Jedro

Tožeča stranka ni dokazala, da so bile storitve opravljene in da so bile najprej zaračunane naročnikom. Dokaznih listin v tej zvezi namreč, kljub pozivu davčnega organa, tožeča stranka ni predložila. Navedeni so tudi razlogi, zakaj listine, ki jih je predložila, niso ustrezne. Tako se davčni organ izrecno opredeli do predloženih potrdil o poplačilu terjatev z gotovino in jih tudi po presoji sodišča kot nezadosten dokaz utemeljeno zavrne. To še dodatno in konkretno utemelji s stanjem na konto kartici 221, ki plačil, opravljenih z gotovino, ne izkazuje.

Evidence gotovinskega poslovanja tožeča stranka neprerekano ni vodila. Prav tako tožeča stranka ni evidentirala stroškov službenih poti, ki jih sicer zatrjuje v svojih vlogah. Letna posojilna pogodba z direktorjem oziroma sklenjene tipske pogodbe pa niso dovolj, če ni obenem vodena evidenca in na ta način izkazan (poslovni) namen uporabe sredstev med letom. Prav tako niso dovolj pojasnila. Kar pomeni, da poraba denarja za dejavnost in s tem za poslovni namen ni izkazana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava je kot prvostopenjski davčni organ v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 in dohodnine - davka od drugih dohodkov za obdobje od 13. 6. 2014 do 31. 12. 2017 tožeči stranki z izpodbijano odločbo dodatno odmerila in naložila v plačilo davek od dohodkov pravnih oseb in pripadajoče obresti v skupnem znesku 54.245,94 EUR (točka I.1 izreka) ter davek od drugih dohodkov s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 85.344,91 EUR (točka I.2 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so bile v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) ugotovljene nepravilnosti pri obračunavanju davčnih obveznosti, kar se nato opisuje po posameznih vrstah davka ter temu ustrezno opravijo ponovni izračuni davka po posameznih davčnih obdobjih.

3. Tako davčni organ za **leto 2013** ugotavlja nepravilnosti v obračunu **davka od dohodkov pravnih oseb** (v nadaljevanju DDPO), in sicer tako pri prihodkih kot pri odhodkih.

4. V zvezi s prihodki se ugotavlja, da tožeča stranka v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) ni izkazala zneska 5.000,00 EUR, ki ga je prejela na podlagi izdanega računa št. 10-2013 in ki bi ga morala v skladu z določbami Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS) zajeti med prihodki.

5. V zvezi z odhodki pa davčni organ ugotavlja nepravilnosti pri uveljavljanju stroškov storitev in odpisov vrednosti. Gre za storitve, ki jih je tožeči stranki zaračunalo podjetje A. (v nadaljevanju A.) in za katere davčni organ na podlagi pregledane dokumentacije ugotavlja, da je bil del storitev, zaračunanih v znesku 14.219,85 EUR, zaračunan drugemu podjetju v znesku 5.565,20 EUR, medtem ko za razliko v znesku 8.654,65 EUR ni razvidno, da so bile zaračunane storitve tudi dejansko opravljene in nato zaračunane naročnikom. Tožeča stranka prejetega računa (EX1005/13) tudi ni plačala izdajatelju računa in so zato omenjeni stroški za že omenjeni znesek razlike neupravičeno izkazani med odhodki. Za 2.044,96 EUR pa je v obračunu davka izkazan tudi previsok znesek stroškov amortizacije, saj je bila po ugotovitvah davčnega organa amortizacija obračunana od nepravilne (previsoke) vrednosti osnovnih sredstev.

6. Vse navedeno nato davčni organ upošteva pri ponovnem izračunu DDPO, po katerem znaša osnova za davek 14.361,57 EUR in obračunani davek (po stopnji 17%) 2.441,47 EUR.

7. Za **leto 2014** se ugotavljajo nepravilnosti pri prihodkih in pri odhodkih.

8. Med prihodki davčni organ dodatno upošteva prihodke od prejetih obresti v znesku 0,48 EUR ter izredne prihodke iz naslova subvencije v znesku 442,00 EUR, tako da znašajo davčno priznani prihodki 139.857,27 EUR namesto 139.414,79 EUR, kot izhaja iz predloženega obračuna.

