Jedro

Organ je v svoji odločbi pravilno navedel povezavo med prehodnim barjem ter uporabo načela previdnosti, sodišče pa ponavlja, da v primeru dvoma javna korist ohranjanja narave prevlada nad razvojnimi interesi in drugimi javnimi koristmi, zato so navedbe tožnice glede svobodne gospodarske pobude neutemeljene.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja za izgradnjo komunalne infrastrukture v Poslovno-proizvodni coni O. – II. faza na tam navedenih zemljiščih (1. točka izreka). V drugi točki izreka je odločila, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica za 1. etapo izvedbe izgradnje poslovne cone O. – II. faza že pridobila okoljevarstveno soglasje (odločba prvostopenjskega organa št. 35402-11/2008-34 z dne 13. 5. 2009), ki je bilo izdano pod določenimi pogoji (omilitvenimi ukrepi), izgradnja pa je že izvedena. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da se obveznost presoje vplivov ugotavlja po Uredbi o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 78/06, 72/07, 32/09 in 95/11, v nadaljevanju Uredba). V skladu z 10. a 1 točko priloge II Uredbe je presoja vplivov na okolje obvezna, kadar gre za poseg za gradnjo industrijske cone, če je površina območja industrijske cone večja kot 50.000 m2. Prvostopenjski organ ugotavlja, da površina območja predvidene poslovno-proizvodne cone presega prag iz Uredbe, zato je za nameravani poseg presoja vplivov na okolje in pridobitev okoljevarstvenega soglasja obvezna. V postopku presoje sprejemljivosti posegov v naravo je treba upoštevati 101.e člen Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON), po katerem se v postopku presoje vplivov na okolje upoštevajo določbe predpisa, izdanega na podlagi 5. odstavka 33. člena tega zakona (četrti odstavek), torej določbe Pravilnika o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja (v nadaljevanju Pravilnik). Pravilnik v 38., 39. in 40. členu opredeli posege v naravo s pomembnimi vplivi na okolje ter varovana območja. Načelo previdnosti iz Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (v nadaljevanju Habitatna direktiva) je vsebinsko povzeto v drugem odstavku 3. člena Pravilnika, po katerem se v postopku presoje sprejemljivosti uporablja načelo previdnosti v vseh stopnjah presoje.

3. Prvostopenjski organ je na podlagi 61. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) zaprosil strokovno organizacijo - Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (v nadaljevanju ZRSVN), da s strokovnega vidika oceni, ali je nameravan poseg z vidika vplivov na okolje sprejemljiv za okolje. ZRSVN je posredoval mnenje št. 2-II-127/12-O-11/SR,MR z dne 5. 10. 2012, v katerem ocenjuje vpliv posega na posebno varstveno območje Zadnje struge pri Suhadolah, ob upoštevanju načela previdnosti, kot D-bistven. Iz navedenega mnenja izhaja, da bi izvedba obravnavanega posega bistveno vplivala na območje Natura 2000 Zadnje struge pri Suhadolah (v nadaljevanju območje Natura Zadnje struge) ter naravno vrednoto Suhadole – mokrišče in biotsko raznovrstnost, zato je obravnavani poseg z vidika varstva narave nesprejemljiv. V nadaljevanju obrazložitve odločbe prvostopenjski organ našteva dokumentacijo, na podlagi katere je odločal v ponovnem postopku, podrobno opisuje postopek pridobivanja mnenj ministrstev in organizacij, ki so glede na nameravani poseg pristojni za posamezne zadeve varstva okolja ter na kratko povzema bistvene ugotovitve iz te dokumentacije. Iz dokumentacije izhaja, da je bil na delu območja, namenjenega ohranitvi obstoječega stanja, v času popisa habitatnih tipov maja 2006 zabeležen habitatni tip prehodno barje s kljunastim šašjem, ki je habitatni tip, ki se ga skladno z določili Uredbe o habitatnih tipih prednostno ohranja v ugodnem stanju. Gre za zelo občutljiv ekosistem, saj je prehodno barje pomembno rastišče okroglolistne rosike, kljunastega šaša in ozkolistnega munca, ki spadajo v rdeči seznam v skladu s Prilogo 1 Pravilnika o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, in so označene kot ranljive vrste.

4. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je prehodno barje del območja, ki predstavlja pomembno blažilno cono med obstoječo poslovno cono in območjem Natura Zadnje struge, ki trenutno še preprečuje dodatne negativne vplive že zgrajene cone, ki bi prizadeli nova območja kvalifikacijskega habitatnega tipa ter da je treba prednostno težiti k ohranitvi prehodnega barja in v ta namen zagotoviti čim večji odmik kakršnihkoli posegov od barja (oziroma preprečiti morebitne škodljive vplive nanj). Večji odmik namreč močno povečuje možnost ohranitve barja. Prvostopenjski organ je pri obravnavi vplivov na varovana območja oz. njihove varstvene cilje še ugotovil, da v času izgradnje 1. etape II. faze cone izvedeni omilitveni ukrepi niso bili zadostni ter da je dejansko stanje na območju Natura Zadnje struge, glede na izhodiščno stanje v letu 2006, spremenjeno. Če bi omilitveni ukrepi dejansko učinkovali, ne bi smelo priti do spremenjenega stanja ali pa bi bile spremembe stanja bistveno manjše in škodljivi vplivi ne bi bili tako izraziti. Ugotavlja, da glede na to, da tožnici tudi na podlagi predloženih podatkov ni uspelo dokazati, da nameravani poseg ne bo škodljivo vplival na varstvene cilje območja, mora v skladu z načelom previdnosti odločiti v korist narave in zavrniti izdajo okoljevarstvenega soglasja.

5. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V zvezi s tožničinimi pritožbenimi navedbami med drugim pojasnjuje, da se ne strinja, da izpodbijana odločba povzema le mnenje ZRSVN. Pritrjuje, da ZRSVN res ni organ odločanja, da pa njegovega odločanja v konkretnem primeru tudi ni bilo zaslediti. Prvostopenjski organ je upošteval to mnenje, prav tako pa tudi ostalo dokumentacijo, ki jo je tožnica priložila vlogi oziroma posredovala tekom postopka. Nadalje ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je prvostopenjski organ napačno ugotovil dejansko stanje glede ustreznosti ureditve iztoka S1, saj je ugotovitev o tem prvostopenjski organ sprejel na podlagi ugotovitev ZRSVN, ki je zadnji opravil terenski ogled, tožnica pa ni redno izvajala monitoringa stanja.

6. Pri odločanju o izdaji okoljevarstvenega soglasja je treba izhajati iz dejanskega stanja v času izdaje odločbe. Ker je bil upravni postopek voden v letu 2012, bi se lahko študiji iz leta 2006, ki ju je predlagal tožnik, uporabili, če bi ostalo dejansko stanje nespremenjeno. Drugostopenjski organ se ne strinja s tožničino pritožbeno navedbo, da je prvostopenjski organ dokaze glede vpliva na habitatne tipe obravnaval skrajno selektivno in enostransko ter da se do vseh ni objektivno opredelil. Toženko namreč zavezuje prosta prosta presoja dokazov, po kateri o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Drugostopenjski organ navaja, da je preveril dokumentacijo in ugotovil selektivno navajanje tožnice iz določenih dokazov, prav tako pa je določene dokumente označil kot nezanesljive, saj so sami s seboj v nasprotju, in s tem potrdil navedbe prvostopenjskega organa.

7. Tudi če vzdržijo tožničine navedbe, da gre v primerjavi s 1. etapo v konkretnem primeru za veliko manjši obseg gradnje, to samo po sebi ne pomeni, da slednji ne bi bistveno spremenil obstoječega stanja. Površine, predvidene za pozidavo, namreč mejijo oz. obrobljajo območje, namenjeno ohranitvi obstoječega stanja, zato bi lahko prihajalo do neposrednega spiranja delcev (mimo zadrževalnikov) v času izvajanja gradbenih del na obravnavno območje.

