Jedro

V primerih okoliščin glede odklonitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP sodišče ne preizkusi le njihovega obstoja, temveč tudi presodi, ali morejo vzbuditi resen dvom o sodnikovi nepristranskosti oziroma ali na njihovi podlagi ni mogoče izključiti, da bo njegova odločitev pristranska. Zato se v primerih obvestil iz 3. odstavka 83. člena ZKP, ki niso izločena iz spisa, pa bi morala biti, tudi za čas pred dopolnitvijo določb 39. člena ZKP s 4.a točko (Zakon o spremembah in dopolnitvah ZKP - ZKP-E, Uradni list RS, št. 56-2770/2003), opravi takšna presoja.

Sodišče lahko v ponovljenem postopku zoper enega od soobdolžencev kot pričo zasliši osebo, ki je v prvem postopku izpovedovala v svojstvu obdolženca in je bil postopek zoper njo pravnomočno končan, vendar to zahteva poglobljeno in dovolj kritično oceno verodostojnosti dane izpovedbe.

S tem ko je sodišče priči pokazalo predmete, ne da bi zahtevalo, da jih predhodno opiše, ni ravnalo v skladu z določbo 1.odstavka 242. člena ZKP. Ni pa sodišče z navedenim postopanjem kršilo obsojenčeve pravice do poštenega sojenja, ki je v tem, da ima obdolženec zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. B.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravdnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.5.2002 obs. B.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena v zvezi s 25. členom KZ ter mu izreklo kazen 9 let zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ mu je vanjo vštelo čas, ki ga je od 24.8.2000 od 7.22 ure dalje prebil v priporu. Po 69. členu KZ je odločilo, da se zasežejo vsi predmeti, vsebovani v kovčku, najdenem v L., obsojencu je tudi po 1. odstavku 96. člena KZ naložilo v plačilo znesek 683.724,00 SIT dosežene premoženjske koristi. Oškodovane F.K., G. S.K.B. in Z.M. je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Po določbi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 8. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Z isto sodbo je po 1. točki 357. člena ZKP zoper obt. B.M. zavrnilo obtožbo zaradi kaznivih dejanj ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena v zvezi s 25. členom KZ in hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Zagovornik obs. B.S., odvetnik M.K. iz L., je dne 31.1.2003 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve ustavne pravice do nepristranskega sojenja, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi ter razveljavi sodbi Višjega sodišča v Ljubljani in Okrožnega sodišča v Ljubljani ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vendar pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zatrjevana kršitev ustavne pravice do nepristranskega sojenja, ker naj bi posamezni sodniki, ki so sodelovali na prvi in drugi stopnji, bili seznanjeni z obvestili, ki so bila dana v predkazenskem postopku in niso bila izločena iz spisa, ni podana. Obstoj lastnoročno napisane izjave N., uradni zaznamek o razgovoru policije z N. ter z obdolženim S. brez navedbe, na kakšen način bi takšne izjave lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, ne pomenijo teh kršitev. Dne 13.7.2003 je stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (Uradni list 56/2003), ki v novi 4.a točki 39. člena določa, da ne more v isti zadevi odločati o obtožbi oziroma pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, sodnik, ki se je v postopku pri odločanju v kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah 83. člena ZKP izločiti, vendar samo v primeru, če je vsebina dokaza takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Ta določba ZKP se uporablja od dneva uveljavitve dalje, torej tudi v postopku presoje o tem izrednem pravnem sredstvu. Zagovornik v zahtevi ne navaja, kakšen vpliv bi na sodnike, ki so odločali o obtožbi in o pritožbah, lahko imeli uradni zaznamki o izjavah sostorilcev v tem kazenskem postopku. Nikakršne podlage torej ni bilo za izločitev sodnika M.P. na prvi stopnji ter V.