Jedro

Toženec ni dokazal, da s pogodbeniki niso hoteli tistega, kar so izrazili. Že njegove trditve, da je šlo za navidezno pogodbo, češ da namen in volja pogodbenih strank ni bil v pridobitvi solastninskega deleža na hidravlični stiskalnici, temveč je zgolj to, da ne izgubijo kontrolnega deleža v družbi, so protislovne. Ravno s pridobitvijo solastnine so lahko družbeniki vložili premoženje in s tem ohranili svoj delež.

Naknadna nemožnost alternativne spolnitve ne vpliva na razmerje med dolžnikom in upnikom, zmanjša se samo možnost dolžnikove izbire.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 11002/2016 z dne 9. 2. 2016 ohrani v celoti v veljavi.

II. Toženec je dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti njegove pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, v znesku 2.635,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) razveljavilo sklep o izvršbi VL 11002/2016 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9. 2. 2016 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo ter (II) tožniku naložilo, naj tožencu povrne pravdne stroške v višini 1.565,84 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožnikove stroške pa naloži v plačilo tožencu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša tudi pritožbene stroške. Meni, da je materialnopravno stališče sodišča, da je prodajna pogodba z dne 3. 2. 2011 navidezna, napačno. Toženec se je namreč na podlagi prodajne pogodbe zelo jasno zavezal, da bo tožniku plačal vtoževani znesek, tožnik pa je tožencu prodal 1/7 delež na hidravlični stiskalnici. Ta delež na hidravlični stiskalnici je toženec dejansko vložil kot stvarni vložek v družbo B., d. o. o., in na ta način povečal svoj osnovni vložek v navedeni družbi. Na ta način je ob vstopu novega družbenika (T.) v družbo B. ohranil svoja upravljavska upravičenja v družbi, družba pa je zatem zastavila hidravlično stiskalnico za pridobitev kreditnih sredstev. Glede na navedena dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče oziroma bi jih moralo ugotoviti na podlagi predloženih listin, o navideznosti pogodbe ni mogoče govoriti. V tem ni nič prepovedanega in neobičajnega, predvsem pa ne gre za nikakršno simulacijo posla. Vse se je dejansko zgodilo in realiziralo na skupščini družbenikov, kar izhaja iz notarskega zapisa SV 58/2011 z dne 3. 2. 2011 in podatkov AJPES. Izrecni namen in volja toženca sta bila, da na račun prodajne pogodbe in tožnikove hidravlične stiskalnice poveča svoj poslovni delež v družbi B. Navedeno je bil tudi namen ostalih družbenikov družbe B., med drugim tudi tožnika. Kot je pravilno navedlo sodišče, je pogodba navidezna, če se obe stranki strinjata o njeni navideznosti. Tožnik pa ni trdil oziroma izrazil strinjanja o navideznosti prodajne pogodbe. Ker sodišče ni zaključilo, da se je tožnik strinjal z navideznostjo, za kar sicer tudi ne bi imelo podlage, je izpodbijana sodba materialnopravno napačna. Na podlagi neprerekanih dejstev, ki jih je zatrjeval tožnik, da je bil predmet prodajne pogodbe vložen kot stvarni vložek v gospodarsko družbo, s čimer se je povečal osnovni kapital družbe, pred tem pa so se povečali poslovni deleži kupcev iz prodajne pogodbe, sodišče nikakor ne more šteti prodajne pogodbe za navidezen posel. Dejstvo, da je toženec nedvomno izrazil voljo za pridobitev poslovnega deleža v družbi B. na podlagi stvarnega vložka, je sodišče v celoti spregledalo. Toženec je povečal svoj delež, svoje obveznosti po prodajni pogodbi pa ni izpolnil. Sodišče je kršilo razpravno načelo, ko je polemiziralo še z vprašanjem pridobitnega načina lastninske pravice na predmetu prodajne pogodbe, saj tega vprašanja nobena stranka ni izpostavila. Sicer pa je, glede na to, da je družba B. hidravlično stiskalnico zastavila, jasno, da je z njo razpolagala kot lastnica. Sodišče je v tej zvezi napačno in brez trditev pravdnih strank navedlo, da tožniku ne sledi, da je bila hidravlična stiskalnica pomembna tudi zaradi pridobitve kredita, saj je bil pridobljen več kot pol leta po sklenitvi prodajne pogodbe. Sodišče je poleg tega spregledalo določbe drugega, tretjega in četrtega odstavka 60. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ). V konkretnem primeru je očitno, da je bila hidravlična stiskalnica prenesena v last toženca in nato v last družbe B. na način, predviden v 2. alineji 3. odst. 60. čl. SPZ. Tudi sicer bi lahko zgolj družba B. zahtevala izročitev hidravlične stiskalnice v svojo posest, ne pa toženec. Ker je tožnik vse svoje obveznosti iz prodajne pogodbe izpolnil tako, kot se glasijo, je neutemeljen zaključek sodišča, da bi moral izročiti stroj, šele potem pa bi lahko terjal kupnino, in da ni veljavno prenesel lastninske pravice. Gre pa tudi za zaključek, ki je podan brez trditvene podlage. Nerelevantna je ugotovitev sodišča, da družba B. hidravlične stiskalnice ni rabila. Nasprotno izhaja iz izpovedbe tožnika in priče F. L. Sicer pa je bil glavni namen nakupa hidravlične stiskalnice ravno v tem, da se z njo poveča osnovni kapital družbe B. Družbeniki so stiskalnico potrebovali, saj drugega premoženja za povečanje kapitala niso imeli. Da je družba potrebovala stiskalnico, potrjuje tudi dejstvo, da jo je zastavila. Nesprejemljiv je nadalje zaključek sodišča, da je tožnik ravnal oporečno in nedopustno, kar mu sicer ni očital niti sam toženec. Navedeni zaključek je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je imela navidezna pogodba za družbenike pozitivne učinke. Sodišče se je neutemeljeno ukvarjalo z določilom 190. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), saj se tožnik ni skliceval na neupravičeno obogatitev. Da ne gre za navidezno pogodbo, potrjuje tudi dejstvo, da kupec F. L. plačuje tožniku kupnino po obrokih, kupca J. U. in M. E. pa sta leta 2016 s tožnikom sklenila sporazum o priznanju dolga in plačilu. Z navedenimi dejanji je velika večina udeležencev obravnavanega pravnega posla potrdila obstoj in veljavnost zavez iz prodajne pogodbe.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril, predlagal zavrnitev pritožbe in naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožniku.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, relevantnih kršitev določb postopka ni storilo, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

