Jedro

Zgolj s sklenitvijo zavezovalnega pravnega posla (Dogovora) do vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ni prišlo, saj zakon za veljaven prenos zahteva tudi vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo (49. člen SPZ). Ker sta pravdni stranki Dogovor sklenili šele po tem, ko je bila v zemljiški knjigi že zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin v korist upnika toženke, je uporaba drugega odstavka 316. člena v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP utemeljena. V skladu s publicitetnim učinkom vpisov (6. člen ZZK-1) je moralo biti dejstvo prepovedi odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin pravdnima strankama znano že v času sklepanja Dogovora. Na podlagi Dogovora tako pravdni stranki ne bi mogli doseči vknjižbe lastninske pravice, prenos lastništva pa bi bil mogoč na podlagi sodne odločbe, saj prepoved odtujitve in obremenitve v skladu s prvim odstavkom 99. člena ZZK-1 velja le za pravnoposlovna razpolaganja. Z izdajo sodbe na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka bi bil tako položaj toženkinega upnika izigran.

Ker se sodba na podlagi pripoznave lahko izda že med pripravami za glavno obravnavo (271. člen ZPP), tj. še pred izvedbo naroka za glavno obravnavo, to nedvomno velja tudi za sklep, s katerim sodišče prve stopnje pripoznave ne dovoli.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ni dopustilo pripoznave tožbenega zahtevka, ker naj bi takšno procesno razpolaganje strank nasprotovalo prisilnim predpisom oziroma moralnim pravilom (tretji odstavek 3. člena ZPP).

2. Zoper sklep se pritožujeta obe pravdni stranki, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da ga v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnica v pritožbi poudarja, da Dogovor o sporazumni razveljavitvi kupoprodajne pogodbe z dne 26.10.2012 pomeni zgolj, da prenos lastninske pravice iz nje na toženko nikoli ni bil veljaven. Tožnica zato na drug način kot z izbrisno tožbo ne more zaščititi svoje lastninske pravice in urediti zemljiškoknjižnega stanja. Meni, da toženka nikoli ni bila upravičena razpolagati z nepremičninami, saj je odpadla pravna podlaga za vpis lastninske pravice v njeno korist. Upnik (Republika Slovenija) tako s prenosom lastninske pravice ne more biti oškodovan, saj nepremičnine nikoli niso pripadale toženki. Ker je upnik vpis prepovedi odtujitve in obremenitve pridobil na podlagi odločbe državnega organa, ga nadalje ne varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo, o čemer se je sodna praksa že izrekla (sodba II Ips 324/2011 z dne 26.4.2012). Nasprotuje stališču sodišča, da pripoznava zahtevka nasprotuje 3. členu ZPP ter uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da bi moralo sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa strankama omogočiti, da se izjavita o dejstvih in dokazih (zlasti o vpisani zaznambi).

3. Tudi toženka v pritožbi uveljavlja kršitev pravice do izjave, saj je sodišče izvedlo dokaze izven naroka za glavno obravnavo in ne da bi o njihovi izvedbi seznanilo stranki. Poudarja, da zaradi odpadle pravne podlage vknjižba lastninske pravice ni veljavna, zato je izbrisna tožba nujna za vzpostavitev pravilnega zemljiškoknjižnega stanja. S pravnim poslom, ki bi vseboval zemljiškoknjižno dovolilo, po njenem mnenju pravdni stranki ne bi mogli v celoti urediti razmerja, ki je nastalo zaradi odpadle materialnopravne podlage. Poudarja, da ni lastnica spornih nepremičnin, zaradi česar upnik s prenosom lastništva ne bo oškodovan. Tudi sicer njegova terjatev znaša bistveno manj, kot je vredno premoženje toženke, zaradi česar je svoje pravice zlorabil upnik, saj je obremenil celotno nepremično premoženje toženke. Če se bo upnikova terjatev izkazala za utemeljeno, bo tako brez težav dosegel poplačilo.