Ž., A.P. in J.P. na drugi stopnji. Zato tudi zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni. Tudi trditve, da obsojenemu S.-ju ni bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja, ker naj bi bil zavrnjen predlog njegove obrambe, da se opravi rekonstrukcija in da je bil v ponovljenem sojenju N. zaslišan kot priča ter da je sodišče, ko je soobdolženemu M. predočilo vsebino kovčka, istočasno zasliševalo tudi pričo N., s čemer naj bi M. omogočilo, da usklajuje izpoved z izpovedjo N., na pravilnost in zakonitost sodbe nimajo vpliva. Razloge za zavrnitev rekonstrukcije je sodišče prepričljivo obrazložilo. V ponovljenem postopku je bil N. potem, ko je sodba zoper njega postala pravnomočna, lahko zaslišan le kot priča. Tak njegov status v ponovljenem postopku nikakor ni okrnil S.-jeve pravice do poštenega sojenja. Način predočenja vsebine kovčka M. in N. ni prav v ničemer prizadela obsojenega S., saj je šlo za okoliščine, ki niso neposredno zadevale osnovnega vprašanja tega kazenskega postopka in te zahteve za varstvo zakonitosti, ali je namreč pri kaznivem dejanju obsojeni S. sodeloval ali ne. Čeprav obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti izrecno navaja, da tega pravnega sredstva ne vlaga zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa v resnici počne prav to. Kršitev kazenskega zakona, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, zahteva izvaja iz obrazložitve, da je pogoj kazenskega pregona utemeljen sum, ta pa naj bi konkretni zadevi ne bil podan. Očitno je torej, da se kljub prizadevanjem prikazati, da ne gre za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, za očitki kršitev 2., 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, z zatrjevanimi kršitvami kazenskega zakona ter 1. odstavka 23. člena Ustave, v resnici skriva nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Le tako si je mogoče razlagati navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče nepravilno zavrnilo predlog za zaslišanje priče K. ter celoten sklop navedb, ki poskušajo omajati verodostojnost tistega dela navedb J.N. in B.M., v katerih obremenjujeta obsojenega B.S. kot sostorilca kaznivega dejanja. V ta kontekst sodijo tudi očitki o dokazni vrednosti kovčka in predmetov v njem, o dokazni oceni glede višine obeh storilcev ropa, pa tudi o dokazni oceni tistih prič, ki so bile zaslišane v zvezi z zatrjevanim alibijem obsojenega B.S. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti sta sodišči prve in druge stopnje kršili ustavno pravico do nepristranskega sojenja, ki jo zagotavlja Ustava v 23. členu. Navaja, da nižji sodišči nista sojenja organizirali tako, da ne pride do kršitve pravic iz 1. odstavka 23. člena Ustave ter obenem ugotavlja, da je bilo s strani preiskovalne sodnice izločenih le nekaj uradnih zaznamkov iz predhodnega postopka ter da se v spisu še vedno nahaja lastnoročno zapisana izjava, ki je bila pridružena uradnemu zaznamku o tem, kaj je policistom povedal J.N., ki je bil v postopku najprej obdolženec, potem pa priča. V spisu so ostali tudi drugi zaznamki M. in N. Tudi v ponovljenem postopku so lastnoročna izjava N., uradni zaznamek o razgovoru policije z njim ter uradni zaznamek o razgovoru policistov z obd. S., ostale v kazenskem spisu. Ta obvestila bi morala biti izločena v fazi preiskave in se sodniki, ki odločajo na prvi in drugi stopnji o obsojenčevi krivdi, ne bi smeli z njimi seznaniti. To velja tudi za uradni zaznamek o razgovoru policistov z B.M., ki ga je sicer zaradi priložitve spisu predložil zagovornik. Ker pa se je v spisu nahajal približno dva tedna, bi se sodišče prve stopnje lahko seznanilo z njegovo vsebino.