6. V tej pravdni zadevi tožnik od toženca zahteva plačilo kupnine v višini 13.571,43 EUR na podlagi prodajne pogodbe z dne 3. 2. 2011. Da so tožnik kot prodajalec ter toženec in še ostalih pet družbenikov družbe B. d. o. o. kot kupci sklenili navedeno prodajno pogodbo, iz katere izhaja, da je vsak od kupcev kupil 1/7 delež na hidravlični stiskalnici, last tožnika, ter se zavezal tožniku plačati kupnino v vtoževanem znesku, ni sporno. Sporno pa je bilo, ali je bila to prava, resnična volja pogodbenih strank (skleniti prodajno pogodbo), kot trdi tožnik, ali pa je šlo za navidezno pogodbo, kot trdi toženec.

7. Zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za navidezen posel, je napačen in nima podlage v ugotovljenih dejstvih, razlogi sodišča prve stopnje o tem pa so materialnopravno zgrešeni.

8. Materialnopravna podlaga učinkov navideznega posla ni sporna: Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama (1. odst. 50. čl. OZ). Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (2. odst. 50. čl. OZ). Navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi (3. odst. 50. čl. OZ).

9. Posel je navidezen tedaj, če je podan le zunanji dejanski stan pogodbe. Stranki hočeta, da pogodba, npr. pisni zapis, ki sta ga ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje same. Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti, zato je pravnoposlovna volja obeh pogodbenikov le zaigrana.1 Simulacija je torej sestavljena iz dveh pravnih poslov: navidezne pogodbe in dogovora o simulaciji oziroma prikrite pogodbe. Simulacija je po naravi načrtovano razhajanje med dejansko in navidezno voljo pogodbenikov, ki nameravata ustvariti navidezno stanje. Ključ do ugotovitve obstoja dogovora o simulaciji je torej presoja o tem, ali sta pogodbenika nameravala ustvariti navideznost, oziroma ugotovitev načrtovanega razhajanja volje pogodbenikov.2

