Jedro

Imetnik stanovanjske pravice je imel v času uveljavitve SZ dne 19.10.1991 (na že obstoječem stanovanju) na razpolago druga upravičenja po SZ - in torej ne tistih iz 116. člena istega zakona, ki so bila pridržana "občanu", ki ni imel razrešenega stanovanjskega vprašanja (ker NI bil imetnik stanovanjske pravice) in je to storil šele s preureditvijo prostorov v pomenu 116. člena SZ.

Izrek

Revizija se v delu, s katerim tožnik z njo izpodbija pravnomočno sodbo o zavrnitvi nedenarnega zahtevka, z a v r ž e, sicer pa z a v r n e.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka: Tožnik je s tožbo, vloženo 9.12.1992 (tedaj kot nasprotno tožbo v pravdi po tožbi sedanje toženke zoper njega zaradi izpraznitve stanovanja), terjal naj se ugotovi, da je na podlagi 116. člena Stanovanjskega zakona (SZ; Ur. l. RS, št. 18/91) solastnik stanovanja v poslovni stavbi v Slovenj Gradcu do 2/3. Vrednosti spornega predmeta v tožbi (niti nikoli pozneje) ni označil. Trdil je, da je v letih 1965 in 1966 predelal v stanovanje prazno podstrešje navedene poslovne stavbe, ki je bila v uporabi pravne prednice sedanje tožene stranke (M., ki so se po statusnih spremembah pripojile k sedanji toženi stranki). V pripravljalni vlogi z dne 20.3.2000 je postavil še podredni zahtevek za povračilo svojih vlaganj v po samoiniciativno angažiranem izvedencu ugotovljeni vrednosti stanovanja 3,017,022 SIT, nato pa je na glavni obravnavi 29.11.2004 zahtevek preoblikoval tako, da je prvotno podredni denarni zahtevek uveljavljal kot primarni, dotedanjega primarnega (za ugotovitev solastninske pravice) pa je uveljavljal podredno.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti (torej oba eventualno kumulirana zahtevka) zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik lastnih "vlaganj in njihove višine" ni dokazal. Ugotovilo je med drugim še, da tožena stranka ni več lastnica nepremičnine oziroma stavbe, v kateri je sporno stanovanje, in da je bila ta nepremičnina v denacionalizacijskem postopku leta 1999 pravnomočno vrnjena F. K., po njegovi smrti pa da se je na podlagi sklepa o dedovanju vknjižila sedanja lastnica E. K. - vendar tem dejstvom sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve svoje sodbe ni posvetilo posebne pozornosti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank (toženka je izpodbijala le odločitev o pravdnih stroških) in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo iz drugačnih razlogov. Ne glede na težavnost konciznega povzemanja teh razlogov je iz njih vendarle mogoče izluščiti, da je nosilni argument sodišča druge stopnje za potrditev prvostopenjske sodbe dejstvo, da tožnik ni imel statusa imetnika stanovanjske pravice na spornem stanovanju, kar naj bi bil po stališču pritožbenega sodišča pogoj za uspešno uveljavitev tožnikovih, v tem postopku terjanih upravičenj.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Pravnomočno sodbo izpodbija v celoti iz uveljavljanih revizijskih razlogov bistvene kršitve določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena istega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. Med številnimi očitki v njegovih obširnih revizijskih navedbah je tudi ta, da se sodišče druge stopnje zaradi zgrešenih materialnopravnih izhodišč sploh ni ukvarjalo s pritožbeno grajo v postopku na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja o neizkazanosti njegovih vlaganj. Predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je nato v svoji vlogi z dne 20.8.2008 še dopolnil navedbe iz pravočasno in pravilno po pooblaščencu - odvetniku vložene revizije, vendar revizijsko sodišče te dopolnitve, vložene po izteku zakonsko predvidenega 30-dnevnega prekluzivnega roka za vložitev revizije, ni upoštevalo.

V skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB in št. 45/2008) je bil izvod revizije poslan toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija v delu zoper pravnomočno odločitev o nedenarnem zahtevku ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O reviziji v delu, v katerem ni dovoljena: Revizija (367. člen ZPP) je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo, izdano na drugi stopnji, ki je v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT oziroma zdaj 4172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP).

