Jedro

Ker je bila s pravnomočno sodbo okrožnega sodišča odpravljena odločitev, s katero je bila pri izreku enotnih kazni dvakrat upoštevana kazen tri leta in dva meseca zapora iz iste sodbe, je bila s tem odpravljena kršitev, na katero opozarja zahteva za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva obs. I.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti povrnitve stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 05.01.1999 je bil obs. I.D. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena v zvezi z 2. odstavkom 3. člena KZ ter kaznivih dejanj ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena in goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi z 2. odstavkom 3. člena KZ. Določene so mu bile posamezne kazni od treh do sedmih mesecev zapora, nato pa po določbi 1. odstavka 48. člena KZ ob upoštevanju kazni treh let in dveh mesecev zapora iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30.05.1997 izrečena enotna kazen štiri leta in štiri mesece zapora. V to kazen mu je bila všteta že prestana kazen oziroma čas, prebit v priporu od 20.12.1996 od 17.15 ure dalje. Določeno je bilo, da se pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30.05.1997, z določeno kaznijo pet mesecev zapora za kaznivo dejanje po 1. odstavku 256. člena KZ in preizkusno dobo dveh let, ne prekliče. Obsojencu je bilo naloženo plačilo priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancem F.B., R.L., A.S., H.K. in T.W. Oškodovanci R.L. in A.S. ter T.W. so bili s presežki premoženjskopravnih zahtevkov napoteni na pravdo. Obsojenec je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.05.1999 ob reševanju obsojenčeve pritožbe po uradni dolžnosti spremenilo prvostopno sodbo tako, da je po določbi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obsojenca za kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Odločbo o kazenski sankciji je spremenilo tako, da je obsojencu izreklo z upoštevanjem ostalih posameznih kazni po 2. točki 1. odstavka 47. člena in 1. odstavku 48. člena KZ enotno kazen tri leta in devet mesecev zapora, obsojenčevo pritožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec je dne 20.07.1999 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 3. točke 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in določb o izreku enotne kazni ter kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izda odločbo, iz katere bo možno razbrati enotno kazen zapora ter bo v skladu z ZKP in da izda oprostilno sodbo glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 256. člena KZ.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da obsojenec uveljavlja kršitev 3. točke 370. člena ZKP, čeprav po 2. odstavku 420. člena ZKP predmet zahteve za varstvo zakonitosti ne more biti uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri pregledu sodbe je bilo ugotovljeno, da tudi kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Iz sodb Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20.05.1999 in z dne 16.06.1999 je razvidno, da je bila kazen treh let in dveh mesecev, ki je bila sicer obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, upoštevana dvakrat in sicer v sodbah Okrožnega sodišča v Ljubljani in Okrajnega sodišča v Ljubljani. Ker je bila pri izreku enotne kazni ena kazen upoštevana dvakrat, lahko obsojenec predlaga nepravo obnovo po 2. točki 1. odstavka 407. člena ZKP. Glede trditve obsojenca, da je bil obsojen tudi za kaznivo dejanje ponarejanja listin in da mu je bila izrečena kazen sedem mesecev zapora, pa te njegove trditve niso točne, saj je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo zavrnilo obtožbo, ker je kaznivo dejanje zastaralo in tudi ustrezno znižalo enotno kazen.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določbe 3. točke 370. člena ZKP vložnik zahteve za varstvo zakonitosti očitno povezuje z izvajanji, s katerimi napada odločitev v zvezi s kaznivim dejanjem ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. S sodbo sodišča prve stopnje je bil obsojenec sicer spoznan za krivega tudi tega kaznivega dejanja, vendar je sodišče druge stopnje obtožbo v tem delu zoper obsojenca po določbi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da je kazenski pregon za to kaznivo dejanje absolutno zastaral. Ne glede na to, da po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti po navedenem neutemeljeno napada odločitev pravnomočne sodbe v zvezi s kaznivim dejanjem ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Iz navedb zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni razvidno, da se njen vložnik zavzema za izrek oprostilne sodbe za to kaznivo dejanje, ker ne soglaša s po sodišču druge stopnje izrečeno sodbo, s katero je bila obtožba v tem delu zavrnjena. Pri tem tudi ne pojasni, iz katerih razlogov naj ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji za takšno odločitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pri čemer ne pojasni, katere konkretne kršitve, navedene v tej določbi, naj bi vsebovala pravnomočna sodba. Zato zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti.

Iz spisu priložene pravnomočne sodbe senata Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29.05.2000 je razvidno, da je obsojencu bila na podlagi določbe 1. točke 1. odstavka 407. člena ZKP, ob upoštevanju pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 05.01.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20.05.1999, z izrečeno enotno kaznijo tri leta in devet mesecev zapora, in pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17.12.1999, z izrečeno enotno kaznijo enega leta in štirih mesecev zapora, po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen pet let zapora. Po določbi 1. odstavka 49. člena KZ mu je bil v izrečeno enotno kazen vštet že del po sodbi prestane kazni od 20.12.1996 dalje. Iz obrazložitve te sodbe sledi, da je bila s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17.12.1999 spremenjena pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 27.11.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16.06.1999, v izreku o enotni kazni tako, da je bila obsojencu izrečena enotna kazen eno leto in štiri mesece zapora. Z isto sodbo pa je bila odpravljena odločba o vštetju pripora in prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30.05.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23.10.1997. Na podlagi tega je mogoče zaključiti, da je navedena pravnomočna sodba odpravila odločitev, s katero je bila pri izreku enotnih kazni dvakrat upoštevana kazen tri leta in dva meseca zapora iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani. S tem je bila odpravljena kršitev, na katero opozarja zahteva za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obs. I.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.