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so se stranke prodajne pogodbe (vsi družbeniki) ob njeni sklenitvi dogovorili, da predmet prodaje (stroj - hidravlična stiskalnica) ostane pri tožniku, ki ga še naprej uporablja. Namen sklenitve prodajne pogodbe je bil, da družbeniki družbe B. pridobijo enak solastninski delež na tem stroju, ki ga nato vložijo v družbo B. kot stvarni vložek, in sicer z namenom, da s takim povečanjem kapitala te družbe na ta način ohranijo kontrolni delež ob vstopu novega novega družbenika vanjo. Vse to se je tudi izpolnilo: stroj je bil ocenjen, sledila je sporna prodajna pogodba, nato pogodba o vložitvi stvarnih vložkov, izvedena je bila skupščina družbe, kar je vse nesporno (kot to opisuje oz. ugotavlja sodišče prve stopnje v prvih štirih alinejah na strani 6). Rok za plačilo kupnina je v sporni prodajni pogodbi zapisan tri leta, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je ob tem obstajal dogovor, da se po par letih stroj odpiše in vrne tožniku. Nesporno je, da je stroj družba kasneje (čez približno pol leta) zastavila za pridobitev posojila in da je nato upnik nanj segel z izvršbo, zato družba tožniku stroja ni mogla vrniti.

11. Opisano dejansko stanje ne ustreza pojmu simulacije oz. navideznega posla, pač pa fiduciarnega, kar je treba glede na toženčevo obrambo in ugotovitvami sodišča prve stopnje povezati kvečjemu s pravico dolžnika do alternativne izpolnitve.

12. Fiduciarni posel je tisti pravni posel, s katerim določena oseba prenese svojo pravico (praviloma lastninsko) na drugo osebo z namenom zavarovanja ali upravljanja, ta pa jo mora pod določenimi pogoji obdržati in jo pozneje vrniti oziroma prenesti na tretjo osebo. Razlike glede na simulacijo so očitne: pri fiduciarnem poslu pogodbeni stranki dejansko hočeta doseči pravne učinke tega posla, pri simulaciji pa ne želita pravnih učinkov navidezne pogodbe. Njun namen je le, da se določena situacija prikaže kot resnična, kljub temu, da ni. Pri fiduciarnih poslih je torej prenos pravice in imetništva te s strani fiduciarja efektiven, medtem ko je pri simulaciji fiktiven. Posledica te temeljne razlike je v tem, da lahko - v nasprotju od pogodbenih strank navidezne pogodbe - fiduciant toži fiduciarja zaradi neizpolnitve fiduciarnega posla, saj je fiduciarni posel resničen.3

13. Kupci družbeniki so nesporno hoteli pridobiti (so)lastninsko pravico na stiskalnici, in sicer zato, da bi jo lahko vložili kot stvarni vložek v svojo družbo, kar so tudi storili. Družba pa je stroj nato tudi zastavila, kar je tudi nesporno.

14. Da družba B. hidravlične stiskalnice dejansko ni rabila za svoje poslovno delovanje, ker je bila dejavnost družbe izdelovanje lesnih peletov in ne ukvarjanje z obdelavo železa, čemur služi hidravlična stiskalnica, je pri tem popolnoma nerelevantno. Družba B. je predmetno hidravlično stiskalnico kasneje očitno potrebovala zaradi pridobitve kredita, prej pa so lastništvo stiskalnice potrebovali družbeniki (zaradi že omenjenega motiva).

15. Neizročitev predmeta nakupa v neposredno posest kupcem prav tako ne vpliva na vprašanje navideznosti prodaje. Ta je ostal v posesti enega od solastnikov (prodajalca, tožnika, prav tako družbenika družbe B.).

16. Neizpolnitev pogodbe ene pogodbene stranke še ne pomeni njene navideznosti. Že toženčeve trditve, da je šlo za navidezno pogodbo, češ da namen in volja pogodbenih strank ni bil v pridobitvi solastninskega deleža na hidravlični stiskalnici, temveč zgolj to, da ne izgubijo kontrolnega deleža v družbi, so protislovne. Ravno s pridobitvijo solastnine so lahko družbeniki vložili premoženje in s tem ohranili svoj delež.

