Jedro

Dokazno breme, da sta se tožnik in toženec dogovorila za podaljšanje roka vrnitve posojila, je toženčevo. Toženec teh trditev ni dokazal, njegovi izpovedi sodišče utemeljeno ni verjelo, ampak bolj prepričljivi izpovedi tožnika, ki je podprta z listinami

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 3.713,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.169,92 EUR od 12.11.2002 dalje do plačila ter od zneska 1.543,98 EUR od 26.11.2002 dalje do plačila, in sicer za čas do 31.12.2006 od tolarske protivrednosti obeh navedenih zneskov.

Zoper sodbo se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, opredeljenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Prvenstveno ugovarja plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneskov vse do plačila. Obresti so v tem času že dosegle glavnico, zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo odločiti, da obresti tečejo samo do dne, ko dosežejo višino glavnice. Seveda pa tožena stranka tožeči ničesar ni dolžna. Posojilo je bilo dano pravni osebi, podjetju T. d.o.o. iz Ljubljane in ne fizični osebi – toženi stranki. Vplačila so se izvedla v dveh obrokih, kar izhaja iz potrdil o plačilu št. 10 in št. 11, ki jih je izdalo podjetje T. d.o.o. Toženec je naknadno tožniku izdal še potrdilo, ki ga je podpisal kot zakoniti zastopnik, vendar navedeno potrdilo ne potrjuje, da je bilo posojilo dano fizični osebi – tožencu. Lastnoročno potrdilo je bilo tožniku izstavljeno na njegovo zahtevo zato, da bi pridobil tudi osebne podatke zakonitega zastopnika – domači naslov. Sodišče je napačno presodilo izpoved tožnika, neutemeljeno pa ni verjelo izpovedi toženca in iz njegove strani predloženim listinam. Tožnik in toženec sta se tudi dogovorila, da bo vračilo posojila takrat, ko bodo prišli prilivi, zato sta tudi večkrat prolongirala datum zapadlosti plačila. Tudi dejstvo, da je tožnik toliko časa čakal, da je vložil tožbo, kaže na to, da je bilo posojilo dani pravni osebi in zakonitim zastopnikom le–te večkrat dogovorjen odlog plačila.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba tožene stranke izrecno uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri tem pa jih ne opredeli, niti ne izhajajo iz vsebine pritožbe. Zato je pritožbeno sodišče obstoj tega pritožbenega razloga preizkusilo glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti glede na določbo 2. odstavka 350. člena ZPP. Teh kršitev ni ugotovilo.

Pritožba predvsem graja dokazno oceno in ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani sodbi. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo relevantna dejstva za odločitev v tej pravdni zadevi: tožnik temelji tožbeni zahtevek na posojilu 3.713,90 EUR, ki ga je izročil tožencu v dveh obrokih z rokom vračila enega meseca, medtem ko toženec trdi, da posojilo ni bilo dano njemu osebno, ampak njegovemu podjetju T. d.o.o. ter da dolg še ni zapadel, ker sta se s tožnikom dogovorila za odlog plačila. Glede materialnopravne opredelitve spora je sodišče pravilno uporabilo zakonske določbe, ki urejajo posojilo (členi 569 do 577 Obligacijskega zakonika – OZ). Na tožniku je dokazno breme za trditve, da je sporni znesek posodil tožencu. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodbe, da posojilno razmerje med pravdnima strankama jasno izhaja iz lastnoročnih potrdil z dne 11.10.2002 in 25.10.2002, medtem ko sta potrdili o vplačilu in o blagajniškem prejemku, ki jih je toženec predložil v dokaz, da je posojilojemalec njegovo podjetje T. d.o.o., enostranski listini, ki toženčevih nasprotnih trditev ne dokazujejo. Dokazno breme, da sta se tožnik in toženec dogovorila za podaljšanje roka vrnitve posojila, pa je toženčevo. Toženec teh trditev ni dokazal, njegovi izpovedi sodišče utemeljeno ni verjelo, ampak bolj prepričljivi izpovedi tožnika, ki je podprta z listinami. Tudi v pritožbi navedeni indici, ki naj bi kazali na dogovor o odlogu plačila (češ, da je tožnik zavlačeval z vložitvijo tožbe), ne dokazujejo takšnega dogovora. Enako pa dejstvo, da je tožnik v tožbi označil naslov toženca M. L. v Ljubljani, torej naslov poslovnih prostorov njegovega podjetja, ne dokazuje, da je bilo posojilo dano toženčevemu podjetju in ne tožencu.

Sodba je pravilna tudi v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti do plačila. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na uporabo 376. člena OZ (prepoved ultra alterum tantum), ki je po uveljavitvi OZ določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico. Dne 22.5.2007 uveljavljen OZ-A je 376. člen OZ črtal, prepoved, ki jo je vseboval, pa je z novim 382.a členom uzakonjena zgolj za pogodbene obresti. Le v kolikor bi zamudne obresti od obeh v sodbi prisojenih zneskov še v času veljavnosti 376. člena OZ dosegle glavnico, ko bi torej po samem zakonu prenehale teči, bi se pritožba utemeljeno sklicevala na omejitev teka zakonskih zamudnih obresti do višine glavnice. Pritožbeno sodišče je preverilo izračun zamudnih obresti (internetna stran Vrhovnega sodišča RS) ter ugotovilo, da v obravnavani zadevi zakonske zamudne obresti od zapadlosti obeh prisojenih zneskov do uveljavitve OZ-A (22.5.2007) še niso dosegle glavnice, kar pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje o teku zamudnih obresti pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno, saj niso podani pritožbeni razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo, prav tako ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.