Določbe 83. člena ZKP, ki so veljale v času izvajanja postopka pred sodiščem prve in druge stopnje, so zavezovale preiskovalnega sodnika, da po končani preiskavi in tudi v primerih, ko da soglasje, da se sme obtožnica vložiti brez preiskave, med drugim izloči iz spisov vsa obvestila, ki jih je po 148. členu ZKP dal organom za notranje zadeve obdolženec. V 5. odstavku 83. člena ZKP je bilo določeno, da se sodna odločba ne sme opreti na obvestila, ki bi morala biti po 3. odstavku izločena iz spisov. Obveznost izločanja teh obvestil je predpisana tudi v nadaljnjem teku kazenskega postopka (4. odstavek 276. člena, 3. odstavek 340. člena in 5. odstavek 377. člena ZKP). Po 2. odstavku 148. člena ZKP smejo organi za notranje zadeve (po zadnjih spremembah in dopolnitvah ZKP je to policija), da bi izvršili naloge, navedene v 1. odstavku istega člena, zahtevati tudi potrebna obvestila od oseb. O dejstvih in okoliščinah, ki se ugotovijo pri posameznih dejanjih in utegnejo biti pomembne za kazenski postopek, in o predmetih, ki so bili najdeni ali zaseženi, se napravi zapisnik ali uradni zaznamek.

Urad kriminalistične policije Policijske uprave L. je k poročilu dopolnitve kazenske ovadbe z dne 8.6.2000 med ostalim priložil tudi "rokopis - izjavo J.N. z dne 6.6.2000". Ta lastnoročno napisana in podpisana izjava se nahaja v kazenskem spisu na l. št. 47 - 51. Gre za izjavo, ki ni bila zapisana s strani kriminalistov v obliki uradnega zaznamka. Zato je ni mogoče obravnavati kot izjavo, ki je bila dana na zahtevo kriminalistov v smislu določbe 2. odstavka 148. člena ZKP. To še posebej, ker zahteva ne trdi, da je J.N. sicer lastnoročno izjavo napisal na zahtevo in pod pritiskom policije in neprostovoljno. Prav tako ni zatrjevano, da se je na kaj takega skliceval J.N. V tem položaju sodišču, ki izjave ni izločilo, ni mogoče očitati kršitve navedenih postopkovnih določb. Čeprav je preiskovalna sodnica s sklepom (l. št. 228) izločila iz kazenskega spisa uradne zaznamke z obvestili, ki so bila dana po 2. odstavku 148. člena ZKP organu za notranje zadeve, je res, da so v njem ostali uradni zaznamki o razgovoru kriminalistov z J.N. z dne 24.5.2000 (l. št. 316) in z dne 6.6.2000 (priloga B7-B9), ki jo je zagovornik obs. B.S. predložil sodišču na glavni obravnavi dne 28.3.2002 (l.št. 1160) zaradi vložitve v spis in o razgovoru z B.M. z dne 24.5.2000 (l. št. 318). V prilogah spisa (C13) je tudi uradni zaznamek o opravljenem razgovoru kriminalistov z obs. B.S., ki pa se ne nanaša, kot je razvidno iz njegove vsebine, na obravnavano kaznivo dejanje. Obsojenčev zagovornik je na glavni obravnavi dne 20.5.2002 (l. št. 1276) predložil uradni zaznamek o razgovoru kriminalistov z B.M. z dne 13.4.2000. Na glavni obravnavi dne 27.5.2000 (l. št. 1284) je sodišče ta uradni zaznamek s sklepom izločilo iz kazenskega spisa ter izrecno zapisalo, da ga senat ni ter da ga tudi ne bo vpogledal. Predvsem je treba ugotoviti, da se pravnomočna sodba ne opira na navedena obvestila, temveč na dokaze, ki so bili izvedeni pred sodiščem. Glede na zakonsko ureditev je sodišče bilo dolžno iz kazenskega spisa izločiti vse uradne zaznamke, ki imajo naravo obvestil, danih po 2. odstavku 148. člena ZKP organom za notranje zadeve oziroma policiji. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča z dne 21.3.2002, št. U-I-92/96, v bistvu izraža stališče, da že sama neizločitev takšnih obvestil, ki dajejo sodnikom možnost seznanitve s podatki, pridobljenimi v predkazenskem postopku, pomeni kršitev pravice do nepristranskega sojenja, ki sama po sebi kaže na nezakonitost sodbe. To bi pomenilo, da v konkretnih zadevah sploh ni dovoljena presoja o tem, ali je takšna kršitev vplivala ali mogla vplivati na sodniško odločitev in s tem na zakonitost sodbe. Toda to vprašanje je treba obravnavati v okviru določb, ki so v času sojenja na prvi in drugi stopnji urejale sodnikovo izločitev.

