Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je bilo delo s strankami (85 % delovnega časa tožnika) bolj nevarno od dela, pri katerem tožnik ni prihajal v stik s strankami (izdelavi magistralnih zdravil ali drugih nalogah, kjer ni prihajal v stik s strankami). Tožena stranka je tako vrste dela smiselno ločila glede na stopnjo nevarnosti okužbe. To je razvidno tudi iz sklepa tožene stranke z dne 18. 8. 2020, na podlagi katerega je sodišče zaključilo, da je odločitev o tem, v kakšnem obsegu bo posamezniku pripadal dodatek za delo v rizičnih razmerah, temeljila na dejanskem delu, ki ga je posamezni zaposleni opravljal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati, za čas od vključno marca 2020 do vključno maja 2020, razliko v plači v znesku 391,42 EUR bruto ter izplačati ustrezen neto znesek z obrestmi (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo na obračun in odtegnitev davkov ter prispevkov (II. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 709,31 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti spremeni, tako da zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov, zaradi katerih je sodišče njegov zahtevek zavrnilo, in da 39. člen KPJS jasno določa, da delavcem pripadajo dodatki za nevarnost in posebne obremenitve. Te določbe ni mogoče razumeti na način, da je potrebno za dela v nevarnosti (na območju epidemije) ugotavljati še dodaten obstoj nevarnih pogojev. V kolikor je delodajalcu prepuščeno, da odmerja "obseg" dodatka, mora delodajalec jasno določiti tudi kriterije, na podlagi katerih presoja, ali je delavec v določenem času ogrožen ali ne, oziroma najmanj izkazati, da njegovo ravnanje ni arbitrarno oziroma celo diskriminatorno. Delavec mora vnaprej vedeti, na podlagi katerih kriterijev mu bo izplačana dogovorjena delovna uspešnost, najmanj enako pa mora vedeti tudi za dodatke. Na strani delodajalca mora biti trditveno in dokazno breme o zgolj delni ogroženosti in v kolikor tega delodajalec ne uspe dokazati, pomeni, da je javni uslužbenec ves čas upravičen do izplačila dodatka. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da delodajalec sam odloči, kdaj je delavec ogrožen in da naj bi tožena stranka ugotovila, da je delo s strankami bolj nevarno od dela, pri katerem zaposleni niso prihajali v stik s strankami. Tožnik poudarja, da tožena stranka tega dejstva ni mogla ugotoviti, ker za to nima ustreznega znanja. Zaključki sodišča temeljijo le na mnenju tožene stranke, da je tožnik 85 % časa opravljal neposredno delo z uporabniki storitev ter da zgolj navedeno delo izpolnjuje pogoj nevarnosti, ni pa ugotovilo, da je bil tožnik 15 % delovnega časa varen in mu zato tožena stranka ni bila dolžna plačati dodatka. Tožnik meni, da je bil ogrožen ves čas, ko je delo opravljal, ter da je njegova ogroženost posledica razglašene epidemije nevidne in izjemno nalezljive bolezni, kateri je bil izpostavljen tako preko sodelavcev, kot drugih oseb ter preko potencialno okuženih predmetov. Tožnik je tekom postopka trdil, da je delo opravljal v enoti A. ter da delovne obveznosti ni izvajal v izolacijski sobi, ampak je moral delati v prostorih, ki so jih poleg njega uporabljale druge osebe, in takšna trditvena podlaga je v celoti zadostna, da bi izvedenec epidemiolog podal svoje mnenje. Zato ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je neustrezen dokazni predlog za postavitev izvedenca in da ga je tožnik neustrezno substanciral. Nevzdržno je materialnopravno stališče, da lahko delodajalec enostransko in arbitrarno odloča, kdo je upravičen do dodatka in kdo ne. Razlaga sodišča je sama s seboj v nasprotju, saj sodišče po eni strani ugotavlja, da tožniku dodatek ne pripada, ker je že upoštevan v okviru vrednotenja osnovne plače delovnega mesta, po drugi strani pa, da je tožena stranka upravičeno izplačevala nadomestilo za 85 % delovnega časa. