Jedro

Predmet cesije so lahko tudi bodoče terjatve, čeprav so individualno nedoločene, če so le določljive. Opredeljeno pa mora biti vsaj obligacijsko razmerje, iz katerega bodo nastale.

V primeru, ko si konkurirata navadna in fiduciarna cesija, je odločilen trenutek obvestitve dolžnika o odstopu terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 172194/2010 z dne 1. 12. 2010 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka.

2. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 1.744,24 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.“

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglasila pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje in predmet tožbenega zahtevka

5. Tožena stranka (Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo) je dne 6. 4. 2009 kot investitor z izvajalcem G d.d. sklenila pogodbo o prenovi X ter istega dne aneks št. 1 k tej pogodbi (listine na l. št. 125 do 135). G d.d. je nato dne 25. 8. 2009 s tožečo stranko kot podizvajalcem sklenil kooperantsko pogodbo št. 62/09 za izvedbo kamnoseških del na tem objektu (priloga A4), že dan prej, 24. 8. 2009, pa pogodbo o cesiji (odstopu terjatve; priloga A5). S slednjo se je zavezal, da bo na tožečo stranko (M d.d.) prenesel svoje nesporne terjatve do dolžnika (tožene stranke), v višini potrjenih začasnih situacij prevzemnika do odstopnika na podlagi sklenjene kooperantske pogodbe št. 62/09 (po potrditvi vsake začasne situacije) in končne situacije (po sklenitvi končnega obračuna) (1).

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka M d.d. na podlagi te cesijske pogodbe od tožene stranke Republike Slovenija, Ministrstvo za obrambo, zahtevala plačilo terjatve po pogodbi o prenovi X. Tožena stranka je ugovarjala tako aktivni legitimaciji tožeče stranke kot višini tožbenega zahtevka.

Razlogi za zavrnitev pritožbe

7. Ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje 2. člen cesijske pogodbe citiralo v napačni vsebini, zaradi česar naj bi bili njegovi zaključki zmotni. Čeprav sodišče prve stopnje spornega člena ni prepisalo dobesedno, je njegovo vsebino pravilno upoštevalo, kar bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve.

8. Pritožbeno stališče, da terjatev tožeče stranke do odstopnika G d.d. v času sklenitve cesijske pogodbe še ni obstajala, zaradi česar naj bi bila ta neobstoječa oziroma brezpredmetna, je zmotno. Predmet cesije so lahko tudi bodoče terjatve, čeprav so individualno nedoločene, če so le določljive (2). Opredeljeno pa mora biti vsaj obligacijsko razmerje, iz katerega bodo nastale. Ta pogoj je bil v obravnavanem primeru izpolnjen z natančno opredelitvijo pogodbenega razmerja med toženo stranko in G d.d., iz katerega so izvirale odstopljene terjatve, ter opredelitvijo pogodbenega razmerja med tožečo stranko in G d.d. v cesijski pogodbi (3). Odstopale so se torej nesporne terjatve G d.d. do tožene stranke po pogodbi o prenovi X. Opisana pa je bila tudi višina odstopljenih terjatev, ki je bila odvisna od pogodbenega razmerja med tožečo stranko in družbo G d.d. (višina začasnih situacij in končnega obračuna). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da terjatve niso bile določene in dovolj identificirane. Cesijska pogodba glede na opisano vsebuje vse podatke, na podlagi katerih je mogoče določiti natančen znesek odstopljenih terjatev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno pojasnilo, da je predmet pogodbene obveznosti določljiv, kar zadostuje za veljavnost cesijske pogodbe (4).

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo, da je šlo za odstop nespornih terjatev, zato pritožbeni očitek v tej smeri ni utemeljen. Med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da je celotna terjatev odstopnika G d.d. do tožene stranke iz pogodbe o prenovi X zadostovala za plačilo na tožečo stranko odstopljenih terjatev. Višina odstopljene terjatve pa je bila kasneje natančno določena z višino začasnih situacij, ki jih je tožeča stranka izdala glavnemu izvajalcu G d.d..

10. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je bila cesijska pogodba pomanjkljiva do te stopnje, da je onemogočala ugotovitev višine sporne terjatve ter neposredno plačilo tožeči stranki, ker odstopnik G d.d. toženi stranki ni posredoval delilnikov po posameznih podizvajalcih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je morala tožena stranka sama vedeti, kolikšno terjatev mora izpolniti tožeči stranki. Dne 21. 9. 2009 je bila z obvestilom o odstopu terjatev (priloga A3) seznanjena, katere terjatve so bile tožeči stranki odstopljene. V tem dokumentu so bili navedeni vsi elementi, na podlagi katerih je lahko izračunala višino terjatev. Obveznosti plačila pa je dejstvo, da G d.d. začasnih situacij ni potrdil, ne more razbremeniti. Ker jih obrazloženo ni zavrnil, se štejejo za potrjene (5). S pritožbeno navedbo, da višine začasnih situacij sama ni mogla ugotoviti, ne more uspeti. Prav ona je tista, ki bi lahko preverila količino opravljenih del. Na gradbišču je imela lastnega nadzornika, zato je imela dostop do podatkov, katera dela in po katerem podizvajalcu so bila opravljena. Ti podatki morajo biti zabeleženi tudi v knjigi obračunskih izmer, ki pa je v postopku ni predložila. Zatrjevane težave z ugotavljanjem opravljenega dela po posameznih podizvajalcih in nepotrjevanje začasnih situacij odstopnika zato na dolžnost izpolnitve obveznosti nimajo vpliva. Ugotovitev višine dolga po cesijski pogodbi glede na navedeno za toženo stranko ni predstavljala takšnega bremena, da bi opravičeval zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi poslabšanja njenega položaja.

11. Pritožnik ne more uspeti niti z navedbami, da seštevek predloženih situacij ne ustreza prisojenemu znesku. Drži, da je ta nižji kot vsota 1. in 2. začasne situacije. Vendar pa iz dopisa A9 in izpiska odprtih postavk A11 jasno izhaja, da tožeča stranka zaradi kompenzacije po 1. začasni situaciji terja manj, kot znaša njen celotni znesek. Prisojeni znesek zato ustreza višini tožbenega zahtevka.

12. Prav tako ni utemeljeno vztrajanje pritožnika, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, ker je bila vtoževana terjatev prej kot njej odstopljena v zavarovanje banki Y d.d.. Sodišče prve stopnje je upoštevalo v teoriji (6) in sodni praksi (7) ustaljeno stališče, da je v primeru, ko si konkurirata navadna in fiduciarna cesija (kot je to v obravnavani zadevi), odločilen trenutek obvestitve dolžnika o odstopu terjatve skladno s 420. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Prioriteta glede na čas sklenitve cesije po specialnem tretjem odstavku 207. člena Stvarnopravnega zakonika velja le v primeru konflikta večkratnih fiduciarnih cesij iste terjatve. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila tožena stranka najprej obveščena o (navadnem) odstopu terjatve tožeči stranki, šele kasneje pa o predhodnem fiduciarnem odstopu banki Y d.d.. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je vtoževana terjatev po pogodbi o prenovi X prešla na tožečo stranko, ne pa na banko Y d.d.. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava torej ni utemeljen.

13. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni presojalo trditev tožene stranke, ki se nanašajo na stečajni postopek nad odstopnikom G d.d.. Pravno zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožeča stranka morala terjatve, ki so ji bile odstopljene na podlagi cesijske pogodbe, prijaviti v tem stečajnem postopku. Z odstopom spornih terjatev je tožeča stranka izgubila terjatve do G d.d., pridobila pa jih je do tožene stranke. Pritožbene navedbe torej niti v tem delu niso utemeljene, saj od cesije dalje tožeča stranka ni bila več upnik G d.d..

14. Tožena stranka je svojo obveznost po obvestitvi o odstopu terjatve lahko uspešno in veljavno izpolnila le s plačilom terjatve tožeči stranki (8). Zato pritožnik s ponavljanjem navedb, da je dela tožeče stranke tožena stranka že plačala družbi G d.d. s plačili do VIII. začasne situacije ter z navedbami, da je v stečajnem postopku nad to družbo po delilniku plačala še 228.537,93 EUR, ne more uspeti.

15. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnika, ki so odločilnega pomena.

16. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

17. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega pomembnega dejstva, s katerim se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

(1) 2. člen cesijske pogodbe.

(2) T.i. globalna cesija, ki predstavlja prenos individulano nedoločenih, vendar določljivih terjatev. Prim. Juhart v: Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 607 in 608, sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1810/99 z dne 24. 11. 1999 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 669/2012 z dne 18. 6. 2013. (3) Glej 1. člen cesijske pogodbe.

(4) Prim. 34., 35. in 38. člen OZ.

(5) Prim. člene 63, 64 in 65 Posebnih gradbenih uzanc.

(6) Prim. Tratnik v: Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik (SPZ): s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 863-864, Vrenčur, Novosti na področju cesije, Pravna praksa, 2003, št. 5, str. 19-22 in Vrenčur, Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 182. (7) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 8/2007 z dne 4. 6. 2008 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 669/2012 z dne 18. 6. 2013. (8) Prim. 419. člen OZ.