Jedro

Tožnik se je po pravnomočnem priznanju pravice do starostne pokojnine, ki je bila odstotno povečana po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1, ker je po izpolnitvi pogojev za priznanje pravice do pokojnine ostal v zavarovanju po dopolnitvi starosti 63 let, z zaposlitvijo ponovno vključil v obvezno zavarovanje (reaktivacija). Pri ponovni odmeri pokojnine po prenehanju reaktivacije povečanje pokojnine po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 ni več možno.

Izrek

Pritožbi toženca se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 9. 6. 2011 v II. in III. točki izreka in da se tožencu naloži, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda novo odločbo o tožnikovi starostni pokojnini od 31. 12. 2010 dalje, zavrne.

Pritožba tožnika se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 9. 6. 2011 v II. in III. točki izreka in tožencu naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda novo odločbo o tožnikovi starostni pokojnini od 31. 12. 2010 dalje.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Toženec se pritožuje iz razloga zmote uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo 3. odstavek 53. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ker ga je upoštevalo pri ponovni odmeri starostne pokojnine po 180. členu ZPIZ-1. Tožniku je bila ob prvem prenehanju zavarovanja z dokončno odločbo z dne 2. 3. 2010 priznana pravica do starostne pokojnine od 2. 3. 2010 dalje na podlagi 63 let in 8 mesecev starosti in 37 let, 7 mesecev in 4 dni pokojninske dobe v višini 74,75 % najvišje pokojninske osnove in povečana za 2,4 %, ker je tožnik ostal v zavarovanju po dopolnitvi 63 let starosti. Tožnik se je 3. 3. 2010 zaposlil in nato ponovno uveljavil pravico do pokojnine. Kot uživalec pokojnine, ki je ponovno vstopil v zavarovanje, ima po 180. členu ZPIZ-1 le pravico do ponovne odmere pokojnine oziroma odstotnega povečanja pokojnine, brez upoštevanja bonusa na starost po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1. To izhaja iz namena 53. člena ZPIZ-1, saj velja le za tiste zavarovance, ki tudi po izpolnitvi pogojev za upokojitev, te pravice ne uveljavijo. Bonus po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 tožniku pripada trajno le k prvotno odmerjeni pokojnini, kot reaktiviranec pa je ta bonus izgubil. Za tožnika je ugodnejše izplačevanje prvotno priznane in usklajene pokojnine z upoštevanjem bonusa na starost po 53. členu ZPIZ-1, kot pa ponovna odmera pokojnine oziroma odstotno povečanje pokojnine po 180. členu ZPIZ-1 brez upoštevanja tega bonusa.

Tožnik v odgovoru na toženčevo pritožbo meni, da toženčeva interpretacija 53. člena ZPIZ-1 ni pravilna. ZPIZ-1 namreč ne določa niti, da v primeru ponovnega vstopa v zavarovanje ni bonusa po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1, niti, da se izničijo že pridobljeni bonusi.

Zoper sodbo se pritožuje tudi tožnik, ki poudarja, da v zakonu ni določila, ki bi izrecno omejevalo pravico do povečanja pokojnine po 53. členu ZPIZ-1 zavarovancem s prekinitvijo zavarovanja. Meni, da je toženec pri ponovni odmeri dolžan upoštevati vse spremembe, ki vplivajo na višino pokojnine. V času ponovne vključitve v zavarovanje je plačeval prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in v tem času ni prejemal že priznane pokojnine. Izpodbijano sodbo ocenjuje kot diskriminatorno.

Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V tej zadevi, ko tožnik izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 9. 6. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 22. 12. 2010, se spor nanaša na ponovno odmero pokojnine po prenehanju ponovnega zavarovanja oziroma reaktivacije iz 180. člena do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Sporno pri tem je, ali se tožniku pri tej odmeri pokojnina poveča po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1, ker je bil tudi po dopolnitvi 63 let starosti z reaktivacijo vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Po 180. členu ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upoštevata pri ponovni odmeri pokojnine (1. odstavek 180. člena ZPIZ-1). Po 2. odstavku 180. člena ZPIZ-1 upravičenec lahko zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja.

