Jedro

Ob sedanji zakonski ureditvi, ko sodišče zaradi prezasedenosti ustreznih ustanov nima na razpolago drugih mehanizmov oziroma drugih ustanov, kar bi mu omogočilo ustavno skladno odločanje o posegih v osebno svobodo obravnavanih oseb, mora sodišče ugotovljeno prezasedenost zavodov tehtati z drugimi okoliščinami primera. V okviru zakonskih možnosti mora posebno skrbno raziskati ter ugotoviti, v katerem zavodu bo namestitev za konkretnega udeleženca najprimernejša. Prostorske prezasedenosti zavodov po ustaljeni sodni praksi ni mogoče reševati z enostavno opustitvijo sodnega odrejanja ukrepov sprejema v varovani oddelek socialno varstvenih zavodov pri osebah, ki tak ukrep zaradi svojih potreb oziroma koristi nujno potrebujejo. Na ta način bi bilo namreč nesorazmerno poseženo v druge ustavne pravice teh oseb (do zdravstvenega varstva, ki obsega tudi pravice za primer invalidnosti, telesne in duševne prizadetosti). Zato se socialno varstveni zavod z verificiranim varovanim oddelkom po ustaljeni sodni praksi ne more uspešno upirati oziroma nasprotovati sprejemu osebe s trditvami o pomanjkanju prostorskih in kadrovskih zmožnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotna udeleženka sprejme v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda A. za čas enega leta od dneva sprejema. Glede stroškov postopka je odločilo, da se krijejo iz sredstev sodišča. 2. Zoper sklep vlaga pritožbo socialno varstveni zavod, v katerega naj bo nameščena nasprotna udeleženka. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da namestitev v varovani oddelek posega v ustavno pravico človeka do osebne svobode. Zato mora sodišče pred izrekom takega ukrepa zanesljivo ugotoviti in obrazložiti obstoj vseh pogojev iz 74. člena ZDZdr1. Po mnenju pritožnika akutno bolnišnično zdravljenje nasprotne udeleženke še ni zaključeno. Predlagatelj je poslal vloge za redni sprejem nasprotne udeleženke v številne socialno varstvene zavode, tudi pritožnika. Zato sklepa, da je zmožna bivanja na odprtem oddelku socialno varstvenega zavoda oziroma na oddelku s povečanim nadzorom. Gre za bistveno milejši obliki ukrepa, kot je varovani oddelek v socialno varstvenem zavodu, kjer so nameščeni tudi hetero agresivni uporabniki. Opozarja na 17. člen ZDZdr. Oseba ima pravico do varstva v socialnem in bivalnem okolju, ki je kar se da neomejevalno.

Graja trenutno prakso z uporabljanjem bližnjic oziroma zlorabo ZDZdr za sprejem v socialno varstvene zavode. Poudarja razliko med sprejemom v varovani oddelek posebnega socialno varstvenega zavoda in rednim sprejemom v zavod, ki ju zakonsko gledano ni mogoče združiti. Ni mogoče pričakovati, da se bo po izteku dobe, določene v izpodbijanem sklepu, za nasprotno udeleženko našlo prosto mesto na odprtem oddelku. Preskok seznama čakajočih za sprejem je kršitev Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva2 in nezakonito ravnanje.

Pritožnik ne izpolnjuje pogojev za sprejem nasprotne udeleženke na varovani oddelek, ker je prekomerno zaseden in ne izpolnjuje pogojev iz 4. člena Pravilnika o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije3. S sprejemom nasprotne udeleženke bi bila zasedenost varovanega oddelka 142 % in bi pritožnik s tem kršil zakonodajo. Nasprotni udeleženki in ostalim že nameščenim osebam ne bo mogoče nuditi zakonsko določene zaščite in varstva, predvsem z vidika različnosti zdravstvenih stanj in strokovne neusposobljenosti osebja. Prisilno nameščanje v prezasedene prostore predstavlja kršitev 21. člena Ustave RS ter 12. člena ZDZdr. Nasprotna udeleženka potrebuje drugačno strokovno obravnavo, milejšo obliko namestitve, ki bi bila lahko zagotovljena v kateremkoli socialno varstvenem zavodu, kjer imajo oddelek s povečanim nadzorom. Pri pritožniku so nameščeni tudi hetero agresivni uporabniki. Nekateri od njih so storili že hujša kazniva dejanja. Pritožnik ne prevzema odgovornosti za incidente, ki se lahko pripetijo. Odgovornost mora sprejeti sodišče, ki lahko presoja, kdo sodi v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda in kdo ne. Pridržanje brez privolitve v socialno varstveni ustanovi ne sme postati družbena rešitev za neoptimalno funkcioniranje socialnega in zdravstvenega sistema v državi. Na vse to je v postopku že opozoril. Opozarja na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 217/2016 z dne 20. 9. 2016 in meni, da sodišče ni odgovorilo na pravno vprašanje, ali nasprotna udeleženka spada v varovani oddelek posebnega socialno varstvenega zavoda.