8. Kot neutemeljene pa ocenjuje tudi pritožbene navedbe, da izpodbijana odločba zgolj pavšalno navaja, da obstaja problem odplavljanja drobnih delcev, saj so izkušnje med gradnjo 1. etape II. faze pokazale, da se odplavljanja materiala na območje Natura Zadnje struge ne da preprečiti niti z omilitvenimi ukrepi, prav tako se kot neizvedljiv kaže omilitveni ukrep, da je treba preprečiti dotok s hranili bogate vode na območju Natura Zadnje struge, saj do negativnega vpliva, kljub izvajanju ukrepov, še vedno prihaja. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da vpliv posega na habitat ali habitatni tip, ki je sicer z Uredbo o habitatnih tipih določen kot tak, ki se ga prednostno ohranja v ugodnem stanju, ne more biti predmet presoje sprejemljivosti, če ta habitat oz. habitatni tip ni hkrati določen kot varovano območje. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da je habitatni tip prehodno barje s kljunastim šašjem del območja, ki predstavlja pomembno blažilno cono med obstoječo poslovno cono in Natura območjem Zadnje struge, ki trenutno še preprečuje dodatne negativne vplive že zgrajene cone, ki bi prizadeli nova območja kvalifikacijskega habitatnega tipa. Zato drugostopenjski organ meni, da je prvostopenjski organ v presoji sprejemljivosti pravilno ocenjeval tudi vpliv uničenja oziroma okrnitve prehodnega barja na varovana območja ter da je bila pravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, da je za ohranitev prehodnega barja vsekakor treba ohraniti sedanje ekološko stanje med cesto in prehodnim barjem oziroma ohraniti gozd v tem območju, glede na to, da bi bila v primeru izvedbe poslovne cone struga med prehodnim barjem in območjem poslovne cone na območju obravnavanih parcel pozidana, saj bi se edino v tem primeru prehodno barje lahko ohranilo. Drugostopenjski organ tudi poudarja, da je bilo treba v konkretnem upravnem postopku upoštevati previdnostno načelo. Ker mora organ v primeru dvoma odločiti v korist narave, je investitor tisti, ki mora za izdajo pozitivne odločbe dokazati, da poseg ne bo škodljivo vplival na varstvene cilje območja.

9. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi vseh tožbenih razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da se je dejansko stanje od izdaje izpodbijane odločbe do vložitve tožbe, že bistveno spremenilo ter da vplivov na okolje ni. Trdi, da sta odločbi organov izdani v nasprotju s sedmim odstavkom 3. člena Pravilnika, saj da sta organa pri svoji odločitvi uporabila podatke iz leta 2012 in starejše, ki pa ne izkazujejo stanja v letu 2015. 10. Glede izgradnje II. faze navaja, da gre v primerjavi z I. fazo za veliko manjši obseg gradnje, kar pomeni, da izgradnja II. faze ne bi bistveno spremenila obstoječega stanja. Pri tem se sklicuje na Končno poročilo o spremljanju stanja narave med gradnjo komunalne infrastrukture na širšem območju Poslovno proizvodne cone O. – II. faza št. 227-02/09 z dne 14. 4. 2011, dopolnjeno skladno z zapisnikom UE Kamnik na zahtevo ZRSVN v točki 5.2. z dne 3. 7. 2011, A. d.o.o. Glede uporabe načela previdnosti zatrjuje, da v konkretni zadevi dvom ni bil izkazan, saj so na razpolago vse razpoložljive strokovne podlage, ki omogočajo presojo vplivov na okolje. Sklicuje se na 1. fazno poročilo o spremljanju stanja narave med obratovanjem Poslovne cone K. v letu 2011 z dne 14. 3. 2012, iz katerega izhaja, da je stanje na območju južnega barja nespremenjeno, na območju Natura 2000 šašje stabilno in brez očitnih škodljivih posledic za habitatni tip, na območju Natura 2000 jelševje zelo omejena ruderalizacija, vpliva na širše območje pa ni zaznati. V poročilu je nadalje ugotovljeno, da s stališča presoje vpliva na naravovarstvene pomembne habitatne tipe in rastlinske vrste, na podlagi ničelnega stanja, na vplivnem območju ni prišlo do bistvenih kvalitativnih sprememb, iz česar je sklepati, da so ukrepi učinkoviti.

