Pri ugotovitvenih in nedenarnih zahtevkih je vrednost spornega predmeta vezana na vrednost interesa, ki ga tožeča stranka zasleduje s posamezno tožbo. Kadar gre za tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve je treba upoštevati obseg pričakovanega poplačila iz stečajne mase. Tožničino poplačilo v stečajnem postopku nad toženko je odvisno od višine razpoložljivih sredstev razdelitvene mase in sorazmernega poplačila terjatev drugih upnikov. Zato vrednost ugotovljene terjatve (nujno) ne pomeni realnega ekonomskega ekvivalenta njenega zneska. Smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta je namreč v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora (tako tudi v odločbi VSL I Cpg 122/2024 z dne 23. 5. 2024).
I.Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugovor tožene stranke (v nadaljevanju toženke) zoper vrednost spornega predmeta zavrnilo.
2.Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. v zvezi z 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno oprlo na 31. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), je pa v zvezi z določitvijo sporne vrednosti zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V obravnavani zadevi je potrebna korektivna dolžnost sodišča, da preveri in določi pravo vrednost spornega predmeta po 31. členu ZST-1, saj je očitno, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) svoj zahtevek na ugotovitev obstoja prerekane terjatve v višini 1.410.794,79 EUR namerno in brez vsakršnega pojasnila ocenila prenizko, in sicer na znesek 140.000,00 EUR. S tem se je pojavilo vprašanje pravilne pravne podlage za odmero sodne takse, kot tudi vprašanje pravilne pravne podlage za odmero drugih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom samo spustilo v presojo obsega pričakovanega poplačila iz stečajne mase. Zato so zaključki v točki 10 obrazložitve napačni. Sodišče prve stopnje je namreč povsem spregledalo, da se nad toženko vodi tudi sekundarni stečaj na Hrvaškem (Trgovački sud u Rijeci, št. St 317/2025), saj se premoženje nahaja tudi na tem območju. Tam so bile že preizkušene terjatve navadnih upnikov, ne pa tudi terjatve ločitvenih upnikov. Tako je obseg priznanih in prerekanih terjatev na Hrvaškem drugačen, od obsega takšnih terjatev v Sloveniji. Ko se bo nepremično premoženje na na otoku Pagu prodalo, se bo preostanek splošne stečajne mase prenesel v R Slovenijo, tako da se v tem trenutku niti še ne ve, kolikšna bo razdelitvena masa na Hrvaškem in v Sloveniji. V R Sloveniji je bilo vloženih tudi več tožb zoper stečajnega dolžnika (toženko), ki bodo prispevale k večji stečajni masi.
3.Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene ugovore in predlaga potrditev izpodbijanega sklepa.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s 366. členom ZPP).
6.Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sprejeta odločitev, da se ugovor toženke zoper vrednost spornega predmeta zavrne, pravilna.
7.Pri ugotovitvenih in nedenarnih zahtevkih je vrednost spornega predmeta vezana na vrednost interesa, ki ga tožeča stranka zasleduje s posamezno tožbo. Kadar gre za tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve je treba upoštevati obseg pričakovanega poplačila iz stečajne mase. Tožničino poplačilo v stečajnem postopku nad toženko je odvisno od višine razpoložljivih sredstev razdelitvene mase in sorazmernega poplačila terjatev drugih upnikov. Zato vrednost ugotovljene terjatve (nujno) ne pomeni realnega ekonomskega ekvivalenta njenega zneska. Smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta je namreč v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora (tako tudi v odločbi VSL I Cpg 122/2024 z dne 23. 5. 2024).
8.Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnica v obravnavani zadevi ustrezno utemeljila, v kakšnem obsegu lahko pričakuje poplačilo svoje terjatve v stečajnem postopku nad toženko. V tem kontekstu ne drži trditev pritožbe, da se je sodišče prve stopnje samo spustilo v presojo obsega pričakovanega poplačila iz stečajne mase. Izhajalo je namreč iz pisnega, ustrezno konkretiziranega odgovora tožnice z dne 21. 7. 2026, v katerem je slednja ustrezno pojasnila, da (glede na obseg stečajne mase in višino terjatev, zavarovanih z ločitveno pravico) poplačila terjatve, ki bi bilo višje od 5%, ni mogoče pričakovati. Glede na takšno prognozo možnega poplačila terjatve, ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, je tožnica (tudi) po oceni pritožbenega sodišča ustrezno določila vrednost spornega predmeta (v višini cca 10% terjatve, katere ugotovitev se zahteva), s tem pa ustrezno ocenila svoj pravni interes za obravnavano ugotovitveno tožbo.
9.Pri tem v postopku na prvi stopnji ni bilo spregledano, da se pred sodiščem na Hrvaškem vodi sekundarni stečaj na toženko, saj je predmet stečajne mase tudi nepremično premoženje na otoku Pagu. Na to okoliščino se je sklicevala že tožnica v vlogi z dne 21. 7. 2026, v kateri je pojasnila, da četudi se nepremično premoženje na Hrvaškem proda po tržni (5,260.000,00 EUR) in ne po likvidacijski (4,210.000,00 EUR) vrednosti, bodo poplačani le ločitveni upniki (terjatve, zavarovane z ločitveno pravico, znašajo 5,188.186,96 EUR). Kar zadeve trditve pritožbe, da je obseg priznanih in prerekanih terjatev na Hrvaškem povsem drugačen od tistega v R Sloveniji, pa tožnica v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja na Uredbo (EU) št. 2015/848, v kateri je v drugem odstavku 45. člena med drugim določeno, da stečajni upravitelji v glavnih postopkih in v kateremkoli sekundarnem postopku v primeru insolventnosti prijavijo terjatve drugih postopkov, ki so že bile prijavljene v postopkih, za katere so bili imenovani, pod pogojem, da je s tem zadoščeno interesom upnikov v teh postopkih. Po trditvah tožnice je stečajna upraviteljica to tudi storila, kar pomeni, da se je o teh terjatvah odločalo tudi v sekundarnem postopku. Trditve pritožnice, da je v R Sloveniji vloženih več tožb zoper dolžnike stečajnega dolžnika (toženke), kar na bi vplivalo na obseg stečajne mase (jo povečalo), pa so zgolj pavšalne in kot takšne neupoštevne.
10.Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točko 365. člena ZPP).
11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in na 155. členu ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja za tožnico, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistveni meri vplivale na sprejem odločitve sodišča druge stopnje. Stroški za sestavo te vloge niso bili potrebni.