9. Pri odhodkih pa so bile po navedbah davčnega organa ugotovljene nepravilnosti pri uveljavljanju stroškov materiala in storitev ter pri odpisu vrednosti. Pri odpisih vrednosti so nepravilnosti enake, kot se ugotavljajo pri obračunu za leto 2013 in je tožnik tudi v tem letu (2014) v poslovnih knjigah izkazal stroške amortizacije v (za 2.044,96 EUR) previsokem znesku. Glede stroškov materiala in storitev pa davčni organ ugotavlja, da tožeča stranka ni predložila vse dokumentacije, na kateri temeljijo opravljene knjižbe, in je zato določene stroške, ki znašajo skupaj 3.835,96 EUR, izločil iz davčnih odhodkov. Izločil pa je tudi stroške, knjižene po treh računih, ki jih je tožeča stranka prejela od družbe A., ker tožeča stranka s predloženo dokumentacijo ni dokazala, da bi izdajatelj računa zaračunano storitev opravil, kar pomeni, da je zato tožeča stranka niti ni mogla zaračunati naročnikom. Poleg tega je bilo pri preveritvi prometa na TRR ugotovljeno, da tožeča stranka prejetih računov (EX1001/14, EX1010/14 in EX1014/14) izdajatelju računa ni plačala. Zato davčni organ sklepno ugotavlja, da tožeča stranka za obravnavane tri prejete račune ni uspela dokazati upravičenosti odhodkov in je tako izkazala iz naslova prejetih računov družbe A. previsoke stroške v znesku 65.911,82 EUR.

10. Vse navedeno nato davčni organ upošteva pri ponovnem izračunu DDPO, po katerem znaša neplačana davčna obveznost iz naslova DDPO 12.688,36 EUR.

11. Za **leto 2015** davčni organ ugotavlja nepravilnosti v zvezi z odhodki, in sicer pri stroških blaga, materiala in storitev ter pri odpisih vrednosti.

12. Navaja, da se, tako kot v predhodnih letih, pretežni del stroškov drugih storitev, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v obračunu davka, nanaša na prejete račune družbe A. Ni pa izkazano, da bi tožeča stranka zaračunane storitve zaračunala svojim kupcem. Tudi ni nedvoumno razvidno, da so bile storitve dejansko opravljene in poleg tega ni dokazano, da bi tožeča stranka prejete račune plačala, saj o zatrjevanem plačevanju (z gotovino) ni predložila dokazov. Ugotovljeno je bilo tudi, da se na kontu obveznosti do podjetja A. obveznosti niso zmanjševale. Zato je tožeča stranka po ugotovitvah davčnega organa izkazala previsoke stroške prejetih računov v znesku 101.677,09 EUR. Previsoko pa so izkazani tudi stroški iz naslova odpisov, ki se nanašajo na obračunano amortizacijo in za katere davčni organ ugotavlja, da so obračunani od nepravilne osnove, to je od napačno ugotovljene vrednosti osnovnih sredstev. Zato je tožeča stranka izkazala za 2.044,96 EUR previsok strošek amortizacije oziroma previsoke odhodke iz tega naslova.

13. Vse navedeno nato davčni organ upošteva pri ponovnem izračunu DDPO, po katerem znaša obračunani davek (namesto 764,77 EUR) 18.397,52 EUR.

14. Za **leto 2016** se ugotavljajo nepravilnosti v zvezi z odhodki, in sicer pri uveljavljanju stroškov storitev in pri odpisih vrednosti.

15. Glede odpisov vrednosti je stanje enako, kot se ugotavlja pri prejšnjih davčnih obdobjih, vključno s previsokim zneskom (2.044,96 EUR) stroškov amortizacije, ki se ne pripozna kot davčni odhodek. V zvezi s stroški storitev pa davčni organ ugotavlja, da tožeča stranka uveljavlja strošek na podlagi prejetega računa št. 2/2016 od B., d.o.o. za vrednost 3.000,00 EUR in da iz računa ni razvidno, za kakšne storitve gre, ter da račun tudi nima prilog. Po pojasnilu direktorja je šlo za stroške v zvezi s snemanjem določenega filma, pri čemer sicer kasneje do snemanja ni prišlo. Zato davčni organ zaključi, da ne gre za strošek oziroma odhodek, ki bi bil neposreden pogoj za dejavnost in da ni potreben za pridobitev prihodkov, zato se davčno ne prizna in ne zmanjšuje davčne osnove.

16. Ponovni izračun DDPO tako znaša, zaradi nižjih odhodkov in tem višje davčne osnove, 1.648,13 EUR in je tožeča stranka dolžna poravnati razliko neplačane davčne obveznosti, ki znaša 983,46 EUR.

17. Za **leto 2017** se ugotavljajo nepravilnosti pri obračunavanju DDPO tako na strani prihodkov kot tudi na odhodkovni strani.

