Jedro

Pravilno je stališče prve stopnje, da uporabe hiše ne gre enačiti zgolj z bivanjem v njej in se z drugačnim pritožbenim zavzemanjem senat ne strinja. Bistveno je, da toženec ni dokazal, da je imela tudi v tem času hiše v izključni posesti tožnica, kot je to sodišče ugotovilo za obdobje od novembra 1993 do konca junija 1997, saj bi bilo kaj takega zoper njegove lastne trditve (da je 24. 6. 1997 v izvršbi znova uspel pridobiti posest). Do uporabnine od tožnice zato v tem času toženec ni upravičen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi tudi v delu II.1, II.3 in II.5 za znesek 1445,01 EUR s pripadajočimi obrestmi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene in revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Tožnici sta vdova oz. hči pok. A. A., toženec pa je pokojnikov sin iz prvega zakona z B. B.; tožnici in toženec so torej sodediči. A. A. je umrl ... 11. 1993; vse od tedaj so med navedenimi potekali spori o zapustnikovem premoženju oz. o njegovi uporabi, ki so se med tožnicama in B. B. končali s sodno poravnavo 16. 2. 2018, nadaljuje pa se ta spor med dediči glede uporabnine za več nepremičnin: za počitniško hišo na Hrvaškem v C., za kmetijska zemljišča, lokal „D.“ na ..., nepremičnino na naslovu E. v Ljubljani, hišo na F. v Ljubljani in hišo na G. v Ljubljani.

2. Pravnomočno je že zavržena tožba v primarnem delu zahtevka, da tedaj še oba toženca nerazdelno plačata tožnicama 1.218.993,74 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ker zahtevek ni bil dovolj določen; šlo je za skupni znesek uporabnine za več posameznih premoženjskih sklopov, in ni bilo jasno, kateri del denarja je terjan za katero premoženje. Pravnomočno je zavrnjen proti tožencu tudi zahtevek za 546.808,77 EUR, kar je bila uporabnina, terjana od njega za hišo na H. in delavnico na F. v Ljubljani.

3. V sedaj že tretjem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tretji podredni zahtevek tožnic, da jima toženec nerazdelno plača 48.316,18 EUR z zahtevanimi obrestmi (I.). Nato pa je sodišče ugotovilo, da obstoji terjatev prve tožnice do toženca 30.755,89 EUR z obrestmi (II. 1.), da obstoji terjatev toženca do prve tožnice 6.259,39 EUR (II. 2.) in da je toženec prvi tožnici dolžan plačati razliko - 24.496,50 EUR z obrestmi (II. 3.), njen višji zahtevek pa je zavrnilo (II. 4.). Tožencu je naložilo, da drugi tožnici plača 30.755,89 EUR (II. 5.), njen višji zahtevek pa tudi zavrnilo (II. 6.). Odločilo je še o pravdnih stroških, in sicer da sta tožnici dolžni tožencu povrniti 12.859,20 EUR, vsaka polovico (III.).

4. S tretjo odločitvijo sodišča je tožnicama prisojena uporabnina za hišo na F. v Ljubljani (za obdobje v letih med 1997 in 2009), za vse ostale nepremičnine pa je njun zahtevek zavrnjen. Delno je bilo pri tem ugodeno tudi toženčevem pobotnem ugovoru zoper prvo tožnico, prav tako iz naslova uporabnine za to nepremičnino, a za obdobje, v katerem je tožnica preprečevala uporabo njemu (l. 1993 - 1997).

5. Zoper sodbo se pritožujeta tožnici in toženec, vsak obrazloženo zoper del, ki je zanj neugoden, s predlogom za njegovo spremembo oz. razveljavitev. Pritožniki se sklicujejo na vse po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Vzajemno so na nasprotnikovo pritožbo stranke tudi odgovorile, se zavzele za zavrnitev nasprotnikove pritožbe, vse pa opredeljujejo tudi svoje pritožbene stroške.

6. Pritožbeno sodišče je 12. avgusta 2020 s sodbo I Cp 874/2020 obe pritožbi zavrnilo.

7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 18. avgusta 2022 reviziji toženca ugodilo glede odločitve za prisojeno terjatev v znesku 1.445,01 EUR s pripadajočimi obrestmi (II Ips 25/2022), kar je terjatev iz naslova uporabnine za obdobje od 24. 6. 1997 do 31. 12. 1997, sicer pa je revizijo zavrnilo.

8. Zato se v nadaljevanju povzemajo le razlogi toženčeve pritožbe glede tega dela sporne terjatve. Toženec sodišču kot bistveno v tem delu očita: - da sodišče ni ugotovilo, da bi kakorkoli nasilno oz. drugače protipravno tožnici oviral pri souporabi; hišo je preuredil, da jo je lahko in jo tudi je uporabljal le v okviru svojega deleža, tožnicama, ki sta se prostovoljno izselili, pa je l. 1997 izročil ključ; onidve sta bili tisti, ki sta ga od l. 1993 do 1997 protipravno izključevali iz posesti, prva tožnica tudi v imenu druge tedaj še mladoletne tožnice; očita odsotnost vrednostne presoje ravnanj tožnice in meni, da temelj ni podan; ravnanja tožnic še podrobno opisuje in se sklicuje na sodno prakso v podobnih primerih; tožnici naj tudi ne bi bili prikrajšani, saj sta se izselili prostovoljno; sam je zahteval le soposest; zgolj dejstvo, da so solastniki sprti, še ne pomeni temelja njegove obveznosti; v hišo se je dejansko vselil šele l. 1998, prej ni bila primerna za uporabo;

9. Pritožba ni utemeljena; sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita tudi v še spornem minimalnem delu - zavrnitev toženčevega pobotnega ugovora iz naslova uporabnine hiše v drugem delu leta 1997. 10. Sodišče prve stopnje v 177. tč. na str. 47 obrazložitve svoje tretje sodbe pravilno zapiše, da je v tem obdobju treba šteti, da je toženec hišo tudi že sam uporabljal, čeprav po lastnih trditvah v njej še ni živel, pač pa naj bi jo za to šele usposabljal, kot to tudi sam navaja. Pravilno je stališče prve stopnje, da uporabe hiše ne gre enačiti zgolj z bivanjem v njej in ni relevantno, kdaj se je v hišo toženec dejansko vselil. Bistveno je, da ni dokazal, da je imela tudi v tem času hišo v izključni posesti tožnica (kot je to sodišče prve stopnje ugotovilo za obdobje od novembra l. 1993 do konca junija 1997), saj bi bilo kaj takega zoper njegove lastne trditve (da je 24. 6. 1997 v izvršbi znova uspel pridobiti posest). Do uporabnine od tožnice zato v tem času toženec torej ni upravičen.

11. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v še spornem izpodbijanem delu sodbe ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa v še spornem minimalnem delu zavrnilo (353. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega in revizijskega postopka temelji na 1. odst. 165. čl., 1., 2. in 3. odst. 154. čl. ter 155. čl. ZPP; pritožniki morajo sami kriti stroške svoje neuspešne pritožbe ter posledično vzajemno nepotrebnega odgovora na nasprotnikovo pritožbo. Toženčeva revizija je bila minimalno uspešna, glede na desetletno pravdanje pa sta stranki že davno izčrpali vse svoje argumente, zato tudi revizijske stroške krijeta po načelu uspeha in potrebnosti vsaka svoje.