Jedro

Za odločitev v konkretni zadevi je relevantno zlasti dejstvo, da tožnik z verodostojnimi listinami ni izkazal, da je predmetna finančna sredstva, ki jih je od tožnice prejel „za razvoj novih tujih trgov, ki jih bo za posojilodajalca (tožnico) opravil posojilojemalec (A.A.)“, kot to izhaja iz 1. člena posojilne pogodbe št. 019-OSTR dejansko porabil v zvezi z opravljanjem tožničine poslovne dejavnosti na tujih trgih, torej za poslovni namen tožnice, naveden v 1. členu posojilne pogodbe št. 019-OSTR.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) tožnici zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri izplačilu drugih dohodkov v obdobju od 1. 1. 2012 do 10. 2. 2015 dodatno odmerila akontacijo dohodnine od drugih dohodkov od bruto osnove 738.923,82 EUR po stopnji 25 % ter znesku 184.730,95 EUR in pripadajoče obresti v znesku 1.594,47 EUR, obračunane od vsakokratnega poteka roka za plačilo do dneva izdaje te odločbe. Odmerjena akontacija dohodnine in obresti v skupnem znesku 186.325,42 EUR mora biti plačana na prehodni račun, ki ga navaja (točka I izreka). Odmerjene obveznosti morajo biti plačane v 30 dneh od vročitve te odločbe na navedeni podračun. Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnica ni zahtevala povrnitve stroškov; stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka IV. izreka).

2. Davčni organ je pri tožnici opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) v katerem je ugotovil, da je v letih 2012 in 2013 A.A. izplačala na njegov osebni račun posojilo za v skupnem znesku 111.000,00 EUR. Izplačila so navedena na straneh 3 in 4 obrazložitve izpodbijane odločbe. A.A. je 3. 2. 2015 izjavil, da se poslovanje tožnice in družbe B. d.o.o., Trzin prepleta zaradi blokade transakcijskih računov (v nadaljevanju TRR). Tožnica je zadnje tri leta prevzemala dela od družbe B. d.o.o. kot podizvajalka. Tožnica ima zaposlena dva projektanta in pet monterjev. Ker ima blokirane TRR, izplačuje plače zaposlenim preko asignacijskih pogodb. Poslovanje v teh državah poteka v veliki meri gotovinsko. Stroške, ki nastanejo s pripravo tega, je potrebno poravnati v gotovini. S tem namenom je tožnica odobrila kratkoročno gotovinsko posojilo fizični osebi A.A. Tožnica je svojo denarno terjatev do fizične osebe A.A. zavarovala posredno preko naslednjih instrumentov: A.A. je bil porok in plačnik skupaj s partnerico C.C. in očetom C.C., D.D., ki odgovarjajo z vsem svojim premoženjem in sicer: dvema stanovanjskima hišama, na katerih so v korist tožnice vpisane hipoteke, ki jih navaja. Skupaj gre za 2.085.256,84 EUR. Iz tega izhaja, da ni v korist nikogar, da bi bila tožnica oškodovana. Zavarovanje denarne terjatve fizične osebe A.A. do fizične osebe E.E. pa ni bilo vzpostavljeno. Obveznost E.E. se poravnava z verižno kompenzacijo s podjetjem F. d.o.o., za kar je bila predložena pogodba. Vse transakcije so bile izvedene na podlagi kreditnih pogodb med fizičnima osebama A.A. in E.E. A.A. nastopa kot naročnik, E.E. pa kot podizvajalec pri opravljanju gradbenih del. 3. Iz pridobljenih podatkov izhaja, da je tožnica od 16. 12. 2013 do 10. 2. 2015 izplačala A.A. skupaj 628.000,00 EUR kot posojilo. Na strani 17 so navedene posojilne pogodbe, sklenjene med A.A. in tožnico, v skupnem znesku 911.000,00 EUR. Izplačila po navedbi posojilnih pogodb so bila v znesku 739.697,90 EUR in so navedena na straneh 17 in 18 obrazložitve izpodbijane odločbe. Teh posojil A.A. tožnici ni vrnil. Iz listin, ki jih je tožnik predložil, izhajajo transakcije med tožnico, A.A. in E.E. ter med družbami B. d.o.o. in F. d.o.o., kar je podrobno navedeno na straneh 19 in 20 obrazložitve izpodbijane odločbe. Gre za poslovanje med povezanimi osebami, saj je A.A. prokurist tožnice in hkrati direktor družbe B. d.o.o. Poslovanje je potekalo tudi z E.E., ki je bil direktor družbe F. d.o.o. in podizvajalec pri opravljanju gradbenih del ter sodeluje z družbo B. d.o.o. že vrsto let. 4. Dne 8. 1. 2014 je bila sklenjena posojilna pogodba (019-OSTR) med tožnico kot posojilodajalcem in A.A. kot posojilojemalcem v znesku 800.000,00 EUR. Skladno z določbo 2. člena te pogodbe se posojilo črpa sukcesivno s prevzemom gotovine ali z nakazilom, z zapadlostjo 364 dni. Dne 24. 6. 2014 je bil sklenjen aneks št. 1 k tej posojilni pogodbi, s katero se rok podaljša na 5 let od dneva posameznega črpanja posojila. Dne 15. 1. 2014 pa sta A.A. kot posojilodajalec in E.E. kot posojilojemalec sklenila posojilno pogodbo (003 DEM) v znesku 800.000,00 EUR s sukcesivnim črpanjem s prevzemom gotovine ali z nakazilom in zapadlostjo v roku 364 dni od prvega črpanega zneska posojila. Dne 8. 2. 2015 je bila sklenjena pogodba o odkupu terjatev med A.A. kot prodajalcem in tožnico kot kupcem, s katero je prodajalec prodal terjatev v višini 728.000,00 EUR, ki jo ima do E.E. (posojilna pogodbe, s katero je odobril sukcesivno črpanje do višine 800.000,00 EUR). Dne 8. 2. 2015 je bila sklenjena pobotna izjava in poravnava med A.A. in tožnico v višini 719.697,90 EUR. Dne 10. 2. 2015 je bila sklenjena pogodba o odkupu terjatev med tožnico kot prodajalcem in družbo B. d.o.o. kot kupcem, s katero je prodajalec podal terjatev v višini 728.000,00 EUR, ki jo ima do E.E. (na podlagi pogodbe o odkupu terjatev in predhodne posojilne pogodbe med A.A. in E.E.). Dne 10. 2. 2015 je bila sklenjena pogodba o odkupu terjatev med družbama B. d.o.o. kot prodajalcem in F. d.o.o. kot kupcem, s katero je prodajalec prodal terjatev v višini 1.288.000,00 EUR, kupnina zanjo pa znaša 1.200.000,00 EUR. Dne 10. 2. 2015 je bila sklenjena pobotna izjava in poravnava med družbama B. d.o.o. in F. d.o.o. v višini 1.192.403,34 EUR.

5. Posojilo med A.A. (posojilodajalec) in E.E. v višini 625.000,00 je bilo črpano sukcesivno, kar je prikazano na straneh 20 in 21 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnica je navedla, da je bila obveznost E.E. poravnana z verižno kompenzacijo s podjetjem F. d.o.o. Davčni organ je zahteval natančno obrazložitev razlogov za gotovinska posojila in pojasnila glede zavarovanja posojil oz. razlogov za opustitev zavarovanj. Še posebej je zahteval pregled črpanja posojil ter vračila posojil z dokazili o času in kraju vročanja oz. vročanju gotovine ter o obračunu obresti. Tožnica pa je predložila le pregled danih posojil z navedbo, da posojilo ni bilo zavarovano. Na podlagi vseh obširno navedenih objektivnih okoliščin davčni organ ugotavlja, da je posojilna pogodba navidezna, ter da tožnica ni dokazala, kdaj in kje naj bi A.A. izročil gotovino E.E. Tožnik ni navedel konkretnih navedb o razlogih danih gotovinskih posojil, pač pa zgolj pavšalne trditve, da gre za raziskavo tujih trgov, brez ustreznih dokazil, kar pa ne zadostuje. Gre za zelo visoke zneske posojil. Ni verjetno, da bi katerakoli fizična oseba (A.A., ki je tudi prokurist družbe G. d.o.o. in direktor družbe B. d.o.o.) izročala gotovino brez ustreznega zavarovanja. Davčni organ ugotavlja, da A.A. ni dokazal, da bi dejansko izročil gotovino E.E. in s tem vzpostavil posojilno razmerje, zato je opredelil navedeno pogodbo kot navidezno, katere namen je bil predstaviti davčnemu organu strukturo verižnih kompenzacij, s katero bi se pojasnilo razpolaganje z zneski, ki jih je tožnica izplačala A.A., ki pa jih A.A. tožnici ni vrnil. V obdobju od 17. 2. 2012 do 10. 2. 2015 je A.A. prejel 654.923,82 EUR. Od tega v letu 2012 znesek 6.923,82 EUR, v letu 2013 znesek 20.000,00 EUR, v letu 2014 znesek 608.000,00 EUR in do 10. 2. 2015 znesek 20.000,00 EUR. A.A. je prejem zneskov po posojilni pogodbi utemeljeval s potrebo po gotovinskem plačevanju obveznosti, ki so nastale v zvezi s pridobivanjem tujih trgov, vendar ni predložil nikakršnih dokazov. Predložil je CD, ki vsebuje več datotek s podatki o tehničnih specifikacijah različnih proizvodov, vendar ni izkazal, kako so povezani z opravljanjem dejavnosti tožnice, niti kako naj bi bili povezani z danimi posojili. Zneski predmetnih posojil niso bili porabljeni za opravljanje dejavnosti tožnice. Nepojasnjeno ostaja, zakaj je tožnica izplačevala zneske posojil prokuristu A.A. na opisan način. Davčni organ ugotavlja, da dejanski namen sklenitve posojilne pogodbe 019-OSTR med prokuristom A.A. in tožnico ni bil posojilna pogodba, saj A.A. posojila tožnici ni vrnil, ampak je to terjatev pobotal z obveznostjo, ki naj bi jo do njega imel E.E., za katerega pa ni izkazano, da bi posojilo sploh prejel. Ni dokazil o kraju in času prejema gotovine. Podrobnejša obrazložitev prenosa dolga izhaja iz zapisnika DIN. Davčni organ je zato izplačila tožnice A.A. prekvalificiral v druge obdavčljive dohodke.