11. Zatrjuje, da ni mogoče slediti navedbam v izpodbojni odločbi, da so se nekateri omilitveni ukrepi pokazali kot neizvedljivi, izvedla pa je še dodatne omilitvene ukrepe. Vplivi že zgrajenega dela so do danes izzveneli, kar pa v nobeni dosedanji odločbi ni upoštevano. Toženki očita, da je osredotočena na domnevni vpliv na okolje, osredotočenost organa pa bi morala biti na izbor ukrepov, ki bi željeno infrastrukturno ureditev omogočila, saj je gospodarski napredek v interesu države. Meni, da je ustavna pravica do svobodne gospodarske pobude omejena preko dopustne mere. Trdi, da habitat (prehodno barje) ne more biti predmet presoje sprejemljivosti, če ni hkrati določen kot varovano območje. Navaja, da je prvostopenjski organ pri svoji odločitvi upošteval zgolj mnenje ZRSVN, ne pa tudi mnenj drugih strokovnjakov. Dodaja, da prehodno barje predstavlja le 0,1% vseh mokrišč na nižinskih delih Gorenjske, delež na celotnem območju je zanemarljiv. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter vrnitev v ponovno odločanje oz. podrejeno, spremembo izpodbijane odločbe tako, da se vlogi za izdajo okoljevarstvenega soglasja ugodi ter se izda okoljevarstveno soglasje za predmetni poseg. Predlaga tudi povrnitev stroškov tega postopka in postopka do izdaje izpodbijane odločbe.

12. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, ter v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja na stališču, da je odločitev organa prve in druge stopnje pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, pri čemer se sklicuje na vse navedbe v vseh izdanih upravnih aktih v konkretni zadevi.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev, na pritožbene ugovore, ki so pretežno enaki tožbenim, pa je pravilno in popolno odgovoril drugostopenjski upravni organ. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja še:

15. V zvezi s tožničinim sklicevanjem na navedbe v predhodnih fazah postopka sodišče najprej poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnica mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Tako stališče je to sodišče med drugim zavzelo že v zadevah U 2358/2008, U 1476/2007 in I U 36/2011. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Ker mora glede na to tožnica v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se je sodišče v upravnem sporu dolžno opredeliti le do navedb, ki jih je navajala v tožbi.

16. Glede tožničinih navedb, da toženka ni upoštevala spremenjenega dejanskega stanja, do katerega je prišlo po izdaji izpodbijane odločbe, sodišče navaja, da je predmet presoje tako pritožbenega organa v upravnem postopku, kot sodišča v upravnem sporu, odločba prvostopenjskega organa po pravnem in dejanskem stanju v času njene izdaje in da niti pritožbeni organ v pritožbenem postopku, niti sodišče v upravnem sporu, ne smeta upoštevati novih dejstev in novih dokazov, ki v času odločanja na prvi stopnji še niso obstajali. Tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) med drugim določa, da se lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogle predložiti oziroma navesti na obravnavi. Člen 52. ZUS-1 pa med drugim določa, da se lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

17. Zato niso utemeljeni tožbeni ugovori, da toženka ni upoštevala dejanskega stanja, do katerega je prišlo po izdaji izpodbijane odločbe, iz istega razloga pa tudi sodišče ne more upoštevati dejstev in dokazov, na katera se sklicuje tožnica v tožbi, pa so nastali šele po izdaji izpodbijane odločbe (21. 12. 2012). Novote, ki jih tožnica navaja v tožbi (tožbo je vložila dne 23. 6. 2015), bi torej morale obstajati že v času odločanja tožene stranke (dne 21. 12. 2012), kar pa niso, zato jih sodišče ni bilo dolžno upoštevati.

18. Iz navedenih razlogov tudi ni utemeljen tožbeni razlog o kršitvi sedmega odstavka 3. člena Pravilnika in posledično napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ker uporabljeni podatki ne izkazujejo stanja v letu 2015. Glede uporabe najaktualnejših podatkov drugostopenjski organ v svoji odločbi na več mestih poudari, da je prvostopenjski organ v postopku presoje sprejemljivosti uporabil najaktualnejše razpoložljive podatke, študij, ki jih je predlagala tožnica, pa ni upošteval ravno zato, ker so bile izdelane v letu 2006. Pojasnil je tudi, da bi k aktualnosti podatkov tožnica sama lahko prispevala z rednimi izvajanji monitoringa, kar pa je opustila, s čemer se sodišče strinja.

19. Med strankama je sporno vprašanje, ali je prvostopenjski organ upošteval, da so predmet presoje sprejemljivosti le vplivi na varovana območja oziroma vplivi na njihove varstvene cilje, ne pa tudi vplivi na druge objekte varstva. Ob tem je tudi sporno, ali je prvostopenjski organ upravičeno uporabil načelo previdnosti.

