Jedro

Po utrjeni sodni praksi se v primeru neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določi enotna odškodnina, ki zajema vso nepremoženjsko škodo, ki je oškodovancu nastala zaradi neutemeljeno odvzete prostosti, lahko pa se v primeru, ko obstoji dodatna škoda (tožnik v obravnavanem primeru trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi posttravmatske stresne motnje), prisodi odškodnina tudi za to obliko škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža za 11.500,00 EUR in se tožbeni zahtevek tožnika za ta znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2013 dalje zavrne, v III. točki izreka pa tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki, zniža za 1.418,50 EUR (na 1.844,87 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 740,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino v znesku 42.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2013 do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 3.263,37 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (I. in III. točka izreka sodbe) se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino zniža, podredno, da razveljavi I. točko izreka sodbe in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse z ustrezno stroškovno posledico. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je priznala po temelju, ugovarjala pa je višini, ker je previsoka glede na sodno prakso. V predhodnem postopku je tožeči stranki ponudila 5.340,00 EUR odškodnine, to je 42,00 EUR na dan. Odškodnina, ki jo prisodi sodba v višini 20,5 mesečnih neto povprečnih plač je previsoka in bistveno višja, kot znašajo odškodnine v sosednjih državah, ki so tudi članice Evropske unije. Odškodnina, preračunana po dnevih, bi znašala 160,00 EUR na dan, kar je trikrat več kot v sosednjih državah, ki imajo višji povprečni dohodek na prebivalca. Povzema ugotovitve sodbe, na katerih temelji presoja o višini odškodnine, in izpostavlja, da sodba upošteva tudi slabe pogoje bivanja, ne da bi bilo to dejstvo raziskano. Sodba prisodi previsoko odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, razžalitve, okrnitve svobode in strah, zato naj pritožbeno sodišče to odškodnino zniža v skladu s sodno prakso. Plačilo odškodnine iz naslova okrnitve oziroma razžalitve dobrega imena in časti oziroma ugleda pa je sodišče zavrnilo, saj so te težave že upoštevane pri odmeri odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prisojena odškodnina 21.500,00 EUR zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je neutemeljena ali vsaj previsoka. Sodba pri odmeri te odškodnine upošteva, da je bil pri tožniku leta 2005 diagnosticiran Aspergerjev sindrom in so bile njegove stiske v priporu hujše kot pri zdravem človeku. V priporu je bila tožniku diagnosticirana še prilagoditvena motnja, ki se je po prihodu iz zapora razvila v postravmatsko stresno motnjo. Iz mnenja psihiatra dr. Ž. je razvidno, da bo ta motnja izzvenela oziroma bi se izboljšala z ustrezno terapijo. Zatrjevane težave, da nima zaposlitve, da ima težave z navezavo stikov z ženskami, da nima želje po zabavi in potovanjih, so razvidne le iz izjav tožnika, njegovih prijateljev in matere, ne da bi tožnik predložil objektivne dokaze. Tožnik ni dokazal z listinami, da je nezaposlen. Tožnik je omejen pri pridobivanju zaposlitve zaradi dejstva, ker od leta 2005, ko je bil pri njem diagnosticiran Aspergerjev sindrom, prejema invalidnino.

3. Tožnik je obrazloženo odgovoril na pritožbene očitke in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodba je v zavrnilnem delu postala pravnomočna, ker se tožnik ni pritožil. Predmet pritožbenega preizkusa je zato le ugodilni in stroškovni del sodbe (I. in III. točka izreka sodbe), zoper katera se pritožuje toženka.

6. Sodba tožniku prisodi 20.500,00 EUR za uveljavljeno nepremoženjsko škodo zaradi neupravičenega odvzema prostosti (neutemeljenega pripora) in 21.500,00 EUR za (dodatno) škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi postravmatske stresne motnje.

7. Materialnopravno podlago odškodninske odgovornosti države zaradi neutemeljenega pripora ureja Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), za odmero odškodnine pa se uporabljajo obligacijski predpisi, v konkretnem primeru Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v podobnih (primerljivih) primerih.

Glede odškodnine za neutemeljeni pripor

8. Prisojena odškodnina v zadostni meri in pravilno upošteva vse okoliščine, ki so vplivale na naravo in težo duševnih bolečin, primerno pa je tudi umeščena v okvir odškodnin s primerljivimi škodnimi posledicami. Pritožba, ki se zavzema za nižjo odškodnino od prisojene, ne ponudi trditev, ki bi vzbujale dvom o pravilnosti prisojene odškodnine.

