Jedro

Iz razlogov obeh sodišč izhajajo trije vzroki za nastalo škodo: tožnikova prehitra vožnja, nenadno in nepravilno ravnanje neznanega smučarja ter premajhna skrbnost toženkinega zavarovanca za varnost smučarjev zaradi preozkega pasu nesteptanega snega pred ograjo ter zaradi nezaščitenih kovinskih stebričkov v leseni ograji.

Toženka bi se lahko uspešno sklicevala na nepravilno ravnanje neznanega smučarja, če ravnanje njenega zavarovanca ne bi bilo eden od vzrokov za škodni dogodek. Ker pa gre v obravnavani zadevi za tri vzroke, od katerih sta dva izven tožnikove sfere, je odgovornost ostalih dveh povzročiteljev solidarna. Trditve pravdnih strank in z njo povezane dejanske ugotovitve obeh sodišč namreč ne omogočajo pravne presoje o razdelitvi v smislu deljene odgovornosti toženke in neznanega smučarja.

Izrek

Revizija glede podlage odškodnine za premoženjsko škodo 632.007,50 SIT se zavrže. V ostalem se reviziji delno ugodi in se ob delni ugoditvi toženkini pritožbi vmesna sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se določi 30 % delež toženkine odgovornosti za tožnikovo nepremoženjsko škodo iz škodnega dogodka z dne 14.3.1998 in 70 % tožnikov delež.

V še ostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik se je 14.3.1998 poškodoval na smučišču ..., ko je s smučarsko desko moral nenadoma zaviti v desno zaradi izogibanja neznanemu smučarju, ki mu je nenadoma križal pot. Tožnika je pri tem spodneslo na ledenem terenu, padel je na hrbet in nato z desko in nogami naprej drsel po snegu ter se zaletel v kovinski količek lesene ograje. Od toženke, pri kateri je imel upravljalec smučišča zavarovano svojo odgovornost, je v tožbi zahteval plačilo 5.790.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 399.107,50 SIT za premoženjsko škodo, ki jo je v vlogi z dne 3.1.2001 zvišal še za 232.900 SIT, torej na 632.007,50 SIT.

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je toženka tožniku odgovorna za škodo iz tega škodnega dogodka za 70 %, tožnik sam pa je soodgovoren za 30 %. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo vmesno sodbo prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa tako spremembo sodb obeh sodišč, da se zaradi neobstoja temelja tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Po mnenju revizije sta obe sodišči spregledali bistveni vzrok nesreče, ki je v ravnanju neznanega smučarja, ki je prekrižal pot tožniku. Neznani smučar je zaradi takega nevarnega manevra neposredni povzročitelj. Tudi tožnik je vozil prehitro glede na to, da se je bližal izteku smučišča in vstopnemu mestu na vlečnico. Hitrost njegove vožnje kaže okoliščina, da je drsel po smučišču in z veliko močjo udaril v ograjo. Zato ni krivdnega ravnanja upravljalca smučišča. Sodišči nista ugotovili, kakšen vpliv je imela vožnja neznanega smučarja na nastanek škodnega dogodka in škodo. Za njegovo ravnanje upravljalec smučišča ne more biti odgovoren. Revizija opozarja na ugotovitve izvedenca, da glede na vse ugotovljene konkretne okoliščine sporni stebriček ne predstavlja takega posebno nevarnega mesta, da bi ga moral upravljalec smučišča po zakonu obvezno zavarovati. Na smučišču je bilo urejeno vse v skladu z obratovalnim dovoljenjem, z zakonom in z običaji na domačih in tujih smučiščih. Ugotovitve, da upravljalec ni poskrbel za zaščitne obloge na vseh mestih, niso točne, saj stebriček, v katerega se je tožnik zaletel, stoji v ograji, ki pa je postavljena izven smučišča, vzporedno s samo vlečnico in ne predstavlja nevarnega mesta na smučišču, kot ga pojmujeta zakon in sodna praksa.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki v odgovoru nanjo predlaga njeno zavrnitev in opozarja, da je upravljalec smučišča poznavalec zimskih športov, njegov organizator, torej profesionalec, zaradi česar je njegova odgovornost strožja.

Revizija je glede podlage odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 632.007,50 SIT nedovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje z ožjimi razlogi in obsegom izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. V premoženjskih sporih iz drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Ob presoji dovoljenosti revizije se vrednost spora ugotavlja po določbah 39. in naslednjih členov ZPP. Kadar tožnik proti istemu tožencu uveljavlja več zahtevkov, ki imajo različno podlago, se po drugem odstavku 41. člena ZPP vrednost spora presoja za vsak zahtevek posebej. Zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in za premoženjsko škodo imata različno dejansko in tudi pravno podlago. Toženkina revizija proti odločitvi o podlagi odškodninskega zahtevka 632.007,50 SIT premoženjske škode ni dovoljena, ker ta znesek ne presega revizijskega praga. Revizijsko sodišče jo je zato v tem delu na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

V ostalem delu je revizija dovoljena in delno tudi utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da toženka v uvodu sicer navaja, da uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa ga v nadaljevanju opisno ne opredeli in ne navede niti zakonske opredelitve. Zato revizijsko sodišče te trditve ni moglo obravnavati.

