Jedro

Tožnik ni izkazal, da bi imel zahtevek, ki ne bi bil očitno neutemeljen glede mednarodne zaščite in prepovedi vračanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1992 v kraju Safi, državljan Kraljevine Maroko, zavrnila kot očitno neutemeljeno. Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Če oseba iz 1. točke izreka v roku iz 2. točke izreka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic, se jo s teh območij odstrani. Določena mu je bila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je prosilec dne 3. 8. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Navedel je, da v izvorni državi še vedno prebivajo njegovi starši, dve sestri, trije bratje, žena in hči. Iz Kraljevine Maroko je odšel junija 2023. Njegova ciljna država je bila Italija. Ko je bil vprašan, če bo do konca postopka ostal v Sloveniji, je odvrnil, da bo tukaj ostal štiri dni, ko bo prejel žepnino, bo odšel naprej. Potni list ima v Turčiji, osebno izkaznico pa v Maroku. Nobenega od osebnih dokumentov ne bo pridobil. Uradna oseba je prosilcu predočila, da je Vlada Republike Slovenije Maroko uvrstila na seznam varnih izvornih držav. Kar zadeva razloge, zaradi katerih je zapustil Maroko je prosilec navedel, da je odšel ker je bolan in se želi zdraviti. V Maroku namreč ni imel zdravstvene oskrbe. Ravno tako si želi izboljšati tudi življenjski status. Ko je bil vprašan po konkretnem dogodku za odhod iz države, je navedel, da je imel težave z ženo. Zaradi pomanjkanja denarja sta namreč imela nesporazum. V Maroku se je preživljal z delom voznika tovornega vozila. Pot mu je plačal oče. Če bi se vrnil v izvorno državo se ne bi zgodilo nič, v vsakem primeru bi jo še enkrat zapustil. 3. Pristojni organ je s prosilcem opravil osebni razgovor. Tožena stranka navaja, da prosilec v postopku ni predložil nobene dokumentacije, s katero bi želel podkrepiti svoje navedbe. Vojska v Grčiji namreč vse zapleni. Potni list ima v Turčiji, saj bi ga vojska strgala, če bi ga našla. Če bi ga želel pridobiti, bi moral tistemu, ki bi mu potni list poslal, plačati 200 evrov. Nobenega dokumenta ne bo pridobil, zatrdil je, da je podal točne podatke. V Maroku je zaključil dva razreda osnovne šole, delal je kot voznik v manjši tovarni z vozili. Večkrat je poskusil najti drugo zaposlitev. Svoje ekonomsko stanje je ocenil kot slabo. V Maroku je prebival celo svoje življenje, in sicer s starši, tremi brati in dvema sestrama. Prebival je v različnih mestih.

4. Prosilec je glede razloga za odhod iz države povedal, da je odšel, da bi si izboljšal življenjsko situacijo. V Maroku ničesar ni dosegel, čeprav je delal. Na mesec je z delom zaslužil približno 150 evrov. V Maroku je iskal tudi druge zaposlitve, v gradbeništvu, v kmetijstvu. Usposobljen je tudi za polaganje keramičnih in marmornih ploščic. Prosilec je navedel, da je v Maroku tudi zdravstvo slabo. Sam ima težave z živčnim sistemom. Četudi je za zdravstvo plačeval veliko denarja, ni bil uspešen pri zdravljenju. Denar za pot mu je dal oče, potreboval je 4000 evrov. Odločen je bil oditi v Italijo, saj je tam veliko Maročanov. V nobeni od držav, ki jih je prečkal, ni zaprosil za mednarodno zaščito. V teh državah te namreč vojska pretepe. Če bi se moral vrniti v Maroko, bi bila njegova situacija nemogoča. Na slabše se ne želi vračati. Od Slovenije pričakuje možnost zaposlitve. Uradna oseba je prosilcu predočila še, da je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito omenjal tudi težave z ženo. Prosilec je navedel, da se je njegova žena želela preseliti v Casablanco, sam pa za to ni imel denarja. Zaradi finančne situacije v Casablanci ne bi mogel najeti stanovanja. Z ženo sta se ločila, njegova triletna hči je ostala pri njegovi bivši ženi.

