Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi dejanske ugotovitve temeljile na ugotovitvah kazenskega sodišča in ne na dokazih, ki so bili izvedeni v civilnem postopku.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Tožnica v tožbi1 zatrjuje, da je 9. 5. 2013 toženčeva žena zoper njo vložila tožbo zaradi motenja posesti in predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče je 1. 7. 2013 izdalo začasno odredbo, s katero je tožnici naložilo, da je dolžna v roku štiriindvajsetih ur s poti, ki poteka preko njenih nepremičnin, umakniti nasuto kamenje in žično ograjo in na ta način omogočiti toženčevi ženi dostop po tej poti do njenih nepremičnin. Sodišče je toženčevi ženi še dovolilo, da v primeru, da tožnica v postavljenem roku te obveznosti ne bo izpolnila, lahko sama vzpostavi prejšnje stanje na stroške tožnice po tretji osebi. Tožnica zatrjuje, da sta ji toženec in njegova žena večkrat grozila že pred vložitvijo tožbe zaradi motenja posesti, in sicer 10. 4. 2013, ko je toženec pozvonil na vratih njenega stanovanja. Tožnica je odprla vrata, toženec pa je želel na silo vstopiti v stanovanje. Toženec je zahteval, da mu tožnica omogoči dostop do nepremičnin po njeni poti. Grozil ji je, da jo bo ubil in proti njej je zamahoval z rokami. Tožnica mu je vstop preprečila, ker je uspela zakleniti vrata. Dne 8. 7. 2013 in 11. 7. 2013 je zaradi spora morala posredovati policija. Ta ravnanja toženca so tožnico močno prizadela in vznemirila, kar se je odrazilo v njenem zdravstvenem stanju. Zaradi dolgotrajnega nagajanja, izzivanja in groženj toženca je tožnica morala poiskati zdravniško pomoč. Ugotovljeno je bilo, da ima akutno stresno motnjo in da je v predkolapsnem stanju. Tožnica zahteva odškodnino za duševne bolečine v višini 3.000,00 EUR. Toženec je na njenih parcelah povzročil škodo, s tem, ko je po parcelah razmetal kamenje in opravljal prevoze, zato tožnica ni mogla kositi trave. Tožnica zato zahteva, da ji toženec iz naslova materialne škode plača 1.000,00 EUR. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2015 še navaja, da "primeroma navaja", da ji je toženčeva žena leta 2008 preprečila hojo po cesti, da je aprila 2009 toženec betoniral na njeni nepremičnini in ko ga je tožnica opozorila, da dela opravlja na njeni nepremičnini, ji je dejal, da bo na tem betonu posadil rožice, ko bo umrla, januarja 2013, ko je toženec metal sneg na njeno ograjo, na kar ga je tožnica opozorila, pa ji je rekel, da je "fuknjena".
2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da toženec 10. 4. 2013 ni grozil tožnici. S tožnico se je želel le pogovoriti, da se odpravi motilno dejanje. Od tožnice je le zahteval, da odstrani kamenje iz poti, da bi z žena in družino lahko uporabljali pot za dostop do nepremičnin, ki so sicer last toženčeve žene. Tožnica kamenja iz poti ni odstranila, zato je kamenje odstranil toženec. Toženec ni ravnal protipravno, ker bi kamenje morala odstraniti tožnica na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Črnomlju P 84/2013. Sodišče je še ugotovilo, da je tožnico začasna odredba močno razburila in da ima že deset let depresivne motnje.
3. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje na naroku sklenilo, da bo izdalo vmesno sodbo, zato je bila tožnica prepričana, da bo njenemu tožbenemu zahtevku po temelju ugodeno. Tožnica zato ni vztrajala, da se zaslišijo vse predlagane priče. Sodišče v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, katere dokaze in zakaj jih je zavrnilo. Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je vpogledalo v kazenski spis I K 28494/2013 in prebralo vse listine, čeprav tega pravdni stranki nista predlagali. Izvedlo je dokaze, ki jih pravdni stranki nista predlagali. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je sodišče v primeru pravnomočne oprostilne sodbe vezano na obstoj kaznivega dejanja oziroma da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo kazenske sodbe. Sodišče je prebralo izjavi D. J. in U. K., vendar iz obrazložitve ne izhaja, ali je sodišče izjavi pri odločanju upoštevalo. Sodišče ne pojasni, zakaj je zavrnilo dokaze, da se postavita izvedenca medicinske in kmetijske stroke. Iz obrazložitve sodbe na izhaja, ali je sodišče sledilo izpovedbi tožnice ter izpovedbama njenih sinov G. D. in D. D. oziroma zakaj jim ni sledilo. Enako velja glede izpovedb toženčeve žene in osebnega zdravnika tožnice. Razlogi v obrazložitvi sodbe so v medsebojnem nasprotju. V 14. točki obrazložitve sodbe sodišče ugotavlja, da je toženec 11. 7. 2013 vozil vodo na svoj pašnik, ko mu je tožnica zaprla pot s kamenjem, vendar je toženec kamenje odstranil, v nadaljevanju pa sodišče ugotavlja, da toženec 11. 7. 2013 ni mogel uporabljati poti preko parcele tožnice, ker mu je tožnica zaprla pot s kamenjem. Sodišče ugotavlja, da je toženec snemal s telefonom razgovor s tožnico z dne 10. 4. 2013, da je pogovor poslušala njegova žena, ki naj bi o tem izpovedala, vendar kaj takega iz njenega zaslišanja ne izhaja. Sodišče je s temi ravnanji tožnici onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člen Zakona o pravdnem postopku2 in poseg v tožničino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Zmotne so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Psihični pritiski in izsiljevanja zoper tožnico so bili prisotni tudi s strani družinskih članov toženca, predvsem njegove žene. Tožnica je primeroma navajala dogodke in sicer iz leta 2008, ko je šla po cesti in ji je pot preprečila toženčeva žena. Aprila 2009 je toženec brez dovoljenja betoniral na njeni parceli in ko ga je vprašala, zakaj betonira na njeni nepremičnini, ji je odvrnil, da ji bo na tem betonu posadil rožice, ko umre. V januarju leta 2013 je toženec metal sneg na tožničino ograjo, ko ga je vprašala, zakaj meče sneg na njeno ograjo, ji je odgovoril, da je "fuknjena". Navedenega toženec ni prerekal, zato bi sodišče moralo ta dejstva šteti kot resnična. Dne 10. 4 2013 je toženec prišel na tožničina vrata, ko je bila sama doma. Ker mu vrat ni takoj odprla, je začel po njih razbijati. Ko je tožnica vrata odprla, ji je toženec rekel, da mu mora dovoliti uporabo poti po njeni nepremičnini. Proti njej je zamahnil z roko, da bi jo udaril. Rekel ji je, da jo bo ubil, zato je tožnica vrata zaprla in jih zaklenila. Tožnica je bila zaradi teh dejanj v hudem šoku, pretresena in prestrašena, ker se je bala za svoje telo in življenje. Doživela je hud in intenziven primarni strah, ki je trajal nekaj ur po dogodku. Ta strah se je nato spremenil v sekundarni strah, ki traja še danes. Tožnica se boji, da ji bo toženec kaj storil. Do škodnega dogodka 10. 4. 2013 je prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnica in ne kot ga zatrjuje toženec. Toženec je bil očitno zelo razburjen, ker mu je tožnica zaprla pot. Če toženca zaprtje poti ne bi tako prizadelo, tožnice ne bi obiskal. Zaprtje poti ne opravičuje groženj in napada toženca na tožnico. Od aprila 2013 do junija 2013 se je tožnici "vsega nabralo", do navedenega se sodišče ni opredelilo. Tožnica je zato morala 23. 7. 