9. Pri odločanju o višini odškodnine za škodo zaradi neupravičenega pripora (odvzema prostosti) je, kot pravilno in izčrpno pojasni že sodba (7. točka obrazložitve) treba upoštevati vse okoliščine primera, čas trajanja odvzema prostosti (pripora), pogoje oziroma razmere, v katerih je oškodovanec prestajal pripor, težo oziroma kvalifikacijo kaznivega dejanja, ki se je očitalo oškodovancu, zaradi katerega je bil odrejen pripor, obseg prizadetosti oškodovanca v času trajanja pripora, ali so se pri oškodovancu že med trajanjem neupravičenega pripora pojavljale kakšne zdravstvene težave, oddvojenost iz družinskega, delovnega in drugega socialnega okolja, v katerem je živel pred odreditvijo pripora, ugled, ki ga je oškodovanec užival v svojem okolju pred odreditvijo pripora, odnos okolja do oškodovanca po prihodu iz neutemeljenega pripora, morebitno predkaznovanost oškodovanca, morebitno medijsko odmevnost primera (samega pripora in kazenskega postopka).

10. Dejanske ugotovitve sodbe, ki so podlaga za odmero odškodnine zaradi neupravičenega pripora so: - da je bil tožnik, ki je nizozemski državljan, s stalnim prebivališčem v A., v priporu 123 dni (od 16. 7. 2012 do 16. 11. 2012), zaradi obtožbe kaznivega dejanja posilstva(1), - da tožnik prej ni bil nikoli v kazenskem postopku, v priporu ali zaporu, - da je bil pri tožniku v letu 2005 diagnosticiran Aspergerjev sindrom, zaradi katerega je obtožbo za očitano mu kaznivo dejanje posilstva doživljal zelo travmatično(2) in pripor prestajal težje kot psihično zdrava oseba, - da je tožnik bil v času pripora sedemkrat v zaporski ambulanti pri psihiatrih, ki sta registrirala anskioznost, zbeganost, negotovost, zmerno depresivnost, moteno spanje, doživljanje intenzivnega stresa in strahu, postavljena pa je bila tudi diagnoza prilagoditvena motnja, - da je že v priporu potreboval tablete za spanje in psihatrično obravnavo, - da je težko prenašal utesnjenost in slabe razmere v priporu (v priporni celici je bil s tremi do petimi sozaporniki, klimatske razmere v priporni celici, v kateri je moral biti 23 ur na dan, so bile neznosne), - da mu je bila onemogočena komunikacija s sozaporniki (razen z enim, ki je znal angleški jezik), kar je za tožnika predstavljalo še hujšo izolacijo kot sam pripor, - da je tožnik travmatično prenašal dejstvo, da so bili sozaporniki do njega negativno opredeljeni, ker so sprva mislili, da je obtožen pedofilije(3) (eden od sozapornikov ga je tudi fizično napadel), - da je hudo stisko pri tožniku predstavljalo dejstvo, da je v priporu v tuji državi, daleč od doma, - da se je (po izpustitvi iz pripora) odnos okolja (sodelavcev, prijateljev) do njega spremenil, - da je tožnik, ki se je izučil na področju pivovarstva in je pred priporom delal v manjši pivovarni, izgubil zaposlitev in nove zaposlitve v pivovarstvu ni dobil, - da je pred odreditvijo pripora tožnik funkcioniral urejeno (imel je zaposlitev v manjši pivovarni, imel je stike s prijatelji in dekleti, zadovoljen je bil z delom, lahko si je plačeval najeto stanovanje, ukvarjal se je z informatiko, hodil je v družbo), tako da (po mnenju sodnega izvedenca dr. D. Ž.) motenega vedenja, težav v komunikacijah in utesnjenega stereotipnega ponavlajočega vedenja interesov in aktivnosti, kar je značilno za Aspergerjev sindrom, ni bilo zaslediti v večji meri oziroma je te simptome tožnik nekako kompenziral in ni potreboval medikamentozne terapije.