6. Iz pogodbe o odkupu terjatve je razvidno, da je A.A. 8. 2. 2015 prodal tožnici terjatev do E.E. v višini 728.000,00 EUR, čeprav mu je do tega dne izplačala posojilo le v višini 625.000,00 EUR. Davčni organ navaja objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da je pogodba o odkupu terjatev z dne 8. 2. 2015 navidezna. Niso podani nikakršni vsebinski razlogi, na podlagi katerih bi tožnica kot gospodarski subjekt imela kakršnokoli korist od sklenitve tega posla, ravno nasprotno, s tem se je tožnica izpostavila riziku, da fizična oseba E.E. ne bo poravnal svojih obveznosti po posojilni pogodbi, ki po ugotovitvi davčnega organa tudi ni veljavna, saj ni dokazov, da bi E.E. sploh prejel zneske gotovine. Tožnica pa tudi ne razpolaga z dokumentacijo, ki bi pojasnjevala razliko v višini 103.000,00 EUR. Davčni organ ugotavlja, da gospodarski subjekt, ki bi ravnal skladno s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, takšne pogodbe ne bi podpisal. Namen te pogodbe je zgolj predstaviti davčnemu organu strukturo verižnih kompenzacij, s katero bi se pojasnilo razpolaganje z zneski, ki jih je tožnica izplačevala A.A. Gre za neverodostojno pogodbo o odkupu terjatve med A.A. in tožnico, posledično pa je neverodostojna tudi pobotna izjava in poravnava z dne 10. 2. 2015 v višini 719.697,70 EUR. Del tega zneska pa tudi nima nikakršne listinske podlage. Iz pogodbe o odkupu terjatev je razvidno, da je tožnica prodala družbi B. d.o.o. terjatev do E.E. v višini 728.000,00 EUR. Davčni organ ugotavlja, da je pogodba o odkupu terjatev z dne 8. 2. 2015 zgolj navidezna, saj ni podanih vsebinskih razlogov, na podlagi katerih bi družba B. d.o.o. imela korist od sklenitve tega posla, ki je bil sklenjen zgolj zaradi povezanosti med tožnico in družbo B. d.o.o. Iz pogodbe o odkupu terjatev je razvidno, da je družba B. d.o.o. prodala družbi F. d.o.o. terjatev v višini 1.288.000,00 EUR, kupnina zanjo pa je znašala 1.200.000,00 EUR. Pogodba je bila sklenjena 10. 2. 2015, torej v času, ko je bil direktor družbe F. d.o.o. E.E. Slednja davčnemu organu ni posredovala podatkov, iz katerih bi bilo razvidno, da je kupljeno terjatev evidentirala v svojih poslovnih knjigah. Davčni organ ugotavlja, da je pogodba o odkupu terjatev z dne 8. 2. 2015 zgolj navidezna in zanjo ni podanih nikakršnih vsebinskih razlogov. Glede na predhodno ugotovitev o neverodostojni pogodbi o odkupu terjatev med družbo B. d.o.o. in družbo F. d.o.o., je posledično neverodostojna tudi pobotna izjava in poravnava z dne 10. 2. 2015 v višini 1.192.403,34 EUR. Družba F. d.o.o. pa tudi ni predstavila svoje obveznosti do družbe B. d.o.o., ki naj bi jo pobotala, zaradi česar davčni organ dvomi o obstoju te obveznosti. Na podlagi opisa vseh pogodb, ki jih je tožnica sklenila v februarju 2015, torej v času izvajanja DIN, izhaja, da gre za navidezne pogodbe, katerih namen je prikriti dejstvo, da je tožnica A.A. izplačala 738.923,82 EUR, ki jih slednji ni vrnil. Tožnica je s pogodbami, ki jih je sklepala v februarju 2015 zgolj skušala prikazati, da so navedeni zneski vrnjeni preko več odkupov terjatev in pobotov, vendar so v obrazložitvi izpodbijane odločbe opisane pomanjkljivosti, zaradi katerih nepovezane osebe takšnih pogodb ne bi nikoli sklenile. Na podlagi tretjega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) gre za navidezne posle, ki ne vplivajo na obdavčenje. Pravna podlaga za obdavčitev drugih dohodkov je 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDavP-2. Davčni organ navaja tudi prvi odstavek 59. člena, 60. člen, 108. člen in 321. člena ZDavP-2 ter 108. člen in 131. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Obračun davčnih obveznosti od izplačanih drugih dohodkov je naveden na straneh 25 do 26, obračun obresti pa na straneh 26 do 28 obrazložitve izpodbijane odločbe. Pripombe na zapisnik DIN in odgovor davčnega organa nanje pa so razvidni na straneh 28 do 51 obrazložitve izpodbijane odločbe.

7. Pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da so kot davčno upoštevni poslovni dogodki le tisti, za katere ima davčni zavezanec verodostojno listino, pri plačilih pa obstaja sledljiv denarni tok. Poslovni dogodki se priznajo na podlagi verodostojnih listin, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek. Verodostojna listina pa je tista, ki je po vsebinski, računski in formalni plati popolna, neoporečna tako, da lahko iz nje strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku jasno in brez dvoma zazna naravo in obseg poslovnega dogodka. Gre za neverodostojne listine, kot to določajo Slovenski računovodski standardi (v nadaljevanju SRS), zlasti SRS 21. Davčni organ je dogodke presojal po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo. Presojal je motiv, ki ga je imel pogodbenik pri sklenitvi pogodbe. Če se izkaže, da je pogodbenik zasledoval zgolj namen, da se izgone plačilu davkov in prispevkov, takšnemu ravnanju ni mogoče nuditi pravnega varstva. V nadaljevanju navaja potek sklenjenih posojilnih pogodb in odkupov terjatev ter pobotov. V predmetni zadevi gre za vprašanje in dokazno oceno pogodb, torej ali gre za navidezni pravni posel. Ne gre za vprašanje pravne pravilnosti oz. brezhibnosti teh pogodb. Za navidezno pogodbo gre, če je ta sicer pravno formalno brezhibna, vendar pa se pogodbeni stranki strinjata o njeni navideznosti in je pravna poslovna volja obeh pogodbenih strank le zaigrana. Gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 218/2010). Prav takšno ravnanje pa je bilo v danem primeru ravnanje pogodbenikov. Gre za posojilo med povezanimi osebami, za katerega pa ekonomski razlogi niso pojasnjeni. Družbenica in direktorica tožnice, kjer je prokurist A.A., je njegova partnerica C.C. A.A. je tudi direktor podjetja B. d.o.o. in je zato v obravnavanih pogodbah podpisan tako na strani kupca, kot tudi na strani prodajalca sporne terjatve. E.E. pa je bil v obravnavanem podjetju direktor podjetja F. d.o.o., ki davčnemu organu podatkov o odkupljenih terjatvah ni posredovalo. Po kronološkem pregledu in presoji vsebine vseh predloženih pogodb in druge dokumentacije je pritožbeni organ ugotovil neskladnost vpisov v glavni knjigi tožnice. Vpisi kažejo, da je A.A. zneske posojil po pogodbi 019-OSTR, sklenjeni 8. 1. 2014, izplačala tožnica že 16. 12. 2013 in 7. 1. 2014. V 1. členu posojilne pogodbe 003 DEM za kratkoročno posojilo v znesku 800.000,00 EUR, sklenjene med A.A. in E.E. je določeno, da je obrestna mera 5,60 %. Obresti se obračunavajo od zapadlosti črpanega posojila na podlagi izstavljenega obračuna s strani posojilodajalca. Poleg tega je sporno, ali je E.E. denar sploh prejel (blagajniški prejemki, po katerih naj bi bil denar izročen E.E. so nečitljivo podpisani). Iz pregleda črpanja posojila je razvidno, da sta do sestave pogodbe o odkupu terjatev A.A. do E.E. s strani tožnice 8. 2. 2015 že zapadla dva zneska in sicer: 24.000,00 EUR in 27.000,00 EUR, za katera pa s strani posojilodajalca ni bil izstavljen obračun obresti, kot to predvideva posojilna pogodba. Ker naj bi bilo E.E. do 8. 2. 2015, ko je bila sklenjena pogodba o odkupu terjatev, izročenih zgolj 625.000,00 EUR, je netočna navedba v pogodbi, da ima prodajalec iz naslova posojila do E.E. zapadlo terjatev v višini 728.000,00 EUR. Zneski po pogodbah se ne ujemajo, obresti pa tudi ne bi znesle več kot 100.000,00 EUR, kolikor prestavlja razlika med obema pogodbama. Glede na to, da je do 8. oz. 10. 2. 2015, ko je bila sklenjena pogodba o odkupu terjatev in podana pobotna izjava ter izvedena poravnava med tožnico in A.A. v plačilo zapadel šele znesek 23.250,00 EUR, ki predstavlja skupni znesek posojil po pogodbah 001, 002, 013, 015, 017 in 018-OSTR, je nenavadno, da bi imela tožnica poslovni interes za odkup terjatve do prodajalčevega dolžnika E.E. v višini 728.000,00 EUR. Glede na izjavo E.E., da je prejel gotovino v znesku 700.000,00 EUR in je le-to posredoval gospodu G.G. v ... v Turčiji, je malo verjetno, da bi tožnica sploh lahko prišla do poplačila svojega posojila. Še manj verjetno pa je, da bi imela poslovni interes za odkup terjatve od tožnice družba B. d.o.o., čeprav je pri navedenem bistveno, da poslovne knjige ne izkazujejo, da bi tožnica od družbe B. d.o.o. prejela v 2. členu pogodbe navedeno kupnino, ki za odkupljeno terjatev znaša 728.000,00 EUR. Kupec se zavezuje, da bo dogovorjeno kupnino poravnal s pobotom nasprotne terjatve, ki pa je listine ne izkazujejo. S predloženimi listinami tožnica prepričuje davčni organ v utemeljenost svojih ravnanj za poplačilo posojila, ki pa sploh še ni zapadlo. V poslovnem svetu je možno, da se zapadla obveznost poplača s prodajo in odkupom terjatev, ki jih ima subjekt do tretjih oseb, s kompenzacijo, sukcesijo ali na kakšen drug sporazumno dogovorjen način, vendar pa je glede na ugotovljeno tak način vračila posojila tožnica v tem postopku neuspešno dokazovala. Vračilo kredita v postopku ni bilo dokazano. Tako se postavlja vprašanje, ali je med tožnico in A.A. sploh bilo sklenjeno posojilno razmerje.