20. V zadevi gre za poseg v naravo, za katerega je treba izvesti tudi presojo vplivov na okolje v skladu z določbami ZVO-1. V tem primeru se v skladu z določbo drugega odstavka 101e. člena ZON vplivi oz. posledice posegov v naravo ugotovijo v postopku presoje vplivov na okolje. Ta postopek se vodi skladno z določbami zakona, ki ureja varstvo okolja (torej ZVO-1), kolikor ta zakon (ZON) ne določa drugače. Tako je v četrtem odstavku istega člena določeno, da se v postopku presoje vplivov na okolje upoštevajo določbe predpisa, izdanega na podlagi petega odstavka 33a. člena tega zakona, kar pomeni, da je pri presoji sprejemljivosti posega v naravo, čeprav se opravi znotraj postopka za izdajo okoljevarstvenega soglasja, treba ravnati po standardih iz omenjenega podzakonskega predpisa. Tako 101e. člen kot 33a. člen ZON sta bila uveljavljena s spremembami ZON-B (Uradni list RS, št. 41/04), s katerimi je bila povzeta vsebina Direktive Sveta št. 92/43/EGS z dne 21. 5. 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (tretji odstavek 28. člena ZON-B), to je vsebina Habitatne direktive.

21. Predpis iz petega odstavka 33a. člena ZON je že omenjeni Pravilnik, ki je bil glede na njegov 1. člen sprejet zaradi izvajanja tretjega in četrtega odstavka 6. člena Habitatne direktive. Ta v tretjem odstavku 6. člena zahteva, da se za vsak načrt ali projekt, ki bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje in ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, opravi ustrezna presoja njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja. Organ sme soglašati s projektom šele, ko se prepriča, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja.

22. Tako opredeljeno previdnostno načelo je v Pravilniku podrobneje razdelano v 3. členu, ki v prvem odstavku določa večstopenjski postopek presoje sprejemljivosti vplivov izvedbe posegov v naravo, v drugem odstavku pa, da se to načelo v postopku presoje sprejemljivosti uporablja v vseh stopnjah presoje tako, da v primeru dvoma prevlada javna korist ohranjanja narave nad razvojnimi interesi in drugimi javnimi koristmi. Šteje se, da je dvom izkazan, če odločitve v posameznih stopnjah presoje ni možno sprejeti na objektivni in z dokazi podprti ugotovitvi, v skladu z določbami tega pravilnika. Ker mora organ v primeru dvoma odločiti v korist narave, je investitor tisti, ki mora za izdajo pozitivne odločbe dokazati, da poseg ne bo škodljivo vplival na varstvene cilje območja.

23. V obravnavanem primeru je podlaga za izvedbo presoje sprejemljivosti posega v naravo določba petega odstavka 38. člena Pravilnika, ki določa, da se presoja sprejemljivosti posega v naravo izvede za tiste posege, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje v skladu s predpisi s področja varstva okolja. Po mnenju sodišča v zadevi niso izpolnjeni pogoji za presojo sprejemljivosti posega z vidika četrtega odstavka istega člena, ki določa, da se presoja sprejemljivosti posega v naravo ne izvede za tiste posege, ki nimajo pomembnih vplivov na varovana območja, kar se ugotovi v skladu s 6. členom tega pravilnika. Ta člen sicer obravnava primere, v katerih se šteje, da plan nima pomembnih vplivov na območje, ker pa četrti odstavek 38. člena Pravilnika napotuje nanj tudi, ko gre za poseg, je po mnenju sodišča določbo 6. člena mogoče razumeti tako, da poseg nima pomembnih vplivov na varovana območja, če poseg leži zunaj prostora, ki je od varovanega območja oddaljen bolj, kot je območje neposrednega vpliva načrtovanega posega v naravo in če je od vsake notranje cone skupine vrst oz. habitatnih tipov oddaljen bolj, kot je območje daljinskega vpliva načrtovanega posega v naravo (prva točka 6. člena Pravilnika). Povedano drugače, poseg nima pomembnih vplivov na varovano območje, če je od varovanega območja oddaljen bolj, kot je območje neposrednega vpliva in če je ta oddaljenost od notranje cone skupne vrst oz. habitatnih tipov večja, kot je območje daljinskega vpliva načrtovanega posega v naravo. S tako ureditvijo je Pravilnik zagotovil izvajanje presoje sprejemljivosti posegov tudi v primeru, ko se ti nahajajo zunaj varovanega območja, pa bi lahko vplivali na varstvene cilje območja. Tudi iz prvega odstavka 1. člena Pravilnika je razvidno, da ta predpis določa vsebino in podrobnejšo metodologijo presoje sprejemljivosti vplivov izvedbe posegov v naravo na zavarovana območja, /.../ - torej ne le presojo vplivov posegov, ki ležijo znotraj takega območja.

