Jedro

Tožnik sam priznava (v pritožbi in v tožbi), da ne prebiva na naslovu D., Grosuplje, kar se ujema z izjavami prič, ki jih je pridobil organ v postopku. Odločanje upravnega organa na podlagi 8. člena ZPPreb, katerega namen je zgolj vodenje registra stalnega prebivalstva, nikakor ne more vplivati na voljo tožnika, kje si želi bivati, ki ostaja avtonomna, je pa očitno v tej zadevi odvisna od dejavnikov, na katere upravni organi ali sodišče ne morejo vplivati, ker to ni v njihovi pristojnosti. Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnik dejansko prebiva na naslovu B., Ljubljana, kar se z vidika vodenja registra stalnega prebivalstva tudi ujema z dejstvi ugotovljenimi v postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožnika se prosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi 5. člena Zakona o prijavi bivališča (Uradni list RS, št. 59/06 – uradno prečiščeno besedilo in 111/07 – spremembe in dopolnitve) po uradni dolžnosti odločila, da A.A., roj. ... 11. 1974, dejansko prebiva na naslovu B., Ljubljana, da se z dnem, ko postane odločba dokončna, pri A.A. v register stalnega prebivalstva vpiše sprememba naslova stalnega prebivališča na novi naslov B., Ljubljana, da dokončna odločba velja kot potrdilo o prijavi bivališča. V obrazložitvi akta je navedeno, da je Upravna enota Grosuplje dne 23. 3. 2009 prejela od C.C. pobudo za uvedbo postopka ugotavljanja dejanskega stanja prebivališča za A.A., s prijavljenim stalnim prebivališčem na naslovu D., Grosuplje. Pobudnik je v pobudi med drugim navedel, da A.A. ne prebiva več v hiši na naslovu D., Grosuplje od leta 2003; da sedaj živi nekje v Ljubljani. Upravna enota Grosuplje je A.A. vabila na naslov D., Grosuplje. Vabilo se je vrnilo z oznako „preseljen“. Prav tako je vabila kot pričo pobudnika. C.C. se je vabilu odzval in podal izjavo na zapisnik. Izjavil je, da je bil njegov sin A.A. zadnjič doma pred dvema letoma, odšel je v Ljubljano; da verjetno živi pri dekletu E.E. nekje v Ljubljani, v Fužinah. Ker je A.A. zaposlen, ga je Upravna enota vabila tudi preko delodajalca, prav tako je vabila na zaslišanje mamo F.F. A.A. je pošiljko prevzel, vendar se vabilu ni odzval, podal pa je pisno izjavo. Navedel je, da živi na naslovu D., Grosuplje; da ne ve, od kod podatek, da na navedenem naslovu ne živi in da je sin C.C. in F.F. F.F. se vabilu ni odzvala, zglasil pa se je G.G. in podal izjavo na zapisnik. Izjavil je, da je A.A. njegov brat; da na naslovu D., Grosuplje ni nikoli bival; da ga je oče prijavil zato, ker je šel v komuno v Belgijo in je potreboval naslov za ureditev osebnih dokumentov; da je bil prej prijavljen na Ljubljanski cesti v Grosupljem in da je od tam odšel v neznano, bil je zasvojen z drogami; da se je potem šel nekje leta 2002 ali 2003 zdravit v tujino; da je tam bil pet let, sedaj pa živi v Ljubljani, B.; da na naslovu v Grosupljem, D., nima ničesar svojega, da ga želijo odjaviti; da je zanj na ta naslov tudi prihajala pošta, vendar sedaj že nekaj časa tudi pošte zanj ni; da z njim tudi nima nobenih stikov; da je namesto mame prišel na zaslišanje on, saj je ona bolna in se ne more zglasiti. Na zapisnik