8. Iz 1. člena posojilne pogodbe izhaja, da je posojilo namensko, dano za razvoj novih tujih trgov, in da bo razvoj posojilojemalec opravljal za posojilodajalca. Denar naj bi bil namenjen za pridobivanje novih trgov za tožnico, torej za poslovanje pravne osebe, kar posledično pomeni, da ni šlo za posojilo A.A. in da je vso listinsko dokumentacijo, s katero se trudi prikazati vračilo spornega posojila, šteti za neverodostojno in brezpredmetno. Da bi bil denar dejansko porabljen za pridobivanje novih trgov in na ta način za poslovanje tožnice, pa v postopku niti z listinami, niti s kakšnimi drugimi dokaznimi sredstvi ni bilo dokazano. Tožnica v postopku ni uspela dokazati, da bi obstajalo dejansko posojilno razmerje, niti da bi bila dvignjena sredstva porabljena za namen poslovanja tožnice. Kakor hitro pa v davčnem smislu ni dokazana poraba za poslovni namen, se izplačani zneski štejejo za obdavčljive dohodke fizične osebe, ki jih je prejel v konkretnem primeru prokurist A.A. Temu so bili zneski iz računa podjetja nesporno izplačani. Na podlagi 15. člena ZDoh-2 so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oz. doseženi v davčnem letu. Dohodki so vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom drugače določeno. Za dohodek po tem zakonu se šteje vsako izplačilo oz. prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan. Po 6. točki 18. člena ZDoh-2 med dohodke po tem zakonu štejejo tudi drugi dohodki. To so vsi dohodki, ki se v skladu s tem zakonom ne štejejo za dohodke fizične osebe iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2. Za druge dohodke se po tem zakonu ne štejejo dohodki iz 19. do vključno 32. člena tega zakona in dohodki, ki so v skladu s tem zakonom oproščeni plačila dohodnine ali se ne vštevajo v davčno osnovo na podlagi 105. člena ZDoh-2. Davek za davčnega zavezanca izračuna, odtegne in plača plačnik davka (prvi in drugi odstavek 105. člena ZDoh-2). Na predhodno navedeni pravni podlagi so drugi dohodki obdavčeni, tožnici kot plačnici davka pa je bila s tem v zvezi tudi pravilno odmerjena akontacija dohodnine (prvi odstavek 59. člena, 283. člen in 321. člen ZDavP-2).

