Jedro

Vsi delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi prenehanja obratovalnice, so se zaposlili v podjetju A d.o.o., pri čemer niso imeli prekinitve delovnega razmerja, prav tako pa jim niso bili izdani posebni sklepi o prenehanju delovnega razmerja. Zato je podana delovnopravna kontinuiteta delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in pri tožničinem prejšnjem delodajalcu, ki temelji na dejanskem prevzemu vseh delavcev obratovalnice k toženi stranki. Čeprav prevzem ni zadostil vsem formalnim pogojem, ki jih predpisuje 15. člen SKPGd, se šteje, kot da tožnica ni spremenila zaposlitve, kar pomeni, da ima pravico uveljavljati kontinuiteto delovne dobe med prejšnjim delodajalcem in toženo stranko in je kot trajno presežna delavka upravičena do odpravnine glede na skupno delovno dobo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici izplača 50.532,00 SIT iz naslova jubilejne nagrade z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.3.1998 do plačila in 266.314,00 SIT iz naslova odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja kot trajnega presežka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.10.1998 dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek tožnice zavrne. Po trditvah pritožbe je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je potrebno pri obračunu jubilejne nagrade in odpravnine tožnice upoštevati njeno delo pri toženi stranki in pri tožničinem prejšnjem delodajalcu. Tožnica je bila določen čas zaposlena pri s.p. G. I., ki je v letu 1996 prenehal obstajati, tožena stranka pa nima nič skupnega s prejšnjim s.p. G. I., saj ta ni niti lastnik niti solastnik tožene stranke. I. G. je bil sprejet le za direktorja tožene stranke. I. G. s.p. in L. G., d.o.o. sta dve popolnoma različni firmi z različno obliko organiziranosti in drugim lastništvom, čeprav je tožena stranka uporabljala priimek G. kot blagovno znamko, saj je bila kot taka poznana trgu. Ker je tožnici delovno razmerje pri s.p. I. G. prenehalo s 1.7.1996, ni izpolnila formalnih pogojev, na podlagi katerih bi pridobila pravico do jubilejne nagrade oz. odpravnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno argumentacijo prvostopenjskega sodišča, ki izhaja iz izpodbijane sodbe. Na podlagi izvedenih dokazov je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podana delovnopravna kontinuiteta delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in pri njenem prejšnjem delodajalcu. Iz listinske dokumentacije, ki sta jo v spis vložili obe stranki (potrdilo o prijavi in odjavi - B 1, pogodba o zaposlitvi - A 3) je razbrati, da je bila tožnica pri prejšnjem delodajalcu zaposlena od 10.2.1988 dalje do 1.7.1996, ko je po izpovedbi direktorja tožene stranke I. G. zaradi upokojitve njegove žene skupna obratovalnica, kjer je bila tožnica zaposlena, prenehala. Vsi delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi prenehanja obratovalnice, so se zaposlili v podjetju L. G. d.o.o. s 1.7.1996, pri čemer prekinitve delovnega razmerja po izpovedbi I. G. niso imeli, prav tako pa jim niso bili izdani posebni sklepi o prenehanju delovnega razmerja. Tožnica je tako pri prejšnjem delodajalcu kot pri toženi stranki opravljala enaka dela. Zakoniti zastopnik tožene stranke je sicer na naroku za glavno obravnavo dne 4.7.2000 tožnici priznal pravico do jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe, vendar ji tožena stranka pripadajočega zneska iz tega naslova zaradi težke finančne situacije in mogla izplačati. Ob upoštevanju navedenega se pritožbeno sodišče pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča o obstoju delovnopravne kontinuitete tožnice pri toženi stranki in pri tožničinem prejšnjem delodajalcu, ki temelji na dejanskem prevzemu vseh delavcev obratovalnice k toženi stranki, kljub temu, da ta prevzem ni zadostil vsem formalno predpisanim pogojem, ki jih predpisuje 15. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS št. 40/97). Z ozirom na to je potrebno ugotoviti, da se šteje, kot da tožnica ni spremenila zaposlitve, kar pomeni, da ima pravico uveljavljati kontinuiteto delovne dobe oz. delovnega razmerja med prejšnjim delodajalcem in toženo stranko. Delovnopravno kontinuiteto tožnice potrjuje tudi dejstvo, da tožnici prejšnji delodajalec ni izdal sklepa o prenehanju delovnega razmerja, da je tožnica po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko, iz katere ne izhaja, da bi bil predhodno izveden postopek izbire kandidata, sklenilo delovno razmerje za enako delovno mesto in v istem delovnem okolju. Ker razen tega nobena od strank ni zatrjevala pisno odpoved delovnega razmerja zaradi prenehanja obratovalnice, ker Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur.l. RS št. 26/91) dopušča v primeru prenehanja obratovalnice tudi razporeditev delavcev k drugemu delodajalcu, je po stališču pritožbenega sodišča podana delovnopravna kontinuiteta tožnice pri toženi stranki in tožničinem prejšnjem delodajalcu. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da je delovnopravno kontinuiteto tožnice pri toženi stranki in prejšnjem delodajalcu tožnice v bistvu priznal tudi zakoniti zastopnik tožene stranke, saj je na že omejenem naroku priznal tožnici pravico do jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe, do katere je delavec upravičen za 10 let dela pri zadnjem delodajalcu (51. člen SKPGd). Obdobje desetih let dela pa je tožnica dopolnila le ob upoštevanju njenega dela pri toženi stranki in njenem prejšnjem delodajalcu. Pritožbeno sodišče z ozirom na listinsko dokumentacijo tudi nima pomislekov glede pravilnosti prisojenih zneskov jubilejne nagrade in odpravnine, katerih sicer v pritožbi tožena stranka izrecno ne napada.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, iz katerih izhaja, da delovnopravna kontinuiteta ni podana zato, ker tožena stranka kot nova oblika družbe nima ničesar skupnega s tožničinim prejšnjim delodajalcem. Na delovnopravno kontinuiteto namreč statusne spremembe delodajalcev oz. njihova morebitna lastniška povezanost nimata nobenega vpliva.

Ker pritožbeni razlogi niso bili podani, prav tako pa sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.