Obe sodišči sta ugotovili, da se je tožnik s smučarsko desko smučal po desnem delu smučišča proti njegovemu izteku pri vlečnici, ko mu je nenadoma prečkal pot neznani smučar. Tožnik se mu je skušal izogniti s hitrim zavijanjem v desno, vendar je pri tem na poledenelem terenu padel, drsel naprej ter z desko in nogami zadel v kovinski stebriček lesene ograje ob vlečnici s tako močjo, da je utrpel zdrobitveni zlom desne goleni. Med steptanim delom smučišča in ograjo je bil nesteptani del širok 1,5 m. Na tem pasu je bil 1 m od ograje steber s plastično varovalno oblogo. Pred začetkom ograje je najmanj 10 m ravnine.

Na podlagi takih dejanskih ugotovitev, ki temelje na izpovedi tožnika, priče očividke, kasneje došlega reševalca in ugotovitvah izvedenca smučarske stroke, sta obe sodišči presodili, da je upravljalec smučišča oziroma toženka odgovorna do 70 %, ker se ni razbremenila krivde, saj ni bilo dovolj širokega nesteptanega pasu pred ograjo, kovinski stebriček v ograji pa je bil nezaščiten, čeprav je bil nalet smučarja v ograjo zaradi nepravilnega ravnanja drugega smučarja predvidljiv dogodek, ki se je v konkretnem primeru tudi zgodil. Tožnikov delež 30 % sta utemeljili s prehitro vožnjo, ker sicer tožnik ne bi drsel tako daleč po ravnini in se s tako močjo zaletel v ograjo.

S tako materialnopravno presojo o deležih odgovornosti za škodni dogodek in nastalo škodo se revizijsko sodišče ne strinja. Iz razlogov obeh sodišč izhajajo trije vzroki za nastalo škodo: tožnikova prehitra vožnja, nenadno in nepravilno ravnanje neznanega smučarja ter premajhna skrbnost toženkinega zavarovanca za varnost smučarjev zaradi preozkega pasu nesteptanega snega pred ograjo ter zaradi nezaščitenih kovinskih stebričkov v leseni ograji. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je največji delež treba pripisati prav tožniku zaradi njegove prehitre vožnje. Približeval se je izteku smučišča in vstopu na vlečnico, zaradi česar bi moral svojo hitrost zmanjšati, saj se na tem mestu ustavljajo tudi drugi smučarji in vstopajo na vlečnico. Po lastni izpovedi se tistega dne ni prvič spustil do vlečnice, saj je do nesreče prišlo ob njegovem ponovnem spustu okoli 13. ure. Zato je moral poznati tudi poledeneli teren, na katerem je ob nenadnem zavijanju na izteku smučišča padel. Do ograje je drsel po ravnem terenu in delno tudi nesteptanemu pasu, pa je kljub temu s tako močjo udaril v kovinski stebriček ograje, da je prišlo do zdrobitvenega zloma goleni. Vse te okoliščine so bile podlaga za presojo obeh sodišč o njegovem soprispevku, ki pa ni bil pravilno ocenjen. Tožnik bi po 21. členu takrat veljavnega Zakona o varnosti na javnih smučiščih (Ur.l. SRS, št. 16/77, 42/86 - ZVJS) moral hitrost in način vožnje prilagoditi svojemu znanju in razmeram na smučišču. Kot sicer izkušen smučar in deskar pa je očitno precenil svoje sposobnosti in vozil prehitro kljub lastnostim smučišča (ledenemu terenu) in približevanju izteku smučišča ob vhodu na vlečnico, kamor so prihajali tudi drugi smučarji in se ustavljali. Če bi svojo hitrost tem okoliščinam ustrezno prilagodil, bi imel več možnosti izogniti se nevarnosti, ki jo lahko predstavljajo prihajajoči smučarji, med njimi tudi taki, ki so enako kot on sam prismučali prehitro ali izvajali nenadne in nepravilne premike po smučišču, kot je prekrižanje poti drugemu smučarju. Manjša hitrost bi torej omogočila ali tako tožnikovo ukrepanje, da bi se uspešno izognil nenadnemu premiku drugega smučarja, ali pa bi vplivala, da bi kljub padcu in drsenju po ravnem terenu in čez nesteptani pas smučišča z manjšo silo zadel v kovinski stebriček lesene ograje. Zato je po oceni revizijskega sodišča tožnikov delež k škodnemu dogodku bistveno višji in znaša 70 %.