9. V zvezi z izvedeniškim mnenjem, ki ga je predložila tožnica, pa pritožbeni organ ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev, da je zahteva zavezanca po postavitvi sodnega izvedenca ekonomske stroke neutemeljena, ker ne gre za razrešitev strokovnega vprašanja. Pritožbeni organ pojasnjuje, da pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena, saj lahko obstajajo upravičeni razlogi za njihovo zavrnitev, če so: nepravočasni, nepotrebni, neprimerni za ugotovitev določenega dejstva ali nesubstancirani. Pravica do izvajanja dokazov ni kršena, če je dokazni predlog zavrnjen, ker so drugi, pred tem izvedeni dokazi dovolj prepričljivi, da končne odločitve ne bi mogli spremeniti niti predlagani dokazi, ki v tem pogledu očitno ne bi bili uspešni (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 414/2014 z dne 13. 4. 2016). V zadevi gre za presojo predloženih listin in s tem povezanih poslov iz davčnega vidika, zato je ugotovitve izvedenke, ki iz istega dejanskega stanja izpelje drugačne zaključke, šteti za nepotrebne. Ne drži trditev tožnice, da je bila onemogočena v svojih procesnih pravicah, tj. pravici do izjave in pravici do podaje dokazov. Pred sestavo zapisnika DIN je pooblaščena oseba, ki je opravljala DIN, tožnico pisno seznanila z rezultatom DIN in jo opozorila na dejstva, ki vplivajo na obdavčenje. Na zapisnik DIN je tožnica podala pripombe. V zvezi s pripombami tožnice se je davčni organ tudi izjasnil. Tako ni bilo podane kršitve tožničinih procesnih pravic. V zadevi tudi ni šlo za poseg v že pravnomočno zaključen davčni postopek, saj je bil predmet predhodnega postopka le DDV, zato ni mogoče govoriti o tem, da je bilo v predhodnem postopku odločeno tudi o akontaciji dohodnine od drugih dohodkov, ki se nalaga v tem postopku. Na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDavP-2 se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, vrednotijo po svojih gospodarski, ekonomski, vsebinski presoji. Na podlagi tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 navidezni posli ne vplivajo na obdavčenje. Tudi po presoji pritožbenega organa je pravilna presoja, da je tožnica s predmetno posojilno pogodbo in z nakazovanjem sredstev fizični osebi kot posojilo dejansko izvedla prikrito izplačilo denarnih sredstev fizični osebi, A.A., svojemu prokuristu. Taka je bila po mnenju pritožbenega organa tudi dejanska volja obeh pogodbenih strank te posojilne pogodbe, zato je davčni organ ta izplačila tožnice pravilno obravnaval kot druge prejemke A.A. 10. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da davčni organ z izpodbijano odločbo ni iskal materialne resnice in ni ugotavljal resničnega dejanskega stanja. Glede spornih izplačil A.A., za katere tožnica zatrjuje, da predstavljajo posojilo na podlagi posojilne pogodbe 019-OSTR z dne 8. 1. 2014, pritožbeni organ izpelje napačne zaključke. Tožnica je že davčnemu organu pojasnila, izkazala in dokazala ekonomske razloge za vse dogovore, pogodbe ter poslovne dogodke ter tudi za posojilo med tožnico in A.A. Ni podanih nobenih neskladnih vpisov poslovnih dogodkov v glavni knjigi tožnika. Pritožbeni organ je spregledal posojilno pogodbo 018-OSTR z dne 8. 11. 2013, sklenjeno med tožnico in A.A. in druge posojilne pogodbe, ki so bile sklenjene med strankami, poleg s strani pritožbenega organa omenjene pogodbe 019-OSTR. Res so bile v posojilni pogodbi 003 DEM, sklenjene med A.A. in E.E. dogovorjene obresti in ni bil izdan obračun obresti, ni pa jasno, kaj želi pritožbeni organ s tem povedati. Prav tako ni sporno, da je E.E. prejel denar od A.A. V dokaz je tožnica predložila blagajniške prejemke, ki so čitljivo podpisan s strani E.E. kot prejemnika. Predložena je bila tudi s strani E.E. lastnoročno podpisana izjava, z navedbo kraja in datum podpisa: Ljubljana, 9. 11. 2015 in fotokopija osebnega dokumenta. O tej izjavi pritožbeni organ zavestno molči in je ne presoja. Gre za kršitev določb postopka. Ni res, da naj bi bilo s strani A.A. E.E. do 8. 2. 2015 izročenih zgolj 625.000,00 EUR. Da mu je bilo izročeno 728.000,00 EUR med drugim izhaja tudi iz predhodno navedene izjave E.E., razvidno pa je tudi iz predloženih blagajniških prejemkov in jasne obrazložitve, ki jo je podala tožnica v postopku na prvi stopnji. E.E. je v izjavi potrdil, da je del gotovine v višini 103.000,00 EUR A.A. izročil drugim osebam, ki so gotovino nato posredovale njemu. Navedeno dokazuje razliko med zneskom 625.000,00 EUR in 728.000,00 EUR, saj je na listini, kjer so navedeni zneski in datumi prejema s strani E.E. in A.A., navedeni zgolj zneski v skupni višini 625.000,00 EUR. E.E. je preko drugih oseb tako prejel še 103.000,00 EUR. Navedene listine jasno izkazujejo, da je omenjeni denar E.E. po predmetni posojilni pogodbi tudi prejel. Dejstvo je, da obstojijo dokazi o tem, kje in kdaj je A.A. izročil gotovino E.E. Tako odpade očitek, da naj bi bila posojilna pogodba, sklenjena 15. 1. 2014 med A.A. in E.E., navidezna. Ni res, da naj bi skupni zneski posojil po pogodbah 001, 002, 013, 015, 017 in 018 OSTR znašali le 23.250,00 EUR. Pritožbeni organ se neutemeljeno čudi, da je A.A. predmetno posojilo vrnil pred končnim datumom zapadlosti. Iz pogodbe in aneksov izhaja, da je dogovorjeno plačilo v roku 5 let oz. najkasneje do 30. 11. 2018. Gre za skrajni rok. Tožnica je imela interes odkupiti terjatev A.A. do E.E. 11. Interes za odkup terjatve od tožnice pa je imela tudi družba B. d.o.o., ki je na ta način pobotala svojo obveznost do družbe F. d.o.o. Gre za resnični pravni posel. A.A. je prejel posojilo, ki ga je v celoti vrnil, še pred zapadlostjo. Prišlo je namreč do okoliščin, zaradi katerih je bilo nujno, da se posojilo predčasno vrne tako, kot je razvidno iz listin. Tožnica in družba B. d.o.o. sta med drugim poslovno sodelovala tudi na projektih. Pomembno je bilo, da sta bili obe družbi sposobni izpolniti medsebojne obveznosti ter tudi obveznosti do tretjih. Kot izhaja iz sodnega registra je A.A. zastopnik obeh družb. V enem primeru prokurist, v drugem primeru pa direktor. Prišlo je do ogrozitve družbe B. d.o.o. zaradi zamenjave lastništva pri njenem velikem upniku, družbi F. d.o.o. (predložen je zgodovinski izpisek za družbo F. d.o.o.). Res je, da je iz pogodbe o odkupu terjatve, sklenjene med tožnico in družbo B. d.o.o. razvidno, da je tožnica prodala družbi B. d.o.o. terjatev do E.E. v višini 728.000,00 EUR. Vendar je vse pogodbe potrebno gledati kot celoto in jih obravnavati povezano. Tako iz njih razberemo upravičenost, utemeljenost in ekonomsko upravičenost ter logičnost. Iz listin izhaja, da je družba B. d.o.o. odkupila terjatev zato, ker je imela obveznost do družbe F. d.o.o. in je bilo že pred podpisom pogodbe dogovorjeno, da bo svojo obveznost do družbe F. d.o.o. družba B. d.o.o. kompenzirala oz. pobotala s terjatvijo do družbe F. d.o.o., ki jo bo dobila s prodajo terjatve do E.E. tej družbi, ki bi jo predhodno kupila od tožnice ter A.A. Na osnovi kreditne pogodbe P-009/2011 z dne 17. 3. 2011 ter aneksov št. 1 in 2, sklenjenih med podjetjem F. d.o.o. in B. d.o.o., je obstajala terjatev podjetja F. d.o.o. do družbe B. d.o.o. v višini 972.480,00 EUR z obrestmi. V trenutku, ko je družba F. d.o.o. zamenjala lastnika in tako med drugim zaradi bojazni, da bi lahko ta terjatev do družbe B. d.o.o. pristala morebiti pri neprijaznem upniku, je predmetna obveznost postala rizična. Ker pa je zastopnik podjetja postal E.E., ki je po posojilnih pogodbah 003 in 002 DEM, sklenjenih z A.A., slednjemu dolgoval 560.000,00 EUR in 728.000,00 EUR, skupaj 1.288.000,00 EUR, se je za zaprtje medsebojnih obveznosti predlagala poravnava, ki je bila potrjena. Po odstopu terjatev, obvestilih in kompenzacijah oz. pobotih, so se zadeve realizirale, kot je bilo dogovorjeno in je v končni fazi družba B. d.o.o. zamenjala upnika, kateremu je že pred vložitvijo tožbe, skladno z dogovorjenim, v celoti poplačala svojo obveznost. Kot izkazuje kartica odprtih postavk na dan 5. 11. 2015, je saldo terjatev med tožnico in družbo B. d.o.o. 82.616,63 EUR, kar je tožnica dolgovala družbi B. d.o.o. Priložena je tudi kartica kupcev in dobaviteljev za tožnico za obdobje od 1. 1. 2015 do 5. 11. 2015, iz katere izhaja, da je bil znesek 728.000,00 EUR v celoti zaprt med tožnico in družbo B. d.o.o. Trditev davčnega organa, da terjatev tožnice do družbe B. d.o.o. ne bila zaprta, je neresnična. Stanje dolga na dan 15. 9. 2015 je bilo 488.905,39 EUR, do 5. 11. 2015 pa se je stanje v celoti pokrilo.

12. Družba B. d.o.o. je kot podizvajalka tožnice opravila dela rekonstrukcije železniške proge Pragersko - Hodoš. Iz teh pogodb so tudi prvenstveno zagotovljena sredstva za poplačilo odkupljene terjatve. Tožnica je predložila podizvajalsko pogodbo 06/2014, sklenjeno 18. 6. 2014 med tožnico in družbo B. d.o.o., za pogodbeno vrednost 2.323.121,95 EUR, s prilogami in podizvajalsko pogodbo 05/2014, sklenjeno 19. 3. 2014 med tožnico in družbo B. d.o.o. za pogodbeno vrednost 1.734.599,83 EUR, s prilogami. Priložena so tudi druga dokazila, ki dokazujejo pokritje obveznosti družbe B. d.o.o. do tožnice, ki jih tožnica navaja na straneh 7 in 8 tožbe. Dokazila pa tudi izkazujejo, da je E.E. kot fizična oseba prejel gotovinsko dana sredstva, kar potrjujejo posojilne pogodbe in potrdila o izročitvi denarja ter izjava E.E. Tožnica je dokazala, da denarnih zneskov v končni fazi ni prejel A.A. in tudi, da je A.A. predmetno posojilo v celoti vrnil, saj je tožnici prodal terjatev, ki jo je tožnica tudi uspešno prodala dalje. Šlo je za posojilo, dano A.A., pri čemer je namenska poraba sredstev navedena v posojilni pogodbi. E.E. pa je v svoji izjavi tudi pojasnil, komu je sam izročil denar. Tožnica je 2013 pričela z opravljanjem dejavnosti na področju projektiranja in gradnje transportnih sistemov, s poudarkom na železniški infrastrukturi in zaposlila 8 delavcev: odgovornega projektanta in ekipo monterjev. V letih 2013 in 2014 je tožnica podpisala izvajalske pogodbe za gradnjo in obnovo prometnih sistemov na javni železniški infrastrukturi. Ker pa se dela končujejo in bodo končana v letu 2015, bi prišlo do pomanjkanja dela, zato je začela z iskanjem poslovnih priložnosti izven Slovenije. Vodstvena projektantska in montažna ekipa je bila za delo na tujih trgih tudi kvalificirana, saj se je že udeleževala del v tujini v Kosovu, Srbiji, Makedoniji, Libiji in Iraku. Pri organizaciji del na tujih trgih je tožnici pri spoznavanju lokalnih trgov pomagal E.E., ki je bil tožničin dolgoletni partner pri izvajanju gradbenih del. Tudi v tujini so naročniki v večini primerov javna podjetja oz. države, ki imajo proračun vezan na ceno nafte oz. zemeljskega plina, večina infrastrukturnih vlaganj pa je bila zamrznjena. V dokaz je tožnica predložila ponudbo Bereket - Eltrek Tukrkmenistan, Prezentacija rešitve Astana 2017 in izvajalsko pogodbo, sklenjeno z družbo H. d.o.o. A.A. je posojila dobil in tudi vrnil. Nikakršne podlage ni bilo za obdavčitev.