2013 k zdravniku. Doživela je akutno stresno situacijo s posledičnim depresivnim stanjem in dehidracijo. Krvni pritisk je bil močno povišan. Navedena dejstva je potrdil njen zdravnik. Tožnica je bila zaradi hudega stresa nejevoljna, nespečna in živčna, zato se tudi socialno več ne udejstvuje. Ponoči ne spi, zato je podnevi utrujena in nejevoljna. Toženec je z grožnjami in ostalimi protipravnimi ravnanji hudo porušil tožničino duševno ravnovesje. Poleti leta 2013 je toženec delal škodo na parcelah tožnice, metal je kamenje, razbijal z macolo, vozil s traktorjem, kar je nezakonito in protipravno. Škodo bi moralo sodišče ugotavljati z izvedencem kmetijske stroke. Poleti 2013 je toženec večkrat čakal tožnico nad njenim hlevom, zato večkrat ni mogla do svojega hleva. Na podlagi sklepa o začasni odredbi toženec ni bil upravičen umakniti kamenja in žične ograje, ker ni imel pravice posegati v nepremičnino tožnice. Pravnomočen sklep o začasni odredbi ne izključuje odškodninske odgovornosti toženca, ki je posegel v nepremičnino tožnice in zaradi česar je bila tožnica v predkolapsnem stanju in dehidrirana. Sodišče ni ugotavljalo, ali je imel toženec pravico do posesti in ali obstaja pravna podlaga za povzročeno materialno škodo. Tožnica škode ni povzročila sama, kot to zmotno ugotavlja sodišče. Sodišče tudi nima strokovnega znanja za ugotovitve, zakaj in v posledici česa je bila tožnica v predkolapsnem stanju, zakaj je bila dehidrirana, kakšno akutno stresno motnjo je doživela in kdaj so se začele njene depresivne motnje. Gre za strokovna vprašanja, na katera lahko odgovori le izvedenec. Tožnica je zatrjevala, da se njena parcela ni ves čas uporabljala za pot, toženec pa temu substancirano ni oporekal. 4. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev, priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Iz zapisnika naroka z dne 28. 11. 20163 izhaja, da sta pravdni stranki predlagali, "naj sodišče izda vmesno sodbo glede temelja tožbenega zahtevka." Tožnica ne zatrjuje, da je sodišče prve stopnje na zapisnik napačno povzelo izjavi pravdnih strank, zato ni nobenega dvoma, da so pravdni stranki in sodišče uporabljali pravni termin "vmesna sodba" kot sinonim, da sodišče odloči o temelju tožbenega zahtevka. Tožnica se zato v pritožbi spreneveda, ko trdi, da predstavlja zavrnilna sodba zanj(o) presenečenje. Dokazni postopek je tudi prepričljivo nakazoval, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Nedvomno pa je tožnica vsaj dvomila, ali bo sodišče prve stopnje njenemu zahtevku ugodilo, saj v nasprotnem, ne bi predlagala, da sodišče odloči o temelju zahtevka.
7. Tožnica bi zato morala najkasneje na zadnjem naroku na podlagi prvega odstavka 286.b člena ZZP zahtevati, da se glede temelja izvedejo dokazi, ki jih sodišče ni izvedlo. Tožnica teh kršitev ne more več uveljavljati v pritožbi. Sodišče prve stopnje je sicer pavšalno označilo dokaze, ki jih ni izvedlo in enako pavšalno navedlo razloge, zaradi katerih dokazov ni izvedlo, vendar glede na obrazloženo dejansko stanje, pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi bila izvedba teh dokazov v nasprotju z ekonomičnostjo postopka4 in tudi, če bi navedeni dokazi potrdili navedbe tožnice, ne bi mogli spremeniti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje.
8. Sodišče je načeloma dolžno oceniti vsak (relevanten) dokaz in vse dokaze skupaj, kot to izhaja iz metodološkega napotka 8. člena ZPP, kar pa ne pomeni, da se mora v obrazložitvi sodbe opredeliti do vseh dokazov, še posebej takrat ne, ko dokazna ocena odločilnih dokazov in argumentacija sodišča prepričljivo ovrže potrebo, da bi se sodišče moralo v obrazložitvi sodbe opredeliti do vsakega dokaza, ki je bil v postopku izveden. Prav iz teh razlogov se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do izjav D. J. in U. K., s tem, da pritožba opredeljeno ne pojasni, katera konkretna dejstva bi bila drugače ugotovljena z navedenima izjavama, zato je pritožba v tem delu presplošna, da bi zahtevala podrobnejši odgovor.