je še dodal, da lahko pove le to, da če je rekel, da živi na tem naslovu, laže, saj je na ta naslov prišel le nekajkrat na obisk, takrat ko se je vrnil iz Belgije. Vsi so govorili njemu in partnerici, pri kateri živi, da naj si uredi prijavo stalnega prebivališča, drugače ga bodo odjavili. Ko mu je poslal sporočilo, da so dobili vabilo Upravne enote, je odgovoril, da se ga ne bodo rešili, saj je prijavljen in da se z njimi nima kaj pogovarjati, in če se ga sramujejo, lahko spremeni tudi priimek. Glede na vse navedeno je Upravna enota Grosuplje, v skladu s 33. členom prvega odstavka ZUP, zaprosila za pravno pomoč Upravno enoto Ljubljana, in sicer da naj zasliši A.A. in E.E. Upravna enota Ljubljana je oba vabila na zaslišanje. Vabilo poslano A.A. se je vrnilo z oznako „neznan“, E.E. pa je podala pisno izjavo. Napisala je, da se A.A. občasno oglasi pri njej, saj pričakuje njegovega otroka, kje pa stanuje, ni vedela; da so njegovi starši prijavljeni v Grosupljem, živijo pa na Škofljici. Upravna enota Grosuplje je tudi opravila poizvedbo na Policijski postaji Grosuplje, glede dejanskega stalnega prebivališča za A.A. Policijska postaja Grosuplje je opravila poizvedbo in Upravni enoti sporočila, da A.A. dejansko stanuje pri dekletu E.E. na naslovu B., Ljubljana. C.C. je izjavil, da je A.A. njegov sin; da se je z naslova D., Grosuplje odselil 1999; da se je na naslov D. leta 2000 prijavil samo zato, da si je uredil dokumente, ker je šel na zdravljenje v komuno. Sedaj ga na ta naslov ni več; da sedaj živi na naslovu B., Ljubljana pri E.E., ki pričakuje tudi njegovega otroka. Upravna enota Grosuplje je posredovala poizvedbo tudi na Policijsko upravo Ljubljana, glede dejanskega stalnega prebivališča za A.A. Policijska postaja Moste-Polje, kot krajevno pristojen organ, je podala odgovor, da so ugotovili, da A.A. stanuje pri svoji izvenzakonski partnerici E.E. na naslovu B., Ljubljana. Upravna enota Grosuplje je na podlagi zbranih dokazov zadevo odstopila v pristojno reševanje Upravni enoti Ljubljana. Organ je v skladu z 8. členom Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 59/2006) nadaljeval postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča za A.A. Tako je vabil A.A. na naslov B., Ljubljana, in ker je stranka zaposlena, jo je istočasno vabil preko delodajalca. Vabilo poslano stranki na naslov B., Ljubljana se je vrnilo z oznako „neznan“. Vabilo poslano preko delodajalca pa je stranka prevzela in se tudi odzvala. Podala je pisno izjavo na zapisnik, in sicer je izjavila, da živi na B. v Ljubljani, kjer ima tudi prijavljeno začasno prebivališče; da so ga starši vrgli na cesto, zamenjali so ključavnico, potem pa so podali pobudo, da ne živi na naslovu D. v Grosupljem; da je lastnik hiše na naslovu D. v Grosupljem njegov oče, v njej pa sedaj živi njegov brat; da si ne bo uredil prijave stalnega prebivališča na naslovu, kjer uradno živi. V nadaljevanju postopka je organ v skladu s 3. odstavkom 146. člena ZUP seznanil stranko o ugotovitvah postopka, in sicer da je bilo ugotovljeno, da dejansko prebiva na naslovu B., Ljubljana. Stranka je seznanitev prejela in nanjo ni imela pripomb.

