Jedro

Toženec je smučal nepazljivo in z neprilagojeno hitrostjo ter zato nevarno za druge smučarje, saj je od zadaj (levo) trčil v pokojnega, ki je vozil počasneje in s tem kršil določbe 21. čl. ZVJS. Tožencu ni uspelo dokazati, da bi škoda nastala brez njegove krivde, niti da bi bil pokojni K. tudi sam kriv, da je do nezgode prišlo.

Izrek

Pritožbi drugotoženca se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. tč. v 1. odst. tč./a,b,c,d v obrestnem delu s p r e m e n i, tako da se besedilo:«…zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 27.6.2006…«, glasi:«…zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003…«, v preostalem delu se pritožba drugotoženca in v celoti pritožba tožnikov zavrneta in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožniki in drugotoženec nosijo sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnikov za plačilo odškodnine in rente zoper prvotoženo stranko H.C. d.o.o. (1. točka izreka). Drugemu tožencu je naložilo, da je dolžan plačati odškodnino, in sicer prvi tožnici v znesku 16.059,15 EUR (prej 3.848.414,70 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.345,45 EUR (prej 801.725,21 SIT) od 28.3.2002 do plačila, od zneska 194,83 EUR (prej 46.689,06 SIT) od 31.12.2002 dalje do plačila in od zneska 12.518,78 EUR (prej 3.000.000,00 SIT) zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 27.6.2006, od 28.6.2003 dalje do plačila pa z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, drugi tožnici ter tretje in četrto tožniku pa odškodnino v višini 12.518,78 EUR (prej 3.000.000,00 SIT) z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 27.6.2006, od 28.6.2003 dalje do plačila pa z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Za čas od 3.1.2000 do 1.1.2003 je drugi toženec dolžan plačati vsakemu od tožnikov tudi mesečno rento v znesku 45,12 EUR (prej 10.812,56 SIT), ki zapade v plačilo petega dne v mesecu, od zapadlosti posameznega obroka rente v plačilo do plačila pa tudi zakonske zamudne obresti, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Drugemu tožencu je tudi naložilo, da je dolžan povrniti tožnikom pravdne stroške v višini 3.691,71 EUR v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe pod 1. točko izreka se pritožujejo tožniki zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da se v celoti stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku tudi zoper prvotoženca, podrejeno, da se sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pripominjajo, da gre pri upravljanju smučišč za gospodarsko dejavnost, s katero prvotoženec nastopa na trgu in z njo pridobiva dohodek. Za pristop in uporabo smučišč so tožniki plačali smučarsko karto, zato jim je prvotoženec jamčil varno smučanje. V konkretnem primeru je prvotoženec opustil izvedbo nujno potrebnih ukrepov za varno smučanje (predpisano število rediteljev, omejitev števila smučarjev), zato je podana vzročna zveza med temi opustitvami ter nastalo smučarsko nesrečo. Tožniki izpostavljajo obratovalno dovoljenje Ministrstva za okolje in prostor z dne 19.5.1997 (točka 7 – rediteljska služba), ki prvotožencu izrecno nalaga zagotovitev rediteljske službe v času obratovanja smučišč. Prvotoženec je moral zagotoviti najmanj tri redarje v primeru obiska do 500 smučarjev, za vsakih nadaljnjih 500 smučarjev pa bi moral zagotoviti še po enega redarja. Upoštevaje izpovedi prič v tem postopku kot tudi v kazenskem postopku zoper drugotoženca (opr. št. K 175/2002), ni dvoma, da je obravnavanega dne na smučišču prvotoženca smučalo med 4000 in 5000 smučarjev, tožniki menijo, da obstaja velika verjetnost, da jih