Jedro

Izvršitveno dejanje protipravnega odvzema prostosti se lahko pojavi v več različnih oblikah. Storilec oškodovanca zapre tedaj, ko ga spravi v nek zaprt prostor, ima pa zaprtega tedaj, ko vzdržuje že obstoječe stanje odvzema prostosti. Prostost se vzame na drug način, lahko npr. z vklenitvijo, s privezanjem oškodovanca, odvzemom lestve osebi na visokem delu zgradbe, s hipnozo, narkozo in podobnim.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da se obdolženec na zahtevo oškodovanke ni hotel odstraniti iz njenega avtomobila ter da ga je peljala na Primorsko zaradi njegovega psihičnega pritiska, vendar je zmotno ocenilo, da je obdolženčeva prisotnost v avtomobilu predstavljala oviro, zaradi katere ni mogla izstopiti iz avtomobila. Dejstvo je namreč, da je imela oškodovanka vsaj na svoji strani možnost izstopiti iz avtomobila, saj za to ni bilo objektivnih ovir. Obdolženec oškodovanke ni zaklenil v avtomobil in je tudi s fizično silo ni zadrževal v vozilu oziroma ji preprečeval, da bi vozilo zapustila.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega E.K. se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se postopek za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu obdolženemu E.K. na podlagi 4. odstavka 492. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavi.

Po določilu 1. odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

Obrazložitev

: Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom obdolženemu E.K. na podlagi določila 1. odstavka 64. člena KZ izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, zaradi storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti v neprištevnem stanju po 1. odstavku 143. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 16. člena KZ. Odločilo je tudi, da bo sodišče po preteku enega leta po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa ponovno odločalo o tem, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna. Obdolženca pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, glede potrebnih izdatkov in nagrade zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, pa je odločilo, da le-ti bremenijo proračun.

Zoper sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in postopek za izrek varnostnega ukrepa ustavi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, še podrejeno pa, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ne bo vseboval krivdoreka.

Spis je bil v skladu z določilom 2. odstavka 445. člena ZKP posredovan Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa je spis vrnilo brez predloga.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je potrebno pritrditi obdolženčevi zagovornici, da ni dokazov, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, kar pa je eden od kumulativno predpisanih materialnopravnih pogojev za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu neprištevnemu storilcu. S predmetnim kaznivim dejanjem protipravnega odvzema prostosti je napadena svoboda gibanja, ki jo opredeljuje že Ustava RS v 19., 20. in 32. členu. Iz teh ustavnih določil izhaja, da se nikomur ne sme odvzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki jih določa zakon. Kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ pa stori, kdor koga protipravno zapre, ima zaprtega ali mu kako drugače omeji svobodo gibanja. Izvršitveno dejanje se torej lahko pojavi v več različnih oblikah. Storilec oškodovanca zapre tedaj, ko ga spravi v nek zaprt prostor, ima pa zaprtega tedaj, ko vzdržuje že obstoječe stanje odvzema prostosti. Prostost se vzame na drug način, lahko npr. z vklenitvijo, s privezanjem oškodovanca, odvzemom lestve osebi na visokem delu zgradbe, s hipnozo, narkozo in podobnim. Upoštevajoč navedeno ter izveden dokazni postopek pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolženčevo ravnanje v obravnavani zadevi ne pomeni izvršitvenega ravnanja oziroma ne ustreza zakonskemu besedilu, da je drugemu protipravno omejil svobodo gibanja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da se obdolženec na zahtevo oškodovanke ni hotel odstraniti iz njenega avtomobila ter da ga je peljala na Primorsko zaradi njegovega psihičnega pritiska, vendar je zmotno ocenilo, da je obdolženčeva prisotnost v avtomobilu predstavljala oviro, zaradi katere ni mogla izstopiti iz avtomobila. Dejstvo je namreč, da je imela oškodovanka vsaj na svoji strani možnost izstopiti iz avtomobila (npr. že v križišču Vošnjakove in Tivolske ob vstopu obdolženca v avtomobil), saj za to ni bilo objektivnih ovir. Obdolženec oškodovanke ni zaklenil v avtomobil in je tudi s fizično silo ni zadrževal v vozilu oziroma ji preprečeval, da bi vozilo zapustila. Izjava oškodovanke, da v prvi uri vožnje avtomobila ne bi mogla zapustiti, ker se je počutila življenjsko ogroženo, se tako izkaže le kot oškodovankino subjektivno dojemanje situacije, v kateri je obdolženec od nje zahteval, da ga pelje na Primorsko. Tako ni moč trditi, da je obdolženčeva prisotnost v vozilu za oškodovanko predstavljala oviro, zaradi katere ni mogla oditi iz vozila oziroma da obdolženčevo predmetno ravnanje pomeni izvršitveno ravnanje, ki ustreza zakonskemu besedilu, da je drugemu protipravno omejil svobodo gibanja. Obdolženčevo ravnanje bi sicer eventuelno bilo moč opredeliti kot kaznivo dejanje prisiljenja, ki pa je predlagalni delikt, na kar pravilno opozarja zagovornica, za katerega pa ni izpolnjena procesna predpostavka, saj je oškodovanka predlog za pregon umaknila.

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi obdolženčeve zagovornice ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je na podlagi 4. odstavka 492. člena ZKP postopek za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljena in varstva v zdravstvenem zavodu obdolženemu E.K. ustavilo, ker ni podan eden izmed več kumulativno predpisanih materialnopravnih pogojev za izrek predmetnega varnostnega ukrepa, kot je bilo to navedeno v predhodnem delu obrazložitve.

Skladno z določilom 1. odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.