Jedro

Tožnica je bila ob uveljavitvi SZ imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Zato je tožena stranka dne 28.5.1992 kot lastnica z njo sklenila najemno pogodbo. S tem pa pravica do izplačila odpravnine po 126. členu SZ tožnici ni prenehala; pravica do odpravnine je namreč alternativa pravici do trajne uporabe stanovanja. Okoliščina, da sta pravdni stranki za stanovanje dne 28.5.1992 sklenili najemno pogodbo, kaže na to, da ob uveljavitvi SZ v oktobru 1991 niso obstojale okoliščine iz 148. člena SZ. Tožena stranka se torej neutemeljeno sklicuje na domnevno pravno posledico tožničine preselitve v lastno stanovanjsko hišo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati znesek 381.231,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.10.1993 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Dosojeni znesek predstavlja odpravnino po določbi 126. člena Stanovanjskega zakona (SZ). Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o glavni stvari potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977), ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so tudi nejasni in v nasprotju z zapisniki in izpovedbami v postopku. Dne 19.10.1993 sestavljeni primopredajni zapisnik dokazuje le to, da je bil opravljen poskus primopredaje. Tožnica je namreč morala v stanovanju opraviti določena popravila v roku 7 dni. Zato tožena stranka dne 19.10.1993 od tožnice, ki je tedaj hotela predati stanovanje, ni prevzela ključev. Stanovanje je bilo dejansko predano šele dne 26.10.1993. Tožena stranka izpodbijani sodbi očita tudi zmotno uporabo materialnega prava. Po določbi tretjega odstavka 126. člena SZ je namreč treba uporabiti tudi določbo 148. člena zakona, po kateri lahko lastnik stanovanja zavrne izplačilo ugodnosti, če imetnik stanovanjske pravice gradi stanovanjsko hišo. Tožnica pa se je po odselitvi iz spornega stanovanja preselila v svojo hišo. Tožena stranka je odklonila plačilo odpravnine tudi zato, ker se prostori, ki jih je zasedala tožnica, nahajajo v gospodarskem, ne pa v stanovanjskem objektu. Po določbi 148. člena SZ in v primeru spora, o katerem sodišče odloča v pravdnem postopku, mora imetnik stanovanjske pravice sprožiti postopek v 15 dneh po zavrnitvi predloga na plačilo odpravnine. Tožnica je zahtevek za plačilo odpravnine postavila 23.9.1993, tožbo pa je vložila dne 30.11.1995. Končno tožena stranka še navaja, da je Stanovanjski zakon začel veljati dne 18.10.1991, saj je bil objavljen v Uradnem listu RS dne 11.10.1991. Rok za izpraznitev stanovanja je torej potekel dne 18.10.1993, ne pa dne 19.10.1993. Ker je tožba vložena šele 30.11.1995 pa bi tožnici v primeru ugoditve zahtevku zamudne obresti pripadale le od dneva vložitve tožbe dalje ne pa od 19.10.1993. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Trditev o tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o poteku primopredaje stanovanja, ne drži. Sodišče druge stopnje je namreč soglašalo z dejanskimi ugotovitvami, sprejetimi v sodbi sodišča prve stopnje, o načinu primopredaje in kdaj je bila opravljena. Tožena stranka v reviziji z očitkom bistvenih kršitev določb pravdnega postopka dejansko uveljavlja zmotno dokazno in pravno presojo. Po njenem mnenju naj bi "iz zbranih dokazov in ob pravilni oceni le-teh" sledilo, da je dne 19.10.1993 bil opravljen le poskus primopredaje stanovanja. Odgovor na tak očitek zahteva na revizijski stopnji le pravno presojo; dokazna ocena z dejanskimi ugotovitvami pa ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava temelji na izhodiščih, ki se nanašajo ob dejanskih ugotovitvah na uporabo določbe prvega odstavka 126. člena SZ, na ovire pri uveljavljanju pravice do odpravnine, predvidene v tretjem odstavku 126. v zvezi s 148. členom SZ, na razlago roka za vložitev tožbe in na začetek teka zamudnih obresti od dosojenega zneska. Sodišči druge in prve stopnje pa sta materialno pravo pravilno uporabili. Če prejšnji imetnik stanovanjske pravice v dveh letih po uveljavitvi SZ izprazni stanovanje, mu mora lastnik izplačati odpravnino v višini 30 odstotkov vrednosti stanovanja (prvi odstavek 126. člena SZ). Zakon je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 18/91 dne 11.10.1991. Veljati je začel osmi dan po objavi v Uradnem listu (160. člen) torej 19.10.1991. Izpraznitev stanovanja, opravljena dne 19.10.1993, je torej bila izvršena v roku iz prvega odstavka 126. člena SZ.

Pravna razlaga vsebine primopredajnega zapisnika z dne 19.10.1993 temelji na dejanskih ugotovitvah. Te pa so take, da je tožnica stanovanje dne 19.10.1993 tudi dejansko izpraznila. Odprava pomanjkljivosti, h kateri je ob primopredaji bila zavezana, tega dejstva ne spreminja. Izročila je tudi ključe stanovanja, ki pa jih tožena stranka ni sprejela. Slednje ne dokazuje, da ni prišlo do izročitve. Dejanske ugotovitve o pomanjkljivostih v stanovanju so take, da ne omogočajo sklepanja, da gre za ovire, ki bi onemogočale izročitev stanovanja.

Tožnica je bila ob uveljavitvi SZ imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Zato je tožena stranka dne 28.5.1992 kot lastnica z njo sklenila najemno pogodbo. S tem pa pravica do izplačila odpravnine po 126. členu SZ tožnici ni prenehala; pravica do odpravnine je namreč alternativa pravici do trajne uporabe stanovanja. Okoliščina, da sta pravdni stranki za stanovanje dne 28.5.1992 sklenili najemno pogodbo, kaže na to, da ob uveljavitvi SZ v oktobru 1991 niso obstojale okoliščine iz 148. člena SZ: te bi namreč lahko preprečevale tako sklenitev najemne pogodbe kot tudi pravico do odpravnine (tretji odstavek 126. člena SZ). Tožena stranka se torej neutemeljeno sklicuje na domnevno pravno posledico tožničine preselitve v lastno stanovanjsko hišo. Izpodbijana sodba je tudi obrazloženo zavrnila v reviziji znova ponavljano trditev tožene stranke, da se sporno stanovanje nahaja v gospodarskem objektu in da ni zajeto v seznamu sklada stanovanj tožene stranke. Tožnica je bila imetnica stanovanjske pravice, s toženo stranko kot lastnico pa je za stanovanje sklenila tudi najemno pogodbo. Iz dejanskih ugotovitev tudi ne sledi, da bi najemna pogodba morda bila sklenjena za določen čas. Glede roka za sprožitev postopka po četrtem odstavku 148. člena SZ - revizija se v tem okviru posluži povezave z določbo tretjega odstavka 126. člena zakona obvelja, da gre za instrukcijski, ne pa prekluzivni rok. Prekoračitev 15-dnevnega roka za sprožitev postopka ne pomeni izgube pravice do odpravnine.

Končno sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili, ko sta toženi stranki naložili, da mora znesek odpravnine plačati tožeči stranki z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.10.1993 dalje.

Obveznost tožene stranke, da tožnici plača odpravnino, je zapadla z dnem primopredaje stanovanja, torej dne 19.10.1993, zaradi česar od tedaj dalje od zneska odpravnine tudi tečejo zakonite zamudne obresti (324. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Zavrnitev revizije temelji na določbi 393. člena ZPP.