Jedro

Za priposestvovanje stvarne služnosti je potrebno, da lastnik gospodujoče stvari dejansko in neovirano izvršuje upravičenosti, ki jih daje stvarna služnost, 20 let. Posebej je v 54. členu ZTLR poudarajen pogoj, da lastnik služeče stvariizvrševanju ni nasprotoval, razen tega pa je pogoj za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem tudi to, da ne gre za prekarij, da služnost ni bila dovoljena le do poreklica.

Izrek

Pritožbi tretje tožnice se v celoti, pritožbi toženca pa delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točkah I do III glede ugotovitve (ne)obstoja služnostne pravice hoje in vožnje s kolesom in prepovedi nadaljne hoje in vožnje s kolesom preko parcel tožnikov razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V preostalem se pritožba toženca zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pod točko I izreka ugotovilo, da tožencu niti osebno niti kot lastniku določenih nepremičnin ne pripada služnostna pravica vožnje in hoje preko parcele št. 615 k.o., last tožnikov A.H. in M.H. (točka 1). Nadalje je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata zgoraj navedena tožnika, zlasti je toženec dolžan opustiti vsakršno nadaljnjo hojo in vožnjo preko omenjene travniške parcele (točka 2). Pod točko II izreka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec nima pravice vožnje po poti, ki poteka po tožničinih parcelah št. 137/1 k.o., št. 610/1 in 613/1 k.o. ter po mostu med parcelama št. 137/1 k.o. in št. 610/1 k.o. (točka 1 izreka). Nadalje se tožencu prepoveduje nadaljna uporaba poti iz točke 1 izreka te točke sodbe. Nasprotni tožbeni zahtevek toženca na ugotovitev obstoja služnostne pravice poti za vožnjo in hojo v korist zemljišč toženca in njegovega stanovanjskega objekta v breme parcel, ki so v lasti tožnikov, je sodišče prve stopnje pod točko III zavrnilo in tožencu v točki IV izreka sodbe naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v znesku 397.747,00 Sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.03.2001 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je pritožbenemu sodišču poslalo v obravnavo pritožbo toženca in tretje tožnice. Toženec sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). V pritožbi med drugim navaja, da je za odločitev o zadevi bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je sporna pot uporabljala s strani številnih občanov Orehovca in tudi toženčevega očeta do leta 1970, dokler so V-ji obratovali z mlinom in žago. Po letu 1970, ko Orehovčani niso imeli več potrebe hoditi na žago in mlin, je pot ostala samo še najbližjemu sosedu tožnikov, to je toženčevemu očetu, vse od njegove smrti v letih do 1980, saj toženčev oče ni imel potrebe voziti samo na žago in mlin, ampak je bil to tudi edini dostop in dovoz do njegove hiše. Prav ti razlogi sodbe pa dokazujejo, da je toženčev prednik že zdavnaj pred letom 1970 priposestvoval služnost sporne poti za hojo, vožnjo s kolesom in za vožnje, ki so mu jih opravljali drugi, ker sam svoje živine ni imel. Če pa je služnost priposestvoval že do leta 1970 in jo uporabljal še naprej vse od svoje smrti, potem pa je služnost po smrti svojega očeta s pridobitvijo njegove lastnine dobil tudi toženec in jo imel v tistem obsegu, kot jo je izvrševal njegov oče. Izvajal jo je vse do leta 1994, ko so se tožniki odločili delati betonski most čez potok Studeno in začasno do izgradnje mostu pot zaprli, tožencu pa prepovedali uporabo poti in vožnje preko mostu. Temu ustrezno je tudi napačno tolmačenje sodišča prve stopnje, da naj bi toženec dne 30.03.1985 dobil osebno služnost oziroma osebno do voljenje obeh lastnikov, da sme uporabljati pot do preklica. Če je namreč toženec do tega datuma že pridobil služnostno pravico vožnje in hoje po sporni poti, potem s takim dovoljenjem ni mogel spremeniti pridobljene služnosti. Takšno dovolenje je toženec potreboval le za predložitev upravnemu organu za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo nove hiše. Dovoljenje z dne 30.03.1985 je po mnenju pritožnika dejansko priznanje obeh lastnikov zemljišč, po katerih sporna pot poteka, da ima toženec pravico uporabe te poti tudi za novo hišo, kar pomeni pristanek k razširitvi že pridobljene služnosti, ne samo za hojo in vožnjo s kolesom, ampak tudi za vožnjo z vsemi vozili do novozgrajene hiše. Sodišče prve stopnje si sporne poti ni ogledalo - gre za pot, ki je edino sposobna za prevoze in tudi najbližja pot za smer Kostanjevica in nazaj. Čeprav so tožniki zatrjevali, da naj bi toženec lahko uporabljal tudi pot čez "bencin", si sodišče ni ogledalo niti te poti. Očitno se ni hotelo prepričati, da je slednja pot za toženca neuporabna, ker je neprevozna za osebna vozila in tudi neprimerna za hojo. Sporna pot je bila tožencu in njegovi ženi za v službo ter otrokom za v šolo v vsakodnevno uporabo za dostop in dovoz do hiše. Nesmiselno je zaključevati, da bi za tako vsakodnevno hojo in vožnjo moral toženec in ostali, ki