je smučalo še več kot 5000. Priča P. je namreč 7.1.2000 (torej le nekaj dni po nesreči) v uradnem zaznamku PP I. navedel, da je bilo kritičnega dne na smučišču od 4000 do 5000 smučarjev. Policist V. pa je v statusu t.i. strokovne priče v kazenskem postopku izpovedal, da je bilo tistega dne občutno preveč smučarjev glede na zmogljivost smučišč. Upoštevajoč to ni dvoma, da je prvotoženec občutno presegel maksimalno število smučarjev glede na kapacitete smučišča, toliko bolj, ker obravnavanega dne nista obratovali obe večji sosednji smučišči, to je Krvavec in Kanin. Policist V. je tudi v tem postopku izpovedal, da je bilo kritičnega dne na smučišču veliko smučarjev in da ima sicer smučišče naprave za prevažanje smučarjev novejše tehnologije, zato lahko le-te spravijo veliko število ljudi na smučišče, samo smučišče pa ni največje, saj nima širokih in dolgih prog in je lahko zelo hitro polno, zaradi gneče pa se je potrebno ob smučanju ustaviti in pogledati, kam boš zavil, da se kam ne zadeneš. Zastopnik prvotoženca C. je izpovedal, da je obravnavanega dne na smučišču smučalo 4000 smučarjev, in da obstajajo podatki o številu smučarjev za vsak dan, ker elektronsko beležijo podatke o prodanih vozovnicah. Pooblaščenec tožnikov je zastopnika prvotoženca pozval, naj predloži podatke o številu prodanih vozovnic, vendar slednji le-teh ni predložil. Tako ravnanje prvotoženca si ni mogoče razlagati drugače kot da je bilo smučarjev tega dne občutno več kot 5000. Na občutno preseženo (dovoljeno) število smučarjev pa izrecno nakazujejo izpovedbe prič policistov V. in F. ter P., da so bila parkirišča ta dan polno zasedena. Sodišče bi glede na izpovedi prič ter prvotoženčevo zavrnitev predložitve podatkov o številu smučarjev, z upoštevanjem pravil o dokaznem bremenu, moralo zaključiti, da je bilo obravnavanega dne občutno preko 5000 smučarjev, če pa je menilo, da dejansko stanje ni zadosti razčiščeno, pa bi moralo prvotoženca pozvati, naj predloži podatke o številu prodanih kart. Opustitev predložitve teh podatkov ne more biti v škodo tožnikov, še zlasti ne v kontekstu stališča v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da tožniki niso uspeli dokazati točnega števila smučarjev. Dokazovanje dejanskega števila smučarjev je v kontekstu izpolnjevanja pogojev iz obratovalnega dovoljenja nedvomno v sferi prvotoženca. Presoja o tem, ali je prvotoženec obravnavanega dne dejansko zagotovil vse predpisane ukrepe za varno smučanje, pa je seveda odvisno od točne ugotovitve števila smučarjev, čemur pa se je prvotoženec z zavrnitvijo predložitve podatkov o številu prodanih smučarskih kart namenoma izognil. Prvotoženec bi za zagotovitev varnega smučanja moral zagotoviti najmanj 12 rediteljev, na smučiščih pa jih je bilo dejansko le šest. Ne glede na to pa bi tudi v primeru 4000 smučarjev moral zagotoviti najmanj 10 rediteljev. Prvotoženec je zagotovil le polovico predpisanih rediteljev oz. bistveno manj od potrebnega števila za varno smučanje.To nedvomno pomeni kršitev pogojev za varno smučanje, predpisanih s FIS in ZJVS (3. in 19. člen), zato je podana odškodninska odgovornost prvotoženca. Zmoten je drugačen zaključek sodišča. Ugotovilo je sicer, da je prvotoženec kršil varnostne predpise, vendar menilo, da so kršitve nepomembne, saj je imel prvotoženec na smučišču reditelje in reševalno službo, tako kot zahteva ZVJS in obratovalno dovoljenje, le za število teh ljudi ni mogoče zaključiti, da je bilo zadostno, pri čemer pa večje število rediteljev in reševalcev ne bi moglo preprečiti nastale nesreče. Zmotno je stališče, da je prvotoženec imel na smučišču reditelje