Jedro

Trditve o dedni nevrednosti bi pritožnika lahko podala že v zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker ne pojasnita, čemu tega nista storila oziroma ne zatrjujeta nobenih okoliščin, ob katerih bi bilo uveljavljanje pritožbenih novot dopustno, so te trditve kot nedovoljena pritožbena novota neupoštevne, saj pritožnika v tem pogledu zatrjujeta zgolj dejstva (domnevno dedno nevrednost oporočne dedinje) in ne uveljavljata kakšnih pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, kdo so zapustnikovi dediči, kaj obsega zapuščina, da je zapustnik napravil lastnoročno oporoko in vse svoje premoženje zapustil ženi D. N., da zakoniti dedič J. N. oporoke ni priznal kot pristne in pravno veljavne, zaradi česar je bil napoten na pravdo, vendar pa v postavljenem roku ni vložil tožbe za ugotovitev neveljavnosti oporoke, ter da se je oporočna dedinja priglasila k dedovanju in dediščino sprejela. Zapustnikove sestre in brata niso uveljavljali nujnega dednega deleža. Sodišče prve stopnje je zato razglasilo zapustnikovo vdovo kot njegovo dedinjo do celotne zapuščine.

Zoper ta sklep vlagata pritožbo M. N. in J. N. zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o dedovanju. Predlagata, da naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi navajata, da nista priznavala oporoke, zato ni pravilno, da je vdova dedovala celotno zapuščino. Poleg tega sta navajala tudi dedno nevrednost zapustnikove vdove in bi ju moralo sodišče v zvezi s tem napotiti na pravdo. V zapuščino bi moralo spadati tudi stanovanje, ki ga uporablja zapustnikova vdova. Vdova je dedno nevredna zato, ker je napeljevala zapustnika k samomoru, ki ga je zato tudi storil. Sodišče bi moralo razčistiti vsa ta vprašanja in po potrebi tudi prekiniti zapuščinski postopek. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb ZD.

Oporočna dedinja je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Protispisna je trditev M. N., da ni priznal veljavnosti zapustnikove oporoke, saj je na zapuščinski obravnavi izjavil, da oporoko priznava kot pristno in pravno veljavno. Ta izjava ima pomen dedne izjave, ki je nepreklicna (primerjaj 1. odstavek 138. člena ZD). Dedič lahko zahteva le razveljavitev dedne izjave, če obstajajo okoliščine iz 2. odstavka 138. člena ZD, pri čemer pa lahko uveljavlja ta zahtevek le v pravdi, ne pa v zapuščinskem postopku. M. N. ne zatrjuje, da bi dal dedno izjavo o priznanju zapustnikove oporoke na zapuščinski obravnavi zaradi napak volje oziroma ne zatrjuje obstoja prej navedenih okoliščin. Zato je njegova pritožbena trditev o nepriznavanju oporoke neupoštevna. J. N. je bil napoten na pravdo zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke, ker pa tožbe v danem roku po napotitvenem sklepu ni vložil (in tega tudi v pritožbi ne trdi), je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je nadaljevalo zapuščinski postopek (4. odstavek 213. člena ZD).

Pritožnika do konca zapuščinske obravnave nista zatrjevala dedne nevrednosti oporočne dedinje in je tudi ta pritožbena trditev protispisna. Trditve o dedni nevrednosti (nepodprte s kakšnimi dokazi – iz pritožbenih trditev smiselno izhaja, da naj bi šlo za dedno nevrednost iz 4. točke 126. člena ZD, na katero pa sodišče ne pazi po uradni dolžnosti – 3. odstavek 127. člena ZD) sta pritožnika podala prvič šele v pritožbi. V postopku na prvi stopnji sta torej pritožnika dedinji na konkludenten način priznavala dedno pravico. Glede na naravo pritožbenih trditev bi pritožnika lahko podala te trditve že v zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožnika ne zatrjujeta nobenih okoliščin iz 1. odstavka 337. člena ZPP, ob katerih bi bilo uveljavljanje pritožbenih novot dopustno oziroma ne pojasnita, zakaj teh trditev nista postavila že v postopku pred sodiščem prve stopnje (ter zanje navedla ustrezne dokaze). Zato so te trditve kot nedovoljena pritožbena novota neupoštevne (1. odstavek 337. člena ZPP), saj pritožnika v tem pogledu zatrjujeta zgolj dejstva (domnevno dedno nevrednost oporočne dedinje) in ne uveljavljata kakšnih pravic. Ob takšnem položaju tako tudi določba 165. člena ZD ne more biti kršena, saj pritožnika nista izkazala razlogov, ki bi po 1. odstavku 337. člena ZPP omogočili upoštevanje prvič šele v pritožbi zatrjevanih dejstev o dedni nevrednosti oporočne dedinje.

Nepomembne so tudi trditve o stanovanju oporočne dedinje kot sestavnem delu zapuščine. Spor o obsegu zapuščine je možen le med dediči, pritožnika pa kot zapustnikova brata ne izpolnjujeta pogojev za nujna dediča (2. odstavek 25. člena ZD), kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).