3. Predlagatelj in nasprotna udeleženka oziroma njena odvetnica na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Namestitev v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda je dovoljena, če so kumulativno izpolnjeni pogoji iz 74. in 75. člena ZDZdr4. 6. Po podatkih spisa in izpodbijanega sklepa je nasprotna udeleženka na podlagi sodnega sklepa do 28. 1. 2019 na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... Že ob zadržanju na zdravljenje je bilo izpostavljeno predvidevanje, da bo zanjo treba urediti ustrezno namestitev v socialno varstveno institucijo, ker bo brez trajne oskrbe in varstva ogroženo njeno zdravje in življenje (sklep Pr 231/2018 z dne 28. 11. 2018, v prilogi A2 spisa). Tako je tudi mnenje lečeče psihiatrinje, ki ga je predlagatelj predložil sodišču (list. št. 4 spisa). Izvedenec je v tem postopku pojasnil, da je pri nasprotni udeleženki huda duševna motnja oziroma bolezen (paranoidna shizofrenija) zaradi več desetletnega opuščenega zdravljenja močno napredovala tako, da je postala kronična. Zaradi kroničnosti stanja oziroma take narave bolezni, slednje z nadaljnjim bolnišničnim zdravljenjem ni mogoče več izboljšati, ker za izboljšanje ni na voljo nobenih terapevtskih ukrepov več. S starostnimi spremembami se bo stanje nasprotne udeleženke samo še slabšalo. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožba z ničemer ne omaje, je pravilna pravna presoja sodišča, da je izpolnjen prvi pogoj iz 74. člena ZDZdr: da je akutno bolnišnično zdravljenje nasprotne udeleženke končano oziroma ni potrebno.

7. Pravilna je tudi ocena in ugotovitev, da nasprotna udeleženka zaradi narave ugotovljene bolezni, ogrožanja lastnega zdravja in življenja ter nesposobnosti za samostojno življenje potrebuje stalno varstvo in oskrbo, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi, saj ji je lahko nudeno le z namestitvijo na varovanem oddelku v socialno varstvenem zavodu. Po ugotovitvah sodišča, oprtih na zbrano dokumentacijo in izvedeniško mnenje, nasprotna udeleženka ni zmožna in sposobna živeti sama. Pred hospitalizacijo je več kot 20 let živela ves čas v hiši. Stika z zunanjim svetom sploh ni imela, zgolj za njene osnovne potrebe v smislu prehranjevanja in zagotavljanja higiene je skrbela mati, ki je zdaj pokojna. Po njeni smrti je nasprotna udeleženka tujo socialno in zdravstveno pomoč odklanjala, se zapirala v hišo in vanjo ni nikogar spuščala. Z neurejenim življenjskim slogom, odklanjanjem hrane in zdravniške pomoči tudi glede telesnih bolezni se je življenjsko ogrožala. Sodišče se je tudi samo v srečanju in pogovoru z njo prepričalo, da je, čeprav še ne gre za starejšo osebo, telesno oslabela, shujšana, neurejena in že s težavo hodi. Druge oblike socialno zdravstvene pomoči (socialne oskrbovalke, nadzovarovana obravnava ali ambulantno zdravljenje) ji ob takih dejanskih ugotovitvah brez dvoma ne morejo pomagati. Narava njene bolezni je sodeč po mnenju izvedenca taka, da zahteva nepretrgano posebno zaščito in varstvo v zavodu tako, da ne bi mogla zapuščati zavoda po lastni volji. Brez nadzora in stalnega varstva bi sicer zaradi nekritičnosti in slabše orientiranosti lahko kam odtavala, se ne bi znala vrniti, obnašati v prometu, zaradi ugotovljene nestabilne hoje pa bi se tudi poškodovala pri padcih. Ugotovljene potrebe nasprotne udeleženke so torej tiste, ki narekujejo nepretrgano zaščito in varstvo v institucionalnem varstvu. Drugi blažji načini, ki bi manj omejevali njeno osebno svobodo, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso primerni. Dejstvo, da je predlagatelj podal vloge za sprejem več socialno varstvenim zavodom, pravilne presoje sodišča prve stopnje o navedenih pogojih za sprejem ne omaje. Vloge so bile podane z namenom pridobivanja mnenja socialno varstvenega zavoda o izpolnjevanju pogojev za sprejem, ki mora biti priloženo k predlogu za sprejem v varovani oddelek na podlagi sklepa sodišča (tretji odstavek 75. člena ZDZdr; primerjaj tudi pozivni sklep sodišča za dopolnitev predloga na red. št. 4 spisa). Vsi pritožbeni očitki o uporabljanju bližnjic in zlorabi ZDZdr za sprejem v socialno varstveni zavod so zato neutemeljeni in odveč.