11. Navedene okoliščine, ki jim pritožba (razen glede upoštevanja slabih bivalnih razmer) ne nasprotuje, po oceni sodišča druge stopnje tožnika upravičujejo do prisojene višine odškodnine. Tožnikovim trditvam o izredno slabih bivalnih razmerah, v katerih je prestajal pripor, ki jih je podal tožnik že v tožbi (II. točka)(4), toženka ni konkretizirano nasprotovala. Po določbi 214. člena Zakona o pravdnem postopku se zato navedene trditve štejejo za priznane. Sicer pa je tožnik o trpljenju zaradi prenatrpanosti in majhnosti priporne celice, kot pravilno obrazloži že sodba, prepričljivo izpovedoval tudi ob zaslišanju. Neutemeljen je zato sicer pavšalni očitek pritožbe, da je sodišče upoštevalo slabe pogoje bivanja, ne da bi bilo to dejstvo raziskano.

12. Sodba pravilno ovrednoti ugotovljene okoliščine primera. Z obsežnimi in izčrpnimi razlogi sodbe (11. točka obrazložitve), ki imajo podlago v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca dr. D. Ž. (pritožba jim ne nasprotuje), pritožbeno sodišče soglaša in jim nima kaj dodati.

13. Preračun prisojene odškodnine na dnevno odškodnino, s čimer pritožba utemeljuje previsoko odmerjeno odškodnino, ni primeren. Pri primerjavi posameznih primerov je treba upoštevati posebnosti vsakega od njih (poleg trajanja pripora tudi druge okoliščine) ter čas, ko je bila odškodnina določena, saj se je v različnih časovnih obdobjih uporabljala različna valuta, njena vrednost pa se je s časom tudi spreminjala. Objektivni pokazatelj višine odškodnine je povprečna mesečna neto plača ob izdaji sodbe.(5) Primerjava na podlagi povprečnih mesečnih neto plač pokaže, da je dosojena odškodnina (približno 20 povprečnih mesečnih neto plač)(6) pravilno uvrščena v okvir odškodnin, prisojenih v primerljivih zadevah(7). Nižje odškodnine od prisojene so bile oškodovancem praviloma priznane v primerih, ko neupravičen odvzem prostosti oškodovancem ni pustil trajnih posledic (tožnik ima trajne posledice). Pritožba le pavšalno navrže, da naj pritožbeno sodišče „prisodi nižjo odškodnino v skladu s sodno prakso“, ne da bi navedla, koliko bi po njenem znašala pravična denarna odškodnina,(8) niti ne ponudi primerljivega primera iz sodne prakse. Pavšalna navedba pritožbe, da je v predmetni zadevi prisojena odškodnina bistveno višja od odškodnin v sosednjih državah, ki so tudi članice Evropske unije, ne terja odgovora.

14. Po navedenem se izkaže za neutemeljeno zavzemanje pritožbe za nižjo odškodnino. Prisojena odškodnina, glede na intenzivnost duševnih bolečin, ki jih je tožnik trpel zaradi neutemeljenega pripora, predstavlja pravično denarno odškodnino.

Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

15. Sodišče druge stopnje soglaša s sodbo, da so akutna stresna situacija in obremenitve pripora pri tožniku povzročile, kot na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. D. Ž. ugotavlja sodba, da je prišlo do trajnih posledic na tožnikovem duševnem zdravju, ki se kaže v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi postravmatske stresne motnje. V sodni praksi je sicer res utrjeno stališče, da se odškodnina zaradi neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določa kot enotna odškodnina, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, vendar pa se v primeru dodatne škode, ki se kaže v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (obravnavani primer), lahko posebej prisodi tudi odškodnina za to obliko škode. Pritožba ne ponudi trditev, ki bi vzbujale pomisleke o pravilnosti zaključka sodbe, da je pri tožniku prisotna postravmatska stresna motnja (PTSM), ki se pri tožniku, kot ugotavlja sodba na podlagi izvedenskega mnenja dr. D. Ž. (12. točka obrazložitve), izraža v tem, da tožnik še vedno doživlja določene težave, kot neprijetne spomine na pripor, ima težave s spanjem, v komunikacijah je nesamozavesten, nesiguren, zadržan, še vedno ima nižjo frustracijsko toleranco, slabše osnovno razpoloženje in vpad vitalnih dinamizmov, raje je sam zase in aktivno ne išče stikov, tudi pri iskanju službe je resigniral, opustil je nekatere dejavnosti, ki jih je prej rad opravljal (informatika, branje knjig, športne in kulturne dejavnosti, potovanja). Ne drži pritožbena trditev, da so „težave razvidne le iz izjav tožnika, njegovih prijateljev in matere“, saj ugotovitve sodbe (o obstoju dodatne škode) temeljijo predvsem na izvedenskem mnenju. Pritožba, ki očita, da tožeča stranka ni predložila objektivnih dokazov, očitno ne upošteva, da je sodni izvedenec, kot pravilno obrazloži že sodba (11. točka obrazložitve), izvedensko mnenje podal na podlagi kliničnega psihiatričnega pregleda tožnika(9) in predložene medicinske dokumentacije. Z medicinsko dokumentacijo, izčrpno povzeto v izvedenskem mnenju z dne 29. 7. 2015, je potrjeno, da je tožnik po enem tednu od vrnitve iz pripora (doma) pričel obiskovati psihiatra, da terapija za izničenje travmatskih slik ni delovala, zaradi česar je tožnik prejel in še vedno prejema medikamentozno terapijo. Izvedenec v mnenju ni zapisal, kot hoče prikazati pritožba, da bo „motnja izzvenela“, temveč le, da stanje ni dokončno. Izvedenec je sicer bil res mnenja, da bi z ustrezno terapijo lahko prišlo do izboljšanja, vendar je ob tem izpostavil, da tožnik nima denarja, da bi si lahko privoščil ustrezno psihoterapijo. Ob pravilni ugotovitvi sodbe, da ima tožnik še vedno posledice PTSM, zaradi katere prestaja duševne bolečine, je tožnik upravičen do odškodnine, ki jo sodba odmeri glede na obstoječe stanje in je drugačno pritožbeno stališče zmotno. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z materialnopravnim stališčem sodbe in njenimi izčrpnimi in prepričljivimi razlogi (12. točka obrazložitve), da pri nastanku oziroma obsegu škode ni mogoče upoštevati tožnikove predhodne bolezni (Aspergerjev sindrom).

