Jedro

Izvajalec odgovarja za škodo, čeprav je delal po naročilu naročnika, vendar pa je solidarna odgovornost naročnika in izvajalca podana le za škodo, povzročeno z izvajanjem del, ki so bila izvedena in v časovnem okviru, kot so se izvajala.

Izrek

Reviziji tožene stranke P...p.o. C. se ugodi in se glede te tožene stranke vmesna sodba sodišča prve stopnje ter v tem obsegu sodba sodišča druge stopnje razveljavita, zadeva pa v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija tožene stranke O.Š. pri C. se zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo naložilo toženi stranki K. s. Š. postavitev betonske škarpe ob cesti, ki poteka ob stanovanjskem objektu tožnika C., Š. Za izvedbo škarpe je navedlo podrobne izhodiščne podatke. Enak tožbeni zahtevek proti ostalima toženima strankama je zavrnilo. Istočasno je odločilo o denarnem zahtevku na plačilo škode na objektu tako, da je ugotovilo obstoj polne in solidarne povračilne zaveze vseh treh toženih strank za to škodo (vmesna sodba). Pritožbam toženih strank proti vmesni sodbi je pritožbeno sodišče delno ugodilo tako, da je obstoj polne in solidarne povračilne zaveze toženih strank proti tožniku za škodo na njegovem objektu časovno opredelilo za obdobje od leta 1980 dalje. V preostalem delu pa je pritožbo toženih strank proti vmesni sodbi zavrnilo in to sodbo potrdilo. Zavrnilo je tudi pritožbo tožene stranke K. s. Š. proti delni sodbi.

Proti omenjeni odločitvi o vmesni sodbi sta vložili revizijo toženi stranki O. Š. pri C. in P... p.o. C. Obe uveljavljata revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata v izpodbijanem delu razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožena stranka O. Š. pri C. pa tudi spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen.

Tožena stranka O. Š. očita sodbama nižjih sodišč, da nista uporabili določbe 154. člena ZOR. Škode na tožnikovem objektu namreč ta tožena stranka ni povzročila. Izvedeni dokazi potrjujejo stališče, da je vlažnost prizidka s poškodbami obstojala že pred rekonstrukcijo ceste, škoda na objektu pa je tudi posledica nesolidne gradnje. Sicer pa je objekt svojo ekonomsko dobo preživel. Izpodbijana sodba je s časovno opredelitvijo nastale škode, za katero obstoji solidarna odgovornost toženih strank, bistveno kršila določbe pravdnega postopka. Utemeljitev, po kateri naj bi odškodninska odgovornost tožene stranke O. Š. bila posledica ravnanja v letu 1983, je v nasprotju s solidarno povračilno zavezo za škodo od leta 1980. Tožena stranka P... p.o. C. trdi, da je cesto ob tožnikovem objektu le asfaltirala, z deli pa je začela v juniju 1983. Časovni mejnik, ki ga sprejema sodišče druge stopnje, pa postavlja njeno solidarno zavezo v čas od leta 1980 dalje. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP. Sicer pa je bila ta tožena stranka udeležena pri rekonstrukciji ceste le z manjšimi in manj zahtevnimi deli, zaradi česar ne more polno in solidarno odgovarjati za nastalo škodo. Tožena stranka K. s. Š. C. je bila dolžna takoj po priglasitvi del sanirati cestišče s postavitvijo škarpe.

Tožeča stranka in tožena stranka K. s. Š. na reviziji nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija tožene stranke P... p.o. C. je utemeljena, revizija tožene stranke O. Š. pa ne.

Odločitev o vzrokih za nastanek, vrsto in obseg škode na tožnikovem objektu ob sporni cesti, kot tudi o časovni razmejitvi teh vzrokov od tistih, ki slabo stanje objekta pogojujejo izven ravnanja (oziroma opustitev) toženih strank, temelji na dejanskih ugotovitvah. Te pa so take, da je tožnikova hiša s prizidkom bila sicer v slabem stanju že pred letom 1980 (nesolidna gradnja in izostanek vertikalne hidroizolacije), vendar pa so - z izjemo delne vlage sten prizidka in razpoke na njegovi betonski plošči - zaradi nepravilne izvedbe cestišča ob cesti nastale poškodbe, ki rabo prizidka praktično onemogočajo. Odgovornost O. Š. (prve tožene stranke) za nastalo škodo temelji po stališču izpodbijane sodbe na ugotovitvah o nepravilnostih v upravnem postopku v zvezi s priglasitvijo del in kasnejšem nalogu o zasutju terena ob tožnikovi hiši z veliko količino gramoza (kar je izdatno pripomoglo k nastajanju nadaljnje škode). Pri tem je omenjeno, da je prva tožena stranka že v letu 1980 zaradi tožnikove pritožbe opravila komisijski ogled z ugotovitvijo, da je treba sanirati škarpo - pa to ni bilo nikoli izvedeno. Omenjene utemeljitve odškodninske odgovornosti prva tožena stranka (ki je tudi po tedaj veljavnem Zakonu o cestah - Ur. list SRS, št. 38/81 - 12. člen bila dolžna za uporabo in vzdrževanje javnih poti urediti potrebne pogoje) revizijsko niti ne izpodbija. Revizijska trditvena podlaga namreč izostanek vzročne zveze med njenim ravnanjem in nastalo škodo išče v nesolidni gradnji objekta in njegovi dotrajanosti. To pa je po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč le deloma sprejemljivo in eventualno upoštevno pri odločanju o višini škode. Od leta 1980 dalje nastale poškodbe so namreč posledica nepravilne ureditve ceste in izostanka zaščitne škarpe. Način gradnje ceste bi moral biti stanju objekta prilagojen, kar pomeni, da je bilo treba projektirati in izvajati gradnjo ceste tako, da bi stanovanjska hiša - ne glede na njeno gradbeno kvaliteto - ne bila prizadeta.