13. Davčni organ se ni izrekel glede predlaganega izvedeniškega mnenja, temveč je zgolj navedel, da je postavitev izvedenca neutemeljena. Do ugotovitev izvedenke ekonomske stroke in njenega strokovnega mnenja bi se moral davčni organ tudi opredeliti. Res je, da je izvedenka izpeljala drugačne zaključke kakor davčni organ, vendar je svoje zaključke tudi utemeljila.

14. Tožnica je predlagala zaslišanje A.A., kakor tudi računovodkinje tožnice E.E. in I.I. Gre za ključne osebe, ki bi lahko izpovedale o poslovnih dogodkih in listinah. Davčni organ je te dokazne predloge neobrazloženo zavrnil. Gre za hujše kršitve pravil postopka. Tožnica se sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 189/2015 z dne 7. 12. 2016 in X Ips 114/2013. Tožnica je bila onemogočen v svojih procesnih pravicah. Šele 21. 8. 2015 je davčni organ izdal sklep o pričetku DIN in ga 9. 9. 2015 vročil tožnici. Od tega trenutka dalje je bila tožnica v postopku DIN. Davčni organ od 21. 8. 2015 do 9. 9. 2015 tožnici ni zagotovil nobenih pravic, ki bi jih moral. Tožnica o opravljenem DIN ni bila obveščena. Pismo je bilo puščeno v nabiralniku, z njim se je seznanila šele 12. 10. 2015. Davčni organ je zapisnik DIN izdal celo prej, preden je tožnico pisno seznanil z ugotovitvami DIN. Pisno seznanitev je tožnici vročil 12. 10. 2015, zapisnik DIN pa je bil izdan 5. 10. 2015. Posledično so bile kršene tožničine procesne pravice. Tožnica ni imela možnosti izjave v postopku. Zapisnik DIN in pisna seznanitev predstavljata presenečenje za tožnico. Tožnica je šele v pripombah na zapisnik DIN imela možnost predlagati dodatne dokazne predloge in utemeljitve. Tožnica meni, da so bile kršene procesne pravice, pravila davčnega postopka, Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kakor tudi Ustava RS. Davčni organ od 21. 8. 2015 do 9. 9. 2015 tožnici ni zagotovil nobenih pravic. DIN se ni opravljal v tožničinih poslovnih prostorih, tožnica v tem delu postopka ni bila prisotna in o njem tudi ni bila obveščena. O postopku DIN je bila obveščena šele v avgustu oz. septembru, pisno seznanitev pa je prejela šele 12. 10. 2015. Davčni organ napačno tolmači ZDavP-2 glede obveznosti pisne seznanitve zavezanca za davek pred izdajo zapisnika DIN, kar pojasni. Davčni organ je zapisnik DIN izdal prej, preden je tožnico pisno seznanil z ugotovitvami, saj je pisno seznanitev tožnici vročil 12. 10. 2015, zapisnik DIN pa 5. 10. 2015. Tožnica je v pripombah na zapisnik DIN pravočasno dostavila še dodatne dokaze. Poleg tega tožnica poudarja, da se z novimi postopki ne more posegati v pravnomočno zaključene davčne postopke. Pri tožnici je bil izveden DIN obračuna DDV za identično obdobje. Tako so bili že pregledani prejeti in izdani računi, davčni organ pa o njih ne more ponovno odločati. Po mnenju tožnice davčni organ ni hotel dejanskega stanja razčistiti s tožnico. Tožnica je v postopku predložila vsa pojasnila in listine, ki jih je prvostopenjski organ zahteval. V postopku ni bila seznanjena, kaj je sploh sporno. Izpodbijani odločbi temeljita na hipotezi, ki nima podlage v dejanskem stanju. Davčni organ je ignoriral vse tožničine dokaze in pavšalno razglašal vse predložene listine za neverodostojne.

15. Ni res, da bi iz blagajniškega prejemka št. 14 izhajalo, da je E.E. prevzel gotovino v vrednosti 28.000,00 EUR, marveč je prevzel gotovino v znesku 24.000,00 EUR, kar je tudi navedeno z besedami. Res blagajniška prejemka št. 3 in 7 nista podpisana s strani A.A., podpisana pa sta s strani prejemnika denarja, E.E., lastnoročno ju je napisal A.A. Tudi ni nenavadna izjava E.E., priložena pripombam tožnice na zapisnik DIN, da je del gotovine A.A. zaradi odsotnosti izročil drugim osebam, ki so nato gotovino predale E.E. Pri tem ni pomembno, kdo so bile te osebe, važno je, da je bila ta gotovina namenjena E.E. in da jo je tudi prejel. Tudi ni nenavadno, da je E.E. izročil to gotovino naprej. Jasno je namreč, za kakšne namene jo izroča in kaj naj bi se s tem doseglo, kar vse je bilo tudi pojasnjeno. Prvostopenjski organ navaja datume, kraje in zneske, ki jih je od E.E. prejel G.G. in da je preveril ali je E.E. skladno z določilom 1. točke 3. člena Uredbe prijavil carinskemu organu iznos gotovine. Davčni organ je opravljal te poizvedbe brez vednosti tožnice, ki se o tem ni imela možnosti izreči. Neprijava carini pa ni dokaz, da do iznosa gotovine iz države in do izročitve gotovine G.G. ni prišlo. Jasna je namreč izjava E.E., jasno je tudi potrdilo o izročitvah in prejemu denarja. Tožnica pa ponovno podaja dokazni predlog za zaslišanje A.A., E.E. in G.G. Davčni organ tudi navaja, da naj do prenosa gotovine ne bi prišlo, ker obstaja neskladje med pregledom črpanja posojila po pogodbi DEM 003 z dne 15. 1. 2014 in listinami, ki izkazujejo predajo gotovine s strani E.E. G.G. Prvostopenjski organ navaja, da naj E.E. ne bi mogel 20. 2. 2014 predati gotovine G.G. v znesku 100.000,00 EUR. Zneski se ujemajo, gre pa tudi za verodostojne listine. Kot partner v predmetnem poslu je za plačilo stroškov odgovarjal E.E., tožnica oz. A.A. pa je finančna sredstva zagotavljal po svoji zmogljivosti. E.E. je tudi odgovarjal za točna mesečna plačila in je očitno zagotavljal tudi še druga sredstva. Tožnica ponovno predlaga zaslišanje vseh vpletenih akterjev: A.A., E.E. in G.G. Dejstvo je, da je E.E. gotovino predal G.G., kar izhaja iz listin, A.A. je prav tako gotovino predal E.E., kar tudi jasno izhaja iz listin. A.A. je gotovino porabil za namene poslovanja tožnice. Takšno je resnično dejansko stanje v zadevi. Davčni organ bi moral ugotoviti materialno resnico in vsa dejstva in okoliščine, ne glede na to, ali gre za dejstva v korist ali škodo. Davčni organ pa ni izvedel predlaganega zaslišanja A.A., E.E. in G.G., ni se ni opredelil do izvedeniškega mnenja in tudi ne do listin in izjav, ki jih je predložila tožnica. Storjene so bile bistvene kršitve določb postopka.

16. Tožnica je predložila verodostojna dokazila in podala ustrezne navedbe, da so bila izplačana posojila v zvezi z opravljanjem dejavnosti tožnice. Izkazala je skrbno in gospodarno ravnanje. Iz listin, iz poslovnih knjig ter računovodskih listin pri tožnici izhaja, da je pri A.A. šlo za posojilo, ki ga je vrnil in ne za darilo ali kakršno koli drugo izplačilo. Dokazila so tudi o obstoju dolga družbe B. d.o.o. do družbe F. d.o.o. Priložena je kreditna pogodba št. P-009/2011 z dne 17. 3. 2011 z aneksoma 1 in 2, sklenjena med družbo B. d.o.o. in družbo F. d.o.o., predlagano pa je bilo tudi zaslišanje, ki ga davčni organ ni izvedel. Prvostopenjski davčni organ je štel za ustrezno zavarovano le posojilo med A.A. in E.E. Podana so bila ustrezna posredna zavarovanja ostalih posojil. Ne gre za navidezne posle, gre za dejanska posojila, ki so bila tudi vrnjena. Ali je bila izročena gotovina, ali položena na račun ali plačana z bančnimi inštrumenti, pa je irelevantno. Transakcije so bile izkazane. A.A. je vsa posojila vrnil v rokih. Tudi vsi odstopi terjatev in poboti temeljijo na resničnih in utemeljenih dogodkih. Tožnica se nikoli ni izogibala plačilu davčnih obveznosti, plačevati nekakšne davke v zvezi s posojilom, ki ga je tožnica dobila vrnjenega, pa je neutemeljeno. Tožnica izkazuje verodostojnost, resničnost in ažurnost pri knjiženju. Na straneh 23 in 24 tožbe pojasnjuje posojilno razmerje do družbe B., d.o.o., ki je odkupila terjatev do E.E. v znesku 728.000,00 EUR. Predlaga tudi zaslišanje I.I., direktorja družbe F. d.o.o. v letu 2011 in A.A. Neresnična in neživljenjska je ugotovitev davčnega organa, da naj bi E.E. deloval po navodilih A.A., saj E.E. ne bi pristal na takšen odkup in pobot. S tem se je rešil svojega osebnega dolga do tretjih, z njim nepovezanih oseb. Tožnica tudi ni bila prikrajšana, vsa posojila je dobila vrnjena.

