Jedro

ZDR določa tako objektivni kot subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V kolikor je kršen eden ali drug rok, je podana odpoved nezakonita, pri čemer pa je okoliščina, od kdaj je pričel teči rok za odpoved, dejansko vprašanje, kar mora ugotavljati sodišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita in se razveljavi ter da je tožena stranka dolžna tožnika vrniti na delo in mu z dnem prenehanja delovnega razmerja (z dnem 27. 4. 2012) in ga do 21. 6. 2012 ter od 26. 7. 2012 dalje prijaviti v socialno zavarovanje. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v roku 8 dni od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka, vse do plačila, prav tako pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in odloči tudi o pripadajočih pravdnih stroških. Tožnik ocenjuje, da je sodišče storilo očitane bistvene kršitve določb ZPP, saj iz listinskih dokazov in izpovedi prič izhaja, da obstaja nasprotje med tem, kar izhaja iz listin in iz izpovedi prič, predvsem tudi priče A.A. in direktorja tožene stranke B.B., pa tudi pisne izjave priče C.C. in izpovedi priče E.E. ter izpovedi priče D.D., kakor tudi da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo 2. odstavka 210. člena ZDR. Ta sicer določa objektivni in subjektivni rok, oba sta prekluzivna, v katerih je dopustno podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Daljši objektivni rok pri kršitvah, ki imajo vse znake kaznivega dejanja ne izključuje subjektivnega roka 30 dni, ki teče od ugotovitve pogojev za izredno odpoved. Tožnik ni storil nobene kršitve, še posebej pa niso kršitve take, da bi imele vse znake kaznivega dejanja, sicer pa so potekli tudi prekluzivni roki, to je vsaj subjektivni rok 30-ih dni, v katerih je odpoved dopustno podati, sicer ni zakonita. Glede očitka kršitve z znaki kaznivega dejanja razžalitve, pa tožnik niti ni bil v delovnem razmerju dne 26. 3. 2012, tako ne more obstajati kot kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstvo je, da tožnik ni bil v delovnem razmerju vse do 3. 4. 2012, ko ga je tožena stranka za nazaj od dneva prenehanja delovnega razmerja prijavila v socialno zavarovanje. Tožena stranka tožniku očita, da je dne 26. 3. 2012 v svojstvu delavca storil hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja razžalitve po členu 158 KZ-1, vendar pa tožnik ponovno poudarja, da ni bil tedaj delavec tožene stranke. Tožnik je naročil sanacijo cestišča na ... ulici v A za 1.722,00 EUR, vendar je bila sanacija potrebna. Tožnik je bil upravičen to sanacijo naročiti, zadevo pa je tožena stranka obravnavala tudi na 7. seji nadzornega sveta dne 21. 11. 2011, kar je razvidno iz zapisnika 7. seje nadzornega sveta. Glede očitkov o nabavi računalniške opreme od podjetja B d.o.o. Maribor je sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo. Tožena stranka je z navedeno domnevno kršitev vedela že tudi na nadzornem svetu dne 21. 11. 2011. Omejitev pooblastil po nadzornem svetu je veljala od 16. 9. 2011 dalje, kot to tožena stranka sicer izredno navaja v odpovedi. Glede nakazila odpravnine, ko mu je tožena stranka očitala, da je storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbi in neupravičene uporabe po členu 209 KZ-1, je tožnik že poprej navedel, da je res, da je odredil navedeni znesek nakazati, zmotno prepričan, da mu pripada, ga pa je seveda po treh dneh od nakazila po posvetu s pooblaščencem tudi že vrnil. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi šikaniranja. V zadevi je pomembno to, da je tožnik denar po treh dneh vrnil. Ovadba na Policijsko upravo …. je bila podana v novembru 2011, iz zapisnika 7. seje nadzornega sveta pa se jasno vidi, da je zapisano, da si nihče ne sme samovoljno nakazovati odpravnine. Policijska uprava je ovadbo podala tožilstvu dne 20. 2. 2012, to je še en dokaz, da je tožena stranka prekludirana glede odpovedi. Glede znakov kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1 je ponoviti in izrecno navesti, da bi tožnik to kaznivo dejanje lahko storil, vendar v tem času ni bil v delovnem razmerju. Sodišče je zmotno zavrnilo trditve tožnika o tem, da so za vsa očitana dejanja potekli (razen za očitano kršitev razžalitve) zakonski 30 dnevni prekluzivni roki, vendar sodišče navedenega z ničemer ne obrazloži, čeprav ZDR jasno določa v kakšnem roku mora biti podana odpoved. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Poudariti je, da sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo, ali je tožena stranka tožniku pravočasno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter z vpogledom v skico cestišča ter prečitanjem izjave C.C., zaslišanju prič E.E., D.D. in A.A. ter tožnika in direktorja tožene stranke B.B. odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter vrnitve nazaj na delo. Sodišče je ob navedenem ugotovilo, da je bila odpoved tožniku podana zakonito, pri čemer je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 23. 4. 