Jedro

V postopku s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni mogoče izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Zato tožena stranka utemeljeno ni presodila tožnikovih navedb, ki se nanašajo na pobiranje komunalnih taks in na izrekanje denarnih kazni v tej zvezi. Kolikor tožnik ugovarja, da plačilnega naloga ni prejel in s tem njegovi izvršljivosti, pa je potrebno njegove navedbe preizkusiti. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v tem pogledu predstavlja razlog, da se odločba odpravi.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti sklepu prvostopnega davčnega organa o prisilni izterjavi denarne kazni v znesku 60 000,00 SIT in stroškov postopka, iz osebnih prejemkov tožnika. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 do 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93 - v nadaljevanju: ZP) o izterjavi kazni za prekrške in na določbe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01 - v nadaljevanju: ZDavP) o pooblastilih in o postopanju davčnih organov v tej zvezi. Glede konkretne zadeve pa ugotavlja, da se v danem primeru od tožnika terja obveznost (denarna kazen za prekršek) na podlagi plačilnega naloga z dne 27. 9. 2000, ki ga je izdala Občina A in na katerem je potrdilo o izvršljivosti. Iz potrdila je razvidno, da je postal plačilni nalog izvršljiv dne 23. 10. 2000, iz dokumentacije v spisu pa še, da tožnik v 8 dneh od vročitve plačilnega naloga ni vložil ugovora niti ni obveznosti po plačilnem nalogu poravnal. S pretekom roka za plačilo oziroma s potekom roka za vložitev ugovora je plačilni nalog postal izvršljiv. Sklep o izvršbi je torej, skladno z določbami citiranih predpisov, izdan na podlagi izvršljivega plačilnega naloga, izvršljiv plačilni nalog pa je izvršilni naslov po ZDavP. Glede pritožbenih navedb v zvezi z vloženim ugovorom zoper plačilni nalog pa tožena stranka še enkrat navede, da je na plačilnem nalogu potrdilo o izvršljivosti, ki je potrdilo iz uradne evidence in velja skladno z ZUP za javno listino. V skladu z ZUP je dovoljeno dokazovati, da so dejstva v potrdilu neresnično potrjena, kar pa je treba izpodbijati pri organu, ki je potrdilo izdal, to pa v konkretnem primeru ni davčni organ. Zato je po presoji tožene stranke odločitev prve stopnje pravilna, pritožbeni ugovori pa neutemeljeni. V zvezi s pritožbenimi navedbami še poudari, da s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo in da zato ni presojala tistih pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na odmero komunalne takse in na odločitev o denarnem kaznovanju, ki se izvršuje v tem postopku. Če se tožnik s plačilnim nalogom ni strinjal, bi moral zoper nalog vložiti ugovor.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Navaja, da Komunalna inšpekcija Občine A nezakonito opravlja popise prehodov tovornih vozil preko mejnega prehoda B in na tej podlagi izdaja plačilne naloge. Zato je plačilni nalog z dne 27. 9. 2000 nezakonit, tožniku pa ni bil vročen na način, kot se to prikazuje v izpodbijani odločbi. Plačilni nalog, ki ga je izdal komunalni inšpektor, ni prišel do tožnika oziroma je bil (po spominu) ustno zavrnjen. Zato tožnik meni, da bi moral inšpektor ustno zavrnitev naloga zapisniško ugotoviti in sprožiti postopek pri sodniku za prekrške. Sicer pa izpodbijana odločba le povzema navedbe prve stopnje. Postavlja pa se mu tudi vprašanje, kako lahko nezakonita dejanja lokalne skupnosti potrdita tudi oba davčna organa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno pove, da v postopku s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni mogoče izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Zato utemeljeno ni presodila tistih tožnikovih navedb, ki se nanašajo na pobiranje komunalnih taks in na izrekanje denarnih kazni v tej zvezi. Iz istega razloga teh navedb tudi ni presojalo sodišče. V pogledu aktov (o prisilni izterjavi), ki pa so predmet tega postopka, pa iz spisov kot nesporno najprej izhaja, da je bil dolg iz naslova denarne kazni in stroškov postopka plačan dne 7. 12. 2001, in torej pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tožnik sicer v pritožbi navaja, da je bil dolg "izterjan", kar kaže na prisilno izterjavo po prvem izdanem sklepu o izvršbi. Vendar pa iz podatkov spisa obenem sledi, da je bil dolg "plačan" in da je bil plačan 7. 12. 2001, kar je že po tem, ko je bil prvi sklep odpravljen. To pa lahko pomeni, da za izdajo sklepa v ponovljenem postopku sploh ni bilo več podlage in ima že iz tega razloga tožeča stranka prav, ko predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Obenem pa po presoji sodišča tudi utemeljeno ugovarja izpodbijani odločitvi, ko ponavlja pritožbene navedbe in (smiselno) navaja, da tožena stranka pritožbenih navedb v pogledu obstoja podlage za prisilno izterjavo, to je izvršljivega plačilnega naloga, ne preizkusi. V tej zvezi tožena stranka sicer pravilno ugotovi, da je na nalogu potrdilo o izvršljivosti. Vendar pa navedena ugotovitev za izpodbijano odločitev ne zadostuje. Če tožnik ugovarja, da plačilnega naloga ni prejel in s tem njegovi izvršljivosti, je potrebno njegove navedbe preizkusiti oziroma prekiniti postopek in ga napotiti, da doseže ustrezno odločitev pri pristojnem organu. Kolikor pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožena stranka je preizkušala izvršljivost, pa za takšno njeno ugotovitev (da je nalog postal izvršljiv) ni najti podlage. Iz spisov namreč ni razvidno, da je bila opravljena vročitev naloga tožniku, obrazložitev izpodbijane odločbe pa konkretnih ugotovitev v tej smeri tudi ne vsebuje. To pa pomeni, da že v upravnem postopku ni bilo mogoče preizkusiti pravnomočnosti in s tem izvršljivosti plačilnega naloga, ki je pogoj za izvršbo in ki ji tožnik ugovarja v tožbi, ugovarjal pa ji je tudi že v pritožbi. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa že spet predstavlja razlog, da se napadena odločba odpravi.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) odpravilo. Skladno s tretjim odstavkom istega člena bo morala tožena stranka v roku 30 dni ponovno odločiti o pritožbi in pri tem upoštevati stališča, ki jih je sodišče zavzelo v tej sodbi.