9. Toženec je predlagal, da se vpogleda v zapisnike kazenskega spisa I K 28494/20135, navedel je substancirane razloge in v spis vložil oprostilno kazensko sodbo in sodbo pritožbenega kazenskega sodišča, ki je zavrnilo pritožbo tožnice kot zasebne tožilke. Sodišče prve stopnje se je pri povzemanju izpovedb strank in prič6 sklicevalo na zapisnike iz kazenske zadeve, zato pritožba protispisno zatrjuje, da vpogled v posamezne listine iz kazenskega spisa7, ni bil del trditvene podlage in dokaznih predlogov pravdnih strank.
10. Pritožba ima prav, da je sodišče na podlagi 14. člena ZPP vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (glej 14. člen ZPP). Sodišče je v obrazložitvi sodbe res zapisalo8, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo kazenske sodbe, vendar je hkrati tudi pojasnilo, da se obstoj civilnopravne obveznosti presoja po pravilih civilnega prava, zato se sodišču ni treba opredeljevati, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in da je civilnopravna odgovornost strožja od kazenske odgovornosti. Sodišče je v nadaljevanju pojasnilo, da je kazensko sodišče obravnavalo isti historični dogodek z dne 10. 4. 2013 in da je bil toženec v kazenskem postopku pravnomočno oproščen obtožbe, v nadaljevanju pa je glede na dokaze, ki jih je izvedlo v pravdi, navedlo dejanske ugotovitve, iz katerih je zaključilo, da ravnanja toženca niso bila protipravna. Seveda pa ima tudi kazenska sodba, v kateri sta sodelovali pravdni stranki9, določeno sporočilno vrednost, še posebej iz razloga, ker so se (večinoma) izvajali isti dokazi. Iz sodbe sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi dejanske ugotovitve temeljile na ugotovitvah kazenskega sodišča in ne na dokazih, ki so bili izvedeni v civilnem postopku.
11. Tožnica protipravno ravnanje in nepremoženjsko škodo utemeljuje na dogodku z dne 10. 4. 2013. Sodišče se je opredelilo do izpovedb pravdnih strank in sinov tožnice10. Sodišče ugotavlja, da sta bili na kraju samem prisotni le pravdni stranki. Tožnica je postavila na pot, ki jo uporablja toženec in njegova žena, kamnite ovire, zato je bilo razumno, da je toženec želel urediti zadevi s tožnico. Opis nadaljnjih ravnaj (npr. vložena je bila motenjska tožba, toženec ni uporabil samopomoči, naredil je poizvedbe na geodetski upravi glede poteka poti itd.), pa dodatno potrjuje, da je toženec želel sporazumno oziroma po pravni poti rešiti sporno razmerje. Tožnica zatrjuje, da ima pred tožencem močan strah, pa vendar ni izvršila pravnomočne odločbe, ki ji je nalagala, da ovire iz poti odstrani. Prepričljivejša izpovedba toženca, kot tudi druge že navedene okoliščine, potrjujejo, da potek dogodka ni bil takšen, kot ga zatrjuje tožnica, torej da ji je toženec grozil in da je bil do nje nasilen, zato izpovedba toženčeve žene v zvezi s poslušanjem posnetega telefonskega razgovora, ni relevantna. Ostala dogodka, ko je posredovala policija dne 8. 7. 2013 in 11. 7. 2013, pa le potrjuje navedbe toženca, da je policija posredovala, ker toženec in njegova žena zaradi protipravnih dejanj tožnice, nista mogla uporabljati poti za dostop do svojih nepremičnin, čeprav je bilo takrat tožnici že s sodno odločbo naloženo, da mora odstraniti ovire iz poti. Ravnanje tožnice, ko je namestila ovire na pot, ki jo je uporabljal (tudi) toženec, ni okoliščina, zaradi katerih bi toženec lahko grozil tožnici oziroma bi bil lahko do nje nasilen, torej protipravno ravnanje tožnice ni okoliščina, ki bi dopuščala (opravičevala) protipravna ravnanja toženca. Vendar je bil tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode zavrnjen izključno iz razloga, ker tožnica ni dokazala zatrjevanega protipravnega ravnanja toženca.
12. Tožnica je dogodke: iz leta 2008 (ki se nanaša na toženčevo ženo in ne na toženca), iz aprila 2009 in januarja 2013 navedla le "primeroma."11 Opisani dogodki ne dajejo podlage za priznanje denarne odškodnine, ker niso substancirani, pa tudi opisana dejanja ne morejo predstavljati pravne podlage za priznanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo12. Tožnica torej ni upravičena do nobene nepremoženjske škode, ne za telesne bolečine, ne za strah, kakor tudi ne za nobeno vrsto nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin.