18. Glede na ugotovitve v DIN znašajo ugotovljeni prihodki za 45.266,00 EUR več, kot je tožeča stranka izkazala v obračunu davka. Razlika se nanaša na tri zneske, nakazane s strani družbe C. Ltd iz Bolgarije, ki so bili sprva knjiženi kot kratkoročna in kasneje kot dolgoročna posojila, dobljena pri družbah v tujini. Po pojasnilu direktorja tožeče stranke pa naj bi šlo pri omenjenih nakazilih, iz razlogov, ki jih navaja, dejansko za vračilo denarja, ki ga je nosil v Bolgarijo in ki je bil, skladno s sklenjeno pogodbo, namenjen zagonu podjetja v Bolgariji. Ker posel zagona ni bil speljan, se je vloženi denar začel vračati in zato se nakazila v referenci sklicujejo na pogodbo. Davčni organ ne sledi pojasnilu direktorja oziroma ugotavlja, da je dokumentacija, ki jo je predložil direktor tožeče stranke, neverodostojna ter v posledici, glede na namen nakazil, razviden iz TRR ter ostale zbrane podatke, zlasti tiste o poslovanju bolgarske družbe, ki je denar nakazala, ugotavlja, da se nakazila nanašajo na izdane račune oziroma prodajne pogodbe, in da tožeča stranka nakazanih zneskov neupravičeno in v nasprotju z določbami SRS ni izkazala v poslovnih knjigah med prihodki.

19. Odhodki pa so po ugotovitvah davčnega organa manjši za 1.234,89 EUR. Tako davčni organ kot davčno priznanih odhodkov ne upošteva stroškov zavarovalnih premij za (tujca) D. D. v skupni višini 347,69 EUR, ker niso povezani s poslovanjem tožeče stranke. Nepravilen pa je po ugotovitvah davčnega organa tudi obračun amortizacije, ker ni bila upoštevana pravilna osnova za njen obračun in je tožeča stranka tako izkazala za 887,20 EUR previsok znesek amortizacije in s tem davčnih odhodkov.

20. Pri ponovnem izračunu DDPO tako davčni organ ugotavlja, da znaša razlika davka, zaradi višjih prihodkov in nižjih odhodkov, 8.835,17 EUR in se v tej višini nalaga tožeči stranki v plačilo.

21. Skupna razlika za plačilo DDPO ter obračunane obresti pa po opravljenem izračunu, ki je razviden iz tabel na 41. in 42. strani odločbe, znašajo 42.581,20 EUR in 789,60 EUR.

22. Glede obračunane **dohodnine - davka od drugih dohodkov** pa davčni organ ugotavlja, da je direktor tožeče stranke E. E. v inšpiciranem obdobju opravljal dvige gotovine s TRR družbe ter nakazila na druge TRR, za katere ni bilo izkazano, da se nanašajo na porabo sredstev za namene opravljanja dejavnosti tožeče stranke. Ugotavlja se namreč, da tožeča stranka v nasprotju z 31. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni vodila evidence o poslovanju z gotovino in da tudi ni predložila relevantne dokumentacije oziroma dokazil o tem, za kakšne namene je bil dvignjeni oziroma prenakazani denar uporabljen. Direktor tožeče stranke je o tem podal samo pojasnilo in, čeprav je bil večkrat pozvan, ni predložil verodostojne dokumentacije o porabi, kakršno zatrjuje. Kot je razvidno iz tabel na straneh od 44 do 58 izpodbijane odločbe je bilo v letu 2014 opravljenih dvigov in nakazil na druge TRR v skupnem znesku 55.110,00 EUR, v letu 2015 v znesku 44.065,00 EUR, v letu 2016 v znesku 98.414,48 EUR in v letu 2017 v znesku 87.190,00 EUR, kar vse davčni organ iz razloga, ker ni bila izkazana poraba denarja za poslovni namen, obravnava kot druge dohodke direktorja tožeče stranke. Od zadevnih drugih dohodkov po 105. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki so bili izplačani fizični osebi, pa je nato davčni organ obračunal in naložil v plačilo akontacijo dohodnine po stopnji 25%, kar znese 71.194,87 EUR, ter obračunal in naložil v plačilo tudi pripadajoče obresti.

23. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski davčni organ pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo (z odločbo št. DT-499-14-45/2019-3 z dne 17. 9. 2020) zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje ter se (v delu) nanje sklicuje.

24. Pri tem uvodoma ugotavlja, da tožeča stranka odločbo sicer izpodbija v celoti, da pa jo po vsebini izpodbija le glede določenih spornih postavk dodatno odmerjenega DDPO, razen za leti 2016 in 2017, ko odločitve ne izpodbija v celoti, ter v delu, ki se nanaša na dodatno odmerjeno dohodnino.

