Jedro

Napačno je stališče pritožbe, da bi sodišče moralo upoštevati koristi, ki jih je imela tožnica s tem, ko je živela na kmetiji s svojo družino. Takšno stališče je namreč v nasprotju z namenom 32. čl. ZD.

Izrek

Pritožba se zavrne in    potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se iz zapuščine po pokojnem M.V. ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Postojni pod opr.št. D 1, v korist tožnice K.K.S. izloči 1/3 celotne zapuščine, ki so jo predstavljale nepremičnine, vpisane v vl.št. 34 k.o. L., v vl.št. 97 k.o. S. in v vl.št. 322 k.o. Š., vključno s tistim delom zapuščine, ki jo je tožnica že prejela s sklepom Okrajnega sodišča v Postojni z dne 16.12.1991, opr.št. D 1, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 23.3.1994, opr.št. Cp 34/1994 in tako izločeni del zapuščine ne spada v zapuščino in se ne vračuna tožnici v njen dedni delež. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Toženo stranko je obvezalo, da mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 745.955,00 SIT v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2005 do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Zatrjuje, da je bil večji in pretežen del investicij, ki so bile sicer skromne, izvedenih po smrti očeta in matere pravdnih strank in še te niso bile investirane s strani tožnice, ampak njenega sina. Tožnica se je iz kmetije odselila v letu 1992, na kmetijo svojega zakonca, to je L.št. 14. Na domači kmetiji pa živi njen sin, ki tudi zatrjuje, da so investicije njegove. Sodišče prve stopnje bi moralo razčistiti te okoliščine, kajti dejansko je tožnica v času življenja staršev sodelovala le pri obnovi kopalnice in sobe. Gre za izjemno skromno obnovo, sicer pa je šlo za obnovo v korist tožnice, ki je tu živela s petčlansko družino od leta 1966 do 1991. Nadalje se sodišče ni opredelilo do tiste vrednosti, ki sta jo prispevala starša pravdnih strank. Živela sta namreč na svojem in ne v domu upokojencev. Tožnica naj bi po izračunu sodišča za oba starša vrednostno vložila oz. prispevala 3.248.000,00 SIT, kar mesečno pomeni 116.000,00 SIT. Gre za zgrešeno stališče, kajti mati pravdnih strank je skrbela za gospodinjstvo in tudi za očeta, zato v tem času oskrba očeta ni bila potrebna, če pa je bila, je to v manjšem obsegu. Kakšen je bil obseg oskrbe tožnice, bi moralo sodišče oceniti kot tudi to, da to breme ni bilo v pretežnem delu tožničino ampak v breme kmetije oz. breme matere pravdnih strank. Oče pravdnih strank je imel poleg svoje delavske pokojnine tudi borčevsko in italijansko pokojnino. Zadnja tri leta pred smrtjo pa tudi dodatek za oskrbo in pomoč. Te vrednosti sodišče ni omenjalo oz. le pavšalno, brez konkretnih številk. Starša pravdnih strank nista bila v breme tožnici. Sama sta imela dovolj denarnih sredstev, nekaj pa sta pridobila tudi iz kmetije. Brez tega izračuna bi bilo težko oceniti prispevek tožnice k preživljanju staršev. Jasno je, da tožnica ni bila z oskrbo in preživljanjem staršev finančno obremenjena. Nadalje sodišče ni upoštevalo finančnih zmožnosti staršev in tudi ne finančnih zmožnosti tožnice. Tožnica ni bila nikoli zaposlena in je brez vsake delavne dobe. Z družino je živela na domačem posestvu od leta 1966 do 1992. Njen zakonec je umrl leta 1985, tožnica je delala za svojo družino in za tri mladoletne otroke. Vse kar je v hiši izvedla, je izvedla zase in zaradi številčnosti svoje družine. Ta osnovna adaptacijska vzdrževalna dela so bila le v njeno korist in zaradi njene družine. Domače posestvo je imela v uporabi in izključno zaradi svojih koristi. Nadalje še pripominja, da je k ohranitvi in povečanju vrednosti dejansko prispevala tudi mati pravdnih strank. Upoštevati je potrebno njeno delo skozi desetletja na domačem posestvu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa da, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v obravnavanje drugemu sodniku, ker meni, da glede na dosedanji postopek in stališče pritožbenega sodišča obstajajo razlogi za takšen predlog.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki v celoti prereka pritožbene trditve in se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere se zgolj pavšalno sklicuje tožena stranka v pritožbi in tudi ne tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določbo 32. čl. Zakona o dedovanju - ZD ter kot povečano vrednost zapuščine upoštevalo tožničino delo in sredstva, ki so bila vložena za ohranitev in povečanja zapustnikovega premoženja. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo tako časovno trajanje skupnega pridobivanja tožnice in njenega očeta (oz. staršev), vse oblike njenega prispevanja in je to prispevanje tudi pravilno ovrednotilo. Pri tem pa ni mogoče slediti pritožbi, da so bile investicije izvršene po smrti očeta in matere in tudi ne, da je investicije v celoti opravil tožničin sin. Sodišče prve stopnje je jasno ugotovilo vse investicije, ki so bile opravljene v času tožničinega življenja z očetom (starši) in tudi tiste investicije, ki jih je opravil njen sin. Investicije, ki jih je opravil sin tožnice, to je zamenjava oken, je bila izvedena po zapustnikovi smrti, zato teh investicij sodišče prve stopnje ni upoštevalo, kar je v sodbi tudi jasno opredelilo. Napačno je tudi stališče pritožbe, da bi sodišče moralo upoštevati koristi, ki jih je imela tožnica s tem, ko je živela na kmetiji s svojo družino. Takšno stališče je namreč v nasprotju z namenom 32. čl. ZD. Dejstvo je namreč, da je ugotovljeno povečanje vrednosti zapuščine ob tem, da so imeli od kmetije vsi, ki so na njen živeli, določene koristi, tako tožnica, njena družina, kot tudi oba starša pravdnih strank. Ta povečana vrednost pa je rezultat dela in sredstev tistega, ki je s svojim delom in sredstvi k temu prispeval. Ta prispevek pa je bil izključno na strani tožnice, kar je sodišče prve stopnje jasno ugotovilo, zato so tudi nepomembne trditve v pritožbi, da je tožnica vlagala v kmetijo izključno zaradi potreb njene družine. Napačno pritožba tudi razume vrednotenje tožničinega prispevka pri skrbi za oba starša, katerega je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno kvantificiralo. Ne gre za to, da je morala tožnica vrednost, ki jo je sodišče ugotovilo v znesku 3.248.000,00 SIT plačati, ampak za vrednost njenega prispevka v povečanju oz. ohranitvi zapuščine. Nobenega pomena torej pri tem nima trditev v pritožbi, da je imel oče pravdnih strank pokojnino, ki je zadoščala za preživljanje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je oče pravdnih strank potreboval posebno pomoč in nego vsaj od leta 1986 dalje, pri čemer je do leta 1989 potreboval pomoč pretežno za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Zadnja tri leta pred smrtjo pa je potreboval pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Mati pravdnih strank pa je tako pomoč potrebovala zadnja dva meseca pred smrtjo. To pomoč pa jima je nudila tožnica. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v to, da je pri negi očeta tožnici pomagala tudi mati, vendar to nikakor ne zmanjšuje tožničinega prispevka k povečanju oz. ohranitvi vrednosti zapuščine. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov pritožbenega postopka pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbe in sicer tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj k razjasnitvi zadeve ni doprinesel ničesar.