13. Tožnica ni dokazala, da bi toženec ravnal protipravno oziroma, da bi bila njegova ravnanja povezana z nepremoženjsko škodo, ki jo zatrjuje. Tožnica zatrjuje, da je morala 23. 7. 2013 k zdravniku, "ker se je vse nabralo", na te navedbe pa je sodišče prve stopnje odgovorilo, ko je ugotovilo, da je njeno psihično stanje porušeno že deset let, kot je izpovedal njen osebni zdravnik zaradi depresivne motnje in iz razloga, ker jo je začasna odredba močno razburila, ker je krivična, kot je izpovedala na naroku13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov le dodatno (in pravilno) pojasnilo, da tudi zatrjevana škoda ni v vzročni zvezi z zatrjevanim (sicer nedokazanim) protipravnim ravnanjem toženca.
14. V motenjski pravdi je bilo tožnici s sodno odločbo naloženo, da odstrani ovire iz poti, ker jih v nasprotnem lahko odstrani toženčeva žena, ki to obveznost lahko zaupa drugemu. Glede na to pooblastilo, ki ga je imela toženčeva žena, da sta toženec in njegova žena uporabljala pot za dostop do svojih nepremičnin, ni dvoma, da toženec ni ravnal protipravno, s tem, ko je odstranil kamenje iz poti in ga naložil na kup ob poti na travnik, ki je v lasti tožnice. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča s tem ni ravnal protipravno in zato za škodo na travi ne odgovarja, ne zaradi potrebnih voženj, ki jih je v ta namen opravil, ne iz razloga, ker je kamenja s poti prestavil na travnik.
15. Tožnica zatrjuje, da se njena parcela za pot ni ves čas uporabljala in da je to zatrjevala v postopku in da tega dejstva toženec ni opredeljeno izpodbijal. Prav nasprotno, v postopku je bilo zatrjevano in prepričljivo dokazano14, da sta toženčeva žena in toženec vseskozi uporabljala pot za dostop do svoje nepremičnine.
16. Sodišče ni storilo formalnih kršitev, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tožnici niso bile kršene zatrjevane ustavne pravice in ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
17. Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa glede na njeno vsebino ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.
1 Ki jo je vložila 6. 9. 2013. 2 V nadaljevanju ZPP. 3 Glej stran 65 sodnega spisa. 4 Npr. tožnica bi imela dodatne nepotrebne stroške z izvedencema medicinske in kmetijske stroke. Zahtevek bi bil kljub izvedbi teh dokazov zavrnjen. Podrobnejši razlogi zaradi katerih je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo bodo pojasnjeni v nadaljevanju obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča. 5 Glej npr. str. 55 sodnega spisa. 6 Glej npr. izpovedbo G. D. str. 59 sodnega spisa. 7 Kazenski spis je tudi priložen pravdnemu spisu. 8 Glej stran 6 sodbe sodišča prve stopnje. 9 Tožnica kot zasebna tožilka in toženec kot obdolženec. 10 Glej str. 6 in 7 sodbe sodišča prve stopnje (tč. 9 in 11). 11 Glej te navedbe tožnice v vlogi z dne 12. 10. 2015 (str. 39 sodnega spisa). Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so te navedbe tudi prepozne, ker so bile dane po prvem naroku. Prvi narok se je zaključil 29. 11. 2013 (glej str.14 sodnega spisa). Nova sodnica ni imela pooblastila, da razveljavi sklep prejšnjega sodnika, da je prvi narok končan (glej str. 19 sodnega spisa). 12 Enako velja tudi za pavšalne pritožbene trditve, da je toženec večkrat čakal tožnico nad njenim hlevom, zato se je tožnica večkrat ni mogla v hlev. 13 Glede uporabe poti je tožnica zagrozila: "rajši me ubijte, kot pa, da bi tožena stranka to pot imela." 14 Glej sklep o začasni odredbi in sklepa sodišč prve in druge stopnje v pravdi zaradi motenja posesti (glej fotokopijo spisa P 48/2013) ter zaslišanje toženca in njegove žene.