Vendar pa toženka neutemeljeno uveljavlja, da na njeni strani ni nobene krivde. Revizijsko sodišče sicer pritrjuje njenemu stališču, da upravljalec smučišča ni bil dolžan kovinskega stebrička v ograji zaščititi s plastično varovalno oblogo, ker tega mesta ni mogoče opredeliti kot nevarno mesto v smislu 2. alinee prvega odstavka 3. člena ZVJS. Taka zaščita ni bila predpisana in tudi ni običajna, kot povzemata sodišči izvedensko mnenje. Vendar pa se revizijsko sodišče strinja z njuno presojo, da je šlo za neurejen del smučišča, kot opozarja prvo sodišče in se pri tem sklicuje na odgovornost podjetnika ali pravilneje odgovornost profesionalca oziroma dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) ter kot izhaja iz razlogov pritožbenega sodišča, da je bil tak dogodek predvidljiv. Toženkin zavarovanec bi moral iz razlogov profesionalne skrbnosti zmanjšati možnost naleta smučarja v ograjo. To bi lahko dosegel s primerno širokim pasom nesteptanega snega pred ograjo. Izvedenec se ni mogel izjaviti o širini tega pasu na dan škodnega dogodka, je pa povzel izjavo vodje smučišča ob ogledu, da je ta pas običajno širok približno 5 m, in opozoril na izjavo reševalca, da je bil tistega dne širok približno 1,5 m. Sodišče prve stopnje je upoštevalo reševalčevo izjavo, da je bil tistega dne pas nepoteptanega snega širok le 1,5 m in ocenilo, da je bil preozek. Ta ocena je pravilna. Običajna širina 5 m nesteptanega pasu pred ograjo v primerjavi z dejansko širino bi vplivala na manjšo hitrost drsenja in zato na manjšo silo ob udarcu v ograjo.

Da se je toženkin zavarovanec dejansko zavedal možnosti naleta smučarja na nesteptani pas, izhaja iz ugotovitev obeh sodišč, da je s plastično oblogo zaščitil drog, ki je bil od ograje oddaljen le 1 m in ki se je nahajal na nesteptanem, 1,5 m širokem delu, kar je razvidno tudi iz fotografije mesta, kjer je tožnik obležal. Zato je neupoštevno toženkino poudarjanje, da njenega zavarovanca glede ograje ni zadela nobena dolžnost, ker da je ograja postavljena izven smučišča. Tako kot je njen zavarovanec predvidel možnost naleta v drog izven steptanega dela smučišča in ga zato zaščitil, bi mogel in moral predvideti možnost naleta smučarja v 1 m naprej postavljeno ograjo in jo ustrezno zaščititi. Zato sta sodišči pravilno poudarili in sprejeli tisti del izvedenskega mnenja, v katerem izvedenec ocenjuje, da kovinski stebrički v leseni ograji niso bili najbolj primerni in varni, saj se lahko smučar ob morebitnem naletu vanje huje poškoduje. Po mnenju revizijskega sodišča bi bila ob tako ozkem pasu nesteptanega snega ustreznejša ali plastična usmerjevalna ograja ali vsaj leseni količki. Ugotovljene okoliščine ob zahtevani večji skrbnosti dobrega strokovnjaka utemeljujejo presojo, da je bilo smučišče na tem delu neustrezno urejeno, da je torej šlo za ravnanje v nasprotju s 5. členom ZVJS, zaradi česar je podana tudi toženkina krivda.

Toženka bi se lahko uspešno sklicevala na nepravilno ravnanje neznanega smučarja, če ravnanje njenega zavarovanca ne bi bilo eden od vzrokov za škodni dogodek. Ker pa gre v obravnavani zadevi za tri vzroke, od katerih sta dva izven tožnikove sfere, je odgovornost ostalih dveh povzročiteljev solidarna. Trditve pravdnih strank in z njo povezane dejanske ugotovitve obeh sodišč namreč ne omogočajo pravne presoje o razdelitvi v smislu deljene odgovornosti toženke in neznanega smučarja. Zato je v skladu z 206. členom ZOR njena obveznost solidarna. Pri solidarni obveznosti pa ima upnik možnost in pravico, da zahteva plačilo cele solidarne obveznosti od samo enega solidarnega dolžnika (prvi odstavek 414. člena ZOR). Ugotavljanje deležev med samimi solidarnimi dolžniki se rešuje posebej v eventualni regresni pravdi.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče o dovoljenem delu revizije na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP in 378. člena ZPP odločilo tako, kot izhaja iz drugega in tretjega odstavka izreka te odločbe. Odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo, saj zaradi izdaje vmesne sodbe doslej ni bilo odločeno niti o stroških postopka na prvi niti na drugi stopnji. Vseeno pa zaradi tožnikovega v revizijskem odgovoru izraženega dvoma, ali obstoji podlaga za odvetniško nagrado za sestavo revizije, pojasnjuje, da iz izvoda revizije v spisu, njenega uvoda in priloženega posebnega pooblastila izhaja, da je revizijo sestavil odvetnik.