16. Pritrditi pa je pritožbi, da je prisojena odškodnina previsoka in pravilna uporaba materialnega prava narekuje njeno znižanje. Izgube zaposlitve(10) in težav z zaposlitvijo ni mogoče pripisati (le) PTSM, temveč predvsem neutemeljenem priporu(11), kar je bilo upoštevano že pri določitvi višine odškodnine zaradi neupravičenega pripora. Ob upoštevanju slednjega ter načela objektivizacije(12), po oceni pritožbenega sodišča znaša pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 10.000,00 EUR, kar predstavlja približno 10 povprečnih mesečnih neto plač.

17. Po navedenem je bilo dejansko stanje v sodbi sicer pravilno ugotovljeno, materialno pravo pa je bilo delno zmotno uporabljeno. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi toženke delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP temu ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo (prisojeno odškodnino je znižalo za 11.500,00 EUR). Sicer je pritožbo, ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti ni bilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu (I. točka izreka za znesek 30.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Sprememba odločitve o glavni stvari narekuje spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Zaradi znižanja odškodnine je nižji tožnikov uspeh, ki sedaj znaša 47 % (od uveljavljanih 64.600,00 EUR je uspel z 30.500,00 EUR). Ob upoštevanju z izpodbijano sodbo odmerjenih stroškov pravdnih strank, ki jim pritožba ne nasprotuje (stroški tožnika 6.021,57 EUR, stroški toženke 1.859,00 EUR), je tožnik upravičen do 2.830,14 EUR, toženka pa do 985,27 EUR. Po medsebojnem pobotu zato dolguje tožena stranka tožniku 1.844,87 EUR. Temu ustrezno je sodišče druge stopnje spremenilo III. točko izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in znesek pravdnih stroškov, ki jih je dolžna povrniti toženka, znižalo za 1.418,50 EUR.

19. Toženka je glede na to, da je s pritožbo delno uspela (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), glede na uspeh upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Toženkin uspeh je 27 % (od izpodbijanih 42.000,00 EUR je uspela z 11.500,00 EUR). Sodišče druge stopnje je stroške, ki znašajo 1.197,60 EUR, odmerilo na podlagi v pritožbi priglašenih stroškov v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) (nagrada za postopek po tarifni številki 3210 ZOdvT 1.177,60 EUR, nagrada po tarifni številki 6002 ZOdvT 20,00 EUR), upoštevaje 27 % uspeh pa 323,35 EUR. Stroški tožnika za (obrazložen) odgovor na pritožbo v skladu s priglašenim stroškovnikom znašajo 1.456,67 EUR (nagrada za postopek pritožbe po tarifni številki 3210 ZOdvT 1.177,60 EUR, 22 % DDV, nagrada po tarifni številki 6002 ZOdvT 20,00 EUR), kar ob upoštevanju 73 % uspeha znaša 1.063,37 EUR. Ob upoštevanju medsebojnega pobotanja je pritožbeno sodišče toženki naložilo, da tožniku plača pritožbene stroške v višini 740,02 EUR.

