Jedro

Na podlagi tretjega odstavka 309. člena ZPP v primeru uspešno končanega poravnalnega postopka stroški postopka bremenijo predlagatelja, če se sklenjena sodna poravnava o njih izrecno ne opredeljuje. Ne drži, da se tretji odstavek 309. člena ZPP nanaša samo na neuspešne postopke. Neuspešne postopke posebej ureja drugi odstavek 159. člena ZPP, resda izrecno (samo) za primer kasnejšega pravdnega postopka. Argumentacija, kakršno ponuja pritožnica (torej da že ob samem dejstvu sklenitev sodne poravnave vsaka njena stranka sama nosi svoje stroške, če se drugače posebej ne dogovorita), bi sicer bila prepričljiva za primer, da bi se stranki sodno poravnali v pravdnem postopku, v konkretnem primeru pa ni bilo pravdnega postopka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Udeleženca krijeta vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Predlagateljica je sodišču po 309. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predlagala sklenitev sodne poravnave, ki sta jo z nasprotnim udeležencem 23. 10. 2025 tudi sklenila, vendar poravnava ni vsebovala sporazuma o kritju stroškov postopka, pač pa sta udeleženca to prepustila odločitvi sodišča.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlagateljici naložilo, da nasprotnemu udeležencu povrne 3.260,33 EUR njegovih stroškov, potrebnih za ta postopek.

3.Zoper sklep se predlagateljica pritožuje ter predlaga njegovo razveljavitev ali spremembo tako, da krijeta z nasprotnim udeležencem vsaki svoje stroške. Svoje pritožbene tudi zaznamuje. Meni, da je treba uporabiti določbo 159. čl. ZPP, saj se je poravnalni postopek končal uspešno, to je s sklenitvijo sodne poravnave. Ta določba za primer, da ni drugače določeno, določa, da krije v primeru poravnave vsaka stranka svoje stroške. Meni, da se določba 309 čl. ZPP nanaša le na poskus poravnave.

4.Na pritožbo je nasprotni udeleženec odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev. Opredelil je svoje tudi pritožbene stroške.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 3. odst. 309. čl. ZPP. Slednji se v celoti glasi takole: (1) Kdor namerava vložiti tožbo, lahko poskusi pri okrajnem sodišču, na območju katerega ima nasprotna stranka prebivališče, doseči sodno poravnavo. (2) Sodišče, ki prejme takšen predlog, povabi nasprotno stranko in jo seznani s predlogom za poravnavo. (3) Stroške takega postopka plača predlagatelj.

7.Prvostopenjsko sodišče pri tem ni prezrlo določbe 159. čl. ZPP, na katerega se sklicuje pritožnica, ki se glasi takole: (1) Vsaka stranka krije svoje stroške, če se pravda konča s sodno poravnavo, pa ni v poravnavi drugače dogovorjeno. (2) Stroški poravnave, ki je bila poskušena (309. člen), pa ni uspela, spadajo med pravdne stroške.

8.Iz navedenih zakonskih določb je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v primeru uspeha poravnalnega postopka, če se sklenjena sodna poravnava ne nanaša izrecno tudi na stroške tega postopka, slednji bremenijo predlagatelja, kot to določa 3. odst. 309. čl. ZPP. Ta se ne nanaša samo na primere neuspešnega postopka, prav nasprotno. Take, torej neuspešne postopke, posebej ureja 2. odst. 159. čl. ZPP, resda izrecno (samo) za primer kasnejšega pravdnega postopka. Argumentacija, kakršno ponuja pritožnica (torej da že ob samem dejstvu sklenitev sodne poravnave vsaka njena stranka sama nosi svoje stroške, če se drugače posebej ne dogovorita), bi sicer bila prepričljiva za primer, da bi se stranki sodno poravnali v pravdnem postopku1, v našem primeru pa ni bilo pravdnega postopka. Določba 1. odst. 159. čl. ZPP se izrecno nanaša na konec pravde. Jezikovna razlaga 309. in 159. čl. ZPP torej nedvomno kaže na pravilnost izpodbijanega sklepa. Nenazadnje pa bi do enakega zaključka pripeljala tudi smiselna razlaga.
7e pojmovno namreč ni mo
7eno presojati "utemeljenosti" predloga za sklenitev sodne poravnave, tako kot je to naeloma mo
7eno pri tobi2. Nenazadnje pa je tudi obseg sodnih stro1kov (taks) v pravdnem postopku bistveno vi1ji od stro1kov poravnalnega postopka.

9.Ker se torej stranki poravnave sami nista izrecno dogovoriti o tem, da vsaka krije svoje stroške (kar bi bilo morda življenjsko najbolj "logično"), je odločitev, da jih v celoti krije predlagateljica, pravilna in zakonita.

10.Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. tč. 365. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. in 155. čl. ZPP; pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, odgovor pa glede na pritožbene razloge ter obrazložitev izpodbijanega sklepa ni bil potreben, zato zanj, čeprav je imel do odgovora pravico, tudi nasprotni udeleženec stroške krije sam.

-------------------------------

1Tako tudi Komentar ZPP (N. Betetto); 1. knjiga str. 49 (GV Zaloba in Uradni list, Ljubljana, 2006).

2Primerjaj stali11a iz reference, navedeno v prejšnji opombi.