so pot uporabljali, tožnike prositi za dovoljenje. Zaradi vsega navedenega toženec predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v izrekih pod točko I do IV v celoti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Vlogo tretje tožnica V.V. je pritožbeno sodišče glede na njeno vsebino štelo kot pritožbo zoper točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je sicer tožbenemu zahtevku tretje tožnice ugodilo, pri tem pa prezrlo, da je tretja tožnica tožbeni zahtevek delno modificirala in svoj zahtevek za varstvo lastninske pravice še bolj podrobno opredelila. Iz obrazložitve je sicer razbrati, da ima sodišče v mislih modificiran zahtevek, vendar zaradi napačnega izreka obstaja nasprotje med obrazložitvijo in izrekom. Pritožbenemu sodišču zato pritožnica predlaga temu ustrezno spremembo izreka sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba toženca je bila v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga zavnitev pritožbe toženca. Na pritožbo tretje tožnice pa toženec ni odgovoril. Pritožba toženca je delno, pritožba tretje tožnice pa v celoti utemeljena. Služnost je stvarna pravica na tuji stvari, zaradi katere je lastnik dolžan, da glede svoje stvari nekaj trpi ali opusti, imetnik služnostne pravice pa je upravičen, da to stvar v določenem obsegu rabi ali uživa. Je stvarna pravica, ki učinkuje napram vsakemu posestniku služne stvari. Služnostno pravico ureja Zakon o temeljih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRj, št. 6/80, v nadaljevanju ZTLR) - splošna opredelitev stvarne služnosti je podana v prvem odstavku 49. člena. Po ZTLR se stvarna služnost ustanovi s pravnim poslom, z odločbo državnega organa ali pa se pridobi s priposestvovanjem. Pritožbene navedbe toženca, da je že v obdobju do leta 1970 prišlo do priposestvovanja služnosti vožnje po poti v lasti tožnikov v njegovo korist, po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljene. Za priposestvovanje stvarne služnosti je potrebno, da lastnik gospodujoče stvari dejansko in neovirano izvršuje upravičenosti, ki jih daje stvarna služnost, 20 let. Posebej je v 54. členu ZTLR poudarjen pogoj, da lastnik služeče stvari izvrševanju ni nasprotoval, razen tega pa je pogoj za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem tudi to, da ne gre za prekarij, da služnost ni bila dovoljena le do preklica. Skrbna presoja izvedenih dokazov skupaj in vsakega posebej, tako kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, kaže na to, da je pravica voženj po sporni poti zaradi potrebnih vsakokratnih dovoljenj prednikov tožnikov predstavljala le prekarij, ki ne vodi k priposestvovanju. Ne samo M. P., tožnikov svak, tudi zaslišani F. K., ki po podatkih spisa ni v nobenem sorodstvenem razmerju s katerokoli od pravdnih strank, je zaslišan izpovedal, da je toženčev oče vedno prosil V-je, da mu je zaslišani (ker toženčev oče ni imel vprege) pripeljal krmo do domačije. Toženčev oče je po njegovi izpovedbi vedno vprašal za dovoljenje tudi za vožnjo preko mostu. Enako je izpovedala priča M.L.: dovoljenje V-ih je bilo potrebno za vsak prevoz. Drži, da so pred letom 1970 vaščani Orehovca (tudi toženčev oče) sporno pot uporabljali brez potrebnih dovoljenj, vendar v prav določen namen, to je za prihod k V-i žagi in mlinu. Kasneje pa je, kot že zapisano, toženčev oče potreboval in prosil za dovoljenje za vsako vožnjo posebej. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da v korist toženca in njegove nepremičnine ni nikoli prišlo do priposestvovanja služnostne pravice vožnje po poti tožnikov. Ni pa prepričljiv enak, delno iz izreka, delno iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajoč zaključek glede priposestvovanja služnostne pravice hoje in vožnje s kolesom. Kot je pritožbeno sodišče zapisalo že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu, glede hoje in vožnje s kolesom sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je toženčev oče V-e prosil za dovoljenje in zato za priposestvovanje služnosti v tem obsegu tudi po dodatnih izvedenih dokazih ni videti ovir. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da se je toženčev oče vozil s kolesom ali pa šel po sedaj sporni poti peš, kar so potrdile različne priče (zadnji odstavek na strani 8 sodbe), pa kljub temu tožbenemu zahtevku na ugotovitev neobstoja takšne služnostne pravice ugodi in zavrne nasprotni tožbeni zahtevek v zvezi s tem. Dokazna ocena je bila sicer v ponovljenem postopku delno opravljena, zaključek pa dokazni oceni nasprotuje. Nasprotovanje med izrekom in obrazložitvijo sodbe obstaja tudi v smislu izostanka odločitve o navedeni služnostni pravici v točki II/1 izreka sodbe. Iz navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbi toženca delno, pritožbi tretje tožnice pa v celoti ugoditi, razveljaviti odločitev sodišča prve stopnje o (ne)obstoju služnostne pravice hoje in vožnje s kolesom ter zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.