5. Tožena stranka ugotavlja, da prosilec prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z revščino ter slabo življenjsko situacijo v Maroku. Omenja tudi slab zdravstveni sistem in težave z ženo, ki so izvirale iz slabe finančne situacije. Pravi, da je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Glavni razlog, da je prosilec odšel iz države, je ekonomske narave. Pristojni organ izpostavlja, da omenjene prosilčeve težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj slednje niso takšne narave, da bi predstavljate utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se namreč ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi, zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1, in sicer na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Zatrjevanih težav pa ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja, kakor tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice.

6. Pristojni organ pojasnjuje, da iz prosilčevih navedb glede slabe finančne situacije ne gre razbrati, da bi njegovo zatrjevano ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.) na podlagi zakonsko določenih razlogov preganjanja, kakor tudi ne, da bi njegova ekonomska stiska bila rezultat kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove ekonomske eksistence. Prosilec je namreč v postopku dejal, da je v Maroku opravljal delo voznika v nekem manjšem podjetju z vozili. Iz tega izhaja, da mu je bil dostop do trga dela nedvomno omogočen. V konkretnem primeru torej ne gre zaključiti, da bi bili proti prosilcu, na podlagi zakonsko določenih elementov preganjanja, usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice, saj je prosilec dejansko dostopal do trga dela ter zanj tudi prejemal plačilo. Prosilec z ničemer ni izkazal, da bi slednje bil odraz namernih diskriminatornih ali škodoželjnih ukrepov s strani državnih akterjev. Pristojni organ na tem mestu izpostavlja, da z vidika presoje o obstoju razlogov preganjanja, kot tudi resne škode, v okviru postopka mednarodne zaščite ni bistveno, kakšna je ekonomska preživetvena sposobnost prosilca, saj je ta predmet obravnave v okviru humanitarnih razlogov in ne razlogov za podelitev mednarodne zaščite. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 151/2016. Po mnenju Vrhovnega sodišča mora tveganje nehumanega ali ponižujočega ravnanja, ki se navezuje na slabe ekonomske pogoje in možnosti, izvirati iz dejavnikov, ki se jih lahko posredno ali neposredno pripiše oblasti. Slednjega pa prosilec v postopku nikakor ni izkazal. 7. Poleg tega pa prosilec v postopku tudi ni zatrjeval, in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic. Četudi je navedel, da je zdravstveni sistem v Maroku slab, ob podaji prošnje pa celo, da ni imel zdravstvene oskrbe, pa slednjemu ne gre slediti, saj je kasneje na osebnem razgovoru navedel, da je plačeval veliko denarja, vendar njegovo zdravstveno stanje ni bilo nič boljše. To nakazuje na to, da mu je bila neka vrsta zdravstvene oskrbe nudena. Pristojni organ iz prosilčevih navedb o slabem zdravstvu nikakor ni zasledil elementov preganjanja ali resne škode. Prosilec ni nikoli izjavil, da bi mu bil dostop do zdravstva omejen ali preprečen, ravno tako pa tudi ni navajal, da bi bil v zdravstvu kakorkoli diskriminatorno obravnavan. Prosilec je v postopku izpostavljal zgolj splošne sistemske hibe, ki so prisotne v njegovi izvorni državi, ter nikakor ni izkazal, da je bil sam kakorkoli postavljen v bistveno slabši položaj kot ostali prebivalci Maroka (v smislu zagotavljanja pravic in dostopa do storitev, vključno s trgom dela). Kar zadeva pa težav, ki jih je prosilec imel s, sedaj že bivšo, ženo, pa pristojni organ izpostavlja, da so te predmet obravnave v okviru drugačnih mehanizmov in ne mednarodne zaščite.

8. Prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal ne objektivnega in ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljil strahu pred obstojem resne škode v izvorni državi. Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega, pristojni organ izjave prosilca, s katerimi ta utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ocenjuje za nepomembne oz. zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1. Pristojni organ zato meni, da so podani razlogi za zavrnitev prosilčeve prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. V prosilčevih navedbah torej ni mogoče najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila vama izvorna država in, da se vanjo ne bi mogel vrniti. Tako so izpolnjeni pogoji, da se prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ- 1, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. 9. V nadaljevanju obrazložitve odločbe se tožena stranka sklicuje na določila ZMZ-1 v zvezi z vrnitvijo tožnika in sicer deseti odstavek 49. člena, peto alinejo prvega odstavka 49. člena, enajsti in trinajsti odstavek 49. člena, prvi in tretji odstavek 67. člena, prvi, četrti in drugi odstavek 68. člena, drugi odstavek istega člena ZTuj-2

10. V tožbi tožnik pravi, da je v postopku navedel, da ima težave z živci in ne more najti zaposlitve. Tožena stranka je sama ugotovila, da je tožnik govoril o sistemskih težavah v Maroku, tožnik pa je imel v mislih zlasti korupcijo. Sklicuje s ena 43. člen Direktive 2013/32 EU, ki določa, da mora organ, ki obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, to vsebinsko proučiti in se izjasniti o razlogih. Dejstvo, da prihaja iz vame tretje države, samo po sebi še ne daje razlogov, da se prošnja zaradi tega zavrne. Korupcija je lahko razlog za podelitev subsidiarne zaščite, česar pa tožena stranka ni ugotavljala, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka bi morala pridobiti informacije o izvorni državi. Zlasti pomembno je dejstvo, da je tožnik bolan in da zdravstvene oskrbe v svoji državi ne dobi. Pravi, da tožena stranka ni obrazložila utemeljenosti oziroma neutemeljenosti okoliščine za mednarodno zaščito in odločbe zato ni mogoče preizkusiti, zato tožnik predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi in odločitev tožene stranke spremeni oziroma vrne v ponovno odločanje. Predlaga zaslišanje tožnika.

11. V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da je prošnjo zavrnila na dveh razlogih, ker tožnik prihaja iz varne tretje države, in ker so bile njegove navedbe nepomembne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito. Ponavlja, da ni bistvena ekonomska preživetvena sposobnost in se sklicuje na sodbo vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016. Korupcije pa v postopku nikoli ni omenjal. Glede zdravstvene oskrbe tožena stranka ponavlja argumentacijo iz izpodbijane odločbe in dodaja, da zdravstvena oskrba sama po sebi ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite.

12. Tožba ni utemeljena.

13. V tej zadevi lahko sodišče v bistvenem delu sledi utemeljitvi tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 71. člena ZMZ-1 in neposrednim učinkom določbe 46(3) člena Procesne direktive 2013/32/EU). Sodišče obrazložitev izpodbijane odločbe popravlja samo v delu, kjer tožena stranka ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 z dne 15. 6. 2016, pravi, da v okviru postopka mednarodne zaščite ni bistveno, kakšna je ekonomska preživetvena sposobnost prosilca, saj je ta predmet obravnave v okviru humanitarnih razlogov in ne razlogov za podelitev mednarodne zaščite, pri čemer se je Vrhovno sodišče sklicevalo na uvodno izjavo št. 15 iz Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. Stališče Vrhovnega sodišča drži v povezavi s sodbo Sodišča EU v zadevi M'Bodj, po kateri mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite _„povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države.“_1 Vendar pa je tožena stranka v zadevi I Up 151/2016 odločila samo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, ne pa tudi o vrnitvi oziroma odstranitvi tožnika, med tem ko je sestavni del izreka v izpodbijanem aktu tudi odločitev o vrnitvi oziroma odstranitvi tožnika. To pa pomeni, da mora tožena stranka v takem primeru presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah.2 Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko to oceno tveganja opravila, četudi tega ni pravno pravilno umestila v okvir materialnega prava. Zato ta tehnična pomanjkljivost oziroma napaka v pravno-formalni obrazložitvi ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijanega akta.