in reševalno službo tako kot zahteva zakon in obratovalno dovoljenje. Takšen zaključek bi bil utemeljen le v primeru, da bi prvotoženec zagotovil tako rediteljsko kot reševalno službo v predpisanem številu oseb. Tožniki opozarjajo tudi na zmotnost zaključka, da tožniki niso dokazali obstoja tolikšnega števila smučarjev, da bi bilo potrebno omejiti pristop na smučišča oz. zaprtje prog. Izpostavljajo, da je imel podatke o dejanskem številu smučarjev le prvotoženec. Tožniki ne morejo prvotoženca prisiliti v predložitev podatkov, lahko pa bi predložitev podatkov zahtevalo sodišče, če je menilo, da dejansko stanje ni zadosti razčiščeno. Ne more pa sodišče tega dejstva (zavrnitve predložitve podatkov o številu prodanih kart) šteti v škodo tožnikov in zaključiti, da le-ti niso uspeli dokazati preobremenjenosti smučišča. Opozarjajo, da so priče tako v kazenskem kot v predmetnem postopku izpovedale, da je bilo obravnavanega dne veliko smučarjev, zato je utemeljen zaključek, da bi upravljalec smučišča moral za zagotovitev predpisanih pogojev za varno smučanje prekiniti obratovanje oz. ob dosegu števila smučarjev, ki ga še dovoljujejo kapacitete smučišč, prenehati s prodajo vozovnic, česar pa ni storil (kršitev 12. člena ZVJS). Predpisi, ki urejajo varnost na javnih smučiščih, so bili sprejeti prav zaradi preprečevanja vse večjega števila nesreč na smučiščih, prav tako zaradi potrebe po enotni ureditvi reda in dobrega obnašanja smučarjev. Zato prvotoženca ob vseh ugotovljenih kršitvah ZVJS in obratovalnega dovoljenja ni možno enostavno ekskulpirati s stališčem, da sicer niso bili zagotovljeni osnovni predpisani pogoji za varno smučanje, vendar pa bi do nesreče v konkretnem primeru vseeno prišlo. Tako priči C. kot P. sta izpovedali, da so glavne naloge reditelja (poleg pregleda proge in signalizacije) zagotavljanje reda na smučišču, nadzorovanje smučanja, opozarjanje na divje in nevarne vožnje ter opozarjanje smučarjev na spoštovanje FIS pravil. Glede na pogoje za uporabo smučišč, navedene v obratovalnem dovoljenju, je bilo torej nedvomno ugotovljeno, da prvotoženec kritičnega dne ni zagotovil zadostnega in predpisanega števila rediteljev na smučišču. To dejstvo ni tako nepomembno, kot si razlaga sodišče, saj to glede na naloge rediteljev, predvsem pa zagotavljanje reda na smučišču in opozarjanje na divje in nevarne vožnje ter FIS pravila, nedvomno pomeni vzročno zvezo z obravnavano nesrečo. Z vidika (ne) obstoja vzročne zveze je neutemeljen zaključek, da izvedeni dokazi potrjujejo, da ni bilo neredov in izgredov. V kontekstu nalog rediteljev pa je med drugim tudi „odkrivanje dirkačev in njihovo izločanje s smučišč“. Notorno je dejstvo, da je slednje možno le z zadostnim številom rediteljev, kar ob že navedenih opustitvah prvotoženca utemeljeno nakazuje na obstoj vzročne zveze med premajhnim številom rediteljev, glede na dejansko število smučarjev in nastalo nesrečo. Kolikor bi prvotoženec zagotovil predpisano, če ne že potrebno število rediteljev, bi z visoko stopnjo verjetnosti že pred tragičnim dogodkom reditelji lahko odkrili nevarno smučanje drugotoženca in ga bodisi opozorili na prepoved nevarnega smučanja, ali skladno s pooblastili odstranili s smučišča. Funkcija rediteljev ni namenjena le preprečevanju neredov ali izgredov, pač pa je njihova funkcija predvsem v odkrivanju potencialno nevarnih dirkačev na smučiščih in njihova pravočasna obravnava. Če bi prvotoženec zagotovil predpisano število rediteljev in poskrbel, da bi ti dejansko izvajali svoje naloge, potem po visoki stopnji verjetnosti do nesreč, kakršna je bila obravnavana, ne bi prihajalo.