25. Glede obračuna **DDPO za leto 2014** tožena stranka navaja, da je odločitev prve stopnje glede stroškov drugih storitev na podlagi prejetih računov družbe A., pravilna, zakonita pa je na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 in ne na podlagi 29. člena istega zakona, kot to sledi iz izpodbijane odločbe. Tožeča stranka namreč po presoji toženke, in isto velja tudi za **v letu 2015** zaračunane storitve s strani iste družbe (A.), ni uspela dokazati, da so bile storitve dejansko opravljene, ter da jih ni uspela konkretizirati po vrsti in po obsegu. S tem pa ni uspela že glede tistih dejstev, ki so pravno relevantna za davčno upoštevanje stroškov po tretjem odstavku 12. člena ZDDPO-2, pri čemer zatrjevanih stroškov ni bilo mogoče spoznati niti preko izvedenih plačil, ki naj bi bila realizirana s predplačniškimi kreditnimi karticami tožeče stranke. Takšna plačila namreč tožeča stranka zatrjuje samo pavšalno in jih ne poveže konkretno s posameznim računom, izvedena plačila pa tudi sicer sama po sebi ne morejo izpričati vsebine in obsega plačane storitve in jih v konkretnem primeru tudi niso izkazala, kot to sledi iz izpiska bančnega prometa, ki ga je predložila tožeča stranka v pritožbenem postopku.

26. Glede obračuna **za leto 2017** iz razlogov druge stopnje sledi, da določenim razlogom prve stopnje, ki jih tožena stranka povzame, ni mogoče slediti. Pritrjuje pa tistim razlogom davčnega organa prve stopnje, po katerih se ne upošteva dodatnega pojasnila tožeče stranke glede dejanske narave spornih prejemkov (nakazil), tj. da je šlo za vračila posojil s strani pravne osebe C. in ne za odobrena posojila omenjene pravne osebe. Omenjena pojasnila namreč po presoji tožene stranke iz razlogov, ki jih navaja, ne zdržijo pravne presoje in tako ostaja v zadevi prepričljivo ugotovljeno le, da je tožeča stranka v letu 2017 prejela od tuje pravne osebe na svoj bančni račun tri nakazila, za katera ni uspela dokazati pravne podlage in s tem obstoja obveznosti, ki jo zatrjuje. Nakar tožena stranka zaradi razlogov prve stopnje, ki jih oceni kot neprepričljive, napravi nov sklep glede dejanskega stanja, in sicer da bi tožeča stranka, glede na ugotovljena dejstva in okoliščine o prejetih denarnih sredstvih, morala izkazati vsaj prihodke iz naslova drugih prihodkov, ki se po SRS (2016) 15 pripoznajo, če je povečanje gospodarske koristi v obračunskem obdobju povezano s povečanjem sredstva in je to povečanje mogoče zanesljivo izmeriti, kar je v konkretnem primeru podano. Zato je tudi po presoji toženke izpodbijana odločba v tem delu pravilna in zakonita, le da iz drugih razlogov, za kar ima tožena stranka kot pritožbeni organ pooblastilo v tretjem odstavku 248. člena ZUP in zato pritožbene ugovore v tem delu zavrne.

27. Glede odmere **dohodnine od drugih dohodkov** tožena stranka povzame razlogovanje, ki ga vsebuje izpodbijana odločba. Obenem ugotavlja, da so pritožbene navedbe enake navedbam, ki jih je presodil organ prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe. Zato se tožena stranka v skladu z določbami drugega odstavka 254. člena ZUP v celoti sklicuje na razloge prve stopnje. Obenem dodaja, da iz odločbe prve stopnje nedvoumno izhaja, da tožeča stranka v postopku nadzora ni uspela dokazati, da je bila dvignjena gotovina porabljena za poslovni namen. Zato po presoji tožene stranke ni potrebe po dokazovanju obstoja zatrjevanih posojilnih razmerij in še manj po presoji njihove vsebine, kakršno podaja tožeča stranka. Dokazov, ki bi izkazovali poslovno porabo, pa tožeča stranka tudi po presoji toženke ni predložila, oziroma je šteti predložene dokaze za neverodostojne, razen v primerih, ko jih je davčni organ upošteval. Kot neutemeljeno pa zavrne tožena stranka tudi navedbo tožnika, da v izpodbijani odločbi niso upoštevana vračila posojil s strani direktorja, ki so bila izvedena preko odbitka od njegovih osebnih dohodkov, in se pri tem sklicuje na razloge prve stopnje.

28. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Toži zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

29. V tožbi najprej opozori, da je materialnopravna podlaga za odločitev, ki jo vsebuje odločba druge stopnje, drugačna od tiste, na kateri temelji prvostopenjska odločitev. Za obe odločbi pa sicer itak meni, da nista pravilni, oziroma da je uporaba prava napačna v obeh primerih. Trdi in vztraja namreč, da so bili vsi sporni odhodki ustrezno knjiženi v poslovnih knjigah in ustrezno ter skladno s SRS upoštevani v izkazih poslovnega izida za zadevna davčna obdobja.

