Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Glede na ugotovljeno dejansko reorganizacijo delovnega procesa pri toženki, ki ni zajemala zgolj delovnega mesta tožnice, pač pa tudi drugih zaposlenih, in razlogih zanjo (spremenjene navade in optimizacija delovnih procesov), ni mogoč zaključek, da je bila izpodbijana odpoved povračilni ukrep v posledici prijave trpinčenja in izpostavljanja nepravilnosti pri poslovanju toženke oziroma posledica osebnostnega neustrezanja tožnice njenim nadrejenim.
I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je toženka podala tožnici dne 11. 5. 2023. Posledično je zavrnilo tudi tožbene zahtevke za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama do 10. 12. 2023, za vpis delovne dobe, za reparacijo, plačilo denarnega povračila in povrnitev stroškov postopka.
2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela izključno zaradi osebnih okoliščin, ker je izpostavila nepravilnosti in prijavila trpinčenje na delovnem mestu. Odpovedni - poslovni razlog ni obstajal. Šlo je za povračilni ukrep. Reorganizacijo so narekovali zgolj subjektivni razlogi. Jasno je izpovedala, da se niso znižale potrebe po osebnih stikih ne poslovna potovanja. Poleg tega je opravljala še številne dodatne naloge, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar predstavlja pomanjkljivo obrazložitev in s tem procesno kršitev. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da so ji bili izrečeni neprimerni komentarji, da je bila siljena k cepljenju, da so bile dane zahteve po delu preko delovnega časa, da ji nadrejeni ni želel odrejati drugega dela oziroma ji je to celo preprečeval in naloge preusmerjal na druge osebe ter da so bile zoper njo podane pritožbe. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje nekritično zaključilo, da trpinčenje ni bilo podano. V zvezi z zatrjevanimi dogodki, ki so pomenili trpinčenje, je predlagala zaslišanje priče A. A., kar pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Neutemeljeno je zavrnilo tudi predlagano zaslišanje prič B. B. in C. C., kar vse predstavlja kršitev pravil postopka. Nadalje navaja, da so osebe, ki so zaposlene pri toženki, pričale na način, ki je ugoden za slednjo. Zato meni, da bi bilo treba te priče opredeliti kot neverodostojne. Sodišču prve stopnje tudi očita, da se ni opredelilo do njene izpovedbe o tem, da je ugotovila in izpostavila nepravilnosti pri toženki, zlasti glede privatnih stroškov partnerjev. Priznava, da je toženka ukinila njeno delovno mesto in dela, ki jih je opravljala, razdelila med druge sodelavce. Vendar pa meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati celoten potek dogodkov, ki so pripeljali do odpovedi, in da je bil razlog za odpoved osebne narave.
3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Neutemeljen je pritožbeni očitek o pomanjkljivo obrazloženi sodbi. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni. Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. V pritožbi očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tako ni podana.
6.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo s strani tožnice predlagane dokaze z zaslišanjem prič A. A. ter B. B. in C. C. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče (213. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlagano zaslišanje navedenih prič in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem. Tožnica je v dokaznem predlogu navedla, da bi priča A. A. vedel izpovedati (le) o "odnosu nadrejenih", kar je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot presplošen oziroma neustrezno substanciran dokazni predlog. Stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora namreč poprej navesti, o čem naj priča (236. člen ZPP). Le tako lahko sodišče preizkusi relevantnost dokaznih predlogov. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem prič B. B. in C. C., ki naj bi bili po tožničinih posplošenih navedbah odpuščeni na enak način kot tožnica, in sicer kmalu po prijavi trpinčenja iz domnevno poslovnega razloga, kar naj bi dokazovalo vzorec ravnanja toženke. Predmet tega postopka je namreč presoja zakonitosti in utemeljenosti (zgolj) tožnici podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ne pa tudi presoja odpovedi, ki sta jo prejeli omenjeni predlagani priči). Predlagan dokazni predlog tako ni bil relevanten za ta spor. Zaslišanje navedenih prič ni bilo predlagano v zvezi s konkretnimi dogodki, ki naj bi privedli k podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici kot povračilnemu ukrepu.