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi. Navaja, da ni pravilno stališče tožnika, da je med delovnim časom, ko ni v stiku s strankami, tudi takrat ogrožen. Tožnik v času izdelave zdravil, priprave na delo, naročanje blaga in malice načeloma ni v stiku s sodelavci. Toženka je tožniku priznala dodatek v višini 85 % delovnega časa, kar je v skladu s priporočili Lekarniške zbornice, čeprav je bil tožnik v stiku s strankami krajši čas. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje tožnika, da so v zavodu lekarne B. prejeli dodatek v višini 100 % delovnega časa. Tožnik se lahko primerja z drugimi delavci pri toženi stranki, ne pa pri drugih delodajalcih. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Tožnik je zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu farmacevt in opravlja delo v lekarniških poslovalnicah tožene stranke. V obdobju od marca do konca maja 2020 je opravljal delo v poslovalnici tožene stranke A. V času od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020 je v Republiki Sloveniji bila razglašena epidemija, zato je tožena stranka dne 18. 8. 2020 sprejela Sklep o izplačilu dodatka po 11. točki prvega odstavka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor in po šestem odstavku 71. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP; Ur. l. RS, št. 49/2020 in naslednji), ter tožniku za obdobje od 13. 3. 2020 do vključno 31. 5. 2020 izplačala dodatek v višini 65 % osnovne plače delovnega mesta, in sicer za 85 % opravljenih ur dela. Tožniku je bil dodatek priznan za 85 % prisotnosti na delovnem mestu (za 290,70 ur delovnega časa), medtem ko za ure izdaje računov (264 ur) in ure za malico, dodatek ni bil priznan. Tožnik zmotno meni, da mu dodatek pripada tudi za preostalih 15 % ur dela.

8. Po mnenju pritožbe pripada delavcu dodatek za čas, ko dela na območju epidemije, ker KPJS ne določa, da bi bilo delo na območju nevarnosti pogojeno z ugotovitvijo dodatnega obstoja nevarnih pogojev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to stališče ni pravilno, saj sicer ne bi bila sprejeta omejitev v določbi drugega odstavka 39. člena KPJS, in sicer da pripada delavcu dodatek samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami. To pa pomeni, da pravica do dodatka ne pripada delavcu za celoten čas opravljanja dela na območju epidemije, temveč le za čas, ko dejansko delavec dela v nevarnih pogojih. Takšno tolmačenje citirane določbe KPJS izhaja tudi iz razlage Komisije za Kolektivne pogodbe za javni sektor v zvezi z navedenim dodatkom (Ur. l. RS, št. 48/2020 z dne 10. 4. 2020), in sicer da javnemu uslužbencu pripada dodatek za delo v rizičnih razmerah v obdobju epidemije, če sta kumulativno izpolnjena pogoja, da je razglašena epidemija v skladu z zakonom o nalezljivih boleznih in da javni uslužbenec opravlja delo v nevarnih pogojih. Do dodatka je upravičen le za ure, ko je opravljal delo v nevarnih pogojih. Nevarni pogoji so pogoji, ko je ali bi lahko bilo ogroženo zdravje in življenje javnega uslužbenca zaradi izpostavljenosti možni okužbi z nalezljivo boleznijo, zaradi katere je bila razglašena epidemija. Delodajalec določi dela in naloge, ki se opravljajo v nevarnih pogojih in čas, ko je javni uslužbenec opravljal delo in naloge v nevarnih pogojih. Takšno tolmačenje citiranih določb KPJS je sprejelo Višje delovno in socialno sodišče tudi v zadevi X Pdp 301/2021 z dne 9. 9. 2021. 9. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika, da bi morala tožena stranka določiti kriterije, na podlagi katerih bi presojala, ali je delavec ogrožen oziroma, da je na toženi stranki trditveno in dokazno breme o ogroženosti delavca. Niti iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) niti KPJS in tudi iz drugega predpisa ne izhaja, da za spor o obravnavanem dodatku velja obrnjeno dokazno breme.