Zoper ugodilni del 2. točke izreka sodbe se pritožuje drugotoženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oz., da se sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek zoper drugotoženca, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Spregledalo je dejstvo, da drugotoženec ni smučal brezobzirno, nekontrolirano in prehitro in da gre za izkušenega smučarja, ki smuča s prilagojeno hitrostjo in obvlada vožnjo. Pred spustom se je ustavil in prepričal, če je smučišče pred njim prosto. Smučal je ob robu, s prosto levo stranjo, ko mu je pot nenadoma zaprl smučar K.. Ker mu je ta presekal pot, tako da ga ni videl, tudi ni zaviral in ne zavijal, čeprav je povsem logična človeška reakcija, da bi to storil, če bi ga pred trkom videl. Res je, da je bil drugotoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti. Vendar je drugotoženec izrecno poudarjal, da je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. Sodišče pa lahko v civilnem postopku ugotavlja soprispevek pokojnega K. k nastali posledici. Zato je sodišče pridobilo mnenja sodnih izvedencev, na katera je drugi toženec podal pripombe, vendar sodišče teh pripomb ni upoštevalo. Zgolj pavšalno se je postavilo na stališče, da je izvedensko mnenje izvedenca Š. strokovno, prepričljivo in konsistentno. Predvsem nobeden od izvedencev ni pojasnil, kako je mogoče, da sta ponesrečenca po trku ležala tako kot sta, torej en levo in en desno od kraja nesreče, kar gotovo ne bi bilo mogoče, če bi drugotoženec v pokojnika trčil od zadaj. Prav tako izvedenec ni pojasnil, kako je mogoče, da je pokojni dobil poškodbe v stranski ledveni del ter udarec z glavo, kar bi bilo ob trku, kakor ga je opisal izvedenec, nemogoče. Pav tako ni pojasnjeno, kako je mogoče, da je bilo v poročilu dr. B. navedeno, da naj bi pokojniku smučka priletela v glavo. V kolikor bi to držalo, bi bil pokojni po glavi porezan, pa ni bil. Dejstvo je tudi, da je po samem trku drugotoženi obležal s palicami, ki so bile zvite ob strani telesa, kar dodatno nakazuje na to, da je pokojni v drugotoženca trčil od strani. Navedbe sodišča, da so le robniki smučk nekoliko ostrejši, pa so smešne ob vedenju, da bi bil trk smučke v glavo ob takšni nesreči seveda silovit in ni mogoče, da pokojnika ne bi porezal po glavi. Zato je nesprejemljiv zaključek, da je v celoti odgovoren drugotoženec in da pokojni K. ni z ničemer soprispeval k nastanku škodnega dogodka, zlasti upoštevaje, da je bil slab smučar in da se je dejansko šele učil smučati. Nelogična je tudi ugotovitev sodišča, da dejstvo, da je pokojnik tik pred trkom pogledal nazaj, torej ne v smeri vožnje, ne zadošča za ugotovitev, da je vsaj soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Sodišče se prav tako ni opredelilo do izpovedb prič, zlasti M.T. in V.M., ki sta obe povedali, da tega dne na smučišču nista zaznali nič nenavadnega. Zato meni, da bi na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tudi pokojni soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Prav tako meni, da je prisojena odškodnina bistveno previsoka in odstopa od odškodnin za podobne primere v sodni praksi.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnikov: V skladu z določbo 1. odst. 360. člena ZPP pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve presoja le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno izključilo obstoj krivdne odgovornosti prvotožene stranke kot upravljalca smučišča (C.). Ugotovilo je sicer, da je prvotožena stranka kršila določbo 3. in 19. člena takrat veljavnega Zakona o varnosti na javnih smučiščih (ZVJS – Ur. l. SRS, št. 16/77), ker na dan obravnavane smučarske nezgode na smučišču ni zagotovila ustrezno število usposobljenih rediteljev, vendar pa tudi pritožbeno sodišče sprejema nadaljnjo ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ta opustitev ni bila v vzročni zvezi z nastalo posledico. