarja na domnevno napačne zaključke glede nujne poti po varianti B, saj je bila ta že med postopkom s strani izvedenca izločena kot neustrezna, nadaljnjih pripomb v tej smeri s strani tretje nasprotne udeleženke ni bilo in tudi ne predloga, da bi se pot določila po varianti B, tega tudi v pritožbi ne predlaga, zato podrobnejše odgovarjanje na pritožbo glede nujne poti po varianti B ni potrebno.

13. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da nujna pot, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, tretji nasprotni udeleženki onemogoča zadostno število parkirnih mest in da naj bi bil do sedaj del nepremičnine parc. št. 747/1, na katerem je sodišče ustanovilo nujno pot, uporabljan za potrebe parkiranja strank in osebja zobozdravstvene ordinacije. Navedeno ne drži, saj ima tretja nasprotna udeleženka postavljeno ograjo in za njo zagotovljena parkirna mesta, tako da tudi ni utemeljena navedba, da bi se ji onemogočalo opravljanje osnovne dejavnosti.

14. Pri primerjavi variant A in C nujne poti tretja nasprotna udeleženka navaja še, da naj bi bila parcela 748/3 največja in zato poseg vanjo najmanjši, pri tem pa ločeno prikaže svoji parceli kot manjši, vendar je dejstvo, da je skupna površina njenih parcel večja od površine parcele št. 748/3. 15. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba glede višine nadomestila, ki ga je za določeno nujno pot določilo sodišče. V pritožbi je, kot že navedeno, izpodbijana le odločitev glede tretje nasprotne udeleženke. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da pri poti po trasi A, ki se že uporablja, ne bo zmanjšana možnost za izkoriščanje služečih nepremičnin. Glede na to, da se je pot uporabljala že pred gradnjo objektov drugega in prvega nasprotnega udeleženca, kakor tudi tretje nasprotne udeleženke, pa se ne zmanjšuje vrednost omenjenih nepremičnin. Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo določiti še dodatno odškodnino (poleg določenega denarnega nadomestila) zato niso utemeljene in glede na izvedeniško mnenje sodišče pravilno ni upoštevalo dodatno zatrjevane, a ne izkazane manjvrednosti.

16. Na pritožbene navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava je bilo že odgovorjeno, glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka pa je neutemeljena pritožbena navedba o kršitvi načela kontradiktornosti, ker se je sodišče že na naroku opredelilo o tem, po kateri varianti bo odločilo. V okviru materialnega procesnega vodstva namreč takšno ravnanje sodišča ni nepravilno, načelo kontradiktornosti pa je uresničeno s tem, ko se je zoper končni sklep, v katerem je bilo v zadevi odločeno, tretja nasprotna udeleženka lahko pritožila. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, po oceni sodišča druge stopnje pa je napravilo tudi pravilno dokazno oceno in le pavšalno zatrjevana kršitev načela proste presoje dokazov ni izkazana. Ne drži, da bi sodišče prezrlo mnenje izvedenca J. T. glede najprimernejše variante poteka poti – variante C, saj je, kot že navedeno, izvedenec naknadno izvedeniško mnenje spremenil. Tudi absolutno bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP ni podana, saj ne drži, da bi sodišče nepravilno povzelo podatke o posegu v nepremičnino parc. št. 748/3. Kvadrature, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v sklep, so namreč razvidne iz izvedeniškega mnenja.

17. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

18. V skladu s 146. členom ZNP v postopku za dovolitev nujne poti stroške postopka nosi predlagatelj, kar brez izjeme velja pred sodiščem prve stopnje, v kolikor gre za potrebne stroške (tu pride v poštev smiselna uporaba 155. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo nosijo zato predlagatelji sami, hkrati pa morajo povrniti stroške, ki so nastali z odgovorom na pritožbo 4., 5. in 6. nasprotnemu udeležencu. Stroške četrtega nasprotnega udeleženca predstavljajo: sestava odgovora na pritožbo (v odgovoru priglašenih 125 točk) in končno poročilo stranki, skupaj 145 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke znaša 66,55 EUR, skupaj z 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV pa vsi potrebni stroški 4. nasprotnega udeleženca, ki so mu jih dolžni povrniti predlagatelji, znašajo 82,81 EUR. Stroške 5. in 6. nasprotne udeleženke predstavljajo: sestava odgovora na pritožbo (250 točk in ne 275, kot je bilo priglašeno, glej šesti odstavek 4. člena in točko 3a tar. št. 23 Odvetniške tarife) in poročilo stranki ter 22 % DDV, skupaj 151,19 EUR. Tretja nasprotna udeleženka pa stroške za sestavo pritožbe nosi sama (165., 154. in 155. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).