30. Glede obračuna **DDPO za leto 2014** izpostavlja, da je odločitev organa prve stopnje glede knjiženja računov podjetja A. napačna in da računi neupravičeno niso bili upoštevani pri izračunu odhodkov. Navaja, da davčni organ svoje odločitve o tem, da določene storitve po izdanih računih niso bile opravljene, ne obrazloži ustrezno, in da odločitve zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Tožeča stranka se tudi (delno) ne strinja s stališčem, ki ga zavzame davčni organ o davčnem bremenu, saj meni, da je tudi davčni organ dolžan dokazati dejstva, na katerih temelji odločitev. Trdi, da je določene dokaze predložila in da jih davčni organ neupravičeno ni upošteval. Določenih dokazov pa tožeča stranka ni mogla pridobiti in je predlagala, da jih pridobi davčni organ po uradni dolžnosti. Meni, da je s tem zadostila dokaznemu bremenu in obenem na davčni organ prevalila, da dokaže nasprotno, česar pa le-ta v konkretnem primeru ni storil. Tako je tožnica predložila ustrezna potrdila, ki se nanašajo na poplačilo terjatev družbe A. in ki je bilo opravljeno z gotovino, pa jih davčni organ ni upošteval, in to z zgolj pavšalno obrazložitvijo, da se kratkoročne obveznosti do tujine, knjižene na konto kartici, niso zmanjševale. Ni pa davčni organ upošteval, da je tožeča stranka imela težave z računovodstvom in da ni imela vpliva na knjiženje in tudi ne dostopa do dokumentacije, ki je ostala pri nekdanjem računovodstvu tožnice. Ker bi listine od računovodstva lahko pridobil davčni organ na podlagi poziva, pa tega ni storil, je po prepričanju tožnice storil bistveno kršitev pravil postopka in obenem zmotno ocenil zatrjevanja tožeče stranke kot pavšalna, saj je sama pridobila in predložila vse tiste pisne dokaze, ki jih je lahko pridobila in s tem izkazala, vsaj do stopnje verjetnosti, da so bile zaračunane storitve dejansko opravljene in kasneje tudi plačane.

31. Glede obračuna **DDPO za leto 2015** tožeča stranka navaja, da davčni organ, enako kot za predhodno leto, tudi za leto 2015 faktur podjetja A. kot upravičenih odhodkov ne upošteva, čeprav so bile storitve opravljene in tudi plačane. Plačane so bile na željo dobavitelja večinoma v gotovini, pa tudi s financiranjem oglasne kampanje dobavitelja, in sicer s pologi na predplačniške kreditne kartice, ki jih navaja. Pisnih podatkov o teh transakcijah nima, ker ji izpiskov banke, kljub zaprosilu, niso poslale. Zato je tožeča stranka pozvala davčni organ, da izpiske pridobi po uradni dolžnosti, vendar se davčni organ na poziv ni odzval, temveč je samovoljno odločil v škodo tožeče stranke. Zato je odločitev preuranjena, če ne celo zmotna, saj tožeča stranka dejstev ni samo pavšalno zatrjevala, temveč je substancirano pojasnila poslovne dogodke in tudi navedla, zakaj ji dokazila niso dostopna.

32. Glede obračuna za **leto 2017** tožeča stranka navaja, da je ugotovitev davčnega organa prve stopnje, da gre pri prejetih oziroma nakazanih zneskih za prejemke iz naslova plačila za blago, napačna, saj tožeča stranka ni nikoli razpolagala s kakršnimkoli trgovskim blagom. Prav tako ni nobenih drugih faktur za dobavo ali prodajo blaga. Nakazani zneski so bili mišljeni kot vplačila v zagon prve poslovalnice - pakirnice v Bolgariji. Ko pa je tožeča stranka dojela, da se načrt ne bo izšel, je prišlo do odkupa podjetja, investirani denar pa se je vračal z nakazili nazaj na tožečo stranko, ker je bil edini cilj, da se povrnejo vložena denarna sredstva.

33. Glede obračuna **dohodnine - davka od drugih dohodkov** tožeča stranka navaja oziroma pojasnjuje, da je z direktorjem E. E. vsako leto sklenila tipsko posojilno pogodbo, ki je veljala za vse dvige in vračila med letom. Konec leta je računovodski servis na podlagi izpiskov pripravil končno stanje dolga in obračunal obresti. Dejansko stanje glede dvigov in pologov pa je zmotno ugotovljeno tudi zato, ker davčni organ ni upošteval vračil posojil in je bilo zato končno stanje dolga direktorja E. E. na dan 31. 12. 2017 33.007,12 EUR, kar izkazujejo tudi knjigovodske evidence, ki so bile predložene davčnemu organu prve stopnje.