V pritožbi je tožnik me drugim navedel, da ima na naslovu D., Grosuplje, očeta, mamo in brata.

Ministrstvo je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Glede pritožbene navedbe, da ima pritožnik na D. očeta, mamo in brata, drugostopni organ pojasnjuje, da 3. točka 3. člena ZPPreb določa, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva, iz česar izhaja, da je pritožnikovo stalno prebivališče na naslovu, kjer dejansko prebiva in nikakor ne na naslovu, kjer prebivajo mati, oče in brat, prav tako pa iz izjav C.C. in G.G. izhaja, da pritožnik na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča ne prebiva že približno od leta 2003, kar kaže na trajno odsotnost z naslova prijavljenega stalnega prebivališča. Drugostopni organ pojasnjuje, da prijava stalnega prebivališča ne vpliva na lastninsko pravna razmerja. Ugotovljena dejstva potrjujeta tudi ugotovitvi Policijske postaje Grosuplje in Policijske postaje Moste-Polje ter pritožnikova izjava, dana na zapisnik št. 210-1808/2010-5 z dne 3. 9. 2010, v kateri je izjavil, da živi na B. v Ljubljani.

V tožbi, ki ji prilaga tudi listine (potrdilo Zavoda za zaposlovanje in odločbe) pravi, da ugovarja, ker se sledi samo staršem, njega pa se ne posluša. Prebivališče je D., žal pa mu ne dovolijo vstopa, sprašuje, kaj naj živi in spi pred njihovimi vrati? Na naslovu B. živi njegov sin H.H., rojen ... 7. 2010, občasno ga obišče, kaj več pa ne. Občasno prespi pri kakšnem prijatelju, včasih pa tudi v avtu. Na naslovu B. živi sinova mama s svojimi starši, žal so štirje v malem 50 m2 stanovanju. Sami imajo nerešene neke spore z I. d.o.o., tako da ni variante, da tožnik živi pri njih. Zelo rad bi imel dostop na D., a ne ve, kaj naj naredi, da ga sprejmejo kot sina domov. Za nameček pa je ostal še brez zaposlitve. Njegovo mesto je na D., a ne ve, kako naj si pridobi to mesto.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da ni res, da se njega ne posluša, saj je prvostopni organ svojo odločitev oprl tudi na izjavo samega tožnika. Tožnik je na zapisnik št. 210-1808/2010-5 (1316003) z dne 3. 9. 2010 namreč povedal, da živi na B. v Ljubljani, kjer ima prijavljeno začasno prebivališče, ob tem pa ni navajal, da tam ne prebiva oziroma da občasno prespi v avtu oziroma pri kakšnem prijatelju, kot je to tožnik navajal v tožbi. V ugotovitvenem postopku tožnik tudi ni izkazal obstoja morebitnega predhodnega vprašanja (npr. vložena tožba zaradi motenja posesti), dejstvo, da tožnik dejansko prebiva na naslovu B., Ljubljana, pa potrjuje tudi preverka PP Ljubljana-Moste. PP Ljubljana-Moste je v dopisu št. 0212-615/2010/2 z dne 7. 7. 2010 namreč navedla, da so na podlagi preverke na naslovu B. ugotovili, da tožnik stanuje pri svoji izven-zakonski partnerici, ki stanuje na navedenem naslovu. Ob tem tožena stranka pojasnjuje, da se v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča preverja tudi morebitna stalnost bivanja na naslovu prijavljenega začasnega prebivališča. Zakon o prijavi prebivališča ne določa časovnega kriterija, ki bi razmejeval bivanje na stalnem ali začasnem prebivališču, vendar pa opredeljuje druge kriterije, ki izkazujejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave (3. točka 3. člena ZPPreb).

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS št. 105/2006 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) sodišče v sodni odločbi ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da je upravni organ ravnal v skladu z zakonom tako glede vodenja postopka in je dal tožniku možnost, da se izreče o ključnih dejstvih v tej zadevi ter je tožnikove navedbe tudi vključil v dokazno oceno in je celovito in natančno ugotovil dejansko stanje. Tožnik sam priznava (v pritožbi in v tožbi), da ne prebiva na naslovu D., Grosuplje, kar se ujema z izjavami prič, ki jih je pridobil organ v postopku, da pa si želi, da bi ga starši sprejeli in mu „dovolili domov,“ vendar ne ve, kaj naj naredi, da ga sprejmejo kot sina domov. Odločanje upravnega organa na podlagi 8. člena Zakona o prijavi prebivališča, katerega namen je zgolj vodenje registra stalnega prebivalstva, nikakor ne more vplivati na voljo tožnika, kje si želi bivati, ki ostaja avtonomna volja tožnika, je pa očitno v tej zadevi odvisna od dejavnikov, na katere upravni organi ali sodišče po Zakonu o prijavi prebivališča ne morejo vplivati, ker to ni v njihovi pristojnosti. Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnik dejansko prebiva na naslovu B., Ljubljana, kar se z vidika vodenja registra stalnega prebivalstva tudi ujema z dejstvi ugotovljenimi v postopku. Tožnik v tožbi niti ne nasprotuje, da ima določeno središče nekaterih življenjskih interesov in socialnih vezi, ki kažejo na njegovo razmerje s krajem bivanja na naslovu B., Ljubljana, kjer biva njegov sin in mati njegovega sina s starši. Na tej podlagi je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je glede na vsebino tožbe in priloge smiselno štelo, da tožnik prosi za oprostitev plačila sodnih taks, zato je v drugi točki izreka odločilo, da tožnika oprosti plačila sodnih taks. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da bi plačilo sodnih taks tožniku občutno zmanjšalo sredstva s katerimi se preživlja (1. odstavek 11. člena ZST-1).