Jedro

Tožena stranka je pravilno presodila, da dejstva glede na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja in obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge določene okoliščine, ne kažejo na to, da poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo, še posebej ob upoštevanju 3. člena ZKP. V zadevi ne gre za tako zapleteno dejansko in pravno stanje, da tožnik sam v ponovnem kazenskem postopku po razveljavljeni sodbi prvostopenjskega sodišča ne bi razumel, česa je obdolžen, pa tudi ne bi mogel podati svojega zagovora in odgovarjati (če ne bo izkoristil možnosti, da se ne bo zagovarjal) na posamezna vprašanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, številka Bpp 244/2013 z dne 4. 3. 2013 je tožena stranka odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju bpp) prosilca A.A. (tožnika v tem sporu) z dne 4. 2. 2013, kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je presojala okoliščine v skladu z 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), to je okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj in je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Navaja, da je Okrožno sodišče v Celju s sodbo, številka I K 41541/2010 z dne 22. 9. 2011, prosilca kot obtoženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4., 3. in 1. odstavku 302. člena Kazenskega zakonika (KZ), v zvezi s členom 22. KZ ter kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4., 3. in 1. odstavku 302. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom, to je eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let. Sodba je bila predmet presoja drugostopenjskega sodišča ter zadeva vrnjena po razveljavitvi glede odločbe o krivdi, glede kaznivega dejanja, glede odločbe o določitvi kazni za to kaznivo dejanje, o določitvi enotne kazni v okviru izrečene pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom ter v odločbi o štetju časa prebitega v pridržanju v določeno kazen zapora, sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Gre torej za ponovno sojenje, v katerem tožnik uveljavlja dodelitev bpp. Tožena stranka navaja določbo 3. člena Zakona o kazenskem postopku, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. To pomeni, da se obdolžencu v kazenskem postopku ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč mu mora tožilec dokazati, da je kriv in se v dvomu uporabi načelo in dubio pro reo. Navaja pravico do zagovornika, ki je sicer zakonska pravica. Ta pa je sicer lahko fakultativna ali obligatorna. Navaja tudi Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki v 6. členu določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja ima pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Obramba ni obvezna, vendar je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti, na kateri pojem se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena ZBPP, ki pravi, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Zakonodaja tega pojme ne definira, treba pa je gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine. Eno temeljni načel ZKP je načelo iskanja resnice (17. člen), po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank, ampak tudi po uradni dolžnosti. Za to kaznivo dejanje, ki se prosilcu očita, je predpisana kazen zapora do 5 let. Teža dejanja pa ni takšna, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se prosilcu dodeli strokovna pomoč zagovornika. Ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, prosilec pa je s postopkom in samo zadevo že seznanjen. Pri odobritvi bpp se upošteva tudi osebnost prosilca. Kot izhaja iz kazenskega evidence, je bil prosilec že 7 krat pravnomočno obsojen zaradi raznovrstnih kaznivih dejanj (kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, tatvina, poškodovanje tuje stvari, lahka telesna poškodba in goljufija), kar kaže na njegovo osebnost, in da ne spoštuje pravnih norm. Po samem namenu ZBPP je treba prošnjo kateregakoli prosilca za dodelitev bpp zavrniti, če je njegova zahteva v očitnem nasprotju z interesom pravičnosti. Dodelitev bpp prosilcu je nesorazmerna glede na opis in težo očitanih dejanj, sicer pa je dolžno sodišče v kazenskem postopku postopati v skladu z načelom materialne resnice.

3. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da sama temeljna načela kazenskega postopka ne morejo predstavljati garancije za kvalitetno obrambo, niti same po sebi ne morejo biti porok poštenemu sojenju. Prvostopno sodišče ni zagotovilo sojenja skladno z določili ZKP, če bi sledilo razlogovanju tožene stranke, da obdolžencu ni potrebna obramba, se sploh ne bi zagovarjal in predlagal dokazov in mu tudi ne bi bilo treba vlagati pritožbe. Razlogovanje, da gre za nekompleksen postopek kaže na nepoznavanje sodnega spisa. Kaznivo dejanje, za katero gre je predpisana kazen do 5 let, ni lažje kaznivo dejanje. Višje sodišče v Celju je razveljavilo prvostopenjsko sodbo in podalo zgolj navodila glede zaslišanja vseh policistov (obramba dokazuje, da je nameščeno kaznivo dejanje s strani policije) zaradi njihovih nasprotujočih in neskladnih izpovedi. Sodišče druge stopnje je izrecno opozorilo sodišče prve stopnje, da bo moralo v ponovljenem postopku v prvi vrsti ugotoviti, ali in na kakšni podlagi so policisti sploh izvrševali varnostni pregled obdolženca, šele po razjasnitvi tega, v kolikor bi se ugotovilo, da so policisti sploh imeli podlago za varnostni pregled, bo moralo prvostopno sodišče po izrecnem navodilu instance izvajati dokaze in se opredeliti o dokazanosti vseh pravnorelevantnih dejstev, pri čemer bo moralo izhajati iz navedb pritožbe. Kazenski postopek je za obtoženca obremenjujoč, poleg tega imajo pri nadaljevanju kazenskega postopka predlagani in izvedeni dokazi dokazno vrednost in lahko sodišče nanje opre sodno odločbo in če bo držalo, da obtoženčevo pravico do obrambe v kazenskem postopku dovolj varujejo temeljna načela kazenskega postopka, odvetnikov ne bi potrebovali, saj bi glede na razloge napadene odločbe že sam sodnik, tožilec in očitno tudi policija poskrbela, da bi bil obtoženec deležen poštenega sojenja. Posebej v tem primeru, ko obramba dokazuje, da je policija z obdolžencem ravnala nezakonito, je takšna obrazložitev tožene stranke neprimerna, saj so ga ravno policisti brutalno potegnili iz vozila in ga fizično poškodovali brez povoda in razloga. Takšno sklepanje je v nasprotju z 22. členom in 29. členom Ustave RS, ker ta odločba tožniku kot obtožencu preprečuje uresničitev pravice do enakega varstva pravic v kazenskem postopku in mu onemogoča obrambo s pomočjo strokovno usposobljenega zagovornika. V kazenskem postopku sta dve stranki, upravičeni tožilec in obtoženec. Prvi je okrožni državni tožilec, ki je pravni strokovnjak, drugi pa tožnik, ki pa ni pravni strokovnjak. Če se bo tožnik v kazenskem postopku zagovarjal brez strokovne pomoči, ni mogoče govoriti o enakosti orožij v tem postopku. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi in da odloči o povrnitvi stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla pravilne razloge in tudi uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi, kot to določa drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter še navaja;

7. Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) določa pogoje za dodelitev bpp, med katerimi so subjektivni pogoji, ki so vezani na stranko in ki določajo njen finančno premoženjski položaj, ki se v tem postopku ni presojal, glede na to, da je tožena stranka odobritev bpp prosilcu (tožniku v tem postopku) zavrnila že zaradi tega, ker ni bil izpolnjen objektivni pogoj, ki ga določa 24. člen ZBPP. Navedena zakonska določba določa, da se pri presoji dodelitve bpp kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem, da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh in da je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena, ki pa posredno vsebuje interes pravičnosti, ki v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kot že tudi pravilno razlaga tožena stranka določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Gre za to, da se mora obdolženemu zagotoviti pošten postopek, ali je ta zagotovljen z dodelitvijo zagovornika ali ne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera. V obravnavani zadevi je tožena stranka pravilno presodila, da dejstva glede na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja in obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge določene okoliščine, ne kažejo na to, da tega poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo, še posebej ob upoštevanju 3. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zakonitost postopka določa sam Zakon o kazenskem postopku (ZKP), pa tudi sicer ne gre za tako zapleteno dejansko in pravno stanje, da tožnik sam v ponovnem kazenskem postopku po razveljavljeni sodbi prvostopenjskega sodišča ne bi razumel, česar je obdolžen, pa tudi ne bi mogel podati svojega zagovora in odgovarjati (če ne bo izkoristil možnosti, da se ne bo zagovarjal) na posamezna vprašanja. Takšno obravnavanje, kot ga je naredila tožena stranka, terja tudi načelo pravičnosti, ki je kot že navedeno, obseženo v določbi 24. člena ZBPP. Glede na utemeljeno obširno navedbo razlogov za neodobritev bpp, so tako brez pravne podlage tožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da gre v bistvu za nameščeno kaznivo dejanje s strani policije (to zatrjuje obramba), in da glede na razlago v izpodbijani odločbi odvetnika obtoženci sploh ne bi potrebovali, ker bi že sam sodnik, tožilec in očitno tudi policija poskrbela, da bi bil obdolženec udeležen poštenega sojenja, kar je glede na izkazano dejansko stanje, ob vpletenosti policije in njenem brutalnem ravnanju še posebej neprimerno. Po presoji sodišča tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da je prišlo do kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije, ker izpodbijana odločba tožniku kot obdolžencu preprečuje uresničitev pravice do enakega varstva pravic v kazenskem postopku in mu onemogoča obrambo s pomočjo strokovno usposobljenega zagovornika, ker za ugotovitev takšnih kršitev sodišče nima dejanskega in pravne podlage.

8. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe in je izpodbijana odločba na zakonu utemeljena.

9. Sodišče je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.