24. Ker sporno območje (območje 2. etape II. faze cone, vključno z območjem, namenjenim ohranitvi obstoječega stanja) po ugotovitvah upravnega organa leži znotraj navedenih območij vplivov, tudi z vidika vsebine četrtega odstavka 38. člena Pravilnika ni razloga, da zahteve po presoji sprejemljivosti posega v naravo in s tem v zvezi uporabo previdnostnega načela ne bi veljale zanj. Tožnica svoje trditve o nasprotnem, in sicer da sporno območje leži izven navedenih območij vplivov, opira na selektivne navedbe iz dokumentacije, določeni dokumenti pa so tudi nezanesljivi, saj so sami s seboj v nasprotju oziroma jih ni moč uporabiti, saj prikazujejo zastarelo dejansko stanje. Sodišče ugotavlja, da sta tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ glede 1. faznega poročila o spremljanju stanja narave med obratovanjem Poslovne cone K. v letu 2011 z dne 14. 3. 2012 pravilno ugotovila, da je v njem navedeno tudi, da ostaja problem stalnega dotoka drobnega materiala, kar ni bilo sanirano ter da je bilo opozorjeno, da se ne ve, kakšni bi utegnili biti dolgoročni vplivi zaradi stalnega dotoka drobnega materiala na območje habitatnega tipa, še posebej, če bi se iz zadrževalnika sproščal s karbonatom in organskimi onesnažili bogat sediment. 25. Prav tako je drugostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tudi v dokumentu Končno poročilo o spremljanju stanja narave med gradnjo komunalne infrastrukture na širšem območju Poslovno proizvodne cone O. – II. faza št. 227-02/09 z dne 14. 4. 2011, dopolnjeno skladno z zapisnikom UE Kamnik na zahtevo ZRSVN, v točki 5.2. z dne 3. 7. 2011, A. d.o.o., navedeno, da se pojavljanje drobnih delcev pričakuje ves čas, ko se bo na območju PPC K. izvajala gradnja. Drugostopenjski organ je ugotovil, da je tožnica sama s seboj v nasprotju, ko je v postopku navedla, da bo do tega še vedno prihajalo, in sicer približno še 5 let, kasneje pa, da se je odplavljanje delcev dogajalo med gradnjo zadrževalnika S1, ki je neposredno na nekdanji strugi tega potoka ter da načrtovana gradnja v 2. fazi cone na potok ne bo imela vpliva.

26. V zadevi torej ni bistveno, kot meni tožnica, da se sporno območje nahaja izven območja Natura Zadnje struge, ampak to, da gre za poseg v naravo, za katerega je treba izvesti presojo vplivov na okolje v skladu s predpisi s področja varstva okolja, in izvedba katerega lahko pomembno vpliva na to območje, zaradi česar je treba s presojo sprejemljivosti ugotoviti pričakovane vplive posega in presoditi sprejemljivost njegove izvedbe na varstvene cilje varovanega območja in njihovo celovitost ter povezanost (prvi odstavek 2. člena Pravilnika). Upravni organ je ugotovil, da je habitatni tip prehodno barje s kljunastim šašjem del območja, ki predstavlja pomembno blažilno cono med obstoječo poslovno cono in območjem Natura Zadnje struge, ki trenutno še preprečuje dodatne negativne vplive že zgrajene cone, ki bi prizadeli nova območja kvalifikacijskega habitatnega tipa. Upravni organ je zato po presoji sodišča pravilno ocenjeval tudi vpliv uničenja oziroma okrnitve prehodnega barja na varovana območja. Ugotovljeno je bilo, da je za ohranitev prehodnega barja vsekakor treba ohraniti sedanje ekološko stanje med cesto in prehodnim barjem oziroma ohraniti gozd v tem območju, saj bi se edino v tem primeru prehodno barje lahko ohranilo.