20. Odločitev o povrnitvi zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): Na glavni obravnavi 16. 11. 2012 je tožilstvo umaknilo obtožbo z utemeljitvijo, da so podane okoliščine, ki izključuje krivdo obtoženca (priloga B1).

Op. št. (2): Počutil se je izdanega, občutil je jezo, saj je bil prepričan, da spolni odnos s prijateljico, s katero sta se poznala že eno leto in s katero sta bila v pisemskih stikih v tem času in h kateri je prišel na obisk v Slovenijo za 14 dni in s katero sta nameravala preživeti skupaj te počitnice, ni bil protipraven.

Op. št. (3): Šele po nekaj tednih bivanja v priporu, ko je sopripornik tožnika, ko je prebral obtožnico, pojasnil, da tožnik ni obtožen zlorabe otrok, je psihično (in fizično) nasilje nad tožnikom s strani drugih pripornikov prenehalo.

Op. št. (4): V njej navaja, da je priporna soba merila le 16 m2 (neto), v njej se je nahajalo 5 pripornikov, ni bilo urejeno umetno prezračevanje, temveč je bila edina možnost naravne ventilacije z odprtjem okna. V poletnih mesecih, ko je zunanja temperatura presegala 30°, se je soba z odpiranjem okna prekomerno pregrevala. Tožnik je bil tako prisiljen, da se je nahajal v prenatrpani, neprezračeni in razgreti celici 19 ur dnevno med delavniki in 22 ur dnevno med vikendi in prazniki.

Op. št. (5): Tako VS RS sodba in sklep II Ips 767/2005 z dne 27. 3. 2008, VSL sodba II Cp 2668/2012 z dne 17. 4. 2013 in številne druge odločbe.

Op. št. (6): Decembra 2015 (izpodbijana sodba je izdana 2. 12. 2015) je povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji znašala 1.035,58 EUR.

Op. št. (7): Primerjaj sodba VS RS II Ips 316/2015 z dne 26. 4. 2007, s katero je bilo tujcu, ki je bil osumljen storitve kaznivega dejanja neopravičene proizvodnje in prometa z mamili, za 123 dni neupravičenega pripora priznanih 17 povprečnih neto plač, pri čemer pa so tožniku, starem 37 let, ostale težje posledice zaradi neutemeljenega pripora (izgubil je službo, ostale so mu trajne posledice). Sodba VS RS II Ips 492/99 z dne 23. 3. 2000, s katero je bilo moškemu, staremu 48 let, ki je že pred priporom bil lažje strukturirana nevrotična osebnost, vendar je nevrotične poteze uspešno obvladoval, pri čemer je bila zelo pomembna njegova poklicna uspešnost za 21 dni pripora priznanih 7 povprečnih neto plač za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (reagiral je z akutno stresno situacijo, ki se je nadaljevala v dolgotrajne postravmatske stresne motnje, ki so vodile v kronične prilagoditvene motnje) pa 15 plač.

Op. št. (8): Odškodnina, ki jo je tožena stranka tožniku ponudila pred tožbo (5.340,00 EUR), se je izkazala za povsem neprimerno.

Op. št. (9): Iz izvedenskega mnenja z dne 29. 7. 2015 je razvidno, da je klinični psihiatrični pregled tožnika izvedenec opravil 14. 7. 2015 s sodelovanjem sodne tolmačke za nizozemski jezik.

Op. št. (10): Tožnik je ob zaslišanju povedal, da je brezposeln, enako je zapisano tudi v zdravniškem potrdilu zdravnika specialista na področju nege z dne 12. 6. 2015. Nerazumljivo je zato, na kaj meri pritožba z navedbo, da tožnik „z listinami ni dokazal, da je nezaposlen.“ Op. št. (11): Z izpovedbo tožnika, potrjeno z izpovedbo priče C. P., je izkazano, da je tožnik (zaradi pripora) izgubil delo v pivovarni, za katerega je bil priučen in (zaradi pripora) zaposlitve v pivovarniškem svetu ne more dobiti.

Op. št. (12): Prim. sodba in sklep VS RS 1198/2008 z dne 18. 6. 2009, sodbi VS RS II Ips 229/2009 z dne 7. 5. 2009, II Ips 658/2009 z dne 14. 1. 2010.