Kadar so podane v določbah 1. od 5. točke 39. člena ZKP navedene okoliščine, sodnik ali sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti (izključitveni razlogi). V 6. točki istega člena je uzakonjen odklonitveni razlog, ki je opredeljen z obstojem okoliščin, katere vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti. Izključitveni razlogi vselej zahtevajo sodnikovo izločitev (1. odstavek 40. člena ZKP), medtem ko so okoliščine, ki so podlaga za sodnikovo odklonitev, nanje se lahko sklicuje tudi sodnik sam (2. odstavek 40. člena ZKP), ali pa jih uveljavljajo stranke (1. odstavek 41. člena ZKP), podvržene presoji sodišča. Stranke lahko zahtevajo izločitev sodnika, brž ko izvejo za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave, izločitev sodnika višjega sodišča pa v pritožbi ali odgovoru na pritožbo. V teh primerih sodišče ne preizkusi le njihovega obstoja, temveč tudi presodi, ali morejo vzbuditi resen dvom o sodnikovi nepristranskosti oziroma ali na njihovi podlagi ni mogoče izključiti, da bo njegova odločitev pristranska. Zato se tudi v primerih obvestil, ki niso izločena iz spisa, opravi takšna presoja. Na slednje je utemeljeno sklepati tudi na podlagi dopolnitev določb 39. člena ZKP (Zakon o spremembah in dopolnitvah ZKP, ZKP-e - Uradni list RS, št. 56-2770/2003), ki v 4.a točki določajo, da sodnik v isti zadevi ne more odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisov (83. člen), razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev.

Glede na to, da je obramba vložila med postopkom le zahtevo za izločitev sodnika M.P., ki je bila zavrnjena, ne pa tudi izločitve vseh ostalih sodnikov, ki so navedeni v zahtevi, na kar se zahteva niti ne sklicuje, je treba poudariti, da takšen pristop v primerih, ko sodišče ne postopa v skladu z določbami 3. odstavka 83. člena ZKP, zahteva od obrambe, ki zatrjuje, da je s tem prišlo do pristranskega sojenja, da v pritožbenem postopku izkaže verjetnost, da je ta kršitev mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa dokazovati, da je dejansko vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. V pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje sta obsojenec in zagovornik izpodbijala odločitev, s katero je sodišče izločilo iz kazenskega spisa uradni zaznamek z dne 13.4.2000, ki vsebuje izjavo B.M. in ki ga je zagovornik izročil sodišču s predlogom, da se vzame v spis. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je odločitev prvostopnega sodišča bila pravilna, zavzelo pa tudi stališče do obsojenčeve trditve, da je sodišče kršilo postopek, ker obvestila ni izločilo takoj po njegovi predložitvi, češ da se je lahko v vmesnem času seznanilo z njegovo vsebino. V zahtevi zagovornik slednjo trditev, ki je v nasprotju z izrecnim zapisom v navedenem zapisniku o glavni obravnavi, le ponavlja, v ostalem pa razen splošne trditve, da se sodniki ne bi smeli seznaniti z navedenimi obvestili, ne navaja okoliščin, s katerimi bi bila izkazana vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo in zakonitostjo izpodbijane pravnomočne sodbe. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da so z neizločitvijo navedenih uradnih zaznamkov bile bistveno kršene določbe kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ter obsojenčeva pravica do nepristranskega sojenja.