27. Tudi navedbe tožnice glede upravičenosti uporabe načela previdnosti ter navedbe, da je ustavna pravica do svobodne gospodarske pobude omejena preko dopustne mere, so neutemeljene. Določba četrtega odstavka 6. člena Habitatne direktive kljub negativni presoji posledic za območje dopušča izvedbo projekta iz nujnih razlogov prevladujočega javnega interesa in če ni drugih ustreznih rešitev, pri čemer mora država članica izvesti izravnalne ukrepe, potrebne za zagotovitev varstva celovite usklajenosti Nature 2000. Razlogi prevladujočega javnega interesa nad javnim interesom varovanja narave se ugotavljajo v posebnem postopku. V skladu s prvim odstavkom 101f. člena ZON lahko nosilec posega v naravo v primeru, ko je izdaja okoljevarstvenega soglasja zavrnjena, v določenem roku predlaga uvedbo postopka prevlade druge javne koristi nad javno koristjo ohranjanja narave. Tovrstnega postopka v obravnavani zadevi ni bilo. Drugostopenjski organ je v svoji odločbi pravilno navedel povezavo med prehodnim barjem ter uporabo načela previdnosti, sodišče pa ponavlja, da iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika izhaja, da v primeru dvoma javna korist ohranjanja narave prevlada nad razvojnimi interesi in drugimi javnimi koristmi, zato so navedbe tožnice glede svobodne gospodarske pobude neutemeljene.

28. Glede navedbe tožnice, da je na območju PC K. kartirano prehodno barje veliko 290 m2, kar predstavlja le 0,1% vseh mokrišč le na nižinskih delih Gorenjske (delež na celotnem območju Slovenije pa je zanemarljiv), kot enega izmed navedenih dejstev, zakaj ni mogoče trditi, da bo vliv na okolje bistven, sodišče še dodaja, da je navedba za končno odločitev v tej zadevi nebistvena, saj ni pomemben podatek, kakšen delež mokrišč predstavlja predmetno prehodno barje, temveč je pomemben podatek, da je ravno to prehodno barje pomembno za ohranitev varovanega območja in sicer ne glede na njegovo velikost. 29. Nadalje je med strankama tudi sporno vprašanje, ali je prvostopenjski organ upošteval, da pretekle strankine kršitve pogojev same po sebi ne morejo predstavljati razloga za odločitev, niti na njihovi podlagi ni mogoče sklepati na njene bodoče kršitve, pač pa lahko posledice teh kršitev tvorijo (novo oziroma spremenjeno) dejansko stanje, ki ga je treba upoštevati pri oceni sprejemljivosti načrtovanega posega oziroma celovitosti vplivov tega posega v vseh njegovih fazah ter v komulaciji z drugimi, že izvedenimi posegi. Sodišče tudi v tem pogledu sledi ugotovitvi drugostopenjskega organa, da je prvostopenjski organ navedeno upošteval, dodaja pa še, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da odločitev organa temelji tudi na dokumentaciji, iz katere izhaja, da je stanje na območju Natura Zadnje struge, glede na izhodiščno stanje v letu 2006, spremenjeno. Ta ugotovitev je neodvisna od tega, ali so bili omilitveni ukrepi uspešni ali ne. Dejstvo je, da površine, predvidene za pozidavo, mejijo oz. obrobljajo območje, namenjeno ohranitvi obstoječega stanja, zato bi lahko prihajalo do neposrednega spiranja drobnega materiala ter dotoka s hranili bogate vode. Ugotovljeno spremenjeno stanje na območju Natura Zadnje struge, ki je nedvomno posledica že obstoječe poslovne cone, je po presoji sodišča tisto dejansko stanje, ki ga je treba upoštevati pri oceni sprejemljivosti načrtovanega posega oziroma celovitosti vplivov tega posega v vseh njegovih fazah ter v kumulaciji z drugimi, že izvedenimi posegi. Ob tem sodišče ponovno poudarja, da je tožnica sama opustila določene monitoringe stanja, na podlagi katerih bi lahko (glede na to, da je dokazno breme na njej) dokazovala morebitno nespremenjeno stanje glede na izhodišče in ob tem učinkovitost samih omilitvenih ukrepov.

30. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi oz. so nedovoljene tožbene novote, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

31. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče še dodaja, da je glede stroškov postopka do izdaje izpodbijane odločbe ter glede pritožb pravilno odločila že toženka v svoji odločbi.