Jedro

Za zavarovanje denarne terjatve lahko sodišče izda takšno začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. ZIZ primeroma ureja vrste začasnih odredb v zavarovanje denarne terjatve v 271. členu. Iz navedenih primerov izhaja, da je namen zavarovanja denarne terjatve mogoče doseči predvsem z začasnimi odredbami, ki urejajo varovanje dolžnikovega premoženja in prepoved razpolaganja s tem premoženjem, s čimer bo omogočeno upniku kasnejše poplačilo denarne terjatve, ki jo bo izkazal nasproti dolžniku. Predlagana začasna odredba tega cilja ne zasleduje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se dolžnikoma prepovedala uporaba znamke pod reg. št. 2000271657 ali omogočanje uporabe znamke tretjim.

Zoper sklep je pravočasno vložil pritožbo upnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejenu temu pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi utemeljuje pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s sklicevanjem, da je prvostopenjsko sodišče o predlogu upnika odločilo brez opravljenega naroka, s čimer naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 10. točke

2. odst. 339. člena ZPP. Takšno stališče je materialnopravno zmotno.

Odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe v zavarovanje terjatve predstavlja postopek, ki je urejen z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V izvršilnem postopku postopa sodišče načeloma na podlagi vlog in drugih pisanj, narok pa opravi zgolj v primeru, kadar zakon tako določa, ali kadar je po mnenju sodišča to smotrno (1. in 2. odst. 29. člena ZIZ). ZIZ v okviru določb, ki urejajo začasne odredbe (25. poglavje ZIZ) obligatornosti naroka za obravnavanje predloga za izdajo začasne odredbe ne določa, zato je neutemeljen očitek pritožnika glede absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Upnik je predlagano začasno odredbo utemeljeval v zavarovanje svoje denarne terjatve, ki naj bi jo imel do dolžnika iz naslova nastale škode zaradi prijave blagovne znamke s strani dolžnika. Za zavarovanje denarne terjatve lahko sodišče izda takšno začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. ZIZ primeroma ureja vrste začasnih odredb v zavarovanje denarne terjatve v 271. členu. Iz navedenih primerov izhaja, da je namen zavarovanja denarne terjatve mogoče doseči predvsem z začasnimi odredbami, ki urejajo varovanje dolžnikovega premoženja in prepoved razpolaganja s tem premoženjem, s čimer bo omogočeno upniku kasnejše poplačilo denarne terjatve, ki jo bo izkazal nasproti dolžniku. Predlagana začasna odredba tega cilja ne zasleduje. Po svoji naravi je namreč predlagana začasna odredba regulacijska, saj začasno ureja določeno pravno razmerje še pred uveljavitvijo nedenarnega zahtevka, ki ga upnik uveljavlja kot tožeča stranka v pravdi. Za izdajo takšne začasne odredbe pa ni podlage v 271. členu ZIZ. Zavarovanje že obstoječe denarne terjatve namreč ni mogoče utemeljevati s predlagano začasno odredbo, ki potrditvi samega upnika meri predvsem na preprečevanje novih denarnih terjatev zoper dolžnika. Za nedenarni zahtevek, ki ga tožeča stranka predlaga kot obliko ureditve z začasno odredbo, tožeča stranka niti nima podlage v materialnem pravu. To velja tako za morebiten prepovedni zahtevek po določbah Zakona o industrijski lastnini (ZIL1), saj tožeča stranka še nima registrirane pravice do blagovne znamke. Za takšen prepovedni zahtevek pa ni podlage niti v določbah Obligacijskega zakonika, ki ureja odškodninsko odgovornost, na čemer utemeljuje upnik nastanek svoje denarne terjatve, v zavarovanje katere je predlagal izdajo začasne odredbe.

Kot rečeno iz predlagane začasne odredbe ne izhaja, da bi bila z izpolnitvijo takšne odredbe zavarovana možnost upniku, da bo prišel do poplačila svoje denarne terjatve do dolžnka. Uporaba blagovne znamke s strani imetnika blagovne znamke (prvega dolžnika) oziroma teretje osebe (drugega dolžnika) sama po sebi ne more predstavljati zmanjševanja premoženja dolžnika oziroma ogrožanja možnosti, da bo upnik prišel do poplačila že nastale denarne terjatve do dolžnika. Iz navedenih razlogov se tako izkaže predlog upnika za izdajo začasne odredbe za nesklepčnega, saj s tako predlagano začasno odredbo, ni mogoče doseči namena zavarovanja, ki ga zatrjuje upnik. Iz navedenih razlogov se tako izkaže odločitev prvostopenjskega sodišča kot materialnopravno pravilna, nesklepčnost samega predloga za izdajo začasne odredbe pa je tudi razlog, da se pritožbeno sodišče posebej ni ukvarjalo s posameznimi pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede neizkazane verjetnosti obstoja denarne terjatve upnika oziroma pogoja iz 2. odst. 270. člena ZIZ.