Jedro

Po presoji sodišča je bila odločitev organa pravilna, saj tožnica razloga nepopravljive škode v svojem predlogu ni z ničemer izkazala, dejstev in dokazov, ki bi jih bilo možno upoštevati v tem upravnem sporu (po arg. a contrario 20. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), pa tudi sedaj v tožbi ne navaja oziroma ne ponuja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil predlog tožnice za odlog izvršbe in še odločil, da pri odločanju niso nastali stroški. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica vložila predlog za odlog izvršbe, ki ga je organ presojal na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ugotovil je, da tožnica opira svoj predlog na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in povzročitev škode. Zoper sodbo, I U 726/2016, je sicer res vloženo pravno sredstvo, vendar pa tožničino pavšalno zatrjevanje, da bo verjetno nastala nepopravljiva škoda (zrušitev zemljine na sosednjo nepremičnino po odstranitvi objekta), ne da bi bila s čimer konkretizirana, ne pomeni izkazanosti pogoja. Škoda zaradi odstranitve protipravnega posega inšpekcijskega zavezanca v prostor namreč ni pravno priznana.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice in potrdil odločitev prvostopnega organa.

3. Tožnica je v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka, opozorila, da je zoper inšpekcijsko odločbo, s katero ji je bilo naložena ustavitev gradnje armiranobetonskega podpornega zidu z žično ograjo na zemljišču s parc. št. 1311/10, k.o. ..., in do 1. 4. 2015 vzpostavitev zemljišča v stanje pred gradnjo, tožnica vložila tožbo, ki jo je Upravno sodišče s sodbo, I U 726/2016 z dne 16. 3. 2017, zavrnilo, je pa zoper sodbo vložena revizija, o kateri pa še ni odločeno. Z izpodbijanim sklepom je organ zavrnil tožničin predlog za odlog izvršbe. Ustavno sodišče je z odločbo, št. U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017, odločilo, da sta 152. in 156. a člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v neskladju z Ustavo in da je do odprave ugotovljene protiustavnosti zoper dokončen sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Odločba o odstranitvi objekta temelji na 152. členu ZGO-1. Torej ta odločba ne temelji na sodni odločbi in organi, ki so o tem odločali, niso presojali sorazmernosti posega, s čimer so bile kršene ustavne pravice tožnice iz 36. člena Ustave. Odstranitev objekta, ki pomeni poseg v pravico do nedotakljivost stanovanja, namreč temelji na odločbi gradbenega inšpektorja in ne na odločbi sodišča, kar se nanaša na postopek inšpekcijskega nadzora in izvršilni postopek. Tožnica je zato predlagala, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, predlogu tožnice za odlog izvršbe ugodi in naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi tožničinega predloga za odlog izvršbe, ki poteka zaradi izvršitve odločbe, izdane v inšpekcijskem postopku, s katero je gradbeni inšpektor izrekel ukrep odstranitve nelegalne gradnje tožnici kot inšpekcijski zavezanki. Organ je svojo odločitev oprl na 156. a člen ZGO-1 (v zvezi z 293. členom ZUP), za katerega tožnica meni, da ga je organ uporabil napačno.

7. Po 156. a členu ZGO-1 gradbeni inšpektor poleg razlogov za odlog izvršbe, določenih z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, pri nelegalnih gradnjah, neskladnih gradnjah ali objektih, ki se uporabljajo brez predpisanega uporabnega dovoljenja, na predlog inšpekcijskega zavezanca odloži izvršbo inšpekcijske odločbe, če inšpekcijski zavezanec izkaže, da : - gre za stanovanjsko stavbo, v kateri vsaj od začetka inšpekcijskega postopka dejansko in neprekinjeno prebiva inšpekcijski zavezanec ali druge osebe in nimajo v lasti in posesti drugega primernega stanovanja po merilih, ki jih določa 10. člen Stanovanjskega zakona, ali - se v objektu vsaj od začetka inšpekcijskega postopka neprekinjeno opravlja gospodarska dejavnost in bi zaradi izvršitve inšpekcijskega ukrepa inšpekcijskemu zavezancu grozila hujša gospodarska škoda ali bi izvršitev inšpekcijskega ukrepa pomenila neposreden razlog za odpuščanje delavcev, pri čemer se za hujšo gospodarsko škodo šteje povzročitev trajne nelikvidnosti ali izguba edinega vira pridobivanja dohodkov in sredstev za preživljanje, ali - je inšpekcijski zavezanec dal pobudo za spremembo prostorskega akta, ki jo je občina že vključila v postopek sprememb prostorskega akta in se je pisno opredelila, da jo bo upoštevala pri naslednjih spremembah, ali - je inšpekcijski zavezanec vložil popolno zahtevo za izdajo gradbenega ali uporabnega dovoljenja. V tretjem odstavku 293. člena ZUP pa je določeno, da se upravna izvršba lahko izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda.

8. Tožnica je svoj predlog za odlog izvršbe utemeljevala z naslednjimi dejstvi: - da je zoper sodbo Upravnega sodišča, I U 726/2016 z dne 16. 3. 2017, s katero je bila zavrnjena tožničina tožba zoper inšpekcijsko odločbo o ustavitvi gradnje armiranobetonskega podpornega zidu z žično ograjo na zemljišču s parc. št. 1311/10, k.o. ..., in do 1. 4. 2015 vzpostavitev zemljišča v stanje pred gradnjo, tožnica vložila revizijo, o kateri še ni bilo odločeno, in - da odstranitev podpornega zidu ogroža sosednjo nepremičnino zaradi zrušenja zemljine, ker je zemljišče s parc. št. 1311/10 nivojsko višje od sosednjega zemljišča. Organ je njen predlog zavrnil z utemeljitvijo, da tožnica zgolj s pavšalnimi navedbami o nepopravljivi škodi zaradi odstranitve zidu ni izkazala razlogov po 293. členu ZUP, škoda, ki utegne nastati zaradi odstranitve nelegalno zgrajenega objekta pa tudi ni pravno priznana škoda.