8. Pritožnik ne zatrjuje, da niso izpolnjeni splošni pogoji za namestitev nasprotne udeleženke pri njem (kar je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 217/2016 z dne 20. 9. 2016, na katerega se sklicuje). Opozarja na prostorsko stisko, prezasedenost svojega varovanega oddelka in na s tem povezano nevarnost za kršitve človekovih pravic nasprotne udeleženke in drugih že nameščenih oseb, ker jim ne more več zagotavljati varnega, dostojnega in strokovno ustreznega bivanja.

9. Če sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz 75. člena ZDZdr za sprejem osebe v varovani oddelek brez privolitve, mora s sklepom določiti tudi konkretni socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme (drugi odstavek 48. člena ZDZdr). Prostorska stiska socialno varstvenih zavodov je splošno znana, pereča in zaskrbljujoča tudi z vidika varnosti in kršitev ustavno zagotovljenih pravic nameščenim osebam. Tudi sodišča jo zaznavajo kot vprašanja sistemske pomanjkljivosti obravnave oseb z duševno motnjo, ki odpira pomembna ustavna pravna vprašanja, spričo katerih je Ustavno sodišče RS že pričelo postopek za oceno ustavnosti ZDZdr. Zakonsko ureditev, ki ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr kot edino možnost nudi odreditev sprejema osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, bo presojalo zlasti z vidika skladnosti s prvim odstavkom 19. člena Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja pravico do svobode, in z 21. členom Ustave RS, ki zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v vseh postopkih5. Ob sedanji zakonski ureditvi, ko sodišče zaradi prezasedenosti ustreznih ustanov nima na razpolago drugih mehanizmov oziroma drugih ustanov, kar bi mu omogočilo ustavno skladno odločanje o posegih v osebno svobodo obravnavanih oseb, pa mora sodišče po mnenju pritožbenega sodišča ugotovljeno prezasedenost zavodov tehtati z drugimi okoliščinami primera. V okviru zakonskih možnosti mora posebno skrbno raziskati ter ugotoviti, v katerem zavodu bo namestitev za konkretnega udeleženca najprimernejša. Prostorske prezasedenosti zavodov po ustaljeni sodni praksi ni mogoče reševati z enostavno opustitvijo sodnega odrejanja ukrepov sprejema v varovani oddelek socialno varstvenih zavodov pri osebah, ki tak ukrep zaradi svojih potreb oziroma koristi nujno potrebujejo. Na ta način bi bilo namreč nesorazmerno poseženo v druge ustavne pravice teh oseb (do zdravstvenega varstva, ki obsega tudi pravice za primer invalidnosti, telesne in duševne prizadetosti). Zato se socialno varstveni zavod z verificiranim varovanim oddelkom po ustaljeni sodni praksi ne more uspešno upirati oziroma nasprotovati sprejemu osebe s trditvami o pomanjkanju prostorskih in kadrovskih zmožnosti6. Tudi pritožnik zgolj s tem ugovorom v pritožbenem postopku ne more uspeti.

