Jedro

Pojem subsidiarne odškodninske odgovornosti, ki je nejasen pravni pojem, je treba razlagati v skladu z načelom varstva oškodovanca na eni strani in v skladu s primarno odgovornostjo občine za varno stanje cest na drugi strani.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

: Tožnica je oškodovanka, ki je padla na pločniku G. ceste, ki je bil zasnežen in poledenel. Pri tem si je zlomila zapestje desne roke. V tej pravdi uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke, ki jo utemeljuje tako na krivdni, kot na objektivni odškodninski podlagi.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da ni podana odgovornost tožene stranke, marveč odgovornost izvajalca zimske službe, to pa je stranski intervenient na toženi strani.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. V njej uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Vztraja tako pri krivdni kot pri objektivni odškodninski podlagi.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki in stranskemu intervenientu. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

1. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da pločnik ni nevarna stvar. Objektivne odškodninske podlage ne more utemeljiti niti dejstvo, da pločnik poledeni in da nanj pade sneg. V tem primeru nevarnost namreč ne izvira iz sfere tožene stranke, marveč je posledica vremenskih razmer. Odgovornost je lahko kvečjemu krivdna, če je toženi stranki mogoče naprtiti očitek, da ni storila nečesa, kar bi po pozitivnem pravu morala storiti.

2. O pasivnem ravnanju in odškodninski odgovornosti: Kadar odškodninska odgovornost temelji na opustitvenem ravnanju oškodovanca, naravne (fizikalne) vzročne zveze ni. Pravnorelevantna vzročna zveza je zato umetno vzpostavljena s pomočjo teorije o ratio legis vzročnosti. To pa pomeni, da mora biti s splošnim in abstraktnim pravnim aktom subjektu naloženo dolžnostno ravnanje. Šele opustitev tako določenega dolžnostnega ravnanja lahko predstavlja podlago odškodninske odgovornosti. Poleg takšnega primera pa odškodninska odgovornost za opustitveno ravnanje obstaja izjemoma še tedaj, ko obveznost določenega ravnanja nedvomno izhaja iz temeljnih pravil človeške skupnosti. Odločilno vprašanje v obravnavani zadevi je tako, ali pravni red koncesionarju, nalaga javnopravne obveznosti, katerih opustitev bi lahko predstavljala nedopustno škodljivo dejstvo v obravnavani zadevi.

Res je, da je vzdrževanje javnih cest obvezna gospodarska javna služba (8. člen ZJC (1)). Vendar: upravljavec državnih cest je Republika Slovenija (16. člen ZJC). Strokovno-tehnične, razvojne, organizacijske in upravne naloge za graditev, vzdrževanje in varstvo državnih cest opravlja Direkcija Republike Slovenije za ceste (1. odst. 19. člena ZJC). Med te naloge po drugi alineji 1. odst. 19. člena ZJC izrecno spada tudi redno vzdrževanje državnih cest. Tudi podzakonski akt, to je Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (2) določa, da vzdrževanje cest vodi in organizira za dejavnost pristojna strokovna služba upravljavca cest (2. člen Pravilnika). Upravljavec cest pa je po prej navedenih določbah ZJC Republika Slovenija, ki to nalogo opravlja preko Direkcije za ceste. Drugi odstavek 82. člena ZJC določa: Do sprejetja odloka iz prejšnjega odstavka se za urejanje razmerij v zvezi z lokalnimi cestami, s cestami, s katerimi so po določbi 10. člena zakona o cestah (Uradni list SRS, št. 38/81, 7/86 in 37/87) gospodarile komunalne organizacije, ter z javnimi potmi smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na državne ceste. Tu je torej podana podlaga za odškodninsko odgovornost občine.

Dolžnostno ravnanje bi bilo na koncesionarja lahko preneseno tudi s splošnimi in abstraktnimi pravili, ki urejajo gospodarsko javno službo. Takšna obveznost bi bila lahko določena v ZGJS (3), ali v aktih izdanih na njegovi podlagi. Obvezna gospodarska javna služba se določi z zakonom (prvi odstavek 3. člena ZGJS). Ena izmed štirih oblik zagotavljanja javnih služb je tudi z dajanjem koncesij (6. člen ZGJS). Razmerje med koncedentom in koncesionarjem se ureja s koncesijskim aktom in koncesijsko pogodbo. Koncesijski akt (32. in 33. člen ZGJS) je predpis vlade ali odlok lokalne skupnosti (o tem glej točko 3 te obrazložitve).

