Jedro

Tožnik je bil v času uveljavljanja pravice do nadomestila za invalidnost brezposelna oseba. Ker mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje (na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal, ker so se pravice pri delodajalcu prevzemniku poslabšale), mu je sodišče prve stopnje nadomestilo za invalidnost utemeljeno odmerilo v višini 60 %.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 30. 6. 2009 in ... z dne 24. 3. 2010. Sodišče je razsodilo, da ima tožnik pravico do nadomestila za invalidnost v znesku 283,88 EUR od 29. 4. 2009 dalje z nadaljnjimi uskladitvami (1. in 2. točka izreka). Sodišče pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da se tožniku prizna nadomestilo za invalidnost v višini 80 % pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti od 29. 4. 2009 dalje (3. točka izreka).

Zoper sodbo v 1. in 2. točki izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z voljo glede prenehanja delovnega razmerja in posledično zmotno uporabilo materialno pravo glede odmere nadomestila za invalidnost, kot je določena v 94. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Po mnenju tožene stranke tožniku delovno razmerje ni prenehalo neodvisno od njegove volje, saj je sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je imelo za posledico prenehanje delovnega razmerja. V kolikor ne bi podal odpovedi delovnega razmerja, do prenehanja le-tega ne bi prišlo (to izhaja tudi iz izpovedbe priče, ki jo povzema sodišče v obrazložitvi sodbe). Tožnik je z delom pričel 1. 6. 2006, odpoved pa je podal šele 28. 11. 2006, medtem ko mu je delovno razmerje prenehalo po poteku odpovednega roka in sicer šele 28. 4. 2007. Tožena stranka meni, da navedeno izkazuje dvom v to, da bi se naj razmere ob prevzemu poslabšale, saj bi v tem primeru do same odpovedi najverjetneje prišlo prej. Prav tako pa bi morebitno znižanje plač lahko bilo posledica nove politike podjetja, varčevalnih ukrepov ali uvedbe nove sistemizacije, za kar pa razlog prenehanja delovnega razmerja po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) ne pride v poštev. Tožena stranka se v zvezi s tem smiselno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS pod opr. št. VIII Ips 13/2007 in sicer, da zgolj znižanje plač ne izkazuje utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v smislu 73. člena ZDR). Razen navedb o znižani plači ni izkazano, da bi se razmere glede pravic iz pogodbe o zaposlitvi poslabšale. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je tožnik še nadalje opravljal isto delo. Glede navedb o daljšem delu pa tožena stranka pripominja, da gre v takšnem primeru za opravljanje nadurnega dela v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja in ne gre za poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi volji, je bila tudi odločitev tožene stranke, kot je razvidna iz izpodbijanih odločb, pravilna. Glede navedb sodišča o dokaznem bremenu v zvezi s plačami oziroma višini le-teh, pa tožena stranka pripominja, da je znižanje plač zatrjeval tožnik, tožena stranka pa je že v odgovoru na tožbo navedla, da takšno dejstvo ni dokazano. Sodišče je že na podlagi navedenega obvezno upoštevati tudi načelo materialne resnice iz 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, pravilno razsodilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 3. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 30. 6. 2009, s katero je tožena stranka tožniku priznala pravico do nadomestila za invalidnost v znesku 189,25 EUR na mesec od 24. 4. 2009 dalje. V zadevi je sporna odmera nadomestila za invalidnost. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je bil tožnik z odločbo tožene stranke z dne 7. 4. 2005 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Tožnik je bil v času uveljavljanja pravice do nadomestila za invalidnost brezposelna oseba. V tem primeru je višina nadomestila odvisna od ugotovitve, ali mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde ali pa mu je prenehalo po lastni volji ali krivdi. ZPIZ-1 v 1. alineji 3. odstavka 94. člena določa, da se zavarovancu, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije, v primeru, ko je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, nadomestilo odmeri v primeru, da je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi, v višini 25 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Če pa mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde, pa se mu nadomestilo odmeri v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti (2. alineja 3. odstavka 94. člena ZPIZ-1). Tožena stranka je v predsodnem postopku očitno napačno upoštevala, da je tožnik invalid II. kategorije invalidnosti ter ob nadaljnji ugotovitvi, da naj bi delovno razmerje prekinil po lastni volji, nadomestilo odmerila v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z odločitvijo tožene stranke ugotovilo, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti ter da mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje, zato mu je nadomestilo za invalidnost odmerilo v višini 60 %.