17. Neutemeljena je tudi navedba, da naj bi bila zahteva tožnice za zaslišanje C.C., A.A. in drugih zaposlenih v tem postopku neutemeljena, ker naj ne bi predstavila, kaj naj bi navedene osebe izpričale in zakaj navedenega ne more dokazati z verodostojno listinsko dokumentacijo. Tožnica je pojasnila, kaj vedo povedati predlagane priče in navedla razloge, zakaj naj se jih zasliši. Poleg verodostojnih listin je predlagala tudi izvedbo personalnih dokazov, kar vse je davčni organ neutemeljeno zavrnil. Predložila je tudi pisno izjavo priče, ki pa ji očitno davčni organ ne verjame. Predložila je izvedeniško mnenje sodne izvedenke ekonomske stroke s področja davkov K.K., do katerega se davčni organ ni opredelil. Ne gre za neobičajno poslovno prakso glede poslovanja v gotovini, za kar predlaga zaslišanje A.A., E.E. in G.G. Cilj sklenitve vseh pogodb ni bilo izognitev plačila akontacije dohodnine od drugih prejemkov. Navaja ugotovitve iz izvedeniškega mnenja o stanju terjatev med tožnico in A.A. Zapiranje finančnih terjatev tožnice do A.A. je potekalo s sklepanjem finančnih pogodb, ob upoštevanju dopustnih obligacijsko pravnih razmerij. Davčni organ je ugotovil fiktivnost sklenjenih pogodb, kljub temu, da so dopustne po Obligacijskem zakoniku in ni pravilno uporabil 147. člena ZUP. V nadaljevanju tožnica navaja kronološki potek postopka in poudarja, da se z novimi postopki ne sme posegati v pravnomočno zaključene postopke. Na straneh 34 do 36 tožbe povzema listine, ki jih je kot dokaz predložila davčnemu organu. E.E. je v izjavi potrdil, da je del gotovine v višini 103.000,00 EUR A.A. izročil drugim osebam, ki so ga nato potem izročile njemu. Obstajajo dokazi, da je A.A. dejansko izročil gotovino E.E. in ne gre za navidezno razmerje. Namen dajanja posojilnih pogodb je naveden v posojilnih pogodbah, izhaja pa tudi iz izjave E.E. Na strani 37 in 38 tožbe tožnica pojasni način zavarovanja predmetnih posojil in način knjiženj. Pojasni tudi namen sklenitve posojilne pogodbe št. 019-OSTR in pogodbe o odkupu terjatev. Na straneh 38, 39 in 40 tožbe pa navaja kronološki potek poslov ter dokazne listine zanje. Opredeljuje se do ugotovitev davčnega organa, da gre za navidezne pogodbe. Na straneh 42 do 44 tožbe predlaga zaslišanje A.A., E.E., L.L. in I.I. Predlaga tudi vpogled v izvedeniško mnenje. Sklepno sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naj tudi naloži, da je dolžna tožnici povrniti vse stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

19. Tožba ni utemeljena.

20. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

21. V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali davčni organ zaradi ugotovljenih nepravilnosti tožnici pravilno in zakonito dodatno odmeril akontacijo dohodnine od drugih dohodkov v zvezi z izplačili, ki jih je tožnica od 1. 1. 2012 do 10. 2. 2015 izplačala fizični osebi A.A. v višini 184.730,95 EUR s pripadajočimi obrestmi. Davčni organ je v predmetni zadevi izplačila, ki jih je v obravnavanem obdobju izplačala tožnica svojemu prokuristu A.A. na podlagi posojilnih pogodb, prekvalificiral v druge obdavčljive dohodke, kot jih opredeljuje točka 11 tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 in tožnici kot izplačevalki teh dohodkov odmeril in naložil v plačilo akontacijo dohodnine od drugih dohodkov kot davčni odtegljaj (131. člen ZDoh-2 v zvezi z 283. členom in 321. členom ZDavP-2). Tožnica se s predmetno obdavčitvijo ne strinja in ugovarja, da je šlo v danem primeru za dejansko posojilno razmerje med tožnico kot posojilodajalko in A.A. kot posojilojemalcem in za posojilo, ki pa ga je A.A. tožnici tudi že vrnil (in ne za fiktivno iz. navidezno, kot to očitata prvostopenjski in pritožbeni organ).

22. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja nesporno izhaja, da sta tožnica kot posojilodajalka in A.A. kot posojilojemalec 8. 1. 2014 sklenila posojilno pogodbo št. 019-OSTR v znesku 800.000,00 EUR. Obrestna mera je 1,60%, obresti pa se obračunavajo ob zapadlosti črpanega posojila na podlagi izstavljenega računa posojilodajalca. Skladno z določbo 2. člena te pogodbe posojilojemalec sprejme in prevzame posojilo sukcesivno in s prevzemom gotovine ali z nakazilom in z zapadlostjo 364 dni od prejema prvega črpanega zneska posojila. Iz 1. člena te pogodbe pa izhaja, da je posojilo namensko, dano za razvoj novih trgov, ki jih bo za posojilodajalca opravil posojilojemalec. Pogodbeni stranki sta nato 24. 6. 2014 sklenili aneks št. 1 k tej pogodbi, s katerim sta podaljšali rok na 5 let od dneva posameznega črpanja posojila. Dne 15. 1. 2014 pa sta A.A. kot posojilodajalec in E.E. kot posojilojemalec sklenila posojilno pogodbo št. 003 DEM za znesek 800.000,00 EUR, ki ga posojilojemalec sprejme in prevzame sukcesivno in s prevzemom gotovine ali z nakazilom in zapadlostjo 364 dni od dne prvega črpanega zneska posojila. Posojilo je namensko, dano za pomoč pri pridobivanju del za podjetje G. d.o.o. na trgih vzhodne Evrope, ki jih bo za posojilodajalca opravil posojilojemalec. Obstoj in vsebina navedenih pogodb med strankama ni sporna, prav tako tudi niso sporna izplačila, ki jih je tožnica izplačala fizični osebi A.A. na podlagi posojilne pogodbe 019-OST in izhajajo iz pregleda črpanja tega posojila. Sporna pa so izplačila, ki naj bi jih A.A. na podlagi posojilne pogodbe št. 003 DEM izvedel v korist posojilojemalca, E.E. Sporna je tudi namenska poraba finančnih sredstev, ki jih je A.A. prejel od tožnice, za namen poplačila stroškov nastalih v zvezi s širjenjem trgov tožnice na trge vzhodne Evrope.

23. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je v obravnavanem primeru davčni organ presojal posle, ki jih je tožnica od 1. 1. 2012 do 10. 2. 2015 sklenila s fizično osebo A.A., slednji pa s fizično osebo E.E. Presojal je tudi posle, ki jih je v tem obdobju tožnica sklenila z družbo B. d.o.o., slednja pa z družbo F. d.o.o. Poslovna razmerja med predhodno navedenimi subjekti so razvidna iz skice na strani 19 obrazložitve izpodbijane odločbe. Med navedenimi subjekti so bile v obravnavanem obdobju sklenjene posojilne oziroma kreditne pogodbe, pogodbe o odstopu terjatev oziroma o prevzemu obveznosti, cesijske pogodbe oziroma pogodbe o asignaciji in izvedeni poboti. Davčni organ je verigo poslov, sklenjenih med predhodno navedenimi subjekti, presojal kot celoto in pri tem upošteval tudi objektivne okoliščine, ki so bile ugotovljene v zvezi z navedenimi posli in jih navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Te okoliščine poslov pa navaja tudi pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe na straneh 6 in 7. 24. V danem primeru gre delno za posle med povezanimi osebami, vsekakor pa med osebami, ki so se med seboj dobro poznale. Pri tožnici je bil A.A. prokurist, direktorica pa je bila njegova partnerka, C.C. A.A. je bil tudi direktor družbe B. d.o.o. Pri družbi F. d.o.o. je bil I.I. družbenik, v obdobju od 17. 6. 2002 do 16. 3. 2013 pa tudi direktor te družbe, kasneje je bil direktor te družbe E.E. (od 8. 1. 2015 do 20. 5. 2015). Gre za osebe, ki imajo po presoji sodišča nedvomno vpliv na poslovne odločitve navedenih gospodarskih subjektov tako, da se poslovna razmerja med njimi razlikujejo od poslovnih razmerij, ki se sklepajo med nepovezanimi osebami, kar pa je zgolj ena od objektivnih okoliščin, ki jo je povsem pravilno upošteval tudi davčni organ pri presoji predmetnih poslov.

