Jedro

Ker je toženka odkupila vozilo po leasing pogodbi po prenehanju ekonomske skupnosti in po razvezi zakonske zveze, to ni skupno premoženje pravdnih strank. Zato tožnik ne more zahtevati polovice vrednosti vozila, katero naj bi imelo vozilo ob prodaji po prenehanju zakonske zveze.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (točka 5 in 6) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba spremeni tako, da v točkah 1., 2., 3. in 4. izreka sodbe pravilno glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke: ugotovi se, da v skupno premoženje pravdnih strank spada korist od prodaje osebnega avtomobila Nissan ..., reg. št. ... v znesku 4.566,66 EUR in znaša delež tožeče stranke 1/2, delež tožene stranke 1/2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.816,01 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2014 dalje do plačila".

III. Tožeča stranka mora plačati toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka odmerjene na 408,42 EUR, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in najprej ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada korist od prodaje osebnega avtomobila Nissan v znesku 4.566,66 EUR in da znaša delež tožeče stranke 1/2 in tožene stranke 1/2. Ker je tožena stranka postavila pobotni ugovor, je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini polovice zneska od prodaje avtomobila in sicer 2.816,01 EUR. Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v tej višini (2.816,01 EUR). V 4. točki izreka je obe terjatvi pobotalo do višine 2.816,01 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (do razlike do 3.000,00 EUR). Naložilo je tožeči stranki, da plača pravdne stroške tožene stranke v znesku 542,61 EUR.

2. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zmotno sklepa sodišče, da so predmet skupnega premoženja pravice in obveznosti po pogodbi o leasingu in da je tožeča stranka upravičena do polovice kupnine za vozilo Nissan ..., ko je toženka avto prodala. V pravdi P 92/2015 tožena stranka kot skupno premoženje ni navajala avto Seat ..., ki je last tožeče stranke, saj sta se pravdni stranki ob razpadu zakonske zveze sporazumeli tako, da je toženi stranki ostal osebni avtomobil Nissan ..., tožniku pa Seat .... To sta se dogovorila v gostilni Š., v prisotnosti otrok, vendar jih tožena stranka ni želela izpostaviti kot priči, zato zmotno navaja sodišče, da toženka ni ponudila dokazov. Dokaz je spis P 92/2015 in o tem se sodišče ne opredeli. Ker osebni avtomobil Nissan ... ne sodi v skupno premoženje, tožeča stranka nima pravice do polovice kupnine. Sicer pa navaja, da je od avgusta 2013 obroke za Nissan plačevala sama in te anuitete znesejo 1.264,50 EUR, kar predstavlja dolg iz skupnega premoženja, če že sodišče meni, da to sodi v skupno premoženje. Tožena stranka je predložila informativno ponudbo za predčasni odkup po tej pogodbi in tam je razvidna mesečna obveznost toženke 140,50 EUR. Toženka je plačevala po razpadu zakonske zveze avgusta 2013 do aprila 2014 po 140,50 EUR in to znese 1.264,50 EUR. Tožeča stranka tudi temu ni ugovarjala. Zato bi sodišče moralo pri odločanju o tožbenem zahtevku upoštevati tudi ta znesek kot dolg skupnega premoženja. Predlaga, da sodišče zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Strinja se z ugotovljenim ugotovitvenim zahtevkom glede tožeče stranke. Vendar je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, ko ni sledilo tožeči stranki, ki je predlagala dokaz s cenilcem avtomobilske stroke, ki bi ocenil realno vrednost vozila na dan prodaje, to je 12. 5. 2014. To bi bila upravičena polovična vrednost vozila v času odsvojitve. Napačno je sodišče ugotovilo terjatev tožene stranke iz naslova posojila pri hranilnici L. v višini 12.452,00 EUR. Tožeča stranka za predmetno posojilo ni vedela, tožena pa je na naroku izpovedala, da je odločitev za kredit sprejela sama in se s tožečo stranko ni dogovorila. Povedala je, da je imela dolgove do P. in očitno je kredit porabila za osebne potrebe. Kredit ni bil porabljen za skupne potrebe pravdnih strank in ni bil porabljen za hišo. Hiše v tem obdobju niso obnavljali. Življenjsko je možno, da nekdo od zakoncev najame kredit brez vednosti drugega in takih sredstev ni mogoče oceniti kot skupno premoženje. Sodba nima razlogov o dejanski porabi kredita v letu 2011. Sicer pa tudi prereka višino. Zakonska zveza je razvezana 23. 4. 2014 in sodišče bi moralo pri izračunu višine terjatve tožene stranke do tožeče stranke vzeti obdobje od razveze do 28. 3. 2017 in ne obdobje od 1. 8. 2013 do 28. 3. 2017. Zato pogoji za pobot niso podani in sodišče se do pobota ne bi smelo opredeliti.