4. Na pritožbo toženke je odgovorila tožnica. Poudarila je, da je na spornih nepremičninah že vpisana hipoteka v korist upnika, zato predmetni postopek na pravice toženkinega upnika nima učinka. Predložila je tudi aktualne izpiske iz zemljiške knjige.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,(1) na kateri se v pritožbah (smiselno) sklicujeta obe pravdni stranki, nista podani. V skladu z drugim odstavkom 7. člena ZPP lahko sodišče v primeru suma, da gre za nedovoljeno razpolaganje stranke po tretjem odstavku 3. člena ZPP, po uradni dolžnosti ugotavlja dejstva, ki jih stranke niso navajale, v ta namen pa lahko po uradni dolžnosti izvede tudi dokaze. Sodišče prve stopnje je tako lahko vpogledalo v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti (izpiski v prilogah od C3 do C5). Le na ta način se je namreč lahko prepričalo, da je na nepremičninah zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve, ki strankama onemogoča pravno poslovni prenos lastninske pravice. Navedena zaznamba nenazadnje izhaja tudi iz zemljiškoknjižnih izpiskov, ki so bili priloženi tožbi (priloge A4 do A6), zaradi česar toženkinemu pritožbenemu sklicevanju na to, da gre za dokaze, o katerih ji ni bila dana možnost izjave, ni moč slediti. Ker se sodba na podlagi pripoznave lahko izda že med pripravami za glavno obravnavo (271. člen ZPP), tj. še pred izvedbo naroka za glavno obravnavo, to nedvomno velja tudi za sklep, s katerim sodišče prve stopnje pripoznave ne dovoli. Smisel glavne obravnave namreč je, da sodišče na njej na podlagi neposrednega, ustnega in javnega obravnavanja zbere procesno gradivo, ki je nato podlaga odločitvi o tožbenem zahtevku.(2) V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje vsa dejstva, ki so bila potrebna za izdajo izpodbijanega sklepa, lahko ugotovilo že na podlagi listinskih dokazov, ki sami za sebe izkazujejo, da imamo opravka z razpolaganjem strank, ki ni dovoljeno.(3)

7. V predmetnem postopku tožnica vlaga izbrisno tožbo, s katero zahteva, da sodišče ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (prvi odstavek 243. člena ZZK-1).(4) Res je pravni interes procesna predpostavka za sleherno tožbo, torej tudi za dajatveno in oblikovalno. Vendar pa se pri dajatvenih tožbah pravni interes domneva in ga strankam ni potrebno izkazati.(5) Tako tudi v tem primeru tožnici ni bilo treba dokazovati pravnega interesa, saj ji materialni zakon sam nudi možnost vložitve izbrisne tožbe. Ker pa sodišče prve stopnje pripoznave tožbenega zahtevka ni dopustilo iz drugih razlogov, se pritožbeni preizkus nanaša na vprašanje njihove pravilnosti.

8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta pravdni stranki dne 26.10.2012 sklenili Kupoprodajno pogodbo (v nadaljevanju: Pogodba), na podlagi katere se je kot lastnica v zemljiško knjigo vpisala toženka. Iz trditev pravdnih strank, ki jih je pravilno povzelo že prvostopenjsko sodišče, nadalje izhaja, da sta zaradi zmote pri sklepanju pogodbe o bistveni sestavini pogodbe (dolžnost plačila davkov) dne 2.9.2013 sklenili Dogovor o sporazumni razveljavitvi kupoprodajne pogodbe z dne 26.10.2012 (v nadaljevanju: Dogovor), ki vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo, vendar do dejanske vknjižbe prenosa lastništva nepremičnin nazaj na tožnico ni prišlo.