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da tožena stranka za presojo priznanja dodatka ni imela ustreznega znanja, saj je tožena stranka kot delodajalec bila dolžna poznati nevarnosti delovnih procesov že na podlagi zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev pri delu, na podlagi Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011 in naslednji). Neutemeljene so pritožbene trditve, da je nevzdržno materialnopravno stališče sodišča, da lahko delodajalec enostransko in arbitrarno odloči, kdo je upravičen do dodatka in kdo ne in da je zato v javnem sektorju prihajalo do situacij, ko so javni uslužbenci v eni lekarni dobili drugačno plačo in dodatek kot javni uslužbenci v drugi lekarni, četudi so opravljali povsem enako delo, v enakih nevarnih pogojih. Pravilni je zaključek sodišča prve stopnje, da višina dodatka, ki so ga izplačali javnim uslužbencem drugi delodajalci, ni odločilnega pomena za ta spor. V vsakem primeru je treba posebej ugotavljati, ali je delavec v vtoževanem času opravljal delo v nevarnih pogojih, v smislu drugega odstavka 39. člena KPJS, ali ne. Tožnik se ne more sklicevati na diskriminacijo v primerjavi z javnimi uslužbenci pri drugem delodajalcu. Pravica vsakega posameznega delodajalca je, da za svoj delovni proces določi, katere so naloge, ki se opravljajo v nevarnih pogojih dela in čas, v katerem se te opravljajo.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožena stranka dokazala, da je bilo delo s strankami (85 % delovnega časa tožnika) bolj nevarno od dela, pri katerem tožnik ni prihajal v stik s strankami (izdelavi magistralnih zdravil ali drugih nalogah, kjer ni prihajal v stik s strankami). Tožena stranka je tako vrste dela smiselno ločila glede na stopnjo nevarnosti okužbe. To je razvidno tudi iz sklepa tožena stranke z dne 18. 8. 2020, na podlagi katerega je sodišče zaključilo, da je odločitev o tem, v kakšnem obsegu bo posamezniku pripadal dodatek za delo v rizičnih razmerah, temeljila na dejanskem delu, ki ga je posamezni zaposleni opravljal. Tožnik ni bil obravnavan drugače kot ostali zaposleni, ki so opravljali isto delo kot tožnik, pri toženi stranki.

12. Zmoten je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca epidemiologa, ki bi pojasnil, da je bil tožnik ves čas izpostavljen delu v nevarnih pogojih. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje res napačno obrazložilo, da naj bi bil dokaz premalo substanciran, vendar pa to na samo zakonitost odločitve ni vplivalo. Ključno je namreč, da se izvedenca postavi le, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP), na takšnih dejstvih pa, upoštevajoč trditve obeh strank, ta spor ni temeljil. 13. Ni utemeljena tudi pritožbena navedba, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je bilo delo v času epidemije vključeno v obremenitve tožnikovega delovnega mesta, v nasprotju z obrazložitvijo sodišča, da tožniku pripada dodatek za 85 % delovnega časa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je med vplivi okolja, v opisu tožnikovega delovnega mesta, navedena izpostavljenost okužbam. Ta vpliv je sodišče prve stopnje razlagalo v smislu, da je tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi, kot pogoj dela sprejel tudi nevarnost običajne okužbe. Sodišče pa tega vpliva ni povezovalo z epidemijo covida, kot je to napačno ocenila pritožba.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prvi odstavek 154. člena in 165. člena ZPP). Toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji), in sicer 250 točk za odgovor na pritožbo, 5 točk materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, znaša 153,00 EUR in skupaj z 22 % DDV znašajo pritožbeni stroški 186,66 EUR.