34. Zmotne so tudi ugotovitve davčnega organa, da so bile posojilne pogodbe fiktivne, njegovi razlogi pa so napačni oziroma v nasprotju z določbami Obligacijskega zakonika (OZ), po katerih so določila o vsebini pogodb dispozitivne narave. Rok vračila ni bistvena sestavina, prav tako za veljavnost ni bistvena določba o zavarovanju in tega davčni organ ni upošteval. Upošteval tudi ni v celoti vseh vračil s strani zakonitega zastopnika iz naslova posojilnih pogodb, in sicer ni upošteval odbitkov od njegovega (osebnega) dohodka. Večina dvigov je bila sicer namenjena širitvi dejavnosti, potnim stroškom in zagotavljanju sredstev za zagon dejavnosti. Potnih nalogov niso pisali in niso vodili blagajniških evidenc zaradi poenostavitve poslovanja. Ker podjetje ni poslovalo z gotovino, si je zakoniti zastopnik vsa potrebna sredstva sposodil od podjetja in osebno jamčil za vračilo. Neporabljena sredstva je zakoniti zastopnik polagal nazaj na TRR kot vračilo posojil, drugi del pa mu je računovodski servis odbijal od plače in s tem posojila zapiral. To je bilo sicer najdražje, vendar obenem časovno učinkovito. Preuranjeno pa je odločeno tudi v zvezi s pologi na predplačniške kartice, ki jih davčni organ ne upošteva. Tožeča stranka je pri bankah večkrat zaprosila za izpis transakcij, vendar ga ni prejela, organ prve stopnje pa zadevnih podatkov ni bil pripravljen pridobiti po uradni dolžnosti. S tem in tudi sicer, kot že povedano, je bilo kršeno načelo materialne resnice, saj niso bila upoštevana in presojena vsa dejstva, ki so podlaga za odločitev. Poleg tega je bil del gotovine porabljen za zagon poslovalnice v Bolgariji, ki jo je zakoniti zastopnik tožeče stranke na koncu prevzel od bolgarskih lastnikov in s tem rešil velik del vložka, ki je bil nato nakazan na TRR tožeče stranke (in pri čemer ni šlo za prodajo blaga, kot to zmotno ugotavlja davčni organ v izpodbijani odločbi). Ponovno pa se tudi v tem delu odločitve neupravičeno ne upošteva vseh plačil, ki so bila opravljena podjetju SKIP za opravljanje oglaševalske dejavnosti, in ki so bila na željo dobavitelja opravljena z gotovino.

35. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev davčnih odločb. Navaja, da so tožbene navedbe po vsebini enake tistim, ki so bile podane pred izdajo izpodbijane odločbe oziroma odločbe o pritožbi in so bile v obeh odločbah tudi presojene. Presojene so bile (na 9. strani odločbe o pritožbi) tudi tožbene navedbe o tem, da bi moral davčni organ po uradni dolžnosti pridobiti dokumentacijo, ki je tožnik sam ni uspel predložiti. Zato tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

36. Na naroku za glavno obravnavo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in pri predlogih. Tožeča stranka pa, čeprav je bila pravilno vabljena, na narok ni pristopila. Sodišče je na naroku vpogledalo upravne spise in listine, ki so v sodnem spisu, predlog tožeče stranke za zaslišanje zakonitega zastopnika družbe pa zavrnilo kot prepozen in nesubstanciran.

37. Tožba ni utemeljena.

38. Po pregledu tožbe in izpodbijane odločbe sodišče, enako kot pred tem (v pogledu pritožbe) tožena stranka, ugotavlja, da tožeča stranka s tožbo napada izpodbijano odločbo v celoti, da pa jo izpodbija po vsebini le delno, to je (1.) glede odhodkov iz naslova drugih storitev na podlagi računov družbe A. za leti 2014 in 2015, (2.) glede prihodkov - treh nakazil iz Bolgarije v letu 2017, ter (3.) glede drugih dohodkov (direktorja) iz naslova dvigovanja gotovine in prenakazil denarja z bančnega računa tožeče stranke v nadzorovanih davčnih obdobjih.