Opisani razlogi zavračajo tudi podrejeno revizijsko tezo, po kateri bi bilo mogoče solidarno odškodninsko zavezo prve tožene stranke opredeliti le za čas od leta 1983 dalje. V tem obsegu izpodbijana sodba najde podlago za odločanje o odškodninski odgovornosti za čas od leta 1980 dalje v že opisani zakonski obveznosti občine pri vzdrževanju cest in njeni vlogi v upravnem postopku ter njenem posegu v primer že v letu 1980 (komisijski ogled). Zato ne drži, da se razlogi sodbe nanašajo le na odgovornost od leta 1983 dalje. Glede prve tožene stranke torej revizijsko sodišče ne najde v izpodbijani sodbi niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 354. člena ZPP (13. točka), niti tej sodbi glede solidarne zaveze (206. člen ZOR) ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija P... p.o. C. (druge tožene stranke) pa sodbi sodišča druge stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. V tem obsegu sicer ne držijo trditve o "celi paleti možnih vzrokov nastanka poškodb tožnikovih objektov". Obseg vzrokov je bil namreč določno opredeljen, leže pa v nepravilnosti cestne ureditve in rekonstrukcije ceste. Kateri od dejavnikov je vplival in v kakšnem obsegu na nastanek škode, je po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč nemogoče ugotoviti. To pa vodi v utemeljeno uporabo določbe 206. člena ZOR o solidarni odgovornosti za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj, četudi delajo neodvisno druga od druge. S tem v zvezi pravno ne vzdrži niti stališče revizije, po katerem bi - druga tožena stranka se je ukvarjala le z asfaltiranjem ceste - odgovornost za škodo, ker ni posebej naročila izdelave škarpe, nosila le K. s. Š. (tretja tožena stranka). Tu so razlogi izpodbijane sodbe tehtni, ko opozarjajo na uporabo določb ZOR o gradbeni pogodbi. Izvajalec ni prost odgovornosti, če je nastala škoda zato, ker je pri izvedbi del ravnal po zahtevah naročnika (646. člen ZOR). Da je naročnika - tretjo toženo stranko - druga tožena stranka opozarjala na nevarnost škode, pa se ne zatrjuje. Vendar pa doslej ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča sklepanja, da bi druga tožena stranka kot izvajalec pri rekonstrukciji ceste sodelovala že pred letom 1983. Izpodbijana sodba ugotavlja, da so "ravnanja tretje tožene in druge tožene stranke kot naročnika in izvajalca rekonstrukcije ceste bila delno skupna in so v nedoločljivih deležih prispevala k povzročitvi škode". To drži. Uporaba določbe 207. člena ZOR pa v tem obsegu terja jasnejšo opredelitev. Solidarna odgovornost naročnika in izvajalca je namreč možna le za škodo, povzročeno v zvezi z izvajanjem del, torej tistih del, ki so bila izvedena in v časovnem okviru, ko so se dejansko izvajala. Sodišči nižjih stopenj določbe 207. člena ZOR nista tako uporabili. Pri tem je sodišče prve stopnje časovno komponento zanemarilo, sodišče druge stopnje pa jo je upoštevalo, vendar ob napačni uporabi zakona. Solidarna odgovornost izvajalca in naročnika za škodo je podana le za tisto škodo, ki nastane ob izvajanju del, ki so bila naročena. To pomeni, da bi druga tožena stranka mogla odgovarjati le za škodo, nastalo od tedaj dalje, ko je dela prevzela (eventualni predhodni razgovori, ogled, priprave). Kdaj se je to zgodilo, pa iz izpodbijane sodbe ni razvidno.

Zmotna uporaba določbe 207. člena ZOR ima torej za posledico pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, kar terja razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje, kolikor se o temelju odškodninske odgovornosti nanašata na drugo toženo stranko, ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo treba navedeno pomanjkljivost odpraviti z ugotovitvijo, kdaj je druga tožena stranka prevzela dela, katerih pomanjkljiva izvedba je prispevala k nastanku škode na objektu. Pri tem ne bo odločilen dan, ko je začela na cesti obratovati njena mehanizacija, temveč vsa poprejšnja pripravljalna dela, ogledi in razgovori. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in uporabo določbe 647. člena ZOR pri tem ne more biti dvoma, da bi druga tožena stranka mogla začeti z asfaltiranjem šele ob sočasni odločitvi o postavitvi škarpe. Šele po tako dopolnjenem dejanskem stanju bo mogoče znova odločiti o časovni razmejitvi solidarne zaveze druge tožene stranke za škodo, nastalo na objektu tožnika.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. in 165. člena ZPP.