Po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 se zavarovancu, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, in ostane v zavarovanju po dopolnitvi 63 let starosti za moške (oziroma 61 let za ženske), pokojnina, ki mu je odmerjena glede na pokojninsko dobo in pokojninsko osnovo, poveča za vsak mesec zavarovanja po dopolnitvi navedene starosti, na naslednji način: od 63. do 64. leta znaša odstotek povečanja na mesec 0,3 %, od 64. do 65. leta 0,2 % in od 65. do 66. leta 0,1 %. Takšno povečanje pokojnine je trajno (4. odstavek 53. člena ZPIZ-1).

Tožniku je bila z odločbo toženca z dne 28. 7. 2010 priznana pravica do starostne pokojnine od 2. 3. 2010 dalje v znesku ... EUR na podlagi dopolnjenih 63 let in 8 mesecev starosti in 37 let, 7 mesecev in 4 dni pokojninske dobe. Odmerni odstotek (74,75 %) je bil določen po 50. členu ZPIZ-1 v zvezi s 409. členom ZPIZ-1, pokojnina pa odmerjena od najvišje pokojninske osnove, ker je dejanska pokojninska osnova, ki je bila oblikovana na podlagi plač iz let 1992 do 2009, presegala najvišjo pokojninsko osnovo. Tako odmerjena pokojnina je bila po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 tožniku povečana za 2, 4 %, to je za 0,3 % za 8 mesecev, ko je tožnik po dopolnitvi 63 let starosti še ostal v zavarovanju. Odločba z dne 28. 7. 2010 je postala dokončna in pravnomočna. Ker se je tožnik z dnem 3. 3. 2010 ponovno zaposlil, se mu je izplačevanje starostne pokojnine z odločbo z dne 16. 3. 2010 z dnem 2. 3. 2010 ustavilo. Tožnik je bil ponovno vključen v obvezno zavarovanje do 30. 12. 2010, s čimer je dopolnil še 9 mesecev in 28 dni delovne oziroma pokojninske dobe.

Z odločbo z dne 22. 12. 2010 je toženec tožniku priznal pravico do starostne pokojnine od 31. 12. 2010 dalje v znesku ... EUR, in sicer na podlagi dopolnjenih 63 let in 8 mesecev starosti ter 38 let in 5 mesecev pokojninske dobe. Odmerni odstotek je bil po 50. členu ZPIZ-1 v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 določen v višini 75,5 % (74,75 % + 0,75 %) in pokojnina odmerjena od najvišje pokojninske osnove. Dejanska pokojninska osnova se glede na osnovo iz odločbe z dne 28. 7. 2010 ni spremenila. Tako odmerjena pokojnina tožniku po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 ni bila povečana. Iz tega razloga se je tožnik zoper odločbo z dne 22. 12. 2010 pritožil, toženec pa je z izpodbijano dokončno odločbo z dne 9. 6. 2011 odločbo z 22. 12. 2010 odpravil in tožniku priznal pravico do starostne pokojnine od 31. 12. 2010 dalje v znesku 1.687,51 EUR (II. točka izreka) ter obenem odločil, da stroškov postopka ni (III. točka izreka). Pri tem je toženec starostno pokojnino, ki je bila tožniku pravnomočno priznana z odločbo z dne 28. 7. 2010 (brez upoštevanja pokojninske dobe za čas ponovnega zavarovanja in s povečanjem po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 za 2,4 %), uskladil na dan ponovne uveljavitve pravice do starostne pokojnine.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo, da se pri novi odmeri pokojnine oziroma odstotnem povečanju že uveljavljene pokojnine po 180. členu ZPIZ-1 upošteva že priznano povečanje pokojnine po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1. S takšno presojo je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilno pa je presodilo, da za obdobje ponovnega zavarovanja pokojnine po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 ni mogoče povečati.