39. V pogledu stroškov po računih, ki jih je tožeča stranka prejela od družbe A. v letu 2014 , so sporni trije računi (od skupno petih), ki jih navaja davčni organ, in ki jih v svojem, ponovnem obračunu DDPO, ne upošteva. Pri tem po presoji sodišča utemeljeno ugotavlja, da tožeča stranka ni dokazala, da so bile storitve opravljene in da so bile naprej zaračunane naročnikom. Dokaznih listin v tej zvezi namreč, kljub pozivu davčnega organa, tožeča stranka ni predložila. Navedeni so tudi razlogi, zakaj listine, ki jih je predložila, niso ustrezne, zato ni slediti ugovoru tožbe, da izpodbijana odločba nima ustrezne obrazložitve in da je zato storjena bistvena kršitev pravil postopka. Razlogi so, kot sledi iz odločbe, navedeni, le da tožeči stranki niso pogodu. Tako se davčni organ izrecno opredeli do predloženih potrdil o poplačilu terjatev z gotovino in jih tudi po presoji sodišča kot nezadosten dokaz utemeljeno zavrne. To še dodatno in konkretno (in ne pavšalno) utemelji s stanjem na konto kartici 221 (Kratkoročne obveznosti - tujina), ki plačil, opravljenih z gotovino, ne izkazuje. Opredeli pa se davčni organ tudi do sklicevanja tožeče stranke na račune, izdane družbi F., ter pri tem ugotavlja, da primerjava med računi ni možna, ker se izdani računi nanašajo na druge vsebine (na pakiranje izdelkov za spletno trgovino in ne na oglaševalsko kampanjo). Razlogi za neupoštevanje omenjenih treh računov so torej podani in je preizkus odločitve zato mogoč, pravilno pa je tudi stališče davčnih organov o dokaznem bremenu, ki ga v primeru dvoma v verodostojnost listin, ki so podlaga za knjiženje, nosi davčni zavezanec, to je tožeča stranka. Relevantne niso niti težave, ki jih ima tožeča stranka z računovodstvom, niti ni mogoče zahtevati od davčnih organov, da za tožečo stranko pridobivajo dokazila. Izkaz verjetnosti, da so bile zaračunane storitve dejansko opravljene in kasneje tudi plačane, ki se kot dokazni standard uveljavlja v tožbi, pa glede na zakonsko zahtevo po dokazanosti zatrjevanega, za drugačno odločitev od izpodbijane, ne zadošča. 40. Enako se ugotavlja glede računov družbe A., ki jih je tožeča stranka prejela v letu 2015 in ki jih davčni organ ravno tako, po presoji sodišča utemeljeno, kot podlage za knjiženje stroškov in s tem davčnih odhodkov ne upošteva. Ugotavlja se namreč, da tudi iz teh prejetih računov ni mogoče razbrati, za katerega naročnika je bila zaračunana storitev opravljena, oziroma da je izdajatelj računov storitve dejansko opravil. Dokumentacije o tem ni nobene, poleg tega pa tudi ni relevantnih dokazov o tem, da je tožeča stranka račune (z gotovino) plačala. In tudi v teh primerih se ugotavlja, da se na kontu obveznosti do družbe A. obveznosti iz naslova gotovinskih plačil niso zmanjševale. Kar se tiče plačil, ki naj bi bila po zatrjevanju tožnika realizirana s predplačniškimi karticami tožeče stranke, pa že prvostopenjski davčni organ ugotavlja, da posameznih plačil ni mogoče povezati s posameznim prejetim računom, in zato ugovorov tožeče stranke v tej smeri ne upošteva. Pri tem tožena stranka dodatno kot nezadosten oceni izpis bančnega prometa po dveh predplačniških računih, ki ga je tožeča stranka predložila kot dopolnitev pritožbe, saj ugotavlja, da le-ta vsebuje zgolj podatke o datumu posameznega plačila, znesku plačila ter kodo posameznega transferja na posamezni kreditni kartici, že spet pa ni povezave s spornimi računi, in temu tožeča stranka v tožbi specifično niti ne ugovarja.