4. Na vročeno pritožbo sta odgovorili obe pravdni stranki. Obe predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

O pritožbi tožene stranke

5. Tožena stranka utemeljeno predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Vendar se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem tožene stranke, da je treba zavrniti tožbeni zahtevek zato, ker je tožena stranka v pravdi dokazala, da sta se pravdni stranki glede osebnih avtomobilov dogovorili, da vsaka prejme enega in da sta s tem opravili že razdelitev skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da vozilo Nissan ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank, saj ga je toženka odkupila in s tem pridobila lastninsko pravico po prenehanju ekonomske skupnosti in tudi po razvezi zakonske zveze. Premoženje glede katerega sta zakonca sklenila med zakonsko zvezo pogodbo po leasingu, je skupno premoženje le, če pride do odkupa in pridobitve lastninske pravice med trajanjem zakonske zveze.1 Sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da je po drugem odstavku 51. člena ZZZDR premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Kar pa pridobita kasneje oziroma prej, je njuno posebno premoženje. Vendar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da sta zakonca med trajanjem ekonomske skupnosti (vse do avgusta 2013) plačevala leasing obroke iz skupnega premoženja. Tožnik bi lahko eventualno zahteval plačilo tistega denarja, ki ga je v okviru svojega deleža 1/2 plačal po leasing pogodbi za vozilo Nissan, ki ga je kasneje odkupila in pridobila lastninsko pravico toženka. Vendar tožnik takega zahtevka in tudi ne trditvene podlage ne v prejšnji pravdi, to je P 92/2015 ne v tej pravdi ni zahteval. Toženka ni dokazala, da bi prišlo do dogovora med zakoncema glede obeh vozil. Toženka vozila Seat ni zahtevala v prejšnji pravdi in tudi v tej pravdi ne postavi zahtevka za plačilo leasing obrokov do prenehanja ekonomske skupnosti. Sodišče je presojalo toženkino zaslišanje v tem delu in ji ni sledilo. Pač pa je sledilo tožniku in listinskim dokazom, da je bila leasing pogodba za vozilo Nissan sklenjena med ekonomsko skupnostjo. Vendar je materialnopravno zmotno stališče tožeče stranke, da to vozilo oziroma kupnina za prodano vozilo, sodi v skupno premoženje pravdnih strank in da lahko kupnino (tožeča stranka to imenuje "korist od prodaje") zahteva kot skupno premoženje oziroma plačilo polovice kupnine.

6. Ker pritožbeno sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbi tožene stranke ugoditi in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrniti tudi v delu zahtevka, o katerem je sodišče odločilo pod točko 1. in 2. izreka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje dovolj ugotovilo dejansko stanje in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbi ugoditi in zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožbeni zahtevek zavrniti.

7. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in toženki ni mogoče pritrditi, da je dokazala, da sta si bivša zakonca avtomobile razdelila. Toženka v pritožbi še razlaga, koliko obrokov je odplačala po prenehanju ekonomske skupnosti (trdi znesek 1.264,50 EUR). Vendar to še ne pomeni, da je dokazala trditev, da sta si zakonca avtomobile razdelila. Da je odplačala dolg za vozilo Nissan po razpadu ekonomske skupnosti in ga nato tudi odkupila, je zato pridobila lastninsko pravico na avtomobilu oziroma ga je nato prodala in obdržala kupnino.