10. Vendar pa v izpodbijanem sklepu ni vsebinskih razlogov in ugotovitev, zakaj je sodišče izmed predlaganih socialno varstvenih zavodov za namestitev nasprotne udeleženke izbralo pritožnika. Pri določitvi socialno varstvenega zavoda mora upoštevati zlasti osebne okoliščine osebe (79. člen ZDZdr), kar vključuje tudi upoštevanje njenega zdravstvenega stanja in strokovno usposobljenost osebja, kar izpostavlja pritožba. Na možnost namestitve v varovanih oddelkih drugih socialno varstvenih zavodov je pritožnik opozarjal v svojem mnenju, pridobljenem v postopku na prvi stopnji. Sodišče se do njegovih navedb ni opredelilo niti iz sklepa ni razvidno, da bi jih sploh obravnavalo. Izbiro zavoda je pojasnilo le s pavšalno navedbo, da so vsi socialno varstveni zavodi prezasedeni in se pri tem oprlo na povsem neobrazloženo izjavo izvedenca, da je pritožnik za nasprotno udeleženko najprimernejši. Ne gre le za pravno vprašanje, kot pravi pritožba. Konkretne osebne okoliščine nasprotne udeleženke o njenem zdravstvenem stanju so tudi dejanske narave, ki pa jih sodišče prve stopnje doslej z izvedencem še ni dovolj raziskalo oziroma ugotovilo. Zato sklepa ni mogoče preizkusiti in ga je bilo treba skladno s 3. točko 365. člena ZPP7 v zvezi s 37. členom ZNP8 in s 30. členom ZDZdr razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču v nov postopek. Glede na naravo zadeve, načelo ekonomičnosti ter nujnost in hitrost postopka pritožbeno sodišče o tem ni odločalo samo. Ocenjuje, da glede na že izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje dopolnitev postopka na prvi stopnji slednjega ne bo bistveno zavlekla in udeležencem ne bo bistveno kršila pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ponovno odločanje na prvi stopnji utemeljuje tudi morebitna izbira drugega zavoda, ki mu je treba dati možnost izjave, vsem udeležencem pa možnost pritožbe.

11. V nadaljevanju naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek in ugotovi pravno relevantna dejstva glede namestitve nasprotne udeleženke v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Z izvedencem medicinske stroke naj natančno ugotovi njeno zdravstveno stanje in presodi (tudi upoštevaje predpise s področja socialnega varstva), ali njeno zdravstveno stanje res dovoljuje tudi namestitev v kombinirane socialno varstvene zavode, kot trdi pritožnik, ali le v posebne socialne varstvene zavode za odrasle, kot je to ugotovilo v izpodbijanem sklepu. Nato naj pri pristojnem ministrstvu preveri seznam primernih (posebnih) socialno varstvenih zavodov z za nasprotno udeleženko primernim varovanim oddelkom. Pri vseh primernih zavodih naj pridobi mnenje o sprejemu nasprotne udeleženke ter njihove odgovore vsebinsko pretehta. Nato naj ponovno odloči, upoštevaje vse ugotovljene okoliščine primera, v katerem zavodu bo najprimerneje preskrbljeno za varstvo in oskrbo nasprotne udeleženke. Svojo odločitev bo moralo tudi glede izbire socialno varstvenega zavoda v ponovnem postopku (tako kot ostale elemente za odrejeni ukrep) utemeljiti z vsebinsko popolnimi razlogi, da bo odločbo mogoče vsebinsko preizkusiti.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Pritožbo lahko vloži pridržana oseba, odvetnik, zakoniti zastopnik ali skrbnik, zakonec, oziroma oseba, s katero pridržana oseba živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, sorodnik v ravni vrsti ali v stranski vrsti do drugega kolena ter zdravstvena organizacija, v kateri je pacient. Vloži se pri sodišču prve stopnje v treh dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Zakon o duševnem zdravju, Ur. l. RS, št. 77/2008 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 38/2004 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 97/09, 84/12 in 85/14, 4 1.) če je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno; 2.) če oseba potrebuje stalno oskrbo oziroma varstvo, ki je ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način; 3.) če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; 4.) če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja; 5.) če navedenih vzrokov in ogrožanja iz 3. in 4. alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialno varstvenega zavoda, v nadzovarovani obravnavi); 6.) če izpolnjuje druge pogoje za sprejem v socialno varstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva. 5 Primerjaj sklep Ustavnega sodišča RS Up-93/18/19, U-I-477/18-2 z dne 18. 10. 2018 6 VS RS II Ips 351/2013, II Ips 43/2015, II Ips 114/2016 7 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 8 Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS št. 30/1986 s spremembami