Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker ni opravičil svojega izostanka z dela in je kršil pogodbene obveznosti, ko je določenega dne zavrnil izobraževanje in ni odpotoval na delo v tujino. Tožnik je z dela izostal le dva delovna dneva, zato ni podan razlog neopravičene odsotnosti 5 dni po določbi 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Poleg tega je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto kurir, za to zaposlitev pa je tožena stranka dobila subvencijo in je bila njena dolžnost, da sklene s tožnikom pogodbo o zaposlitvi za čas 15 mesecev. Glede na pogodbo o zaposlitvi pa tožena stranka tožnika ni mogla poslati na delo v tujino, zato tožnik ni kršil svoje delovne obveznosti, če na delo v tujino ni odpotoval. Tožena stranka pa tudi ni izpeljala postopka pred izredno odpovedjo skladno z določbami ZDR-1, saj tožnika ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora (2. odstavek 85. člena ZDR-1), poleg tega pa tožniku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni vročila v skladu z določbo 88. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je v 8 dneh dolžna tožniku obračunati bruto zneske mesečnih plač za obdobje od 1. 11. 2014 do 19. 1. 2015, od njih plačati predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati zneske mesečnih nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I izreka). Ugotovilo je, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 19. 1. 2015 tožniku podala tožena stranka nezakonita in se razveljavi (točka II izreka) in da tožniku dne 20. 1. 2015 delovno razmerje ni prenehalo in traja do odločitve sodišča prve stopnje (točka III izreka). Tožena stranka je dolžna tožnika za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišče prve stopnje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, mu za to obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač in pri tem upoštevati bruto plačo, ki bi mu bila izplačana, če bi delal in regres za letni dopust, plačati od teh zneskov predpisane davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca, vse v 8 dneh (točka IV izreka), v istem roku plačati denarno povračilo v višini 6.430,00 EUR, od tega zneska plačati predpisane davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka) in mu povrniti stroške postopka v znesku 63,70 EUR v 8 dneh, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka VI izreka), plačati pa je dolžna tudi sodno takso v višini 250,00 EUR, ki bi jo moral plačati tožnik, če ne bi bil oproščen plačila sodne takse na račun Delovnega sodišča v Mariboru (točka VIII. izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka z laično pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožniku ni dolžna ničesar, saj mu je pred pričetkom dela, na njegovo prošnjo izplačala akontacijo plač z dogovorom, da to poračuna pri plači, ko bo tožnik pričel z delom. Tudi za izvedena dela je tožnik večkrat prejel plačila, zato pritožbi prilaga rokovnik, v katerem je zapisan in podpisan prejem gotovine s strani tožnika. Te listine ni mogla predložiti prej, ker je ni imela pri sebi. Tako je tožnik skupaj prejel podpisane gotovine za 1.725,00 EUR in nepodpisane za 400,00 EUR. Za tožnika je tožena stranka plačala tudi vse predpisane davke in prispevke.

Po njenem mnenju je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku upravičena, saj se ni javljal na njene pozive in pri delu ni upošteval njenih navodil o dosegljivosti v času čakanja na delo. Ker ni podpisal aneksa k pogodbi o zaposlitvi za delo v tujini, je toženi stranki nastal velik izpad dohodka. Zaradi navedenega je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, z izpodbijano sodbo pa so bila kršena zakonska določila in ji povzročeni veliki materialni stroški.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da so pritožbene navedbe neutemeljene, poleg tega pa toženka v njej navaja nova dejstva in nove dokaze, za kar je prekludirana. Zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne in toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, ki jih v višini 30,00 EUR (materialni stroški) tudi priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker naj ne bi opravičil svojega izostanka z dela in kršil pogodbene obveznosti, ko je zavrnil izobraževanje dne 16. 1. 2015 in ni odpotoval na delo v Nemčijo. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da je tožnik z dela izostal le dva delovna dneva in sicer v petek 16. 1. 2015 ter v ponedeljek 19. 1. 2015, tako da ni podan razlog neopravičene odsotnosti 5 dni po določbi 4. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ker je imel tožnik, ki je bil vključen v program „...“, sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto kurir, za to zaposlitev pa je tožena stranka dobila subvencijo in da je bila njena dolžnost, da sklene s tožnikom pogodbo o zaposlitvi za čas 15 mesecev. Glede na pogodbo o zaposlitvi tožena stranka tožnika ni mogla poslati na delo v tujino, zato tožnik ni kršil svoje delovne obveznosti, če na delo v tujino ni odpotoval. Tožena stranka pa tudi ni izpeljala postopka pred izredno odpovedjo skladno z določbami ZDR-1, saj tožnika ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora (2. odstavek 85. člena ZDR-1), poleg tega pa tožniku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni vročila v skladu z določbo 88. člena ZDR-1, zato je odpoved nezakonita tudi iz tega razloga. Pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku utemeljena in zakonita, so neutemeljene.

7. Tožena stranka je s predložitvijo listinskih dokazov, ki jih je vložila s pritožbo, prekludirana. Skladno z določbo 1. odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Tožena stranka utemeljenega razloga, zakaj listin ni predložila že pred sodiščem prve stopnje, ni navedla, zato teh listin pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Glede na navedeno je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do obračuna in plačila plač za november in december 2014 ter do 19. januarja 2015 pravilna, saj tako izhaja iz tožnikovega TTR, tožena stranka pa drugih dokazov v spis ni vložila.

8. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je pritožba izrecno ne izpodbija. Odločitev je materialno pravno pravilna.

9. Iz navedenega izhaja, da je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. in 155. členu ZPP. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato sama krije nastale stroške, toženka pa pritožbenih stroškov ni priglasila.