7.Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je toženka podala tožnici dne 11. 5. 2023. Po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tožnica ne prereka v izpodbijani odpovedi navedenega poslovnega - organizacijskega razloga, in sicer, da je toženka dejansko ukinila tožničino delovno mesto in naloge tega delovnega mesta prerazporedila na druge zaposlene. Pač pa trdi, da je do reorganizacije in posledične odpovedi prišlo iz osebnih razlogov, ker je prijavila trpinčenje na delovnem mestu in izpostavila nepravilnosti, in da predstavlja odpoved povračilni ukrep. Pri tem vztraja tudi v pritožbi.
8.Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenimi tožničinimi trditvami izvedlo obširen dokazni postopek in tako izčrpno zaslišalo vse v zvezi s tožničinimi očitki relevantne priče. V pritožbi poudarjeno dejstvo, da so zaslišane priče zaposlene pri toženki in da se na nekatere od njih nanašajo tožničini očitki trpinčenja, samo po sebi še ne pomeni, da njihove izpovedbe niso bile verodostojne. Drugih razlogov, zakaj jim sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti, pa pritožba ne navaja. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo in v izpodbijani sodbi izčrpno obrazložilo, da izpodbijana odpoved ni bila povračilni ukrep zaradi tožničine prijave trpinčenja in izpostavljanja nepravilnosti pri poslovanju toženke oziroma ni bila posledica osebnostnega neustrezanja tožnice njenim nadrejenim. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, ki jih pritožbene navedbe z ničemer ne omajejo.
9.Tako niso odločilne pritožbene navedbe, da se tožničine delovne naloge v času, preden je prejela izpodbijano odpoved, niso zmanjšale. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, na zakonitost odpovedi ne vpliva obseg dela, saj se lahko delodajalec za reorganizacijo odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela. Reorganizacija je namreč izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravljal z manj zaposlenimi (prim. sodbo VSRS VIII Ips 231/2013).
10.Ne drži pritožbena navedba, da je tožnica odpoved prejela tik za tem, ko je na toženko naslovila prijavo trpinčenja. Tožnica je namreč trpinčenje prijavila 9. 10. 2022, odpoved pa je prejela 11. 5. 2023, torej kar sedem mesecev kasneje. Bistveno pa je, da izveden dokazni postopek ne potrjuje tožničinih trditev, da bi bila odpoved posledica te prijave. Na podlagi katerih konkretnih dejstev in dokazov bi bil mogoč tak zaključek, tožnica ne navede (niti v pritožbi). Podana prijava trpinčenja sama po sebi namreč še ne dokazuje, da je (sedem mesecev) kasnejša odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica te prijave. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženka tožničino prijavo obravnavala in v zvezi z njo zaslišala tožnico in vse relevantne zaposlene, a trpinčenja ni ugotovila.
11.Neutemeljeno in tudi nerelevantno je tožničino pritožbeno vztrajanje, da je bila trpinčena na delovnem mestu. Predmet tega postopka namreč ni plačilo odškodnine zaradi trpinčenja, pač pa presoja zakonitosti in utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tudi če bi sodišče ugotovilo, da je bila tožnica na delovnem mestu dejansko žrtev trpinčenja (pa ni), to samo po sebi še ne bi pomenilo, da je izpodbijana odpoved podana nezakonito. Torej tudi če držijo tožničine navedbe, ki jih poudarja v pritožbi, da ji je nadrejeni izrekal neprimerne komentarje v smislu, da je osebnostno težka in zato neporočena in če jo skrbi, da bo zaradi cepljenja neplodna, to samo po sebi še ne dokazuje, da v odpovedi naveden reorganizacijski razlog ni resničen vzrok odpovedi oziroma da je bila ta podana zgolj z namenom znebiti se tožnice.
