Jedro

Za oblikovanje stečajne mase je odločilno premoženjsko stanje stečajnega dolžnika ob začetku stečajnega postopka, v stečajno maso pa gre tudi premoženje, ki ga pridobi stečajni dolžnik do zaključka stečajnega postopka. Vanjo spada tudi premoženje pridobljeno z uspelim izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj. Te možnosti pa stečajno sodišče v zvezi z uporabo člena 100/1 ZPPSL ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak samo če upnik verjetno izkaže, da bo na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju vrnjeno premoženje v stečajno maso (pripomba: ni še upoštevana dopolnitev člen 100/1 ZPPSL, objavljena v Uradnem listu št. 52/99).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaključilo stečajni postopek zoper stečajnega dolžnika iz razloga, navedenega v drugem odstavku 99. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS št. 67/93...52/99; v nadaljevanju: ZPPSL). Pritožbo predlagatelja začetka stečajnega postopka - K. d.d. - v stečaju, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Sklepa sodišč druge in prve stopnje izpodbija vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi bila v tem, da sodišči nista pravilno uporabili drugega odstavka 99. člena ZPPSL, drugega odstavka 104. člena ZPPSL v zvezi s 125. členom ZPPSL pa sploh nista uporabili. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena stečajnemu upravitelju stečajnega dolžnika in predlagatelju začetka stečaja, ki nanjo nista odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na 15. člen ZPPSL ter prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče presojalo utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti upoštevajoč določbe ZPP/77 (v nadaljevanju: ZPP).

Izpodbijani sklep pritožbenega sodišča temelji predvsem na sledečih dejstvih, obstoječih v času začetka stečajnega postopka: - stečajni dolžnik ima neprekinjeno blokiran žiro račun od 25.3.1996 dalje, - stečajni dolžnik ima neporavnanih zapadlih obveznosti za 379.223.301,91 SIT, - v najetih prostorih, v katerih je stečajni dolžnik posloval, ni nobenih njegovih premičnih stvari, - vso dokumentacijo stečajnega dolžnika je njegov lastnik, ki je hrvaški državljan, odpeljal v Republiko Hrvaško, zato ni mogoče ugotoviti, kdaj in komu je prodal premičnine stečajnega dolžnika, - iz bilance stanja izhaja, da so terjatve stečajnega dolžnika starejše od treh let, - svojo nepremičnino je stečajni dolžnik prodal dne 18.11.1997. Sodišče prve stopnje je zaključilo stečajni postopek po drugem odstavku 99. člena ZPPSL, to je potem, ko je na podlagi poročila stečajnega upravitelja ugotovilo, da premoženje, ki bi prišlo v stečajno maso, ne zadošča niti za kritje stroškov stečajnega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ima prav, da je drugi odstavek 104. člena ZPPSL tisti predpis, ki pove, kaj obsega stečajna masa. Po omenjeni zakonski določbi gre v stečajno maso dolžnika, ki je kapitalska družba, vse premoženje, ki ga ima dolžnik ob začetku stečajnega postopka, ali ga pridobi do njegovega zaključka.

Za oblikovanje stečajne mase kot pravne posledice začetka stečajnega postopka (prvi odstavek 104. člena ZPPSL) je torej odločilno premoženjsko stanje stečajnega dolžnika ob začetku stečajnega postopka. Zato za ugotovitev obsega stečajne mase ni pomembno, kakšno premoženje je imel stečajni dolžnik takrat, ko je bila v zavarovanje kreditne terjatve upnika K. d.d. (sedaj v stečaju) v postopku, izvedenem po 251.a členu in sledečih ZIP, ustanovljena na premičnem premoženju stečajnega dolžnika zastavna pravica. Stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da bi bilo treba pri ugotavljanju obsega stečajne mase upoštevati omenjeno premoženje, zato ni sprejemljivo.

V stečajno maso pa ne gre samo premoženje, ki ga ima stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka, ampak tudi tisto, ki ga pridobi do zaključka stečajnega postopka. V to spada tudi premoženje, ki ga pridobi stečajni dolžnik z uspelim izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj po določbah 125. in sledečih členov ZPPSL. Te možnosti pa stečajno sodišče v situaciji, kot je obravnavana, ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak samo če upnik verjetno izkaže, da bo na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju vrnjeno premoženje v stečajno maso (prvi odstavek 100. člena ZPPSL pred dopolnitvijo, objavljeno v Ur. list RS štev. 52/99 z dne 30.6.1999). To pa pomeni pri zaključku stečajnega postopka na podlagi dejanske ugotovitve, da premoženje, ki bi prišlo v stečajno maso, ne zadošča niti za stroške postopka (drugi odstavek 99. člena ZPPSL), da stečajni senat lahko odloči, da se stečajni postopek nadaljuje, samo če kateri od upnikov to zahteva in pri tem tudi verjetno izkaže, da bo na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju vrnjeno premoženje v stečajno maso (prvi odstavek 100. člena ZPPSL). Niti iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti niti iz izpodbijanih sklepov pa ne izhaja, da bi kateri od upnikov stečajnega dolžnika to storil. Zato pritožbeno sodišče ob ugotovljenih dejstvih ni imelo zakonske podlage za drugačno odločitev od tiste, ki jo je sprejelo.

Upoštevajoč zgoraj navedena dejstva, ki so bila podlaga izpodbijani odločitvi pritožbenega sodišča, iz povedanega sledi, da pri odločitvah sodišč druge in prve stopnje ni prišlo do zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava. Tudi ni mogoče slediti stališču zahteve za varstvo zakonitosti, da je odsvojitev premičnin stečajnega dolžnika, obremenjenih z zastavno pravico, brez pravnega učinka do stečajne mase ne glede na to, kdaj je do nje prišlo. Tudi za takšno odsvojitev velja enoletni rok iz prvega odstavka 125. člena ZPPSL. Če pa je imela zahteva za varstvo zakonitosti v mislih pravno neučinkovitost odsvojitev po splošnih določbah obligacijskega prava in ne po določbah ZPPSL, pa ni opredelila, katere od teh naj bi bile v izpodbijanih odločitvah zmotno uporabljene (primerjaj: prvi odstavek 408. člena ZPP). Vse ostale aktivnosti, ki naj bi jih po mnenju zahteve za varstvo zakonitosti izvedel stečajni upravitelj (tožba na izročitev dokumentacije), pa glede na rok iz prvega odstavka 129. člena ZPPSL tudi ne bi prispevale k povečanju stečajne mase.

Glede na povedano v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava ni. Zato jo je to sodišče na podlagi drugega odstavka 408. člena ZPP v zvezi s 393. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.