Glede prenosa odškodninske odgovornosti je odprto tudi vprašanje narave koncesijske pogodbe (39. člen ZGJS). ZGJS ne določa, da bi koncesijska pogodba lahko določala javnopravne obveznosti koncesionarja. Z njo je določeno predvsem medsebojno (pogodbeno) razmerje med koncedentom in koncesionarjem. Z njo je določeno tudi medsebojno razmerje v zvezi z morebitno škodo, povzročeno z izvajanjem ali neizvajanjem javne službe (6. alineja 1. odst. 39. člena ZGJS). Ureditev medsebojnega razmerja v zvezi z morebitno škodo pa ne more ustanavljati neposredne odškodninske odgovornosti koncesionarja nasproti tretjim osebam, za kršitev tistih obveznosti, ki so po splošnih javnih predpisih naložene koncedentu.

3. V tej zadevi sprejeti odlok o zimski službi (4) v resnici vsaj za prehodno obdobje (21. člen Odloka) dolžnostno ravnanje nalaga koncesionarju. V tem delu se obravnavana zadeva razlikuje od primera, ki ga je isto sodišče obravnavalo pod opr. št. II Cp 540/2008. 4. Ne glede na morebitno odgovornost koncesionarja pa velja, da v skladu s 53. členom ZGJS koncedent subsidiarno odgovarja odgovarja za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane gospodarske javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti. Odgovornost za povzročeno škodo s pasivnim ravnanjem je zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega (5). Pojem subsidiarne odškodninske odgovornosti, ki je v resnici nejasen pojem, je treba zato razlagati v skladu z načelom varstva oškodovanca na eni strani in v skladu s primarno odgovornostjo občine za varno stanje cest na drugi strani.

To pomeni, da se občina kot odgovorna oseba pred odškodninsko odgovornostjo nasproti tretjemu ne more braniti z ugovorom, češ da je bila odškodninska odgovornost prenesena na koncesionarja. To je lahko le predmet njunega notranjega, medsebojnega razmerja. Pritožbeno sodišče zato ne sprejema odločitve sodišča prve stopnje, češ da odgovornost za morebitno opustitev ne zadane toženke.

Ker je po stališču pritožbenega sodišča prav nasprotno, je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali so podane prvine civilnega delikta (z odločitvijo o neobstoju objektivne odškodninske odgovornosti se pritožbeno sodišče strinja, prav tako soglaša z ugotovitvami in odločitvijo, da ni podana krivdna odškodninska odgovornost iz razloga, da sporna cesta ni bila uvrščena v ustrezen prioritetni razred). Predmet nadaljnjega odločanja bo tako vprašanje, ali je bil sporni pločnik čiščen v skladu s pravili odloka (golo dejstvo, da sta se na pločniku nahajala sneg in led še ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti). Občina namreč ne more odgovarjati za škodo, ki je v resnici posledica vremenskega pojava. Odgovarja pa, če ni v razumnih mejah v ustreznem roku (glede na naravo stvari) prek svojih služb ali izvajalcev odstranila nevarnih posledic vremenskega pojava. S temi vprašanji se bo moralo v nadaljevanju ukvarjati sodišče prve stopnje. Podlaga za razveljavite sodbe je podana v 355. členu ZPP. Pritožbeno sodišče se je odločilo za razveljavitev in ne za razpis pritožbene obravnave, ker bi v slednjem primeru stranki prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja.

(1) Zakon o javnih cestah; Uradni list RS, št. 29/1997 do Uradni list RS, št. 69/2008. (2) Uradni list RS, št. 62/1998. (3) Zakon o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93; ZGJC).

(4) Uradni list RS, št. 51/1997; v nadaljevanju odlok.

(5) Prim. odločba VSL II Cp 3207/2008.