Jedro

Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.

Ker znaša razdalja od avtobusne postaje do tožnikovega delovnega mesta več kot dva kilometra, je tožnik upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi prvega odstavka 168. člena ZUJF (po katerem zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 27. 3. 2013 in sklep št. ... z dne 19. 12. 2012 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki izplača stroške javnega prevoza za november in december 2012 ter januar 2013, za relacijo od Avtobusne postaje A. do C. in v nasprotno smer, v mesečnem znesku 37,00 EUR za november 2012 in januar 2013 in 36,00 EUR za december 2012, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, podrejeno pa, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka, oziroma, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila tožba vložena dne 27. 5. 2013 in je zato prepozna. Sodišče prve stopnje tudi ni sprejelo dokaznega sklepa v skladu z 287. členom ZPP. Kot izhaja iz dohodnega žiga sodišča prve stopnje, je bila tožba vložena 28. 5. 2013, ni pa razvidno, s katerimi dokazi je sodišče to ugotovilo. Tudi če bi bila vložena 29. 4. 2013, je vložena prepozno. Pritožba zoper prvostopni sklep je bila vložena 7. 1. 2013, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja o pritožbi tožnika zoper prvostopni sklep ni odločila v roku 30 dni od vložitve pritožbe, rok za vložitev tožbe pa je začel teči 6. 2. 2013. Zato bi moral tožnik uveljavljati sodno varstvo v roku iz drugega odstavka 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), oziroma drugega odstavka 39. člena ZJU, to je v roku 30 dni od dneva, ko je potekel rok za izdajo sklepa Komisije za pravice iz delovnega razmerja, to je najkasneje dne 8. 3. 2013. ZJU ne določa, da mora javni uslužbenec čakati z vložitvijo tožbe vse do vročitve sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, glede na določbo drugega odstavka 25. člena ZJU pa ni dvoma, da je zakonodajalec določil prekluzivni rok za vložitev tožbe oziroma za uveljavljanje sodnega varstva prav z namenom, da se odstrani vsakršen dvom glede roka za uveljavljanje sodnega varstva v primeru, ko sklep Komisije za pravice iz delovnega razmerja ni izdan v roku 30 dni od vložitve pritožbe.

Sporno pa je tudi vprašanje, ali je tožeča stranka upravičena, glede na določila ZUJF, do povračila potnih stroškov za prevoz na delo v primeru, ko razdalja od zadnjega javnega prevoza do delovnega mesta znaša do 2 km, pri čemer med strankama ni bila sporna uporaba daljinomera in ni bilo sporno, da razdalja, ki jo mora premostiti tožnik, znaša manj kot 2 km. Tožeča stranka tudi ni prerekala navedbe tožene stranke, da je razdalja do B. dejansko manjša kot kaže daljinomer, ki ga je določila Vlada RS s sklepom z dne 10. 5. 2013, saj je mogoče do vhoda na naslovu B. priti neposredno z B., daljinomer pa upošteva poleg najkrajše poti še pot okoli stavbe. Tožena stranka vztraja, da je ravnala pravilno, ko je z uporabo sklepnega daljinomera TIS ugotovila, da razdalja znaša manj kot 2 km, kar pomeni, da tožniku ne pripada povračilo stroškov prevoza v višini mesečne vozovnice. Po sprejemu sklepa Vlade RS št. 00730/50/2012/7 z dne 20. 1. 2013, na podlagi katerega se je določila uporaba enotnega daljinomera, pa je ugotovljeno, da znaša najkrajša pot 1,96 km. Ne strinja se tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je treba ugoditi zahtevku tožnika, ker tožena stranka plačuje povrnitev stroškov prevoza od istega izhodišča do B., pri čemer gre celo za krajšo razdaljo. Koliko znaša razdalja do B., ni pravno pomembno, ker predmet odločanja ni povračilo stroškov na tej relaciji. Sodišče je bistveno kršilo tudi določbe postopka, ker napačno povzema navedbe tožene stranke glede razdalje v zvezi z daljinomerom do B. in do C.. Prav tako se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je razdalja od Avtobusne postaje A. do C. manj kot 2,0 km.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožba vložena prepozno. Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 in naslednji; ZJU) v 24. členu določa, da je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja (tretji odstavek 24. člena ZJU) in v primeru odločitve o drugih pravicah in obveznostih, če komisija na predlog javnega uslužbenca oceni, da bi z izvrševanjem nastale težko popravljive posledice (četrti odstavek 24. člena ZJU). O pritožbi odloča komisija za pritožbe (prvi odstavek 35. člena ZJU). Komisija za pritožbe mora odločiti o pritožbi najkasneje v tridesetih dneh (drugi odstavek 39. člena ZJU). Javni uslužbenec lahko zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v tridesetih dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe (drugi odstavek 25. člena ZJU). Javni uslužbenec ima torej pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje javnemu uslužbencu dve možnosti za vložitev tožbe. Takšno stališče je v podobnem primeru zavzelo VS RS v sklepu opr. št. VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil drugostopenjski sklep tožene stranke z dne 27. 3. 2013 tožniku vročen 22. 4. 2013, je bila tožba, vložena dne 29. 4. 2013, pravočasna.