Zahteva tudi meni, da je bila s pravnomočno sodbo kršena pravica obsojenca do poštenega sojenja, ker je sodišče zavrnilo predlog, da se opravi rekonstrukcija inkriminiranega dogodka, ker je bil J.N. v ponovljenem postopku zaslišan kot priča in ker je na glavni obravnavi sodišče skupno zasliševalo B.M. in J.N. v zvezi z vsebino v L. najdenega kovčka. S tem je omogočilo M., da usklajuje svojo izpovedbo z N. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga za opravo rekonstrukcije. Glede na ostale izvedene dokaze je ocenilo, da so dejstva, ki naj bi se ugotavljala z izvajanjem tega dokaza dovolj razjasnjena. Sodišče druge stopnje je tudi z odločitvijo in obrazložitvijo tega dokaznega predloga soglašalo. Glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto presoja, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Z navedbo, da naj se opravi rekonstrukcija dogodka zaradi preveritve zagovora obs. S. in trditve iz obtožbe, ki je podkrepljena s trditvijo M., da je bil ranjen, zahteva ne izkazuje verjetnosti, da bi izvedba tega dokaza lahko odločilno vplivala na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče z izvedenimi dokazi. Povsem enaka ugotovitev velja tudi za odločitev sodišča, ki je povezana z zavrnitvijo predloga za zaslišanje priče J.K. Ne glede na razloge prvostopne sodbe, ki jih kot nepravilne ocenjuje tudi sodišče druge stopnje, je bistvo zavrnitve izvedbe tega dokaza v tem, da vse tisto, o čemer naj bi bila zaslišana ta priča, ni pravno relevantno. Zahteva za varstvo zakonitosti pa pravne relevantnosti tega dokaza tudi ne utemelji z zadostno stopnjo verjetnosti. Zato z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov niso bile kršene pravice obrambe, ki so vplivale na zakonitost sodbe in s tem tudi ni bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

J.N. je bil v ponovljenem postopku v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca zaslišan kot priča. Gre za spremembo njegovega statusa, ki je posledica tega, da je kazenski postopek zoper njega bil pravnomočno končan. Nobene zakonske ovire ni, da ga sodišče v tako nastalem položaju ne bi smelo v nadaljevanju kazenskega postopka zoper obsojenca zaslišati kot pričo, čeprav je pred tem v svojstvu obdolženca izpovedoval o predmetnem kaznivem dejanju. Takšen primer zahteva le poglobljeno in dovolj kritično oceno verodostojnosti dane izpovedbe. Zato stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče ne bi smelo N. zaslišati kot pričo, ampak bi lahko le prebralo njegov zagovor, ni sprejemljivo. V 1. odstavku 17. člena ZKP določeno načelo materialne resnice v povezavi z določbo 5. odstavka 329. člena ZKP nalaga in omogoča sodišču, da izvede dokaze, ki jih stranke niso predlagale. Nakazovanje zahteve, da sodišče ne bi smelo zaslišati N. kot pričo, ker obramba tega ni predlagala, zaradi tega ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe opisalo temeljne kriterije, ki se upoštevajo pri ocenjevanju verodostojnosti izpovedb prič ter navedlo tudi, da veljajo smiselno enako za izpoved obtoženca.

Zaključilo je, da je prikazana izhodišča upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo izpovedbi M. in N. To pa ne pomeni, da je pri tej oceni spregledalo dejanski status enega in drugega ter da je s tega vidika premalo kritično ocenilo njuno izpovedovanje glede odločilnih dejstev in okoliščin, ki zadevajo kaznivo dejanje obs. S. S tem, ko je sodišče oprlo sodbo na izpovedbo, ki jo je v ponovljenem sojenju na glavni obravnavi dal N. in na zagovor obt. M., ni bistveno kršilo določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Kolikor pa zahteva ne soglaša z oceno izpovedbe N. in zagovora M. uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 28.3.2002 (l. št. 1157-1160) je sodišče med zasliševanjem priče J.N. pokazalo posamezne zasežene predmete najprej njemu in nato še B.M., ki je kot obtoženec bil prisoten pri tem zaslišanju. V bistvu je šlo pri tem procesnem dejanju za prepoznavo predmetov, ki so bili v kovčku, najdenem v L. Prepoznava predmetov je urejena v 1. odstavku 242. člena ZKP. Opravi jo priča na način, ki je predpisan v tej določbi. Glede