Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je kot podlago svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da tožnik ni delal na delovnem mestu, ki se je ukinilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločitve tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika, ugotovilo, da mu delovno razmerje ni prenehalo 9. 8. 2000, temveč še traja, in ugodilo tudi reintegracijskemu in denarnim zahtevkom tožnika. Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi programa prenehanja delovnih razmerij zaradi finančne reorganizacije. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik formalno sicer razporejen na delovno mesto "prirezovalec E.", dejansko pa je zadnji dve leti pred prenehanjem delovnega razmerja delal kot sestavljalec oken in vrat. Vsebini obeh delovnih mest se razlikujeta, zato tožnik ni mogel biti opredeljen kot presežni delavec na ukinjenem delovnem mestu prirezovalec E. Tudi pri oceni delovnih izkušenj tožnik ni bil obravnavan enakopravno s primerljivimi delavci, tožnik pa v programu razreševanja trajno presežnih delavcev sploh ni bil zajet v poimenskem seznamu presežnih delavcev.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv in ga ni mogoče izvršiti, niti ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi moralo v izrek vpisati konkretno višino plač in tudi na katere pristojne institucije bi bilo potrebno predhodno odvesti davke. Tožena stranka tako sploh ne ve točno, kakšna je njena obveznost in sodbe ni mogoče izvršiti. Sodišče prve stopnje izreka o reintegraciji in vpisu delovne dobe v delovno knjižico ter plačilu pripadajočih plač ni obrazložilo. Sodišči sta razveljavili le ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja, ne pa tudi samega pravnega razmerja. Zato je delovno razmerje tožniku kljub temu prenehalo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da so kršitve tožene stranke absolutne bistvene kršitve postopka, ne da bi navedlo kateri postopek bi morala tožena stranka upoštevati. Tožniku je delovno razmerje prenehalo, ker je bil razporejen na delovno mesto, ki se je ukinilo, sodišče pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede prekrivanja dela z delovnim mestom, na katerem je dejansko delal. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zato navedb v zvezi s tem revizijskim razlogom in drugih navedb, ki se nanašajo na domnevno zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

Izrek pravnomočne sodbe (to je izrek prvostopne sodbe, potrjene z izpodbijano sodbo) ni nerazumljiv, sodba ima zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih tako, da jo je mogoče preizkusiti in je tudi v celoti izvršljiva, če jo je tožena stranka le pripravljena izvršiti. Ni mogoče sprejeti trditve tožene stranke, da kot delodajalec ni sposobna obračunati plače svojim delavcem in da ne ve, komu je potrebno odvesti davke in prispevke. Kolikor pa tožena stranka svojih obveznosti ne bo pripravljena prostovoljno izvršiti, bo tožnik prisiljen vložiti novo tožbo: v tem primeru bo izpodbijana sodba v novem postopku upoštevana kot pravnomočna vmesna sodba o temelju tožnikovih denarnih zahtevkov (315. člen ZPP).

Sodišče je razveljavilo kot nezakonit dokončen sklep tožene stranke tak kot je bil: z vsemi formalnimi pomanjkljivostmi (da je sklep s konstitutivnim učinkom naslovljen kot "ugotovitveni" in da je o ugovoru odločeno z dopisom in ne s sklepom, ki ima predpisano vsebino in pravni pouk). S tem je odločilo tudi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo oziroma je vzpostavilo stanje, ki je bilo pred izdajo nezakonite odločitve tožene stranke (24. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZDSS). To za toženo stranko pomeni, da je bil tožnik pri njej ves čas zaposlen na delovnem mestu, na katerem mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, da mu mora tožena stranka omogočiti ponovno opravljanje dela na tem delovnem mestu in mu za čas, ko zaradi njenega nezakonitega ravnanja ni delal, plačati pripadajočo (bruto) plačo. Plačilo davkov in prispevkov iz delavčeve bruto plače je obveznost delodajalca za vse njegove delavce, prav tako vpis (evidentiranje) delovne dobe v delovni knjižici. Samo zgoraj navedene obveznosti, ki so posledica razveljavitve nezakonite odločitve in katerih izpolnitev je tožnik izrecno zahteval s tožbo, izhajajo iz izreka pravnomočne sodbe.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. - ZPPSL). Po določbi četrtega odstavka tega člena lahko po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha delovno razmerje največ temu številu delavcev, kot je določeno v programu (prenehanja delovnih razmerij zaradi finančne reorganizacije) in ki opravljajo delo na delovnih mestih, ki se zaradi finančne reorganizacije ukinjajo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je kot podlago svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da tožnik ni delal na delovnem mestu, ki se je ukinilo. Na takem delovnem mestu je bil sicer formalno razporejen, vendar je dejansko že vsaj dve leti delal na drugem delovnem mestu. Tožena stranka je ravnala nezakonito, ker tožnika ni tudi formalno razporedila na delovno mesto, na katerem dejansko dela, tako njeno ravnanje pa tudi ne more pomeniti za tožnika nadaljnjih negativnih posledic - da mu delovno razmerje preneha zaradi ukinitve delovnega mesta na katerem sploh ni več delal. Res je sicer, da bi moral tudi tožnik sam ustrezno uveljavljati neskladnost med razporeditvijo in dejanskim delom, vendar tudi njegova neaktivnost ne more vplivati na drugačno odločitev.

Ker glede na navedeno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).