Tožnik je uveljavljal povračilo stroškov prevoza na relaciji od Avtobusne postaje A. na katero se pripelje iz D., do delovnega mesta, to je do C.. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada zaposlenemu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra, skladno s prvim odstavkom 168. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/2012 in naslednji; ZUJF). Bistvo spora je torej v tem, ali znaša razdalja od Avtobusne postaje A. do tožnikovega delovnega mesta na naslovu C., več kot dva kilometra. Sodišče prve stopnje je to dejstvo pravilno ugotovilo, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo navedbe tožene stranke glede razdalje v zvezi z daljinomerom od Avtobusne postaje A. do B. in do C., oziroma ker se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je razdalja od Avtobusne postaje A. do C. manj kot dva kilometra. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da iz spletnega portala Google (A3) izhaja, da znaša dolžina poti na relaciji od A. do C. 2,0 kilometra, po daljinomeru spletnega portala Najdi.si pa 1,96 kilometra. Prav tako je ugotovilo, da znaša razdalja do B. po daljinomeru Najdi.si 2,10 kilometra, zato ni upoštevalo kot pravno odločilnih navedb tožene stranke, da ta razdalja ne znaša več kot dva kilometra. Zato tožena stranka s tovrstnimi pritožbenimi očitki izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kar pa ni utemeljeno.

Ker sta se obe stranki v svojih vlogah odpovedali glavni obravnavi ter predlagali, da sodišče odloči brez glavne obravnave, ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče kršilo določbe postopka s tem, ker ni sprejelo dokaznega sklepa. Izven glavne obravnave sodišče sploh ne sme sprejeti dokaznega sklepa v smislu prvega odstavka 287. člena ZPP, ki določa, da izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo. Določba 287. člena ZPP je namreč uvrščena v poglavje o glavni obravnavi, dokazni sklep pa je v ZPP predvideno procesno dejanje v poteku glavne obravnave, ne pa tudi v primeru, ko sodišče razsodi, ne da bi opravilo glavno obravnavo.

Tožnik je zatrjeval, da znaša razdalja na relaciji od Avtobusne postaje A. do C. dva kilometra, če se uporablja daljinomer spletnega portala Google, oziroma 2,1 kilometra do zgradbe na B., ki je bližje Avtobusni postaji A. kot zgradba na naslovu C. (tožnikovo delovno mesto), z uporabo daljinomera na spletnem portalu Najdi.si. Pritožbeno sodišče je preverjalo trditve tožene stranke, da znaša razdalja ob uporabi Telefonskega imenika Slovenije (portal Itis.si/zemljevid) manj kot 2 km, vendar to ne drži, saj za to razdaljo daljinomer na portalu Itis.si/zemljevid pokaže daljavo 2,065 km, torej več kot dva kilometra. Bistvo navedenega je, da spletni daljinomeri ne dajejo identičnih rezultatov pri enaki poti. Zato glede na vse okoliščine primera, ko torej Itis.si da rezultat, ki presega 2 kilometra, Google 2 kilometra in Najdi.si za krajšo pot, do B., več kot dva kilometra, ni mogoče upoštevati le rezultata iz Najdi.si oziroma šteti, da je le rezultat na Najdi.si pravilen. Zato je sodišče prve stopnje, na podlagi zgornjih ugotovitev, pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Za pritožbeno rešitev zato niso bistvene navedbe, da naj bi bil izračun poti za B. ob uporabi Najdi.si nepravilen, saj pot upošteva razdaljo, ki ne gre naravnost do zgradbe, temveč obkroži zgradbo na tem naslovu, in s tem „doda“ dodatno pot. To ni odločilno, prav glede na dejstvo, da vsak daljinomer prikaže nekoliko drugačen podatek pri izračunu poti, pri čemer Itis.si, po katerem pot do C. znaša 2,065 km, poti ne prikaže tako, kot to tožena stranka trdi pri Najdi.si za B..

Za odločitev tudi ni bistveno, da je Vlada Republike Slovenije s sklepom št. 00730-50/2012/7 z dne 10. 1. 2013 določila enotni daljinomer, in sicer daljinomer „Zemljevid.najdi.si“. Iz sklepa izhaja, da se uporablja najkasneje pri izračunu plače za februar 2013, tožena stranka pa ni dokazala, da bi se uporabljal že pri izračunu potnih stroškov za januar 2013, zato v spornem obdobju ni bilo pravne podlage, da bi bili relevantni samo podatki daljinomera Najdi.si. Zaradi navedenega so bili podani pogoji za ugoditev tožbenemu zahtevku, v skladu z določbo prvega odstavka 168. člena ZUJF.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.