Up-181/02 - 10

13. 7. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 6. julija 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1. Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 113/2001 z dne 21. 2. 2002 se ne sprejme.

2. Ustavna pritožba A. A. zoper:

se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

S prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju KZ). Prvostopenjsko sodišče mu je v sodbi, ki ni vsebovala obrazložitve (368. člen Zakona o kazenskem postopku; Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP), izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Pritožnik je zoper to sodbo hkrati vložil pritožbo na Višje sodišče in zahtevo za varstvo zakonitosti na Vrhovno sodišče. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrglo, Vrhovno sodišče je zavrglo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče sodbo razglasilo na glavni obravnavi, na kateri z zagovornikom nista bila prisotna. Pritožnik, ki je bil pravilno vabljen, naj bi namreč pomešal datume, njegov zagovornik pa naj ne bi prejel obvestila o glavni obravnavi.

Tudi sodba naj bi bila vročena samo pritožniku, ne pa tudi njegovemu zagovorniku. Zatrjuje, da mu je bila s tako odločitvijo sodišča prve stopnje kršena druga alineja 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku). Nadalje navaja, da se je zagovornik, ko je bil dne 15. 9. 2000 s strani pritožnika s sodbo seznanjen, pritožil na Višje sodišče, iz previdnosti (sodba je imela potrdilo o pravnomočnosti) pa je hkrati vložil še zahtevo za varstvo zakonitosti na Vrhovno sodišče. Dodaja še, da je Višje sodišče s sklepom z dne 25. 1. 2001 njegovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno, z obrazložitvijo, da je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna že ob njeni razglasitvi. Vrhovno sodišče naj bi zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo s sklepom z dne 21. 2. 2002 z obrazložitvijo, da je sodba postala pravnomočna šele po odločitvi Višjega sodišča, pri tem naj bi svoj sklep sprejelo šele po poteku treh mesecev od odločitve Višjega sodišča. Pritožnik naj bi tako izgubil možnost, ponovno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Pritožnik meni, da bi Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti upravičeno zavrglo le, če bi o njej odločalo še pred odločitvijo Višjega sodišča. Ustavnemu sodišču predlaga, naj njegovi ustavni pritožbi ugodi, navedene sodne odločbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje pristojnemu sodišču.

B. - I.

Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika zavrglo kot preuranjeno, saj je bila po stališču, ki ga je ob odločanju zavzelo, vložena pred pravnomočnostjo sodbe. Iz ustavne pritožbe izhaja, da se pritožnik s stališčem Vrhovnega sodišča, da je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna šele z odločitvijo Višjega sodišča o vloženi pritožbi, v bistvu strinja. Moti ga le to, da je bila odločitev Vrhovnega sodišča sprejeta po preteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Katera človekova pravica mu je bila z odločitvijo Vrhovnega sodišča oziroma s stališčem, sprejetim pri odločanju o dopustnosti zahteve za varstvo zakonitosti, kršena, pritožnik ne navaja. Navaja le, da Vrhovno sodišče ni odpravilo kršitve druge alineje 29. člena Ustave, povzročene s strani sodišča prve stopnje. Ker gre za odločitev procesne narave, je jasno, da se Vrhovno sodišče z vsebino oziroma meritorno presojo sodbe sodišča prve stopnje ni ukvarjalo.

Zato za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, že iz tega razloga ne gre. Dejstvo, da je bila odločitev Vrhovnega sodišča sprejeta po poteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, pa samo po sebi tudi ne pomeni kršitve človekovih pravic.

4. Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

B. - II.

Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. Ker v obravnavani zadevi pritožnik zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in zoper odločitev pritožbenega sodišča o zavrženju pritožbe ni izčrpal pravnih sredstev, ki so mu bila na razpolago, procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev ni podana. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer