Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti je dopustna le zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora, ne pa tudi zoper vse nadaljnje sklepe, s katerimi sodišče na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP le preveri, ali so razlogi za pripor še podani - t. i. vmesni ugotovitveni priporni sklepi, ki so zgolj deklaratorne narave.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A.

1.Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 15513/2024 z dne 10. 1. 2025 zoper obdolženega A. A. na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovil, da so razlogi za pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP zaradi utemeljenega suma storitve dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 še podani. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 15513/2024 z dne 4. 2. 2025 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni vmesni ugotovitveni sklep o priporu vlaga obdolženčev zagovornik, kot navaja, zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in odloči, da se pripor odpravi.

3.Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala, da se jo zavrže kot nedovoljeno.

4.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan v izjavo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5.Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da se sme skladno s prvim odstavkom 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel, preden je bila ta sprejeta, iz razlogov, naštetih v drugem odstavku istega člena. Izjema od tega pravila je predpisana v četrtem odstavku 420. člena ZKP, v kateri je določeno, da se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena ZKP) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP). V tej določbi so taksativno naštete odločbe o priporu, zoper katere je dovoljeno to izredno pravno sredstvo. To za konkretni primer pomeni, da je zahteva za varstvo zakonitosti dopustna le zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora, ne pa tudi zoper vse nadaljnje sklepe, s katerimi sodišče na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP le preveri, ali so razlogi za pripor še podani - t. i. vmesni ugotovitveni priporni sklepi, ki so zgolj deklaratorne narave.

6.Iz procesnih dejstev obravnavanega primera izhaja, da je preiskovalna sodnica zoper obdolženca odredila pripor s sklepom I Kpd 15513/2024 z dne 1. 3. 2024. Zunajobravnavni senat je nato obstoj pripornih razlogov preverjal že s sklepom I Ks 15513/2024 z dne 12. 11. 2024, nazadnje pa z izpodbijanim pravnomočnim ugotovitvenim sklepom, s katerim je ta po uradni dolžnosti po poteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu preizkusil, ali so pogoji za pripor še podani. Ker gre torej za odločbo (vmesni ugotovitveni sklep) izdano na podlagi določbe drugega odstavka 207. člena ZKP, glede na uvodoma pojasnjeno zahteva za varstvo zakonitosti zoper takšen sklep ni dovoljena. Vrhovno sodišče jo je zato na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

-------------------------------

Op. št. (1)O naravi in pomenu takšnih sklepov glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-139/22 z dne 11. 5. 2023 (tč. 18); primerjaj tudi s sklepom Vrhovnega sodišča I Ips 498/2008 z dne 8. 1. 2009.

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 205, 205/1, 207, 207/2, 420, 420/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.