8. Tožeča stranka najprej trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (smiselno uveljavlja 8. točko drugega ostavka 339. člena ZPP), ko ni postavilo cenilca avtomobilske stroke, da bi izračunal vrednost vozila Nissan na dan prodaje, to je 12. 5. 2014. Sodišče prve stopnje je ta dokaz pravilno zavrnilo, saj vozilo Nissan ne spada v skupno premoženje, ker ga je toženka pridobila po prenehanju ekonomske skupnosti in tudi po razvezi zakonske zveze. Tožeča stranka je zmotno zastavila tako trditveno podlago tožbenega zahtevka in tožbeni zahtevek in ves čas vztraja, da vozilo sodi v skupno premoženje in ker ga je toženka prodala, da mu pripada polovica kupnine oziroma tržne vrednosti vozila. Zakonec, ki kaj plača iz svojih sredstev, ima pravico zahtevati od drugega zakonca povračilo tistega, kar presega njegov del dolga (tretji odstavek 56. člena ZZZDR in primerjaj II Ips 348/2008, II Ips 869/20072). Ker je po leasing pogodbi pridržana lastninska pravica za stvar, kupljeno na leasingdajalcu vse do izkoriščanja opcije odkupa, je vozilo Nissan toženkina last. Ni mogoče pritrditi tožniku, da je to skupno premoženje. Zato tudi ni pravilna pritožbena navedba, da bi bilo treba tožbenemu zahtevku glede denarnega zahtevka ugoditi v celoti. Povedano drugače: ne gre za odškodninski zahtevek, ko je treba ugotavljati tržno ceno vozila.

9. Ker je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen v celoti, pritožbeno sodišče ni upoštevalo pobotnega ugovora toženke glede posojila v posojilnici L. v višini 12.452,00 EUR. Tožena stranka ni vložila nasprotne tožbe in v primeru pobotnega ugovora in neutemeljenega tožbenega zahtevka, se o pobotnem ugovoru ne odloči. Vendar je treba tožniku odgovoriti, da ni dokazal v pravdi svojih trditev, da kredit ni bil porabljen za skupno premoženje, ampak da ga je toženka uporabila za osebne potrebe. V tem delu pritožbeno sodišče pritrjuje izpodbijani sodbi in razlogom sodišča prve stopnje, da bi sicer šlo za dolg obeh zakoncev, saj je bil kredit najet 30. 9. 2011, to je med trajanjem ekonomske skupnosti. Toženka pa je dokazala, da ga je po prenehanju ekonomske skupnosti odplačevala sama. Sodišče ni sledilo tožniku, ki ni vedel povedati, katere osebne potrebe je imela toženka takrat in zakaj naj bi porabil kredit zase. Toženka pa je povedala, da je bil denar porabljen za hišo. Sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da kredit, ki je bil najet med trajanjem ekonomske skupnosti, predstavlja načelno dolg obeh zakoncev. Če le en zakonec odplačuje kredit in to po razvezi zakonske zveze oziroma prenehanju ekonomske skupnosti, lahko ta dolg po prenehanju (v ustreznem deležu na skupnem premoženju) zahteva nazaj. Zaradi neutemeljenega tožbenega zahtevka tožnika, je razpravljanje o tem delu nepotrebno.

10. Ker je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen, pa je bilo treba zavrniti (353. člen ZPP).

11. Toženka stranka je tako uspela v pravdi v celoti in zato ji mora tožeča stranka povrniti njene pravdne stroške (154. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je priznalo toženi stranki pravdne stroške v celoti (stroškovnik na list. št. 40 in obrazložitev v sodbi pod točko 19). Zato v tem delu ni bilo treba spreminjati izpodbijane sodbe in ostanejo pravdni stroški, kot so odmerjeni na 542,61 EUR. Toženka je uspela s pritožbo, zato je treba priznati stroške pritožbenega postopka. Ti stroški so odmerjeni na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom. Pritožbeni stroški so tako znesek za pritožbo, sodne takse (195,00 EUR), 2 % materialne stroške in 22 % DDV. Skupaj tako znesejo stroški 408,42 EUR in v primeru zamude plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Pravdni stranki sta vložili odgovor na pritožbo in tudi zaznamovali pravdne stroške. Pritožbeno sodišče teh ni priznalo, saj navedbe iz odgovorov na pritožbo niso pripomogle k rešitvi te zadeve.

1 Primerjaj sodbo II Ips 225/2016. 2 Glej tudi izvirni članek Jasna Hudej in Iztok Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, 11-12, 2010.