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da v času obravnavane nezgode (ob 13.20 uri, ko je tudi čas kosila in izteka poldnevnih kart in se število smučarjev zmanjša) na progi Lom 3 ni bilo gneče, ki bi ovirala normalno smuko; pogoji za ukrepanje po 1. odst. 12. člena ZVJS v zvezi z 11. členom tega zakona niso bili izpolnjeni, niti po 2. odst. cit. 12. člena, saj na smučišču oz. na tej progi ni bilo neredov ali izgredov; zgolj dejstvo, da je bilo na celotnem smučišču C. veliko smučarjev in potrebna pazljivost pri smučanju, pa prekinitve obratovanja po cit. 12. členu ZVJS ni terjalo. Ob takih ugotovitvah zato ni odločilno, ali je bilo obravnavanega dne na celotnem smučišču C. več kot 5000 smučarjev, po mnenju pritožbe preveč, in ne le 4000 do 5000, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in (sicer pravilne) pritožbene navedbe, da prvotožena stranka ni izkazala dejanskega števila smučarjev obravnavnega dne na smučišču C., do drugačne odločitve od izpodbijane zato ne morejo pripeljati. Za odločitev v obravnavanem primeru je bistveno, kaj je bil vzrok za nezgodo. Četudi bi bilo ugotovljeno, da je bilo na celotnem smučišču C. (potrditvah pritožbe) več kot 5000 smučarjev, to ni odločilno, ob neizpodbijani ugotovitvi, da v času nezgode na progi Lom 3 ni bilo gneče, torej (pre)velikega števila smučarjev, ki bi predstavljalo oviro za varno smuko. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil vzrok za obravnavano smučarsko nezgodo ravnanje drugega toženca. Glede na konkretne ugotovljene okoliščine, da se je drugi toženec na vrhu strmine ustavil in nato, ker na progi ni bilo gneče, spustil, pri tem pa zaradi prevelike hitrosti v spustu (smuk naravnost) ni uspel pravočasno ustaviti ali obiti pokojnega K. in je zato vanj trčil, pritožba tudi ne more uspeti z zgolj hipotetičnimi trditvami, da bi v primeru predpisanega števila rediteljev na smučišču, le-ti lahko že prej odkrili drugega toženca kot nevarnega smučarja oz. ga odstranili s smučišča. Takih trditev, da bi bil drugi toženec tega dne že pred nastalo nezgodo opažen kot „nevarni dirkač“, v postopku na prvi stopnji ni bilo, niti priča D.M., ki je tega dne smučal z drugim tožencem, kaj takega ni izpovedal. Tudi z ustreznim številom rediteljev pa je seveda nemogoče, da bi ti lahko nadzirali vedenje in ravnanje slehernega smučarja in preprečili vsako nevarno smučanje, kot v obravnavanem primeru, prehiter spust drugega toženca po strmini. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnemu dokaznemu sklepu prvostopenjskega sodišča o neizkazani vzročni zvezi med opustitvijo predpisanega števila rediteljev na smučišču in obravnavano nezgodo. Taka opustitev namreč še ne izkazuje avtomatično s pritožbo zatrjevane vzročne zveze. Odškodninske odgovornosti prvotožene stranke zato ni (1. odst. 154. člena ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), izpodbijana odločitev je pravilna in jo je pritožbeno sodišče, ko tudi ob uradnem preizkusu (2. odst. 350. člena ZPP) kršitev ni zasledilo, ob zavrnitvi pritožbe, potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi drugotoženca: Iz dejanske sodbene podlage izhaja, da se je pokojni K. nahajal na strmini pod drugim tožencem in smučal v poševnem smuku, drugi toženec pa je bil ob spustu po strmini nad pokojnim K. in smučal smuk naravnost, njegova hitrost je bila večja od hitrosti pokojnega K.; slednjega ni uspel obiti ali se ustaviti in je vanj trčil in to zadaj levo in ne od zadaj, kot se navaja v pritožbi; če bi pravočasno reagiral, bi pokojnega K. lahko obšel z desne ali leve strani ter tako preprečil trk, če bi smučal s prilagojeno hitrostjo, pa bi se lahko pravočasno ustavil. Ob takih ugotovitvah je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da je drugi toženec smučal nepazljivo in z neprilagojeno hitrostjo ter zato nevarno za druge smučarje, saj je od zadaj (levo) trčil v pokojnega K., ki je vozil počasneje in s tem kršil določbe 21. čl. ZVJS. Pritožbeno sodišče ne dvomi v navedeno ugotovitev, da je bil drugi toženec tisti, ki je trčil v pokojnega K. in ne obratno, kot skuša prikazati pritožba. To