25. Prvostopenjski organ opredeljuje predmetne posojilne oziroma kreditne pogodbe, pogodbe o odstopu terjatev oziroma o prevzemu obveznosti in pobote kot navidezne posle, ki v skladu s tretjim odstavkom 74. člena ZDavP-2 ne vplivajo na obdavčenje. Ali je do določenega odhodka sploh dejansko prišlo, pa je vselej stvar presoje dejanskega stanja konkretne zadeve s strani davčnega organa ob vrednotenju predloženih in pridobljenih dokazov. Tudi dokazani obstoj določenega dogodka pa sam po sebi še ne pomeni, da je tak odhodek tudi davčno priznan, saj je to stvar pravne presoje in vrednotenja ugotovljenega odhodka v skladu z zakonskimi kriteriji (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 5/2015 z dne 30. 11 2016). Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS v davčnih zadevah je navidezni posel pogodba, ki jo stranki skleneta, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina tega posla, temveč le z namenom zunanjemu svetu prikazati, da med njima učinkuje pogodba s tako vsebino. Stranki želita le navzven prikazati, da je med njima sklenjen takšen pravni posel, v njunem medsebojnem odnosu pa njegovega učinka ne želita. Veljal naj bi le v očeh drugih, ne pa za njiju. To pomeni, da mora med strankama obstajati soglasje, da bosta navzven izrazili voljo, ki naj pri drugih ustvari zmotno predstavo o nastalem pravnem poslu. Pogodba je lahko absolutna navidezna (fiktivna), kar pomeni, da stranki pravnega posla nista sklenili in da tretjim osebam lažno predstavljata, da sta ga – taka pogodba ne prikriva druge pogodbe. Kadar prikriva drugo pogodbo, ki izhaja iz prikrite pogodbene volje strank, pa je relativno navidezna (simulirana). V takem primeru velja prikrita pogodba, če so izpolnjeni drugi zakonski znaki za njeno veljavo (drugi odstavek 50. člena OZ), za obdavčenje pa je relevanten prikrit pravni posel (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2). Namen sklenitve absolutno in relativno navidezne pogodbe za njeno presojo ni bistven, povezan pa je vsekakor s tem, da želi tretji osebi (davčnemu organu) prikriti resnična dejstva in ga spraviti v zmoto. Zato se ugotavljanje prave pogodbene volje na davčnem področju ne kaže kot sporno vprašanje med strankama pogodbe, marveč se presoja na podlagi objektivnih okoliščin, ki kot posredni dokazi oziroma indici kažejo na to, ali je določen pravni posel nastal ali ne. Šele na tej podlagi je mogoče sprejeti pravilni sklep o tem, da navidezni posel na davčnem področju ne povzroča pravnih posledic (glej sklepe Vrhovnega sodišča RS X Ips 298/2015 z dne 18. 10. 2017, X Ips 352/2016 z dne 13. 8. 2017, X Ips 13/2016 z dne 18. 10. 2017).

26. Prvostopenjski organ je za predmetne posle v obrazložitvi izpodbijane odločbe obširno navedel objektivne okoliščine oziroma indice, iz katerih izhaja, da gre v obravnavani zadevi za absolutno navidezne – fiktivne posle, saj stranki teh poslov tretjim osebam (davčnemu organu) zgolj lažno predstavljata, da sta posel (posojilno pogodbo) sklenili. Volja strank v danem primeru je bila resnična, želeli sta, da posel nastane le navidezno (v danem primeru posojilno razmerje). Stranki se tudi strinjata glede navideznosti posla. Takšni navidezni posli pa so tudi po presoji sodišča v vsakem v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. V primeru, ko gre za navidezne posle, pogodbeni stranki davčnemu organu svojo pravo voljo namenoma prikrivata (v danem primeru preko zunanjega videza posojila je tožnica A.A. izplačala druge dohodke), zato jo je mogoče ugotavljati izključno iz drugih okoliščin posla, torej posrednih dokazov in indicev. Posli so dejansko nastali, stranki sta posledice poslov želeli. Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe obširno navaja indice oziroma objektivne okoliščine pri vseh posameznih poslih, ki kažejo, da gre za navidezni posel, s čimer se strinja tudi sodišče. Te ugotovitve je dopolnil z navedbo dodatnih objektivnih okoliščin tudi pritožbeni organ na straneh 5, 6 in 8 obrazložitve svoje odločbe.

27. Vendar pa po presoji sodišča na pravilnost izpodbijane odločitve sama ugotovitev ali gre za navidezne posle, ne vpliva. Za odločitev je po presoji sodišča relevantno zlasti dejstvo, da tožnik z verodostojnimi listinami ni izkazal, da je predmetna finančna sredstva, ki jih je od tožnice prejel „za razvoj novih tujih trgov, ki jih bo za posojilodajalca (tožnico) opravil posojilojemalec (A.A.)“, kot to izhaja iz 1. člena posojilne pogodbe št. 019-OSTR dejansko porabil v zvezi z opravljanjem tožničine poslovne dejavnosti na tujih trgih, torej za poslovni namen tožnice, naveden v 1. členu posojilne pogodbe št. 019-OSTR. Iz obrazložitve tožnice glede gotovinskih posojil z dne 12. 8. 2015 izhaja navedba, da je za tožnico perspektivno tržišče področje bivših republik Sovjetske zveze. Poslovanje v teh državah v veliki meri poteka gotovinsko. Stroške, ki nastanejo s pripravo trga, je potrebno poravnati v gotovini. Zato je tožnica odobrila kratkoročno posojilo fizični osebi A.A. Iz navedenega izhaja, da naj bi A.A. obravnavana finančna sredstva prejel za financiranje stroškov za pripravo trga na območju bivših republik Sovjetske zveze. Namensko porabo teh sredstev pa A.A. in tožnica tudi po presoji sodišča v postopku nista izkazala. Tožnica je s pripombami na zapisnik, ki jih je davčni organ prejel 12. 11. 2015, predložila dokazilo z naslovom „BILL OF QUANTITIES v angleškem jeziku brez prevoda, pri čemer ni jasno, kaj naj bi ta dokaz izkazoval. Poleg tega je predložila tudi listino z naslovom EXPO ASTANA na štirih straneh, brez podpisa, ki pa jo tudi sodišče ne more povezati z zatrjevano namensko porabo sredstev. Tožnica je davčnemu organu predložila tudi podpisano izjavo E.E., datirano s 1. 11. 2015, s kopijo osebne izkaznice, s katero potrjuje, da je od 9. 1. 2014 do 22. 1. 2015 od A.A. na osnovi kreditne pogodbe 003 DEM z dne 15. 1. 2014 prejel gotovinsko posojilo v znesku 728.000 EUR. Izjavlja tudi, da je prejeto gotovino v višini 700.000 EUR posredoval g. G.G., ... - TURČIJA, kot plačilo stroškov za pripravo in odpiranje trgov na bližnjem in srednjem vzhodu, predvsem v naslednjih državah: Turčija, Iran, Kazakstan, Turkmenistan. Za posredovano gotovino prilaga kopije potrdil. Del gotovine v višini 103.000 EUR je A.A. zaradi moje odsotnosti izročil drugim osebam, ki so gotovino posredovale meni. Navedena izjava je podpisana lastnoročno v Ljubljani in datirana s 5. 11. 2015. Priložena je kopija osebne izkaznice E.E. Priloženi so lastnoročno napisani blagajniški prejemki od št. 1 z dne 9. 1. 2014 do 23 z dne 22. 1. 2015, kot „vplačnik“ je naveden A.A., v rubriki „za“ je navedeno E.E., v rubriki „prejel blagajnik“ je nečitljiv podpis, enako tudi v rubriki „vplačal“. Blagajniški prejemki se glasijo na različne zneske od 3.000 EUR do 57.000 EUR, kar je izpisano z rokopisom tudi z besedo. Priloženih je tudi 7 izjav - potrdil, da je G.G. od E.E. prejel 100.000 EUR, ki sta jih od od 20. 2. 2014 do 20. 2 2015 v različnih krajih: Skopju, Ohridu oziroma Istambulu podpisala E.E. in G.G. Tudi po presoji sodišča pa te listine ne predstavljajo verodostojnih listin, kot to določa SRS 21. Iz njih tudi po presoji sodišča ni možno razbrati, da je A.A. sredstva iz naslova namenskega kredita dejansko porabil za pogodbeno dogovorjen namen. Tudi po mnenju sodišča tožnica v postopku ni uspela dokazati, da so bila sredstva porabljena za plačilo konkretnih storitev na konkretnih tujih trgih za poslovne namene tožnice. A.A. je prejem zneskov po posojilni pogodbi št. 019-OSTR utemeljeval s potrebo po gotovinskem plačilu obveznosti, ki so nastale s pridobitvijo tujih trgov za potrebe poslovanja tožnice na tujih trgih. Tožnica je v pisni izjavi 12. 8. 2015 navedla, da je v letu 2014 zaposlila dodatnih 8 delavcev. Za dokončanje obstoječih pogodb predvideva še dodatne zaposlitve. Glede na to, da v bližnji prihodnosti ni pričakovati novih del v Sloveniji, je podjetje moralo iskati nova tržišča na področju bivših republik Sovjetske zveze. Na zahteve davčnega organa je tožnica kot razlog za posojila A.A. navedla le, da je šlo za širitev poslovanja tožnice na tuje trge držav bivše Sovjetske zveze, kjer pa je bilo potrebno poslovati v gotovini. Razen pavšalnih navedb tožnice, pa dejansko porabo sredstev za ta zatrjevan namen tožnica ni izkazala. Tudi po presoji sodišča tožnica ni predložila nobenih verodostojnih dokazil, iz katerih bi izhajala povezava porabe finančnih sredstev, ki jih je tožnica izplačala A.A. po posojilni pogodbi št. 010-OSTR z opravljanjem dejavnosti tožnice v tujini.