Tožnik je v tem postopku uveljavljal dva zahtevka: obligacijskopravni denarni zahtevek za plačilo 3,017.022 SIT (zdaj 12.589,81 EUR) s pripadki in nedenarni stvarnopravni zahtevek za ugotovitev solastninske pravice. Gre torej za zahtevka z različno dejansko in pravno podlago in se zato pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena v zvezi z 39. členom ZPP). Glede prvega zahtevka za plačilo zneska 3,017.022 SIT (zdaj 12.589,81 EUR) s pripadki, ki je denarni in ki je bil pravnomočno v celoti zavrnjen, velja, da navedeni znesek presega mejni znesek za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Glede drugega zahtevka, ki je nedenarni pa velja, da je dovoljenost revizije v tem delu odvisna od zneska ocenjene vrednosti spornega predmeta, ki jo mora tožeča stranka navesti že v tožbi (drugi odstavek 44. člena in drugi odstavek 180. člena ZPP). Vendar tožnik vrednosti nedenarnega zahtevka v tožbi (niti kdaj koli pozneje med pravdo) ni navedel. Zato v zvezi z odločitvijo o nedenarnem stvarnopravnem zahtevku tožnika ni možen sklep o izpolnitvi pogoja za dovoljenost revizije - namreč, da vrednost tega izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT oziroma zdaj 4172,93 EUR. Če tožeča stranka ne navede vrednosti spornega predmeta (gre za v postopku z revizijo neodpravljivo pomanjkljivost), nima pravice do revizije (glej pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.12.1993, Poročilo VS RS II/93, str. 12). Po obrazloženem je bilo treba torej tožnikovo revizijo v ustreznem obsegu na podlagi določbe 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. O reviziji v delu, v katerem je dovoljena, vendar neutemeljena: Tožnikovi revizijski graji materialnopravnega pristopa sodišča druge stopnje k odločitvi v tem sporu je treba načelno sicer pritrditi in ga označiti za zgrešenega. Pravilen je namreč ravno obraten, saj je imel imetnik stanovanjske pravice v času uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91; v nadaljevanju: SZ) dne 19.10.1991 (na že obstoječem stanovanju) na razpolago druga upravičenja po SZ - in torej ne tistih iz 116. člena istega zakona, ki so bila pridržana "občanu", ki ni imel razrešenega stanovanjskega vprašanja (ker NI bil imetnik stanovanjske pravice) in je to storil šele s preureditvijo prostorov v pomenu 116. člena SZ. Vendar je bilo treba kljub temu tožnikovo revizijo v dovoljenem delu zavrniti. Tudi če bi tožnik v resnici s svojimi sredstvi in vlaganji preuredil podstreho v stanovanje (graja prvostopenjske ugotovitve da ni, v postopku s pritožbo na drugi stopnji ni bila izčrpana) bi imel na razpolago le za tak primer izrecno predvideno stvarnopravno upravičenje po 116. člena SZ (v tej smeri uveljavljan podredni zahtevek je bil pravnomočno in revizijsko neizpodbojno zavrnjen); nima pa možnosti izbire, saj ni nobene matrialnopravne (obligacijskopravne) podlage za vrnitev oziroma nadomestitev vrednosti v denarju, če nekdo vlaga v tujo stvar z namenom, da obdrži dosežene koristi zase (nepristno poslovodstvo po 227. členu ob uveljavitvi SZ še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tožnikova trditvena podlaga napeljuje le na sklep o posledici iz 116. člena SZ, na katerega je tudi sicer njegov zahtevek izrecno oprt. Tožena stranka pa zaradi tožnikovih morebitnih vlaganj tudi ne bi mogla biti obogatena, saj po stanju ob zaključku glavne obravnave, po katerem sodišče sodi, glede na v pritožbenem postopku neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni bila (več) lastnica nepremičnine, ki je bila predmet vrnitve v pravnomočno zaključenem denacionalizacijskem postopku in katere vrednost naj bi se povečala, kar pomeni, da v nobenem primeru ne bi mogla biti pasivno legitimirana v pravdi za povrnitev denarne nadomestitve vrednosti vlaganj.

S tem je implicitno odgovorjeno tudi na vse revizijsko uveljavljane procesne kršitve v pravnomočno končanem postopku, glede katerih se spričo doslej nanizanih razlogov v prid odločitvi o zavrnitvi denarnega zahtevka tožeče stranke izkaže, da na uveljavljan način v zvezi s to odločitvijo niso bile kakorkoli relevantno storjene; kolikor pa se v tej vsebini nanašajo na pravnomočno odločitev v delu, v katerem je v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni več mogoče (dovoljeno) izpodbijati, revizijski očitki ne terjajo odgovora.

Ker upoštevno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba tožnikovo revizijo v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.