9. Pritožbene navedbe, da do prenosa lastninske pravice iz toženke na tožnico nikoli ni prišlo, ne držijo. Že iz samih tožničinih zatrjevanj(6) izhaja, da sta pravdni stranki v letu 2012 sklenili Pogodbo, na podlagi katere se je toženka vknjižila kot (so)lastnica nepremičnin ID znak 1/1-0, ID znak 1/3-0 in ID znak 1/9-0, kar ustreza zakonskim pogojem za prenos lastninske pravice na podlagi pravnega posla (40. in 49. člen SPZ).(7) Z Dogovorom sta sicer prvotno Pogodbo razveljavili, vendar se tožnica v zemljiški knjigi ni vknjižila kot ponovna lastnica nepremičnin. Zgolj s sklenitvijo zavezovalnega pravnega posla (Dogovora) tako do vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ni prišlo, saj zakon za veljaven prenos zahteva tudi vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo (49. člen SPZ). Ker sta pravdni stranki Dogovor sklenili šele po tem, ko je bila v zemljiški knjigi že zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin v korist upnika toženke, je uporaba drugega odstavka 316. člena v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP utemeljena. V skladu s publicitetnim učinkom vpisov (6. člen ZZK-1) je moralo biti namreč dejstvo prepovedi odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin pravdnima strankama znano že v času sklepanja Dogovora.(8) Na podlagi Dogovora tako pravdni stranki ne bi mogli doseči vknjižbe lastninske pravice, prenos lastništva pa bi bil mogoč na podlagi sodne odločbe, saj prepoved odtujitve in obremenitve v skladu s prvim odstavkom 99. člena ZZK-1 velja le za pravnoposlovna razpolaganja. Z izdajo sodbe na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka bi bil tako položaj toženkinega upnika izigran. Zaključki (razlogi), ki jih je sodišče prve stopnje v zvezi s tem podalo v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, so prepričljivi (utemeljeni). Vprašanje, ali je upnikova terjatev utemeljena in ali bo toženkino premoženje zadoščalo za poplačilo upnika, pa za presojo dopustnosti pripoznave zahtevka ni relevantno, zaradi česar se pritožbeno sodišče do tovrstnih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

10. Brezpredmetno je tudi pritožbeno navajanje, da za upnika (ker je podlaga za vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve odločba državnega organa) v konkretnem primeru ne velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Primer (odločba), ki ga v pritožbi izpostavlja tožnica namreč ni enak konkretnemu, saj ne gre za uveljavljanje izločitvenih pravic upnika (in v tem oziru relevantno vprašanje dobre vere upnika povezano z načelom zaupanja v zemljiško knjigo). Sklicevanje upnika(9) na dobro vero namreč ne more biti pravno upoštevno v izločitvenih pravdah(10) proti tretji osebi (lastniku nepremičnine), ki je lastninsko pravico pridobila na podlagi priposestvovanja, a je ni vknjižila v zemljiško knjigo. Tudi v takih primerih pa je lastnik nepremičnine varovan zgolj, če so se pogoji za priposestvovanje izpolnili že pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba (npr. sklepa o izvršbi).(11)

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (2): Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 569. Op. št. (3): Glede na to ni razvidno, s kakšnimi dejstvi in dokazi bi lahko pravdni stranki sodišče prve stopnje (če bi jima dalo to možnost) „prepričali“ v nasprotno. Slednji (ki se pritožujeta tudi v tem oziru) tega ne uspeta (konkretno) pojasniti.

Op. št. (4): Zakon o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/2003, s kasnejšimi spremembami Op. št. (5): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 246/2000 z dne 8.11.2000. Op. št. (6): Ki jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo.

Op. št. (7): Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami Op. št. (8): Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je zaznamba pričela učinkovati že 28.8.2013, Dogovor pa sta stranki sklenili nekaj dni kasneje.

Op. št. (9): Ki svoje pravice ni pridobil na pravno-poslovni podlagi, ampak s (sodno) odločbo.

Op. št. (10): Kar pa predmetna pravda ni.

Op. št. (11): Primerjaj sodbo II Ips 324/2011 z dne 26.4.2012.