17. Pritožnik ima prav tudi v opozarjanju na to, da mu F. L. plačuje kupnino po obrokih, J. U. in M. E. pa sta leta 2016 z njim sklenila sporazum o priznanju dolga in plačilu. Ravnanje drugih družbenikov pogodbenikov (kupcev), ki očitno izhaja iz veljavnosti posla, torej njegove resničnosti, je močan indic, da celoten posel ni bil navidezen in potrjuje tezo, da je šlo za fiduciaren posel. 18. Posel torej ni navidezen iz nobenega razloga, ki ga navaja sodišče prve stopnje (namen prodaje, neizročitev v posest, odsotnost potrebe po uporabi stroja). Sodišče prve stopnje pa tudi nikjer ne ugotovi obstoja soglasja o navideznosti.

19. V konkretnem primeru je treba pojem fiduciarnega posla, ki je obrazložen zgoraj v točki 12, povezati z določbo 390. čl. OZ, ki ureja pravice dolžnika pri fakultativni obveznosti (facultas alternativa): Dolžnik, čigar obveznost ima en predmet, ki pa mu je dopuščeno, da se oprosti svoje obveznosti s tem, da izroči kakšen drug določen predmet, lahko izkoristi to možnost vse dotlej, dokler ne dobi upnik v prisilni izvršbi popolnoma ali delno predmet obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila očitno namesto kupnine dogovorjena vrnitev stroja (zadnja alineja na 6. str. in 13. tč. na 9. strani). Če bi kupci zagotovili vrnitev, bi se s tem rešili plačila kupnine. Vendar pa naknadna nemožnost alternativne spolnitve ne vpliva na razmerje med dolžnikom in upnikom, zmanjša se samo možnost dolžnikove izbire.4 Ker torej kupci stroja niso vrnili, so dolžni plačati dogovorjeno kupnino, toženec toliko, kolikor odpade nanj.

20. Po trditvah tožnika je bilo dogovorjeno, da se vtoževana kupnina plača v roku treh let od sklenitve pogodbe (to je do 3. 2. 2014). Ker toženec povzetih navedb o roku za plačilo kupnine, ki so sicer tudi v skladu z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo dogovorjeno, da se stroj vrne v treh letih, konkretizirano ni prerekal, je toženec od 4. 2. 2014 dalje v zamudi s plačilom kupnine. Toženec zato od tedaj dalje tožniku dolguje tudi zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska (1. odst. 299. čl. OZ in 1. odst. 378. čl. OZ ).

21. Ker je pritožbeno sodišče torej ugotovilo, da je podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava sodišča prve stopnje, pravno pomembna dejstva pa so bila pravilno ugotovljena v zadostnem obsegu (kolikor so bila sporna), je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku (5. al. 358. čl. ZPP).

22. Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. V skladu z 2. odst. 165 čl. ZPP ter upoštevajoč 154. in 155. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Tožnik je v pravdi uspel, zato mu mora toženec povrniti pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.772,43 EUR in pritožbene stroške v znesku 862,99 EUR, skupaj torej 2.635,42 EUR. Pritožbeno sodišče je tožniku v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) priznalo naslednje potrebne (priglašene) pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje: 500 točk za tožbo (tar. št. 18/1 OT), 500 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), 250 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/2 OT), 500 točk za prvi narok (tar. št. 20/1 OT) in 100 točk urnine (1. odst. 6. čl. OT), 250 točk za narok 14. 12. 2016 (tar. št. 20/2 OT) in 150 točk urnine (1. odst. 6. čl. OT), 20,72 EUR za potne stroške (56 km x 0,37 EUR - dvakrat pristop odvetnika na narok, relacija Ljubljana - Domžale - Ljubljana; 10. čl. OT), 2 % oz. 1 % materialne stroške (11. čl. OT), vse zvišano za 22 % DDV (2. odst. 2. čl. OT), in 469,00 EUR za sodno takso za tožbo, ter pritožbene stroške: 625 točk za pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 22 % DDV (2. odst. 2. čl. OT) in 513,00 EUR za sodno takso za pritožbo.

23. Priznane stroške mora toženec tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 M. Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 360 -361. 2 L. Varanelli, Simulacija pogodbe - komentar 50. člena obligacijskega zakonika, Pravna praksa, 2005, št. 42, str. 18. 3 Tako Varanelli, prav tam. 4 A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 548 ? 549.