12.Tudi sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z (dokaznimi) zaključki sodišča prve stopnje, da zgolj spodbujanje cepljenja in izmenjava različnih stališč glede tega ne predstavlja nedovoljenega pritiska niti trpinčenja kot tudi ne omogoča zaključka, da je bila tožnica zaradi svojih stališč moteča v delovni organizaciji toženke. Enako velja za toženkino vzpodbujanje aktivnosti, ki so bile namenjene krepitvi sodelovanja, povezovanju in razvijanju timskih vezi znotraj delovne ekipe, ki so bile zunaj delovnega časa povsem prostovoljne. V zvezi s slednjimi pa je pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnica zavedala svoje dobrodošlosti na teh aktivnostih. Drži, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dinamika in komunikacija pri toženki tožnici nista vedno ustrezali. Vendar pa to še ne pomeni, da je toženka ravnala nedopustno, kot trdi tožnica. Bistveno je, ali ravnanje oziroma komunikacija nadrejenih ali sodelavcev objektivno gledano predstavlja graje vredno oziroma očitno negativno, žaljivo ravnanje, ki presega mejo dopustnega na delovnem mestu.
13.Nasprotujoče pa so si tožničine navedbe o zahtevah po opravljanju dela preko delovnega časa na eni strani in neodrejanju oziroma celo preprečevanju dela in preusmerjanju nalog na drugi strani. Ne glede na to se pritožbeno sodišče strinja z bistveno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila sistematično izključevana iz delovnega procesa. Izvedeni dokazi ne potrjujejo, da bi ji kdorkoli pri toženki odtegoval ali prepovedoval opravljati njeno delo (zgolj delo glede stroškov D. D. je bilo v februarju 2023 preneseno na E. E., a izključno iz razloga boljše organiziranosti delovnega procesa in ne z namenom odvzeti delo tožnici). Je pa dejansko prišlo s potekom časa in spreminjanjem navad ter optimiziranjem delovnih procesov do prenehanja potrebe po tožničinem delu naročanja taksijev, rezervacij hotelov in letalskih kart ter razporeditve časovnic, saj je pričel tožničin nadrejeni F. F., za katerega je tožnica pretežno opravljala delo, to delati sam, prav tako preostala tožničina nadrejena, za katera je delala v manjšem obsegu, ker jim je bilo to lažje in učinkovitejše, preostale tožničine delovne naloge pa so bile v okviru reorganizacije nato prerazporejene na druge zaposlene, kar utemeljuje v odpovedi zatrjevan odpovedni - organizacijski razlog.
14.Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica izpostavila določene nepravilnosti pri toženki, kar naj bi bil po njenem mnenju tudi vzrok za kasnejšo odpoved. Sodišče prve stopnje se je do tega opredelilo v 32. točki obrazložitve sodbe. V zvezi s tem pa niso razumljive pritožbene navedbe o opustitvi materialno procesnega vodstva sodišča prve stopnje, saj je tožnica o tem podala trditve.
15.Tudi v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da so bile zoper tožnico podane pritožbe zaposlenih, zaradi njene komunikacije o osebnih zadevah nadrejenih oziroma zaposlenih, zaradi česar je bil s tožnico sklican sestanek, na katerem ji je bilo pojasnjeno, da ne sme razkrivati osebnih zadev o nadrejenih, samo po sebi ne kaže, da je bil razlog za odpoved osebne narave in ne reorganizacija.
16.Upoštevaje vse obrazloženo je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da glede na ugotovljeno dejansko reorganizacijo delovnega procesa pri toženki, ki ni zajemala zgolj delovnega mesta tožnice, pač pa tudi drugih zaposlenih, in razlogih zanjo (spremenjene navade in optimizacija delovnih procesov), ni mogoč zaključek, da je bila izpodbijana odpoved povračilni ukrep v posledici prijave trpinčenja in izpostavljanja nepravilnosti pri poslovanju toženke oziroma posledica osebnostnega neustrezanja tožnice njenim nadrejenim. Nenazadnje je bilo tožnici ponujenih več alternativnih možnosti glede prenehanja delovnega razmerja in celo nadaljnja zaposlitev pri toženki. Upoštevaje vse navedeno ni mogoč zaključek o zlorabi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
17.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
18.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določila petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), skladno s katerim v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.