Jedro

Rok za uveljavljanje nujnega deleža v primeru, ko ni bilo oporoke, znaša 3 leta od prednikove smrti. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je tožnica šele z vlogo z dne 7.4.1988, ki je prispela na sodišče 8.4.1988, zahtevala nujni dedni delež po očetu. Nadalje ni sporno, da je njen oče umrl 16.5.1984. Ker je tožena stranka ugovarjala zastaranje, je sodišče najprej moralo odgovoriti na vprašanje, ali je med obema datumoma, to je med prednikovo smrtjo in tožničino vlogo, poteklo več kot 3 leta ali ne. Ko je ugotovilo, da je 3-letni rok potekel, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica nujna dedinja po pokojnem A. Č. in da ji je zato tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo nanjo možen prepis solastninskega deleža v višini nujnega deleža pri vl. št. 248 k.o. S. in vl. št. 191 k.o. ... Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji razlaga pomen in vsebino 41. in 110. člena Zakona o dedovanju. Trdi, da besedilo v 41. členu "lahko zahteva" pomeni več kot samo vložitev tožbe. To pa pomeni, da je tožnica z vlogo v zapuščinskem postopku lahko zahtevala nujni delež, če je to storila pred potekom 3 let po smrti zapustnika. Zato revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Državno tožilstvo se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa na revizijo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči in tožeča stranka enako razlagata 41. in 110. člen Zakona o dedovanju (Ur. list RS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD). Rok za uveljavljanje nujnega deleža v primeru, ko ni bilo oporoke, znaša 3 leta od prednikove smrti. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je tožnica šele z vlogo z dne 7.4.1988, ki je prispela na sodišče 8.4.1988, zahtevala nujni dedni delež po očetu. Nadalje ni sporno, da je njen oče umrl 16.5.1984. Ker je tožena stranka ugovarjala zastaranje, je sodišče najprej moralo odgovoriti na vprašanje, ali je med obema datumoma, to je med prednikovo smrtjo in tožničino vlogo, poteklo več kot 3 leta ali ne. Ko je ugotovilo, da je 3-letni rok potekel, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zato ni razumljivo, zakaj revident še naprej vztraja pri trditvi, da je tožnica uveljavljala dedni delež pravočasno. Pri tem revident ne v pritožbenem ne v revizijskem postopku nikoli ne omenja datuma vloge, v kateri je tožnica uveljavljala nujni delež v zapuščinskem postopku. Zgolj pavšalno trdi, da je to storila v času pred potekom 3 let od zapustnikove smrti. Še več, sodiščema celo očita, da štejeta ta rok od vložitve tožbe dalje in ne od vložitve tožničine vloge. Te trditve so povsem v nasprotju z ugotovitvami v obeh sodbah (2. stran prvostopne sodbe in 3. stran drugostopne sodbe).

Revident nadalje v nasprotju s spisovnimi podatki sodiščema očita zmotno razlago določb ZD o nujnem deležu. Sodišče druge stopnje je tožnici le pojasnilo, zakaj je pomembno, na kakšni pravni podlagi zahteva del toženkinega premoženja. Pravilno je poudarilo, da gre v tem pravdnem postopku za uveljavljanje nujnega deleža v pravni situaciji, ko je bilo premoženje zapustnika izročeno še pred njegovo smrtjo in formalno v času smrti zapuščine ni bilo. Pravilno je nato tožnici pojasnilo, kako in na kakšni podlagi bi lahko uveljavljala svoj nujni delež. Nujni dedič mora svojo pravico uveljavljati nasproti tistemu, ki je za časa življenja pridobil zapustnikovo premoženje in v roku, ki je določen v 41. členu ZD. Pravna varnost namreč zahteva, da se premoženjska razmerja, ki so zvezana s smrtjo zapustnika, čimpreje po njegovi smrti med vsemi prizadetimi tudi uredijo. Sicer pa se revident očitno strinja z uporabo 41. člena ZD, želi le, da bi sodišče spregledalo potek zastaralnega roka.

Zaradi vsega navedenega je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso bile storjene kršitve pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).