V 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 je izrecno določeno, da se pokojnina poveča zavarovancu, ki ob izpolnjenih pogojih za starostno upokojitev ostane v zavarovanju po dopolnitvi starosti 63 let za moške. To pomeni, da se pokojnina poveča le v primeru, ko zavarovanec tudi po dopolnitvi polne starosti ostane vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ne uveljavi pravice do starostne pokojnine, čeprav za to že izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe. Eden izmed pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine je namreč tudi prenehanje obveznega zavarovanja (2. odstavek 156. člena ZPIZ-1). Namen te določbe je ravno v tem, da bi zavarovanci tudi po tem, ko že izpolnjujejo pogoje za starostno upokojitev, še naprej ostali v zavarovanju. V primeru reaktivacije pa gre za stanje, ko zavarovancu obvezno zavarovanje preneha in tudi pridobi pravico do starostne pokojnine, nato pa se že po uveljavitvi te pravice ponovno vključi v obvezno zavarovanje, pri čemer se mu za čas ponovnega zavarovanja starostna pokojnina ne izplačuje. Tudi po določbi 417. člena ZPIZ-1, ki ureja ponovno odmero oziroma odstotno povečanje pokojnine uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih, ki za tožnika sicer ni uporabljiva, se pri ponovni odmeri pokojnine ne upošteva povečanje starostne pokojnine po 53. členu ZPIZ-1 (2. odstavek 417. člena ZPIZ-1).

Tožnik po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po dopolnitvi 63 let starosti ni neprekinjeno ostal v obveznem zavarovanju, temveč se je pri dopolnitvi 63 let in 8 mesecev starosti upokojil in se nato ponovno vključil v obvezno zavarovanje. Prav to pa je, glede na navedeno, za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena, na kar utemeljeno opozarja tudi toženec v pritožbi. Pri tožniku namreč po prenehanju ponovnega zavarovanja pri novi odmeri pokojnine oziroma odstotnem povečanju že uveljavljene pokojnine po 180. člena ZPIZ-1, povečanje pokojnine po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 ni možno. Tožnik zato ne more niti ohraniti povečanja pokojnine po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1, ki mu je bilo priznano z odločbo z dne 28. 7. 2010 kljub temu, da je ta odločba dokončna in pravnomočna, in kljub temu da je povečanje pokojnine po tej odločbi trajno, niti mu za obdobje ponovnega zavarovanja od 3. 3. 2010 do 30. 12. 2010 pokojnine ni mogoče povečati po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1, pri čemer tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja in s tem v zvezi tudi neutemeljeno ocenjuje izpodbijano sodbo za diskriminatorno.

Tožnik ima po 180. členu ZPIZ-1 pravico do nove odmere starostne pokojnine, torej z upoštevanjem plač iz obdobja reaktivacije za oblikovanje nove pokojninske osnove po 39. členu ZPIZ-1 in odmernega odstotka, določenega za skupno pokojninsko dobo (kar v tožnikovem primeru sicer ne pride v poštev), ali do odstotnega povečanja pokojnine, torej do višjega odmernega odstotka, ki se poveča za pokojninsko dobo, dopolnjeno v času reaktivacije. Poleg tega ima tožnik že pravnomočno priznano pravico do starostne pokojnine od dne 2. 3. 2010 dalje (odločba toženca z dne 28. 7. 2010), ki je usklajena na dan ponovne uveljavitve pravice, to je 31. 12. 2010, ugodnejša oziroma višja od odmere pokojnine po 180. členu ZPIZ-1, in zato tožniku z izpodbijano dokončno odločbo toženca tudi pravilno priznana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo toženčevi pritožbi in na podlagi 5. alineje 1. odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca z dne 9. 6. 2011 v II. in III. točki izreka in da se tožencu naloži, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda novo odločbo o tožnikovi starostni pokojnini od 31. 12. 2010 dalje, zavrnilo. Hkrati je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.