41. V zvezi z ugotovitvami davčnih organov, ki se tičejo nakazil in s tem prihodkov tožeče stranke, doseženih v letu 2017, pa med strankama ni spora o tem, da je tožeča stranka v letu 2017 prejela tri nakazila od družbe C., Ltd iz Bolgarije v skupnem znesku 45.266,00 EUR. Sporen tudi ni namen nakazil, kakršen je označen na nakazilih (Invoice 16 2017, Sale contract 8 2017, Contract 14 2017), pa tudi ne, da jih je tožnik knjižil sprva kot kratkoročno in nato kot dolgoročno posojilo pri družbah v tujini. Iz namena nakazil torej, kot pravilno ugotavljata davčna organa, ni razvidno, da se nakazila nanašajo na prejeta posojila, kot je izkazano v poslovnih knjigah, pa tudi ne, da se nanašajo na vračilo denarja, ki naj bi ga po pojasnilu tožeče stranke njen direktor (E. E.) gotovinsko prenesel v Bolgarijo. Pač pa je, glede na namen nakazil in okoliščine, ki se (kot nesporne) ugotavljajo glede poslovanja tožeče stranke v Bolgariji, tj. glede prodaje (predpakiranega) blaga in neizkazanih prihodkov iz tega naslova, po presoji davčnega organa prve stopnje mogoče zaključiti, da gre pri obravnavanih nakazilih dejansko za plačilo blaga in s tem za prihodke, ki povečujejo davčno osnovo. V tej zvezi nato tožena stranka dodatno opozori še na nasprotja v izjavah oziroma pojasnilih tožeče stranke, ki zatrjuje posojila enkrat kot dana in drugič kot vrnjena, pa tudi na dejstvo, da danih posojil, ki naj bi se vračala z nakazili, tožeča stranka ni izkazala. Vendar pa obenem tudi ne sledi ugotovitvam prve stopnje o plačilu blaga po izdanih računih, temveč šteje, glede na povedano, kot prepričljivo ugotovljeno samo, da je tožeča stranka prejela obravnavana nakazila in da zatrjevane pravne podlage oziroma obstoja obveznosti, ki se z nakazili zapira, ni izkazala. Zato bi morala tožeča stranka po prepričanju toženke izkazati vsaj prihodke iz naslova drugih prihodkov po SRS 15 (2016) Prihodki, do katerih je nedvomno prišlo, saj je prišlo do povečanja sredstev in je povečanje sredstev mogoče izmeriti. Tožeča stranka v tožbi tem spremenjenim razlogom specifično ne ugovarja. Sodišče zato razloge tožene stranke kot logične in prepričljive sprejema in obenem tožbene ugovore kot nedokazane in neprepričljive zavrača. 42. Pritrjuje pa sodišče tudi odločitvi in razlogom davčnih organov, ki se tičejo drugih dohodkov. Dvigi gotovine in prenakazila denarja z bančnega računa tožeče stranke s strani fizične osebe - direktorja tožeče stranke, opravljeni v inšpiciranem obdobju, kot takšni niso sporni. Sporen je namen, za katerega je bila uporabljena gotovina oziroma so bila opravljena omenjena prenakazila. V tem pogledu pa je po presoji sodišča pritrditi ugotovitvi davčnih organov, da o tem ustrezne dokumentacije ni in da je zato dvignjeno gotovino in prenakazana sredstva, z izjemo tistih, ki jim že davčni organ prizna poslovni namen, šteti za osebno porabo direktorja tožeče stranke in s tem za njegove druge dohodke, ki kot takšni podležejo obdavčitvi. Evidence gotovinskega poslovanja v skladu z določbami SRS in ZDavP-2 namreč tožeča stranka neprerekano ni vodila. Prav tako, menda zaradi poenostavitve poslovanja, tožeča stranka ni evidentirala stroškov službenih poti, ki jih sicer zatrjuje v svojih vlogah. Letna posojilna pogodba z direktorjem oziroma sklenjene tipske pogodbe pa niso dovolj, če ni obenem vodena evidenca in na ta način izkazan (poslovni) namen uporabe sredstev med letom. Prav tako niso dovolj pojasnila. Kar pomeni, da poraba denarja za dejavnost in s tem za poslovni namen ni izkazana. Vračila denarja iz posojil (kot pologi na TRR tožeče stranke) pa so bila upoštevana, kot to s sklicevanjem na 69. stran izpodbijane odločbe ugotavlja tožena stranka, in čemur tožeča stranka konkretno v tožbi ne oporeka. Vračila denarja na način odbitkov od plače, pa ni mogoče preveriti in zato v tem pogledu davčni organ utemeljeno ni mogel slediti tozadevnim trditvam tožeče stranke. Presojene pa so bile tudi trditve tožeče stranke v zvezi s pologi na predplačniške kartice, za katere davčni organ prav tako ugotavlja, da so nepreverljive, in torej ne drži tožbena trditev, da niso bila presojena vsa dejstva, ki so podlaga za odločitev. Le da niso bila presojena tako, kot bi želela tožnica. To pa samo po sebi ni v nasprotju s pravili postopka, saj je ocena ugotovljenih dejstev in okoliščin, v skladu z določbami ZUP oziroma ZDavP-2, pridržana prosti presoji s strani upravnih, v konkretnem primeru davčnih organov.

43. V ostalem tožeča stranka ugovorov nima. Sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ne ugotavlja. Zato v tem, preostalem in neprerekanem delu izpodbijane odločbe, sodišče sledi odločitvi in razlogom davčnih organov.

44. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

45. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.