2012 v kateri je tožniku očitala hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po določilih 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in sicer, da je: - neugotovljenega dne v mesecu avgustu 2011 naročil sanacijo cestišča v ...ulici v A pri čemer je sanacijo cestišča v vrednosti 1.722,00 EUR po njegovem naročilu izvedel izvajalec C d.o.o. in je za navedeno sanacijo dne 5. 9. 2011 odobril plačilo računa št. ..., s čemer je storil hujšo kršitev z znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 1. odstavku 240. člena KZ in delodajalca oškodoval za znesek v višini 1.722,00 EUR; - dne 12. 9. 2011 pri dobavitelju računalniške opreme B d.o.o. naročil računalniško opremo in montažo oziroma priklop o ponudbi v vrednosti 7.685,89 EUR, pri čemer je ravnal v nasprotju s sklepom nadzornega sveta z dne 29. 8. 2011, s katerim mu je nadzorni svet omejil pristojnosti samo na tekoče poslovne obveznosti. Z navedenim ravnanjem je tožnik storil hujšo kršitev z znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 1. odstavku 240. člena KZ in delodajalca oškodoval za znesek 7.685,89 EUR; - dne 14. 11. 2011 na svoj transakcijski račun nakazal znesek 11.807,80 EUR, kot namen plačila pa navedel izplačilo odpravnine in del LD. Z navedenim si je prilastil denar, ki mu je bil zaupan pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer je dne 17. 11. 2011 sicer znesek vrnil na transakcijski račun delodajalca, z navedenim pa je storil hujšo kršitev z znaki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe po 1. odstavku 209. člena KZ; - dne 26. 3. 2012 v pisarni direktorja B.B. grobo žalil s tem, da mu je izrekel naslednje besede „ti priseljenec, pritepenec in apačanar, ti gnida“, s čemer je storil hujšo kršitev z znaki kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 158. člena KZ, z opisanim dejanjem pa tudi sicer naklepoma kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker takšno obnašanje ni dopustno in ga delodajalec ne more tolerirati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožnika, ki ga je sicer podal že tudi v sami tožbi in ga podajal ves čas postopka, da Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 110. členu določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR), pri čemer pa 2. odstavek navedenega člena izrecno določa, da izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Navedeno pomeni, da ZDR določa tako objektivni kot subjektivni rok za podajo izredne odpovedi, kar pravilno navaja pritožba. V kolikor je kršen eden ali drug rok je podana odpoved nezakonita, pri čemer pa je okoliščina od kdaj je pričel teči rok za odpoved dejansko vprašanje, kar mora ugotavljati sodišče. Sodišče se je opredeljevalo do objektivnega roka, pri čemer pa za nobeno kršitev ni ugotavljalo subjektivnega roka, kot pravilno opozarja pritožba in sicer roka 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved oziroma od ugotovitve razloga in storilca. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče opredeliti do subjektivnega roka za vsako posamezno kršitev upoštevaje pri tem izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 23. 4. 2012. Ob navedenem se bo moralo sodišče izrecno opredeliti do zapisnika 7. seje nadzornega sveta z dne 9. 11. 2011 in nadaljevanja seje nadzornega sveta z dne 21. 11. 2011, kjer je nadzorni svet obravnaval tudi „situacijo v zvezi s tožnikom“, in iz katerega tudi izhaja, da se direktorja zadolžuje, da v zvezi s kršitvijo samovoljnega nakazila odpravnine preda postopek pristojnim institucijam, pri čemer je sicer zapisnik podpisan od predsednika nadzornega sveta F.F. in direktorja mag. B.B. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožnika ponovno zaposlila na podlagi pravnomočne sodbe na podlagi pripoznave z dne 23. 1. 2011, s katero je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje dne 14. 11. 2011 prenehalo nezakonito, ter da delovno razmerje še traja in je sklenjeno za nedoločen čas s polnim delovnim časom, ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu z dnem 15. 11. 2011 ga prijaviti v socialno zavarovanje. Čeprav je tožnik ves čas postopka navajal, da v času očitane kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, to je, ko naj bi storil dejanje z znaki kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 158. člena KZ-1, ko je dne 26. 3. 2012 v pisarni direktorja B.B. le tega grobo žalil z besedami „ti priseljenec, pritepenec in apačanar, ti gnida“, ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, tega sodišče ni raziskalo in ne obrazložilo. V ponovljenem postopku bo moralo tako sodišče ugotoviti, kdaj je tožena stranka dejansko tožniku reintegrirala oziroma vzpostavila delovno razmerje (sicer za nazaj) in ga je dejansko prijavila v zavarovanja, saj tožnik ne more biti odgovoren za kršitve pogodbe o zaposlitvi, ko še ni bil v delovnem razmerju, saj je tožena stranka realizirala pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave za nazaj.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.