Tožnik je bil najprej zaposlen v podjetju G. d.d.. Z aneksom št. ... k pogodbi o zaposlitvi št. ... pa je bilo dogovorjeno, da preide k drugemu delodajalcu in sicer podjetju N. d.o.o. skladno z določili 73. člena ZDR. Ostala določila pogodbe o zaposlitvi so ostala nespremenjena in v veljavi (2. člen že citiranega aneksa), ki je bil sklenjen dne 25. 5. 2006. Iz aneksa še izhaja, da se začne uporabljati s 1. 6. 2006. Tožnik je nato dne 28. 11. 2006 odpovedal pogodbo o zaposlitvi št. ... in aneks št. ... k pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 5. 2006. Kot razlog je navedel bistveno zmanjšanje plače (vrednost točke se je znižala za 12 %). Iz obrazložitve odpovedi izhaja, da pogodbo odpoveduje na podlagi 3. odstavka 73. člena ZDR, kjer je določeno, da če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi, ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov. Pri določanju odpovednega roka in pravice do odpravnine se upošteva delovna doba delavca pri obeh delodajalcih.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da so se tožniku pravice iz pogodbe o zaposlitvi poslabšale in da so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi po že citirani določbi 3. odstavka 73. člena ZDR. To izhaja iz pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kjer tožnik pojasnjuje razloge, zakaj odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (bistveno znižanje plače). Da gre za bistveno znižanje plače, so potrdile tudi zaslišane priče. Tako je zaslišani direktor podjetja N. d.o.o. J.Z. izpovedal, da se je glede plače položaj delavcev poslabšal, saj se je po določenem obdobju vrednost točke začela zniževati. Plača se je znižala za približno 20 % od jeseni 2006 dalje. Izpovedal je tudi, da ni šlo za sporazumno odpoved. Da so se plače bistveno znižale, je izpovedal tudi zaslišani kadrovik Z.B.. Po njegovem so se plače znižale za 12 %, podjetje N. d.o.o. pa je šlo kasneje v letu 2007 tudi v stečaj. Izpovedbo tožnika o znižanju plač je potrdila tudi zaslišana socialna delavka v podjetju M.V.. Res je, da tožnik s tem v zvezi ni predložil pisnih dokazov, vendar pa je bilo že z drugimi izvedenimi dokazi ustrezno razčiščeno vprašanje, ali so se razmere pri drugem delodajalcu, gledano z vidika delavca, bistveno spremenile. Kdaj gre za bistveno spremenjene okoliščine, je odvisno od konkretnega primera, na kar pravilno opozarja že sodišče prve stopnje. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dokazni postopek, pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo 8. člena ZPP, torej na načelo proste presoje dokazov. V 8. členu ZPP je namreč določeno, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje že z izvedbo predlaganih dokazov. Za rešitev zadeve tudi ni odločilno, da je tožnik z delom pričel 1. 6. 2006, odpoved pa podal šele 28. 11. 2006 ter da mu je delovno razmerje prenehalo po poteku odpovednega roka 28. 4. 2007. Po stališču pritožbenega sodišča tožnik s tem v zvezi ni prekoračil nobenih z zakonom določenih rokov, nikakor pa od njega ni mogoče pričakovati, da bi moral odpoved podati nemudoma, ko mu je bila plača znižana. Zaslišan na glavni obravnavi je tudi ustrezno pojasnil, da je pogodbo odpovedal šele po določenem roku iz razloga, ker je mislil, da bo boljše (torej da se bo stanje izboljšalo).

Glede sklicevanja tožene stranke na sodbo Vrhovnega sodišča RS pod opr. št. VIII Ips 13/2007 pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre v navedeni zadevi za povsem drugo dejansko stanje. V navedeni zadevi se je presojala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 3. odstavka 73. člena ZDR. Navedena rešitev torej za presojo sporne zadeve ni odločilna. Prav tako ni odločilno ugotavljanje, ali so se poslabšali tudi drugi pogoji v zvezi z delom. Odločilna je že ugotovitev, da je prišlo do bistvenega znižanja plače, kar pomeni, da so se tožniku nedvomno poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi.

Glede na vse navedeno je torej sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno presodilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo skladno z določbo 3. odstavka 73. člena ZDR in da ima v tem primeru enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov. V tem primeru je torej potrebno šteti, da je tožniku delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje in glede na tako ugotovitev je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost po določbi 2. alineje 3. odstavka 94. člena ZPIZ-1 v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.