na to, da je sodišče priči N. pokazalo predmete, ne da bi od njega zahtevalo, da jih predhodno opiše, ni postopalo v skladu s to določbo. Zato bi nepravilno izvedena prepoznava lahko predstavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, če bi to kršitev zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala in pri tem ugotovila vzročno zvezo med kršitvijo in nezakonitostjo pravnomočne sodbe. Ni pa mogoče sprejeti očitka zahteve, da je sodišče z navedenim postopanjem kršilo obsojenčevo pravico do poštenega sojenja. Za takšno sojenje je bistveno, da ima obdolženec, zoper katerega se vodi kazenski postopek, zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen. Te možnosti obsojenca in njegove obrambe tudi v pogledu izpovedbe J.N. niso bile omejene.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi vložnik zahteve v odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih oziroma v njihovi popolni nejasnosti ter v precejšnjem nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Popolna nejasnost razlogov izpodbijane sodbe naj bi bila podana v zvezi z okoliščino, ali in v katero nogo je bil ranjen M., protispisnost pa glede vsebine zapisnikov o zaslišanju M. in N., izjav I.H., F.K. ter J.Š. glede višine roparjev in izpovedb prič C., D.D. in zakoncev S. O okoliščini, ki zadeva poškodovanje M. med izvršitvijo kaznivega dejanja, imata obe sodbi povsem jasne in določne razloge, iz katerih je razvidno tudi, na katere dokaze jih opirata in kako jih ocenjujeta. Protispisnost je podana takrat, kadar se o odločilnih dejstvih v obrazložitvi sodbe vsebina listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku povzema v nasprotju z njihovo pravo vsebino ter se nato nanjo opre dokazna ocena. Niti obrazložitev pravnomočne sodbe niti navedbe zahteve ne omogočajo zaključka, da je sodišče storilo navedeno kršitev. Iz vsebine obrazložitve, v kateri zahteva opozarja na popolno nezanesljivost N. kot priče z povzemanjem posameznih delov njegovih izjav ter njeno navajanje, da v zvezi s poškodovanjem M. spremenjene izjave slednjega in N. niso podkrepljene z materialnimi dokazi, da sodba temelji na izpovedbah dveh nespornih udeležencev ropa in da je vloga N. ostala do konca nepojasnjena, prikazovanje, da M. in N. nista govorila resnice z istočasno grajo ocene njunih izjav ter da je vprašljiva dokazna vrednost vsebine najdenega kovčka in s primerjavo izpovedb I.H., F.K. in J.Š. v zvezi z okoliščino, da je med storilcema obravnavanega kaznivega dejanja bila razlika v višini ter z očitkom, da sta sodišči prve in druge stopnje na nedopusten način ocenili zagovor, ki ga je dal v preiskavi obsojenec v zvezi z alibijem, v bistvu v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zahteva namreč s temi navedbami drugače kot sodišče presoja obsojenčev zagovor in izvedene dokaze. Glede na povedano, in ker zahteva ne navaja konkretno, o katerih odločilnih dejstvih je podano precejšnje nasprotje med razlogi pravnomočne sodbe in vsebino zapisnikov o izpovedbah prič C., D.D. in zakoncev S. in ker ima sodba potrebne razloge o vseh odločilnih dejstvih, uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni utemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi meni, da je podana kršitev kazenskega zakona, ki je sicer konkretno ne opredeli. Z navedbo, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, meri na kršitev 3. točke 372. člena ZKP. Toda na podlagi utemeljitve, ki temu sledi in katera se sklicuje, da je pogoj za obstoj kazenskega pregona utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, da le ta ni podan in da izpoved soobdolženca ne zadostuje za obstoj utemeljenega suma, da je tako imenovana "pravnomočna obtožba"le formalnega pomena in konkretnem primeru privede le do oprostilne sodbe za obs. S., ni mogoče sklepati na zatrjevano kršitev kazenskega zakona. Razumeti jo je kvečjemu kot trditev, da ni dovolj dokazov za obsodilno sodbo, izrečeno obsojencu, kar prav tako spada na področje ugotavljanja dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve, zato je zahtevo zagovornika obs. B.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.