28. Glede na naravo davčnega postopka in dokazov v davčnem postopku, se nastanek poslovnega dogodka dokazuje z listinami. Knjigovodske listine so po SRS 21.1. in SRS 21.15. praviloma v posebni obliki sestavljeni zapisi o poslovnih dohodkih, ki spremljajo sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke, stroške in odhodke. Kot taka služijo za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega dogodka, ki ga izpričujejo. Knjigovodska listina je verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da lahko strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku na njeni podlagi popolnoma jasno in brez dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka – SRS 21.12. Dokazno breme je v davčnem postopku na strani davčnega zavezanca, ki mora v skladu z določbo prvega odstavka 76. člena ZDavP-2 za svoje trditve tudi predložiti dokaze. Če dokazi, s katerimi se trditve utemeljujejo, niso verodostojni, potem te trditve niso dokazane. Tožnica po presoji sodišča ni uspela dokazati, da je dejansko obstajalo posojilno razmerje in tudi ne, da bi prejeta sredstva po predmetni posojilni pogodbi št. 019-OSTR A.A. porabil za namen poslovanja tožnice, torej za poslovni namen. Med strankama pa ni sporno, da je A.A. izplačila po predmetni posojilni pogodbi od tožnice tudi dejansko prejel. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa se izplačani zneski v davčnem smislu štejejo za obdavčljive dohodke fizične osebe, v danem primeru A.A. Tudi po presoji sodišča predstavljajo predmetna izplačila tožnice A.A. drug dohodek, kot ga opredeljuje točka 11. tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Izračun akontacije dohodnine z davčnim odtegljajem pa je dolžan opraviti izplačevalec (torej tožnica). Po povedanem sta prvostopenjski in tudi pritožbeni organ pravilno pojasnila razloge, zaradi katerih obravnavana izplačila, ki jih je tožnica izplačevala svojemu prokuristu A.A., predstavljajo druge dohodke. Dejansko stanje v zadevi je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Davčni organ je predmetna izplačila tožnice v korist A.A. pravilno pravno prekvalificiral v druge dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino, in za obdavčitev navedel tudi pravilno pravno podlago. Davek pa je dolžan izračunati, odtegniti in plačati plačnik davka.

29. Neutemeljen in protispisen je po mnenju sodišča tožničin ugovor kršitve določb postopka, ker davčni organ tožnici ni omogočil sodelovanja v postopku in ji ni dal možnosti, da se izjavi v postopku, s čimer naj bi storil bistveno kršitev pravil postopka. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je davčni organ tožnico večkrat pozval, da predloži listine in druge dokaze, kar je v postopku tudi storila. Do predloženih listin in dokaznih predlogov tožnice sta se opredelila tako davčni organ, kot tudi pritožbeni organ. A.A. pa je tudi podal izjavo davčnemu organu v predmetni zadevi. Tožnici je bil tudi vročen zapisnik DIN, v zvezi s katerim je podala pripombe, ki so povzete v obrazložitvi izpodbijane odločbe, nanje pa je davčni organ podal tudi konkretne odgovore. Po mnenju sodišča so bile tožnici v postopku dane možnosti, da se izjavi. Tožničin ugovor kršitve pravice do izjave je pravilno zavrnil že pritožbeni organ. Pravilno pa je tudi pojasnil, da je bil predmet DIN v tej zadevi odmera davka od drugih dohodkov za obravnavano obdobje in ne DDV in tako ne gre za poseg v pravnomočno zaključeno zadevo.

30. Do tožničinega predloga za postavitev sodnega izvedenca ekonomske stroke sta se opredelila že davčni in pritožbeni organ. Z dopolnitvijo pripomb na zapisnik DIN z dne 5. 10. 2015 je davčni organ 11. 12. 2015 prejel tudi Izvedensko mnenje sodne izvedenke za ekonomijo - davki K.K. v zvezi z davčnim vidikom kreditnih pogodb kreditodajalca, družbe G. d.o.o. z dne 22. 11. 2015, iz katerega izhaja očitek davčnemu organu, da v skladu s prvim in tretjim odstavkom 147. členom ZUP ni obravnaval kot predhodnega vprašanja ali gre v zadevi za navidezne oziroma fiktivne posle in fiktivne pogodbe, kar pa ni le dejansko vprašanje marveč tudi pravno vprašanje. V nadaljevanju pa zaključi, da so vse obravnavane pogodbe verodostojne knjigovodske listine in da je odstop terjatev (cesija) pravno dopusten in določen z Obligacijskim zakonikom. Poslovni namen kredita pa je po mnenju sodne izvedenke ekonomske stroke tudi v celoti pojasnjen in dokazan. Kot to nesporno izhaja iz besedila predmetnih posojilnih pogodb je bilo obravnavano posojilo namensko, kar med strankama ni sporno. Vendar pa tudi po presoji sodišča tožnica ni verodostojno izkazala, da je A.A. finančna sredstva, prejeta na podlagi posojilne pogodbe št. 019-OSTR, tudi dejansko porabil za pogodbeno dogovorjen namen, torej za poslovne namene tožnice. Po presoji sodišča sta davčni organ (v kontekstu celotne obrazložitve izpodbijane odločbe) in pritožbeni organ (na strani 5 in 6 obrazložitve) tudi obširno navedla objektivne okoliščine (indice), iz katerih tudi po mnenju sodišča izhaja, da je šlo za navidezne posle. Stranki želita le navzven prikazati, da je med njima sklenjena posojilna pogodba, v njunem medsebojnem odnosu pa njegovega učinka ne želita (želita prikriti izplačilo drugih dohodkov A.A.). Tako naj bi le v očeh drugih veljalo, da gre za posojilno pogodbo, ne pa za njiju.

31. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, prav tako tudi ni bilo podanih očitanih kršitev določb postopka, tožbeni ugovori so neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

32. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Po presoji sodišča so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Sodišče ni sledilo tožničinemu dokaznemu predlogu, da naj zasliši A.A., E.E., G.G., I.I. in L.L. o dejstvih, ki pa po presoji sodišča za odločitev niso relevantna. Zaslišanje predlaganih prič pa po presoji sodišča ni potrebno. Za odločitev je po mnenju sodišča relevantno le dejstvo, ali je A.A. prejeta sredstva na podlagi posojilne pogodbe št. 019-OSTR porabil za pogodbeno dogovorjen namen, kar pa tožnica v postopku ni uspela dokazati. Za dokazovanje tega dejstva pa tožnica ni predlagala zaslišanja predhodno navedenih prič. Tožnica je predlagala zaslišanje navedenih subjektov, ki bi izpovedali, da je A.A. dejansko gotovino izročil E.E., slednji pa G.G., kar pa na odločitev ne more vplivati. Na odločitev tudi ne more vplivati dejstvo ali je E.E. ravnal po navodilih A.A. ali ne. Na pravilnost odločitve tudi ne more vplivati izpovedba L.L., da je tožnica z vknjižbami predmetnih poslov pričela še preden je prvostopenjski organ od tožnice zahteval predložitev listin. Izpovedba A.A., E.E. in G.G., da ne gre za neobičajno poslovno prakso glede poslovanja v gotovini, prav tako ne more spremeniti sprejete odločitve. V zadevi so po presoji sodišča relevantna dejstva (poraba sredstev, ki jih je tožnica izplačala A.A. za poslovne namene tožnice), ki se prvenstveno izkazujejo z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, kar tudi izhaja iz narave stvari. Po drugi strani pa je bila tožnica v postopku večkrat pozvana, da naj predloži listine. Tožnica je v postopku predložila tudi pisna pojasnila, A.A. pa je tudi podal tudi izjavo pred davčnim organom. Po povedanem po presoji sodišča ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti in tudi ne pravica do izjave stranke.

33. Z vsem navedenim je po mnenju sodišča odgovorjeno na vse tožničine tožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot pritožbeni organ zavrača tudi sodišče (71. člen ZUS-1).

34. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.