Jedro

Tožnik v obdobju, ki ga je dokupil in ki se mu je vštel v zavarovalno dobo, ni bil vključen v zavarovanje, niti ni bil v delovnem razmerju. Skladno s 23. točko 7. člena ZPIZ-2 je pokojninska doba brez dokupa obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožnik v obdobju, ki ga je dokupil, ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, dokupljena doba nima enakega statusa kot doba iz obveznega zavarovanja. Zakon je v tem primeru uzakonil razlikovanje, saj je pravico do starostne pokojnine ob znižani starosti (60 let za moške) oziroma v prehodnem obdobju pri nižji starosti, pridobi le zavarovanec, ki je dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Dokupljena doba se upošteva pri izpolnjevanju splošnih pogojev za upokojitev in pri odmeri pokojnine, ne pa tudi v primerih, ko je določen nižji starostni pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 24. 1. 2017 in da se odločba št. ... z dne 8. 11. 2016 spremeni tako, da se tožniku prizna polni znesek pokojnine v višini 1.738,66 EUR, to je brez zmanjšanja za 18 % in se mu izplača razlika med izplačano pokojnino in polnim zneskom pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva priznanja pravice, to je od 6. 11. 2016 dalje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da sodišče v 4. točki obrazložitve sodbe zgolj navaja dejstva v zvezi z njegovim zahtevkom za povrnitev stroškov dokupa delovne dobe za čas študija in služenja vojaščine, ne navede pa vsebinskih razlogov za takšno ravnanje. Tožnik meni, da je država s sprejetjem Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 dejansko odstopila od "pogodbe", ki jo je sklenila s tožnikom v letu 1998. Takrat mu je namreč priznala izenačitev dokupljene delovne dobe z dejansko delovno dobo. Posledično je vložil zahtevo za povrnitev stroškov dokupa delovne dobe, kar pa je bilo zavrnjeno. Tožniku so z dokupom nastali stroški in sicer glavnica v višini 5.425,56 EUR in zamudne obresti v višini 27.286,14 EUR. Že sodišče samo bi moralo zaznati, da je ena od "pogodbenih" strank ravnala protipravno. Če bi vedel, da bo država nekoč v prihodnosti ravnala tako zavržno, se ne bi odločil za dokup delovne dobe. Ob dokupu oziroma sklenitvi pravnega posla za dokup delovne dobe s strani nasprotne stranke ni bil seznanjen z možnostjo rizika, da se bodo pogoji kasneje spreminjali.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 24. 1. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. ... z dne 8. 11. 2016. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnik pravico do predčasne pokojnine v znesku 1.425,71 EUR na mesec od 6. 11. 2016 dalje.

6. V zadevi je odprto vprašanje upoštevanje dokupljene dobe študija in vojaškega roka v zvezi s pridobitvijo in odmero pokojnine. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da se je tožniku na podlagi njegove zahteve, ki jo je vložil leta 1998, v zavarovalno dobo štel dokup služenja vojaškega roka v trajanju 10 mesecev in 26 dni in čas zaključenega dodiplomskega študija na fakulteti A. v B. v trajanju 4 leta in 4 mesece. Tožnik je 10. 10. 2016 pri toženi stranki vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2, tožena stranka pa mu je priznala pravico do predčasne pokojnine, ob ugotovitvi, da je dopolnil 59 let in 4 mesece starosti ter 40 let, 0 mesecev in 4 dni pokojninske dobe, od tega 34 let, 9 mesecev in 8 dni pokojninske dobe brez dokupa. Predčasna pokojnina mu je bila odmerjena po 37. členu ZPIZ-2 v višini 57,25 % pokojninske osnove, torej zmanjšana za 18 %.

7. ZPIZ-2 v 27. členu določa pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. V letu 2016, ko se je upokojil tožnik, je bil določen pogoj 59 let in 4 mesece starosti ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa (pravica do starostne pokojnine) oziroma 59 let in 4 mesece starosti ter 40 let pokojninske dobe (pravica do predčasne pokojnine).

8. Tožnik v obdobju, ki ga je dokupil in ki se mu je vštel v zavarovalno dobo, ni bil vključen v zavarovanje, niti ni bil v delovnem razmerju. Skladno s 23. točko 7. člena ZPIZ-2 je pokojninska doba brez dokupa obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožnik v obdobju, ki ga je dokupil, ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, dokupljena doba nima enakega statusa kot doba iz obveznega zavarovanja. Zakon je v tem primeru uzakonil razlikovanje, saj je pravico do starostne pokojnine ob znižani starosti (60 let za moške) oziroma v prehodnem obdobju pri nižji starosti, pridobi le zavarovanec, ki je dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Dokupljena doba se upošteva pri izpolnjevanju splošnih pogojev za upokojitev in pri odmeri pokojnine, ne pa tudi v primerih, ko je določen nižji starostni pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot je to pojasnilo tudi Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi3. 9. Že sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da sta bila četrti in peti odstavek 27. člena ZPIZ-2, nadalje prvi in drugi odstavek 38. člena ZPIZ-2 ter prvi in drugi odstavek 391. člena ZPIZ-2, kolikor se ta nanaša na pokojninsko dobo, dokupljeno po 216. členu ZPIZ/92 in pa drugi odstavek 198. člena ZPIZ-2 predmet presoje pred Ustavnim sodiščem RS4. Ustavno sodišče RS je odločilo, da navedene določbe niso v neskladju z Ustavo RS. Vsebino navedenih odločb je podrobno povzelo že sodišče prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče je že v drugih podobnih zadevah5 že zavzelo stališče, da dokupljene pokojninske dobe po ZPIZ-1 oziroma tudi po ZPIZ/92 iz naslova šolanja in služenja vojaškega roka, ni mogoče enačiti z institutom pokojninske dobe brez dokupa iz četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2, ne glede na višino plačanih prispevkov.

10. V tem primeru so neutemeljene pritožbene navedbe, da gre za odstop od "pogodbe" med tožnikom in pa državo. Tožnik je v letu 1998 vložil zahtevo za dokup dobe in jo tudi dokupil. Ta doba mu je bila nenazadnje tudi upoštevana pri priznanju pravice do predčasne pokojnine, kajti če doba ne bi bila upoštevana, tožnik sploh ne bi mogel uveljavljati pravice do predčasne pokojnine, saj ne bi imel dovolj pokojninske dobe. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je imel, brez da se upošteva dokupljena doba, le 34 let, 9 mesecev in 9 dni. Ker ni dopolnil 65 let starosti, v tem primeru ne bi izpolnil pogojev za upokojitev.

11. Za rešitev sporne zadeve so tudi irelevantne pritožbene navedbe v zvezi s protipravnostjo ravnanja države. V predmetni zadevi je namreč sodišče presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke. Ni šlo torej za odločanje o morebitnem vračilu plačanega prispevka, niti za odločanje o odškodninski odgovornosti države.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 3 Glej sodba VSRS, št. VIII Ips 137/2017 z dne 21. 11. 2017. 4 Glej odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-246/13-44 z dne 21. 4. 2016 in št. U-I-100/15 z dne 14. 9. 2017. 5 Glej Psp 457/2016 z dne 11. 1. 2017, Psp 495/2016 z dne 11. 1. 2017 in Psp 347/2017 z dne 6. 12. 2017.