9. Tudi po presoji sodišča je bila odločitev organa pravilna, saj tožnica razloga nepopravljive škode v svojem predlogu ni z ničemer izkazala, dejstev in dokazov, ki bi jih bilo možno upoštevati v tem upravnem sporu (po arg. a contrario 20. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), pa tudi sedaj v tožbi ne navaja oziroma ne ponuja. Ponavlja le, da je zoper sodbo, I U 726/2016, vložila revizijo, o čemer se je sodišče lahko prepričalo z vpogledom v vpisnik sodišča, hkrati pa je sodišče še ugotovilo, da je bilo o tožničini reviziji odločeno s sklepom Vrhovnega sodišča RS, X Ips 202/2017 z dne 7. 2. 2018, in jo zavrglo.

10. Tožnica v tožbi sedaj primarno nezakonitosti izpodbijanega sklepa ugovarja zaradi odločbe Ustavnega sodišča SR, št. U-I-64/14 z dne 12. 10 2017. 11. S to odločbo je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta 152. in 156. a člen ZGO-1 v neskladju z Ustavo, da mora Državni zbor ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu RS in da je do odprave ugotovljene protiustavnosti posameznikom zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe iz 156. a člena ZGO-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu; vložitev predloga za odlog izvršbe iz 156. a člena ZGO-1, vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe iz 156. a člena ZGO-1 in vložitev tožbe na Upravno sodišče zadržijo izvršitev inšpekcijskega ukrepa odstranitve gradnje, in še, da se izvršba sme odložiti večkrat. 12. S tem, ko sodišče vsebinsko presoja zakonitost sklepa o zavrnitvi tožničinega predloga za odlog izvršbe, sledi zgoraj citirani odločitvi Ustavnega sodišča, saj je tožnici zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

13. Tožnica nadalje ugovarja, da odločba o odstranitvi objekta ne temelji na sodni odločbi, da upravni organi niso presojali sorazmernosti posega iz 36. člena Ustave, da odstranitev objekta, ki pomeni poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja, temelji na odločbi gradbenega inšpektorja in ne na sodni odločbi, kar se nanaša na postopek inšpekcijskega nadzora in na izvršilni postopek.

14. Uvodoma sodišče ugotavlja, da tožnica zadnje povzet ugovor utemeljuje s povzetkom oziroma prepisom dela obrazložitve zgoraj citirane odločbe Ustavnega sodišča (točke 30 do 32), iz povzetka oziroma prepisa pa je izostalo nekaj po oceni sodišča pravno relevantnih okoliščin in sicer, da je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost teh določb na primeru, ko je bila po presoji Ustavnega sodišča ogrožena pravica do spoštovanja doma (ko je bil predmet odstranitve nelegalne gradnje objekt, ki fizični osebi pomeni dom) in s tem posledično zagrešen poseg v pravico iz 36. člena Ustave, določb 152. in 156. a člena ZGO-1 pa ni razveljavilo, ker je presodilo, da bi njuna razveljavitev popolnoma onemogočala izvedbo inšpekcijskih ukrepov tudi v primerih, ko pravica do spoštovanja doma ne bi bila ogrožena (152. člen ZGO-1), oziroma ker bi inšpekcijskim zavezancem odvzela vsako možnost preprečiti izvršitev inšpekcijskega ukrepa odstranitve objekta (156. a člen ZGO-1), kar bi bilo sporno z vidika varovanja javnega interesa kot z vidika varovanja pravice do spoštovanja doma (točka 33).

15. Brez določnega pojasnila, kako in na kakšen način naj bi se (s strani tožnice povzeto) stališče Ustavnega sodišča nanašalo na obravnavani primer oziroma brez navedb, kateri so tisti konkretni razlogi, ki glede na stališče Ustavnega sodišča po mnenju tožnice narekujejo odpravo izpodbijanega sklepa, tožnica ne more biti uspešna. Kot primarno je treba (ponovno) ugotoviti, da je predmet presoje v tem upravnem sporu sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe po 156. a členu ZGO-1, kar pomeni, da je tožnica imela možnost predlog za odlog izvršbe vložiti, organ je o njem odločil, sodišče pa ga tudi vsebinsko presoja. Ni pa predmet presoje v tem upravnem sporu ne odločba gradbenega inšpektorja, kot tudi ne sklep o dovolitvi izvršbe, zato ugovorov, ki se nanašajo (oziroma ki naj bi se nanašali) na nezakonitost inšpekcijske odločbe in sklepa, izdanega v izvršilnem postopku, sodišče v tem upravnem sporu ne bo presojalo, saj za odločitev niso pravno relevantni, pripominja pa zgolj, da je predmet izvršbe v tožničinem primeru (za katero je tožnica neuspešno uveljavljala njen odlog) podporni zid z žično ograjo (in torej že na prima vista ne dom), kot pa je sodišče povedalo že zgoraj (9. točka obrazložitve), je odločitev o ustavitvi gradnje podpornega zidu in njegovi odstranitvi pravnomočna. Ugovore, ki se nanašajo na nezakonitost sklepa o dovolitvi izvršbe, pa lahko tožnica (če jih še ni) uveljavlja v izvršilnem postopku.

16. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

17. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.