je bilo ugotovljeno že s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo zoper drugega toženca, na katero je civilno sodišče vezano. Vezanost na kazensko obsodilno sodbo pa pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku (14. člen ZPP) in je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je zato presojalo le ugovor drugega toženca o obstoju deljene odgovornosti (v skladu s 192. členom ZOR). Da je drugotoženec trčil v pokojnega K. nedvomno kažejo tudi poškodbe, ki jih je slednji utrpel, levega ledvenega predela z levo ledvico, pri tem je pokojni K. padel na tla in pri tem utrpel hude obtolčenine možganov z oteklostjo možganovine in krvavitvami ter številnimi prelomi lobanjskega dna in svoda in kljub zdravniški pomoči nato umrl. Ne drži, kot se navaja v pritožbi, da naj bi bilo v izvedenskem mnenju izvedenca B. navedeno, da naj bi mu smučka priletela v glavo, ampak, da je drugi toženec trčil v pokojnega K. zadaj levo, nato ga je vrglo na tla in je z levo stranjo glave udaril ob nekaj trdega (list. št. 173 kazenskega spisa opr. št. K 175/2002). Da je drugi toženec trčil v pokojnega K. sta izpovedali tudi priči M.T. in V.M., na kateri se sklicuje pritožba, in to izhaja tudi iz v tem postopku pridobljenega mnenja izvedenca Š.. Zato drugi toženec s pritožbenimi trditvami, da je bil pokojni K. tisti, ki je vanj trčil, ne more uspeti. Nobenih dokazov ni, tudi pritožba jih ne ponuja, ki bi ovrgli ugotovitve o dinamiki obravnavane smučarske nezgode. Tudi ne drži pritožbena trditev, da je bil pokojni K. slab smučar, bil je dober smučar in smučal že od mladih nog, kot je izpovedala pokojna vdova (list. št. 87 kazenskega spisa). Izvedenec je bil tudi povsem jasen, da s tem, ko je pokojni K. pogledal nazaj proti sinu, ki je smučal za njim, k nastali nezgodi ni prispeval. Tožencu ni uspelo dokazati, da bi škoda nastala brez njegove krivde, niti da bi bil pokojni K. tudi sam kriv, da je do nezgode prišlo. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča podana izključna odškodninska odgovornost drugotoženca za nastalo škodo (1. odst. 154. člena ZOR).

Neutemeljeno se tudi drugi toženec pritožuje, da odmerjena odškodnina ne ustreza pomenu standarda pravične odškodnine. Odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnje osebe pomeni varstvo čustvenih vezi, ki se razvijejo v ožji družini. V tem smislu so tudi dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, predstavljene na 10. in 11. strani izpodbijane sodbe, ki so prišle do izraza pri odmeri konkretne odškodnine. Škodo je prvostopenjsko sodišče glede na okoliščine konkretnega primera primerno individualiziralo, pri tem pa pravilno upoštevalo tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, torej sodno prakso glede višine odškodnin v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Po pregledu takih primerov (baza NEGM Vrhovnega sodišča RS) pritožbeno sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina (v višini po 12.518,78 EUR oz. 13,24 povprečnih plač) nikakor ni previsoka in je odmerjena skladno z merili 1. odst. 201. člena ZOR. Pritožbeno izpodbijanje v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava se je tako v tem delu izkazalo kot neutemeljeno, enako velja za nekonkretiziran v pritožbi uveljavljen pritožbeni razlog bistvene postopkovne kršitve.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno prisodilo zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 27.6.2006, pravilno, le do 27.6.2003 ( saj ZPOMZO-1 (Ur.l.RS, št. 56/03), ki je stopil v veljavo 28.6.2003, ne ureja več temeljne obrestne mere), zato je sodbo v tem delu spremenilo, kot izhaja iz izreka (4. odst. 358. čl. ZPP), sicer pa neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člena ZPP), kar pa na odločitev o pritožbenih stroških drugotoženca, ki s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspel, ne vpliva in nosi sam svoje pritožbene stroške, enako tožniki, ki tudi s pritožbo niso uspeli (154. čl. ZPP v zvezi 165. čl. ZPP).