14. V okviru načela nevračanja namreč lahko pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da bi določba 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) oziroma člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.3 Omenjena sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna z ustreznimi prilagoditvami, če na primer izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,4 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.5 Upoštevajoč navedeno Upravno sodišče zaključuje, da glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah _Budina v. Russia_ in _Larioshina v. Russia._6 Tožnik v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen (_„arguable claim“_) glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah.

15. Ob tem sodišče ugotavlja, da je bil osebni razgovor pred izdajo izpodbijanega akta dne 30. 8. 2013 izpeljan pravilno, da so bila vsa relevantna dejstva celovito obravnavana in razčiščena s tožnikom in da se je tožnik imel možnost v polni meri izjaviti in braniti v postopku. Osebni razgovor z vprašanji in odgovori tožnika je trajal 1 uro, temu pa je sledilo branje zapisnika v trajanju 20 minut. Tožnik se je imel možnost izjaviti tudi ob podaji prošnje dne 3. 8. 2023, kjer je dobival konkretna vprašanja in je odgovarjal 20 minut, čemur je sledilo branje zapisnika v trajanju 10 minut. 16. Tudi upoštevajoč navedbe v tožbi, tožnik ni izkazal, da bi imel zahtevek, ki ne bi bil očitno neutemeljen glede mednarodne zaščite in prepovedi vračanja. Problem korupcije v Maroku omenja prvič v upravnem sporu, pri čemer je to povsem posplošena navedba, ki jo tožnik ne poveže s kakšno njegovo materialno-pravno pravico v kontekstu mednarodne zaščite in vračanja v izvorno državo. Zato sodišče ne vidi podlage za obveznost tožene stranke, da bi morala pridobiti določene informacije o stanju v Maroku in na kaj naj bi se te informacije nanašale. Posplošen pa je tudi očitek, da tožena stranka ni vsebinsko proučila prošnje ter da tožnik ne dobi zdravstvene oskrbe. Na tej podlagi (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Sodišče ni zaslišalo tožnika, kar bi bilo možno samo na podlagi dodatnega procesnega dejanja, to je opravljene glavne obravnave. Ni namreč našlo napak ali pomanjkljivosti v izvedbi osebnega razgovora v upravnem postopku in v zagotavljanju možnosti tožnika, da se brani in izjavi v upravnem postopku, ampak je sodišče lahko presodilo zakonitost izpodbijanega akta na podlagi vpogleda v spis ob upoštevanju neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah.7 Poleg tega je ob tem upoštevalo, da niso izpolnjeni pogoji za izvedbo glavne obravnave po določbi drugega odstavka 71. člena ZMZ-1 niti predlagani dokaz z zaslišanjem tožnika ni pomemben za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), saj tožnik ni navedel, v čem bi novo zaslišanje lahko prispevalo k drugačni ugotoviti pravno relevantnega dejanskega stanja, ki pa med strankama glede na vsebino tožbe niti ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1 v zvezi z interpretacijami Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 158/2023 z dne 14. 6. 2023, odst. 13, I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022, odst. 16). Sodišče je pri zavrnitvi predloga za zaslišanje tožnika na glavni obravnavi upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.8 1 C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 35; glej tudi odst. 36, 41. 2 Po tej določbi se nikogar ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen (med drugim) nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Glej tudi 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah. 3 Decision as to the admssibility Budina against Russia, App. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220. 4 Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 252-254, 263. V tej zadevi je bil pomemben dejavnik za interpretacijo prepovedi nečloveškega ravnanja dejstvo, da je grčijo kot državo članico EU vezala Direktiva o sprejemu 2013/33/EU prosilcev za azil. 5 Glej mutatis mutandis: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, App. no. 8319/07 and 11449/07, 28. 6. 2011, odst. 278-283. 6 Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018. 7 Glej: Moussa Sacko, C-348/16, odst. 44; Alheto, C-585/16, odst. 116, 126; Torubarov, C-556/17, odst. 54-56). 8 Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, App. Nos. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, odst. 190-191.